ZKP člen 129.a, 369, 369/4, 371, 371/2, 399, 402, 402/3. URS člen 23, 23/1. KZ-1 člen 86.
nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - odprti oddelek - tek rokov - epidemija - COVID-19 - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - odložitev izvršitve kazni zapora - namen kaznovanja
Prvostopenjski sklep v zadevi, ki ni bila nujna, je bil obsojencu vročen med razglašeno epidemijo (24. 3. 2020), zato je upoštevajoč določbe četrtega odstavka 120. člena ZKP rok za vložitev pritožbe, ob upoštevanju odredbe predsednika Vrhovnega sodišča z dne 27. 5. 2020 o preklicu odredbe o posebnih ukrepih, začel teči dne 1. 6. 2020 in se je iztekel dne 15. 6. 2020.
Sodišče druge stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je Vlada Republike Slovenije z odlokom z dne 19. 10. 2020 razglasila epidemijo na območju celotne države, s sklepom z dne 13. 11. 2020 (Ur. l. RS, št. 165/2020 z dne 13. 11. 2020) pa podaljšala ukrep začasne ustavitve pozivanja oseb v zavode za prestajanje kazni zapora do dne 31. 1. 2021. Upoštevalo je tudi odločbo Ustavno sodišče RS U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020, s katero je sodišče ugotovilo protiustavnost ZKP v delu odločanja o nadomestnem izvrševanju kazni zapora (129.a člen) s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in odločilo, da bodo pristojna sodišča do odprave ugotovljene protiustavnosti zagotavljale spoštovanje pravice do sodnega varstva z institutom odložitve izvršitve kazni do odločitve o nadomestnem izvrševanju kazni v vsakem posameznem primeru (točka 3. izreka sklepa). Tako nastop kazni ne bo mogoč pred pravnomočno odločitvijo o predlogu obsojenca za nadomestno izvršitev kazni.
Pritožbeno sodišče se strinja z državnim tožilcem, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtožni predlog zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 zavrglo potem, ko je že opravilo predhodni preizkus obtožnega predloga, predobravnavni narok in dva naroka za glavno obravnavo, zmotna. Pravilna je pritožbena trditev, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je utemeljen na nepravilni rabi določb 437. člena ZKP, ki v zvezi z določilom 435. člena ZKP to procesno odločitev veže le na fazo predhodnega preizkusa obtožnega predloga.
Prvostopenjsko sodišče pa je po prejemu in preizkusu obtožnega predloga zoper obdolženega dne 24. 6. 2020 odredilo njegovo vročitev in tako na podlagi določb 435. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 439.člena ZKP dalo soglasje za začetek kazenskega postopka.
Prvostopenjsko sodišče obtožnega predloga zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ni zavrglo pri predhodnem preizkusu, na glavni obravnavi pa je ugotovilo, da so podane okoliščine iz prvega odstavka 437. člena ZKP in bi zato v takšni procesni situaciji moralo izdati zavrnilno ali oprostilno sodbo.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. SPZ člen 92. OZ člen 198.
tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice - predlog za prekinitev postopka - prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja - prekinitev postopka - predlog za izdajo začasne odredbe - predhodno vprašanje - varstvo lastninske pravice - uporaba tuje stvari v svojo korist - vrnitveni zahtevek
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevkov v predmetnem postopku bistvenega pomena, kdo je lastnik spornih nepremičnin. Če je tožena stranka s priposestvovanjem postala lastnica nepremičnin, bo moralo sodišče v konkretnem primeru zavrniti tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev teh nepremičnin (prim. 92. člen SPZ). V skladu s 198. členom OZ je ena od predpostavk kondikcijske obveznosti (plačila uporabnine) prikrajšanje lastnika nepremičnine. Ne glede na navedeno pa pritožnica s pritožbo ne more uspeti, saj je prvostopenjsko sodišče zavzelo pravilno stališče, da prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja ni obligatorna. Sodišče prve stopnje se je očitno odločilo, da bo predhodno vprašanje obstoja lastninske pravice na nepremičninah zaradi priposestvovanja samo rešilo. Navedena odločitev je tudi v skladu z načelom smotrnosti postopka, saj je glavni postopek v tej zadevi v teku že dlje časa, v zadevi I P 70/2020 pa je bila komaj vložena tožba. V teh okoliščinah je prekinitev prej začetega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča neracionalna. Pritožničino zavzemanje za prekinitev postopka ob hkratnem sklicevanju na načelo smotrnosti in ekonomičnosti postopka se pokaže kot protislovno. Prekinitev postopka bi kvečjemu vodila v podaljšanje in posledično v povečevanje stroškov postopka.
ZFPPIPP člen 141, 141/2-1, 219, 221d, 221d/1, 221e, 221e/3.
postopek poenostavljene prisilne poravnave - odločanje o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave - namen postopka poenostavljene prisilne poravnave - zloraba instituta poenostavljene prisilne poravnave - obseg preizkusa - dopustni pritožbeni razlog - vloga sodišča
Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje opravilo tehtanje upnikovih trditev o očitanih dejanjih, ki naj bi po upnikovem mnenju predstavljale dolžnikovo zlorabo pravic ter presodilo, da zlorabe ni mogoče očitati. Pri tem je pravilno izvedlo le minimum vsebinskega preizkusa in se pri tem ni spuščalo v presojo vsakega konkretnega ravnanja, ki ga očita upnik, saj bi s tem dejansko prešlo na vsebinsko presojo ukrepov finančnega prestrukturiranja, oziroma presojo, ali se s predlaganim načrtom sploh lahko doseže finančno prestrukturiranje, za kar pa ni nobene zakonske podlage.
Sodišče izvede le preizkus na prvi pogled (prima facie), z ugotavljanjem obstoja in utemeljenosti upnikovih terjatev ter obstoja dolžnikovih pogodbenih razmerij in resničnosti prikazovanja poslovnih možnosti pa se sodišče, ki vodi postopek zaradi insolventnosti, ne ukvarja. Vsekakor pa lahko nudijo ti podatki (tudi) drugim upnikom primerno podlago za sprejem odločitve pri glasovanju o poenostavljeni prisilni poravnavi ter kasneje pri odločitvi o morebitni vložitvi tožbe po 219. členu ZFPPIPP.
Presoja navedb upnika v zvezi s konkretnimi terjatvami in posli preko te, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, bi dejansko pomenila, da bi s tem upniku omogočili uveljavljanje ugovornih razlogov proti vodenju postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP), ki pa ga v primeru poenostavljene prisilne poravnave ni.
Ali bo v konkretnem primeru s predlagano poenostavljeno prisilno poravnavo dolžnikova insolventnost dejansko odpravljena na način, kakršnega dolžnik predvideva v svojem načrtu finančnega prestrukturiranja, ni stvar sodne presoje niti tega ni mogoče v naprej predvideti.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnici ni mogoče očitati kvalificirane oblike malomarnosti, saj je pravilno prebrala zapis na plačilnem nalogu kot "plačano". Tudi po stališču pritožbenega sodišča zapisa sporne črke ni mogoče prebrati kot "m", torej da bi se štelo, da bi morala tožnica izvršiti plačilo, temveč izključno kot "n", torej zapis, da je sodna taksa že plačana in tožnica s zvezi s tem ni dolžna izvršiti plačila. Zapis po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustreza mali tiskani črki "n", posledično pa tožnica takšnega zapisa ni mogla prebrati drugače kot "plačano".
izbris subjekta vpisa iz sodnega registra brez likvidacije - izbrisni razlog - izbrisni razlog subjekt ne posluje na registriranem poslovnem naslovu - ugovorni razlog
O možnosti upnikovega izpodbijanja obstoja izbrisnega razloga iz 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP se je Ustavno sodišče v odločbi U-I-57/15, U-I-2/16 že opredelilo v 3. točki izreka in upnikom subjekta vpisa v postopku izbrisa, začetem na podlagi 2. točke prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP priznalo kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, ugovor, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila svojih obveznosti, torej jim je do odprave protipravnosti priznalo vsebinsko enak ugovor kot v izbrisnem postopku, začetem po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
stvarna pristojnost sodišča - nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji
Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča pristojna, da sodijo v primeru, če je podana katera od izjem, navedena v drugem odstavku 32. člena ZPP. V konkretnem primeru ni podana nobena od izjem iz drugega odstavka 32. člena ZPP. Ni namreč mogoče šteti, da gre za izjemo po 7. točki drugega odstavka 32. člena ZPP, saj tožeča stranka ni niti katera od oseb, navedenih v prvi točki prvega odstavka 481. člena ZPP, niti samostojni podjetnik posameznik po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Ne glede na to, ali uveljavlja tožeča stranka terjatve do tožene stranke kot nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ali pa kot vinogradnik, v vsakem primeru v tem sporu nastopa kot fizična oseba.
Predmet tožbe je plačilo uporabnine, ki jo tožeča stranka vtožuje kot lastnik navedene nepremičnine in lastništvo tožeče stranke je med pravdnima strankama nesporno. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožeča stranka sme poleg odškodnine, do katere je (bo) upravičena v primeru uspešno izvedenega postopka razlastitve, zahtevati za čas, ko je nesporna lastnica zemljišča, po kateri teče cesta, tudi uporabnino. Uporabnina pa ni odškodnina in z uporabnino se nadomesti prikrajšanje, ki se ugotavlja po stanju objekta, ki prikrajšanje povzroča. Prikrajšanje v okoliščinah konkretnega primera povzroča cesta.
plačilo razlike plače - civilna oseba - aktivna vojaška služba
Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnik opravljal dela nižjega vojaškega uslužbenca mehanika za pehotno oborožitev. Civilne osebe torej ne opravljajo vojaške službe, ne nosijo vojaške uniforme, nimajo osebne in druge oborožitve, ter ne izvajajo drugih aktivnosti in pooblastil, ki so sestavni del opravljanja vojaške službe.
Teorija, ki zastopa stališče, da je za opredelitev spornega predmeta pomembno tudi dejansko stanje (torej ne čista procesna teorija, ki zahteva le istovrstni zahtevek), ni enotna o tem, kako opredeliti ta pojem. Sintetični pogled na sporni predmet pa pokaže, da je v primeru, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm večinoma pokrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi lahko šlo za različne dejanske stanove in torej različne historične dogodke ter torej različne zahtevke, če bi tožnica podala več pravotvornih dejstev v povezavi s konkretnih kršitvami vsakega od posameznih delavcev in s tem v povezavi protipravnim ravnanjem toženke oz. njej očitano solidarno odgovornostjo za zatrjevano škodo.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4. ZPP člen 214, 343, 343/3.
poenostavljena prisilna poravnava - učinkovanje poenostavljene prisilne poravnave - terjatve na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - zmotna uporaba materialnega prava - nesporna dejstva - nepopolna pritožba - nepodpisana pritožba
Sodišče prve stopnje bi vtoževane terjatve lahko utesnilo skladno s pogoji iz pravnomočno potrjene poenostavljene prisilne poravnave le, če bi predhodno ugotovilo, da so bile le-te vključene v posodobljen seznam terjatev.
URS člen 26, 26/1. ZUreP-1 člen 11, 11/2, 12, 12/2. ZGO-1 člen 2, 2/1, 66, 66/1, 66/1-1. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 5.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - izdaja gradbenega dovoljenja - nepravilnosti pri izdaji gradbenega dovoljenja - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - izdaja uporabnega dovoljenja - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - škoda zaradi poplav
Protipravnost pri izdaji gradbenega dovoljenja bi bila za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave podana, če bi UE pri izdaji gradbenega dovoljenja spregledala Odlok in bi v gradbenem dovoljenju določila drugačne pogoje, kot izhajajo iz Odloka.
Država z izdajo gradbenega dovoljenja ne ščiti tistega, ki gradi oziroma lastnika nepremičnine, zato ni njena naloga, da presoja možnost, če bo v primeru hudih padavin prišlo do škode. Torej ni dolžna v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja ugotavljati, če gre za poplavno območje. Ker je za vmeščanje zgradb v prostor odgovorna občina, za presojo protipravnosti pri izdaji gradbenega (in uporabnega) dovoljenja ni pomembno, ali je UE ugotavljala, če gre za poplavno območje in ali gre v naravi za pritlične ali polkletne prostore.
Čeprav tožeča stranka trdi, da je bila pogodba za dobavo materiala sklenjena po njeni ponudbi št. 00, ki ne vsebuje ločeno cen za material in ločeno cen za montažo, ni mogoče sprejeti njenega stališča, da je bila s sprejemom navedene ponudbe sklenjena pogodba za dobavo materiala. Bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe je tako predmet pogodbe kot tudi kupnina zanj. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so še v letu 2016 med tožečo stranko in drugotoženo stranko potekala pogajanja glede višine cene za material, ki naj bi ga dobavljala tožeča stranka, zato ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bila kupoprodajna pogodba za material sklenjena že v letu 2013, ko sta drugotožena in tretjetožena stranka podali ponudbo na javni razpis prvotožene stranke kot naročnika. Nadaljnja pogajanja za sklenitev dobavne pogodbe namreč utemeljujejo zaključek, da nobena od strank (niti tožeča stranka niti drugotožena stranka), ki sta se pogajali še v letu 2016, nista šteli dobavno pogodbo za sklenjeno že v letu 2013.
zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje terjatve - izstavitev izbrisne pobotnice - začetek teka zastaralnega roka - ugovor zastaranja - desetletni zastaralni rok - izbris hipoteke - izbris prepovedi odtujitve in obremenitve
Z dnem, ko je (domnevno) poplačal posojilo, je tožnik pridobil terjatev na izstavitev izbrisne pobotnice in takrat je pričel teči desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev do strankinih navedb - opredelitev do konkretiziranih in pravno pomembnih ugovorov - procesni pobot - trditveno in dokazno breme
Sodišče mora v skladu z določbami ZPP (324. člen) obrazložiti svojo odločitev, prav tako pa se mora opredeliti do procesnih (in materialno pravnih) ugovorov pravdnih strank, saj gre v nasprotnem primeru za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o procesnem pobotu, višje sodišče pa tudi ne more samo prvič odločati o zahtevku, kot izhaja iz procesnega pobota, je moralo ta del izpodbijane sodbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora
Dolžnik utemeljeno ponavlja odločilno ugovorno trditev, da do tožeče stranke nima dolga. Zatrjeval je negativno dejstvo, ki ga ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. S tem, ko je v ugovoru še dodal, da naj bi mu tožeča stranka dolgovala 233,00 EUR po treh računih, ne pomeni, da se je odpovedal primarni ugovorni trditvi o nasprotovanju terjatvi.
ZDR-1 člen 148, 148/7, 200, 200/4.. ZDCOPMD člen 38, 38/1.. ZDR člen 147, 147/7.. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava člen 10.
poklicno zavarovanje - nečista denarna terjatev - sodno varstvo - nadurno delo - voznik tovornega vozila - neenakomerno razporejen delovni čas
Zahtevek tožnika za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ni t. i. čista denarna terjatev iz delovnega razmerja, ki bi jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljal neposredno pred pristojnim sodiščem.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri odločitvi upošteva, da je tožnik delal v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu določbe sedmega odstavka 147. člena ZDR, veljavnega do 11. 4. 2013, in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Po navedenih določbah se pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje referenčnih obdobij ne bi smelo upoštevati, posebej ob dejstvu, da je neenakomerni delovni čas določen v 5. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
izključitev družbenika iz d.o.o. - odpoklic poslovodje d.o.o. - izstop iz d.o.o. - izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - utemeljen razlog - pravica družbenika do informacij in obveščenosti
Izstopu družbenika in izključitvi (drugega) družbenika iz družbe je sicer skupno, da oseba preneha biti družbenik, vendar je med njima bistvena razlika, in sicer, da je temelj za izstop volja samega družbenika, temelj za izključitev pa volja drugih družbenikov. Pri izstopu družbeniku tako stoji nasproti zgolj razlog, zaradi katerega je ureditev po ZGD-1 strožja, tj. da veliko trdnejša in bolj institucionalizirana oblika obligacijskopravne povezave in skupni interesi zahtevajo strožjo ureditev. Zaradi načela volenti non fit iniuria namreč vpliv njegovega izstopa na njegovo ustavno zajamčeno svobodo gospodarske pobude ni relevanten. To pa ne velja za izključitev družbenika. Pri njej pa se zgoraj navedenemu razlogu strožje ureditve v ZGD-1 pridruži še dejstvo, da izključitev družbenika pomeni vsaj omejitev njegove ustavne svobode gospodarske pobude.
V tretjem odstavku 501. člena ZGD-1 opisana ravnanja niso navedena taksativno, vendar pa je iz primerov, ki jih navaja zakon mogoče zaključiti, da gre pri izključitvi družbenika za položaj, ki je v primerjavi z izstopom družbenika iz družbe obrnjen. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru pri presoji izključitvenega razloga, da ne glede na krivdo kogarkoli v družbi obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi, kar sicer nedvomno drži za izstop družbenika, treba upoštevati, da se morajo za izključitev družbenika iz družbe te okoliščine vendarle nanašati na družbenika, katerega izključitev se zahteva (v konkretnem primeru torej toženca), oz. morajo obstajati na njegovi strani. Utemeljeni razlogi za izključitev se morajo namreč nanašati na osebo družbenika.
Dejstvo, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje do incidentov po začetku leta 2018 ni več prihajalo oz., da je toženec od določenih namer (prostovoljno) odstopil, tako tudi lahko predstavlja osnovo za sklepanje o neutemeljenosti razlogov za izključitev toženca. Zato ni utemeljeno pritožbeno izraženo stališče pritožnice, da ni dopustno zavrniti tožbenega zahtevka, ker naj bi se situacija umirila.
Ni torej kakršnakoli kršitev obveznosti poslovodje razlog za izključitev toženca kot družbenika že samo zato, ker je toženec hkrati poslovodja in družbenik, pač pa so to le tiste kršitve obveznosti poslovodje, ki jih je mogoče hkrati (torej poleg tega, da pomenijo kršitev obveznosti poslovodje) umestiti še pod zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.