Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno. Sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanja je tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Po praksi Evropskega sodišča pravice (v nadaljevanju: ESP) namreč velja, mora sodišče pri uporabi nacionalnega prava, ne glede na to, ali je rok za implementacijo direktive že potekel, ali ne, ko nacionalno sodišče interpretira nacionalno pravno normo, le-to interpretirati, kolikor je to mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive, zato da bi direktiva lahko dosegla želeni namen. Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi navedene sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde, tako da naj bi bilo državam članicam dovoljeno, da obdržijo ali uvedejo bolj ugodne pogoje za določitev statusa begunca, kot jih določa Direktiva (3. člen Direktive). Iz povedanega sledi, da tožena stranka sicer lahko vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive, ki je v določilu 9. člena določna in jasna.
Z določbo 58. člena ZDoh je opredelitev zavezanca za davek od dobička iz kapitala vezana zgolj na obdobje treh let od pridobitve vrednostnih papirjev in je po poteku tega obdobja vsak promet z vrednostnimi papirji davčno prost, zato tudi po presoji sodišča izguba, nastala s prodajo vrednostih papirjev, od pridobitve katerih je preteklo več kot tri leta, ne more biti upoštevana kot relevantna izguba za zmanjševanje pozitivne davčne osnove, ampak se upoštevajo zgolj učinki trgovanja, ki so obseženi v okviru obdobja treh let od pridobitve vrednostnih papirjev, za katero se sploh ugotavlja doseganje dobička od kapitala in s tem davčna osnova. Sodišče se strinja tudi z navedbo tožene stranke, da s prodajo vrednostnih papirjev, od pridobitve katerih je minilo več kot tri leta, davčna obveznost sploh ne nastane ter se zato ne ugotavlja niti dobička niti izgube, dosežena z njihovo prodajo.
V upravnih sporih, ko gre za omejevanje osebne svobode oziroma svobode gibanja, je treba tako po Ustavi RS kot tudi po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS) v vsakem posamičnem primeru najprej ugotoviti, ali izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti (19. člen Ustave, 5. člen MKVČP), ali pa gre za poseg v pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave, 2. člen Protokola št. 4 k MKVČP), četudi je zakonodajalec v ZAzil ukrep iz določila 27. člena poimenoval kot "omejitev gibanja", kar v jezikovnem smislu ustreza določilu 32. člena Ustave in 1., 2. in 4. odstavku 2. člena protokola št. 4 k MKVČP. To ugotavljanje je potrebno zaradi tega, ker je skladno z določilom 8. člena Ustave zakon treba razlagati v skladu z obvezujočimi mednarodnimi pogodbami. Razlika med situacijo, ali gre za poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti, ali za poseg v pravico do svobode gibanja je pomembna z vidika procesnih standardov, ki so vezani na omenjeni dve pravici. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Amuur v. France, ki se nanaša na pripor (pridržanje) prosilca za azil, so sodišča tradicionalni varuhi osebnih svoboščin in takih primerih je treba vprašanje, ali je bila osebi odvzeta osebna svoboda oziroma prostost, presojati z vidika konkretnih okoliščin, ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev, kot so: vrsta omejitvenega ukrepa, trajanje omejitvenega ukrepa, učinki in način, kako je ukrep omejevanja osebne svobode ali svobode gibanja izveden, ali gre za odvzem pravice, ali zgolj za omejevanje pravice.
Carinski zakon glede obnove postopka nima posebnih določb, zato veljajo zanjo določbe ZUP/86. Carinska deklaracija predstavlja upravni akt, ki ga je moč obnoviti v upravnem postopku, saj gre za zahtevek stranke, o katerem odloča carinski organ prve stopnje s sprejemom deklaracije. Ni razlogov, da carinski organ ne bi smel uporabiti izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP, kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji.
ZUN člen 29, 54, 29, 54, 29, 54. ZGO-1 člen 14, 66, 14, 66.
gradbeno dovoljenje
Gradbeno dovoljenje za gradnjo na območju, ki ga ureja PUP, se izda investitorju v skladu s pogoji iz PUP in ne zadošča, da je namembnost rabe površine določana zgolj s prostorskim planom. Okoliščine primera v tej zadevi kažejo na neusklajenost PUP s spremembo prostorskega plana v času, ko se je v tej zadevi odločalo na prvi stopnji. Srednjeročni družbeni plan občine pa ni izvedbeni akt, ki bi lahko bil neposredna pravna podlaga za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in zatem za izdajo gradbenega dovoljenja.
dostop do infromacij javnega značaja - načelo sorazmernosti
Tožeča stranka zmotno izhaja iz materialnopravnega stališča, da notar opravlja javnopravno in zasebnopravno dejavnost. Določilo 2. odstavka 5. člena ZN se zaradi sistematike ZN v povezavi z Ustavo nanaša na pravice, dolžnosti in odgovornosti notarja kot odvetnika v procesnem smislu oziroma v smislu pravic in dolžnosti po II. poglavju ZOdv, ne pa v tem smislu, da bi določba 2. odstavka 5. člena ZN v navedenem delu vzpostavila zasebno-pravni režim notarske službe kot izjemo od ureditve, ki jo vzpostavljata določili 1. člena ZN in 2. odstavka 137. člena Ustave. Pravice, dolžnosti in odgovornosti notarjev po II. poglavju ZOdv in v okviru tega tudi vprašanje javnosti prihodkov notarjev iz dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN je zato treba razlagati ob upoštevanju dejstva, da je notariat javna, ne pa zasebna služba. Podatek o dohodku in poslovnem izidu iz dejavnosti notarja je lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost (konkretno storitev), ki jo je notar začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta konkretna storitev (dejavnost) zaključena po 22. 3. 2003; niso pa navedeni podatki javni za opravljene storitve (dejavnosti), ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. V presoji, ali konkretna informacija v obliki dokumenta, ki sega v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ spada v delovno področje organa ali ne, so pomembni tako subjektivni kot objektivni elementi. V konkretni zadevi je odločilen subjektivni kriterij, saj je prizadeta stranka zahtevala posredovanje podatkov o prihodkih za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za navedena leta, pri čemer ni natančneje opredelila vrste dejavnosti, ampak je zahtevala podatke na splošno. Zaradi tako postavljenega zahtevka ni zakonske podlage, da bi tožeča stranka morala razkriti prihodke oziroma dobiček še za katero drugo dejavnost iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ, ki pa se je nadaljevala tudi po uveljavitvi ZDIJZ oziroma da bi tožena stranka morala v ponovnem postopku ta dejstva razčiščevati. Poseg v omenjeno pravico tožnika je določen z zakonom in sicer z ZDIJZ. Poseg je tudi primeren, saj je z razkritjem zahtevanih informacij dejansko mogoče izvajati demokratični javni nadzor nad delom notarja javnosti. Poseg je po presoji sodišča tudi nujen, saj z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika do varstva osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče doseči zakonitega in ustavnega cilja, to je razkritje prihodkov in dobička iz poslovne dejavnosti javne službe notarja. Pri presoji četrtega kriterija, in sicer, da obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico in varstvom pravice prizadete stranke ter javnim interesom, pa je sodišče ob posebnem mestu pravice do varstva zasebnosti oziroma osebnih podatkov na drugi strani upoštevalo tudi, da razkritje predmetne informacije za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 pokriva samo dohodek in poslovni izid dejavnosti notarja, ki je v celoti javna služba, in ne pomeni razkritja nobenega drugega osebnega podatka notarja, ki bi kazal na njegove osebne lastnosti. Poleg tega je za presojo sorazmernosti v ožjem pomenu pomembno, da je notar s tem, ko je sprejel notarsko službo, vstopil v režim t.i. legitimnih pričakovanj, ki je splošno pravno načelo, uveljavljeno v evropski upravno-sodni (in civilno-sodni) praksi v zvezi z varstvom zasebnosti. Četudi ZDIJZ izrecno ne zahteva tehtanja med pravico do varstva davčne tajnosti in ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, to ne pomeni, da tehtanje ni potrebno, saj je načelo sorazmernosti splošno pravno načelo iz 3. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji in uporabi zakonskih določb, sicer bi bila lahko odločitev v nasprotju z Ustavo. Šele z uporabo načela sorazmernosti je mogoče ugotoviti, ali poseg pravico do v davčne tajnosti pomeni kršitev te zakonske pravice, ali pa je tak poseg dopusten, ker je sorazmeren. Ker je sodišče že ugotovilo, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami po citiranem stališču ustavnega sodišča uživa posebno mesto, skladen z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, to še toliko bolj velja za tehtanje med ustavno pravico prizadete stranke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožnika v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno-zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov višje kot je zakonsko zavarovan pravni interes oziroma zakonska pravica do varstva davčne tajnosti.
ZUP člen 267/1, 260, 260/1, 267, 267/1, 260, 260/1, 267.
obnova postopka
Z odločbo upravni organ odloči o stvari, o kateri je stranka sprožila postopek (207. člen ZUP); odloči torej o njenem zahtevku po vsebini. Sklep je odločitev procesne narave, s katero organ presoja, ali obstajajo okoliščine, da je vodenje postopka in meritorno odločanje mogoče (226. člen ZUP). S tem aktom se o zahtevku še ne odloča in zato s sklepom končanega postopka ni mogoče obnoviti.
Z dopolnilno odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka in njih ni bilo odločeno z izdajo odločbe. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, na kar kažejo podatki v listinah, ki so v upravnih spisih, na kar nakazujeta tudi tožeči stranki v tožbi, pa ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe, ker bi se tako lahko poseglo v pravnomočno odločeno stvar.
ZDoh člen 6, 6-6, 6, 6-6. ZDavP člen 123a. ZUS člen 59, 59/1.
dohodnina
Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala, ki je torej sam ne ugotavlja. Tožnik zato z ugovori glede višine davčne osnove (za odmero davka od dobička iz kapitala) v postopku odmere dohodnine ne more uspeti.
investiranje v opredmetena osnovna sredstva - dokazno breme - davek od dobička pravnih oseb
Dodatno obračunana amortizacija je zgolj posledica ugotovljene nižje sedanje vrednosti osnovnih sredstev skladno s SRS 1.11., s cenitvijo ugotovljena razlika v vrednosti pa ne predstavlja podlage za ugotovitev stroškov investicijskega vzdrževanja, ki jih je, kot zatrjuje tožeča stranka, v poslovnih knjigah izkazovala kot investicijska vlaganja. ZDavP vrste dokaznih sredstev sicer ne omejuje, da pa jih v določenem obsegu vendarle omejuje sama narava davčnega postopka oziroma določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznavajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Obstoj in vsebina poslovnih dogodkov se po navedenem ugotavljajo na podlagi knjigovodskih listin, zato pravno relevantnih dejstev v nasprotju s knjigovodskimi listinami ali tistih, ki iz knjigovodskih listin ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče upoštevno dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi.
Sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena.
Kadar upravni organ, ki prejme zahtevo za denacionalizacijo, tej pa so priložene predpisane listine po 62. členu ZDen, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi, ob običajni primerjavi podatkov iz zahteve s podatki, ki izhajajo iz zahtevi priloženih dokazil, lahko ugotovi očitno neskladje med zahtevo in predloženimi dokazili, tudi po mnenju sodišča obstoji njegova dolžnost omogočiti stranki razjasnitev oziroma dopolnitev vloge po 68. členu ZUP.
Ker Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, ne da bi ob tem urejala rok za vložitev prošnje za azil po vstopu v državo, je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil vedno interpretirati in upoštevati ob v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu ter 8. člen Ustave. V pospešenem postopku res ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, razen če gre za 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je vsebina tega določila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme iz Ženevske konvencije. Je pa formalno-pravno in z vidika dokazne ocene potrebno vedno posamezno okoliščino iz 2. odstavka 35. člena oziroma 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem.
ZUS člen 34, 34/1, 34/1-5, 34, 34/1, 34/1-5. ZUP člen 215, 215/4, 215/6. ZJU člen 35, 83, 83/1, 35, 83, 83/1.
pritožba
Po 35. členu ZJU o pritožbah zoper odločitve o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, zoper kršitve pravic iz delovnega razmerja in o drugih vprašanjih, kadar zakon tako določa, odloča pristojna komisija za pritožbe. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je tudi zoper odločbo, ki jo na podlagi ZJU izda župan, dopustna pritožba.
URS člen 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3, 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3. ZAzil člen 42, 42/1, 42/1-1, 42, 42/1, 42/1-1. ZUP člen 214/1-6, 214, 214/1, 214/1-3.
začasna odredba - učinkovito pravno sredstvo - azil
Slovensko besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo po ZAzil, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Upoštevajoč sodbo v zadevi U 409/2005 niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Vendar pa je treba glede na besedilo Uredbe po vseh zgoraj obravnavanih jezikovnih različicah šteti, da sklep o ustavitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala zaradi umika prošnje za azil na podlagi nacionalne zakonodaje, pomeni obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker je torej tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z vidika pravno zavarovanih interesov tožnikov prevzela odgovornost, da izpelje azilni postopek do konca brez predaje tožnikov ZRN, je treba obvestilo z dne 7. 11. 2005 v tem konkretnem primeru interpretirati kot akt, zoper katerega morajo imeti tožniki možnost učinkovitega pravnega sredstva. Poleg specifičnosti narave izpodbijanih aktov v povezavi z Uredbo je bil razlog, da je sodišče v presojo vzelo ne samo prvi, ampak tudi drugi izpodbijani akt, tudi pravni standard učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravni standard sodišče črpa iz mednarodno-pravne prakse (13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, MKVČP, Uradni list RS, 7/94, MP - 33/94), prava EU (1. in 2. odstavka 19. člena Uredbe), ustavo-pravne prakse (25. člen Ustave), ZUS (1. odstavek 69. člena ZUS) in nekaterih stališč iz prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z Uredbo in zahtevo za začasno odredbo po ZUS. Prevod pojma "obvesti" iz 1. odst. 19. člena Uredbe po mnenju sodišča ne gre interpretirati v smislu običajne upravno-sodne prakse v Sloveniji v drugih upravnih zadevah, ki obvestila ne šteje za upravne akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ampak gre za odločitev v smislu 25. člena Ustave, saj odločitev o predaji prosilca v drugo državo članico pomeni upravno, oblastveno odločitev državnega organa o pravnih interesih prosilca za azil. Uredba v 2. dostavku 19. člena o tem istem aktu govori kot o "odločitvi" oziroma kot o "odločbi". Nacionalno pravo pravno sredstvo zoper odločitev, sprejeto na podlagi Uredbe, to dopušča. To je pravno sredstvo na podlagi 25. člena Ustave, 1. odstavka 157. člena Ustave ter 1. člena ZUS in sicer je to tožba v upravnem sporu. Možnost učinkovitega pravnega sredstva prek zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. členu ZUS v tovrstnih azilnih zadevah izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 139/2005 z dne 9. 2. 2005, kjer je Vrhovno sodišče dopustilo možnost tega učinkovitega pravnega sredstva, če so izpolnjene vse procesne predpostavke.
Iz prvostopne odločbe je razvidno, zakaj prodajalci rabljenih prevoznih sredstev ne sodijo v 1. in 3. točko 2. odstavka 44. člena ZDDV, ni pa pojasnjeno, zakaj ne sodijo v 2. točko 2. odstavka navedenega člena. Prvostopni organ je pri 2. točki 2. odstavka 44. člena ZDDV, ki določa, da lahko preprodajalec odbije davčni preostanek v primeru, če nabavi rabljeno vozilo od drugega davčnega zavezanca, ki v skladu z ZDDV za to blago ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v oklepaju dodal besedilo "po določilih 88.a člena Pravilnika o izvajanju ZDDV so to osebe iz 1. in 2. odstavka 45. člena ZDDV". Iz tega sledi, da je prvostopni organ uporabil za nepriznanje pravice komisionarja - tožnika do odbitka davčnega preostanka določbo Pravilnika, ki v času, ko je tožnik - preprodajalec kupoval rabljena prevozna sredstva, sploh še ni veljala. Navedeni 88.a člen Pravilnika, na katerega se sklicuje prvostopni davčni organ, se je namreč pričel uporabljati šele 1. 1. 2000, torej kasneje, kot je tožnik - preprodajalec nabavil rabljena prevozna sredstva, saj je nesporno, da jih je nabavil julija in oktobra 1999. Sklicevanje prvostopnega davčnega organa na določbo Pravilnika, ki v času nastanka poslovnega dogodka sploh še ni veljala, je v nasprotju z zakonom.
izbris družbe iz sodnega registra - prisilna izterjava
Iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-135/2005 z dne 23. 5. 2002 sledi, da se z njim do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvrševanje celega tretjega poglavja ZFPPod, ki se nanaša na izbris gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije. S tem se zadržijo tudi določbe o pravnih posledicah izbrisa, vključno s tistimi določbami ZGD, na katere se ta zakon (ZFPPod) sklicuje. Med temi je tudi določba o roku za uveljavljanje terjatev. To pa pomeni, da se po navedenem sklepu zadrži tudi tek enoletnega roka, ki je predpisan v drugem odstavku 394. člena ZGD in s tem izvrševanje tudi te določbe. Vsakršna drugačna razlaga bi bila po presoji sodišča v nasprotju s tistim, kar je želelo doseči Ustavno sodišče, ko je izvrševanje določb zadržalo: to pa je, po eni strani preprečiti morebitno škodo, ki bi nastala zaradi njihove izvršitve dolžnikom, po drugi strani pa ustrezno zaščititi tudi položaj upnikov, med drugim s tem, da se zgolj odloži in ne (s skrajšanjem roka) zmanjša možnost ali celo prepreči uveljavljanje terjatev, oziroma njihova prisilna izterjava.
Zakon ne vsebuje določbe, da se za svetovalce za begunce imenujejo odvetniki in drugi diplomirani pravniki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v navedenem odstavku. Iz tega a contrario izhaja, da tožena stranka v primeru, ko imenuje za svetovalca za begunca odvetnika, ni dolžna v odločbi navajati, da je le-ta imenovan za svetovalca za begunce kot odvetnik.
Iz upravnih spisov tudi nesporno izhaja, da je bila navedena odškodnina tožeči stranki poslana, kako je le-ta razpolagala z dano odškodnino, ali jo je sploh prevzela oziroma porabila pa je za ta primer irelevantno saj, kot rečeno, sprejem odškodnine praviloma ni bistven.
Sporni objekti nedvomno spadajo v ureditveno območje mejnega prehoda kot ga določa ZDVGOMP v 1. odstavku 4. člena in kot ga konkretizira Uredba v določbah 4. in 5. člena. V obravnavanem primeru pa je poleg ZSZ/97 oziroma na njem temelječih podzakonskih izvršilnih predpisov, potrebno upoštevati, da se konkretni poseg v prostor in njegova dovolitev presoja po določbah specialnega predpisa ZDVGOMP, ki izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo mejnih prehodov natančneje ureja v 4. poglavju in določa tudi pogoje za njegovo izdajo ter dokazila, ki jih je potrebno v ta namen predložiti, med katerimi pa ne navaja dokazila o plačilu komunalnega prispevka niti ne predvideva samega plačila komunalnega prispevka za takšne objekte, katerih graditev in s tem povezana vprašanja sicer ureja. Pravne podlage za konkretno odmero komunalnega prispevka v predpisih, veljavnih na dan izdaje izpodbijane odločbe torej ni, zato plačilo le-tega tudi po mnenju sodišča ne more biti materialni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, kot to zmotno meni tožeča stranka.