škoda zaradi izvedbe del na sosednjem objektu - trditvena podlaga odškodninske tožbe - odpravljiva pomanjkljivost v navedbi stranke
Trditveno in dokazno breme za utemeljenost tožbenega zahtevka po tretjem odstavku 133. člena OZ je na tožeči stranki. Trditvena podlaga, ki jo mora tožeča stranka za potrebno sklepčnost tovrstnega odškodninskega zahtevka ponuditi, mora zato vsebovati trditve o škodi, ki naj bi nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ ter trditve, da zatrjevana škoda presega običajne meje.
Tožba, ki jo je treba popraviti oziroma dopolniti z dopolnitvijo pravno relevantnih dejstev, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko vzpodbuditi k dopolnitvi morebiti pomanjkljivih navedb o pravno relevantnih dejstvih. Po določbi 285. člena ZPP je namreč dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.
ZD člen 12, 134. ZDKG člen 5, 7, 8, 11, 14, 21, 23.
izpodbijanje sklepa o dedovanju - nagrada skrbnika - zaščitena kmetija - izplačilo dednega deleža - merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije - sposobnost za delo - dedna transimisija - nujni delež
Zaradi zmotnega zaključka, da je oporočna dedinja oziroma skrbnica le pavšalno navedla stroške v zvezi z opravljenim delom, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede odločitve o priglašeni nagradi skrbnice pa izpodbijani sklep nima razlogov.
Glede na to, da je bil vdovec J. F. živ ob uvedbi dedovanja po pokojni ženi, umrl pa je med zapuščinskim postopkom, potem namesto dediča, vstopijo njegovi dediči. Gre za podedovanje dednega pripada oziroma dedno transmisijo. V primeru dedne transmisije namesto prvotnega dediča po zapustniku deduje druga oseba - dedičev dedič. Pravica te osebe izvira od dediča, ne od zapustnika.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00039491
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 270, 271, 272, 272/1, 272/2, 273.. ZJU člen 83, 83/5.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - premestitev na drugo delovno mesto - verjetnost obstoja terjatve - razrešitev s funkcije direktorja
Premestitev tožnika je bila posledica njegove razrešitve po odločbi o razrešitvi z mesta direktorja, to odločbo pa je upravno sodišče odpravilo. Z odpravo odločbe se zadeva vrne v stanje pred njeno izdajo. S tem je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je bil tožnik z izpodbijanim sklepom premeščen na drugo delovno mesto. Ker tožnik ni bil razrešen, tudi ne bi smel biti premeščen na drugo delovno mesto. Tožnik je v postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe po podanem predlogu izkazal verjetnost, da njegova terjatev obstoji.
razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Drugi odstavek 62. člena ZIZ določa, da če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi, nato pa nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - tajno delovanje - odredba - utemeljeni razlogi za sum - nujnost in sorazmernost ukrepa - odredba o hišni preiskavi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje prostitucije - sodelovanje pri prostituciji druge osebe zaradi izkoriščanja - kaznivo dejanje pranja denarja - način izvršitve kaznivega dejanja - hudodelska združba - branje zapisnika o izpovedbi priče - odvzem protipravne premoženjske koristi - varnostni ukrep odvzema predmetov - odmera kazni - obteževalne okoliščine
Na podlagi neposrednega zaslišanja prič Y. Y., A. B. in Q. Q. , ki so skladne z vsebino spornih depeš, je sodišče prve stopnje zaključilo, da podatki v depešah niso posledica opravljenih razgovorov z osebami navedenimi v depešah, ampak gre za podatke policistov, do katerih so prišli z operativnim delom, zaradi česar je depeši štelo kot zakonit dokaz, poleg tega pa je bilo komuniciranje med slovensko in bolgarsko policijo v skladu z zgoraj citirano konvencijo in sporazumom med vladama Republike Slovenije in Republike Bolgarije.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na več mestih razumno in argumentirano obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je v obravnavani zadevi šlo za izkoriščanje, in sicer: iz zasežene listinske dokumentacije je razvidno, da so obtoženci za prostitucijo priskrbeli tuja dekleta iz ekonomsko slabše razvitih držav z nizkim življenjskim standardom; da so jim priskrbeli stanovanje, prostor za izvrševanje prostitucije; ustanovili so družbe, v katerih so bila dekleta slamnate lastnice, direktorice in fiktivno zaposlene; obtožena C. C. je sprejemala naročila, vodila in organizirala dekleta ter pobirala pretežni del zaslužka (pri hišni preiskavi ji je bil zasežen tudi spisek z razporedom deklet); dekleta so morala C. C. prositi za denar.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da se je zaslužek od dejavnosti nočnega kluba A. oziroma posledično Društva G. uradno prikazoval kot sredstva, ki naj bi bila pridobljena s plačili članarine članov društva, vendar pa ni šlo za nikakršno plačevanje članarine, temveč v resnici za koriščenje spolnih uslug s strani gostov nočnega kluba A.
Da sta Društvo G. ter družba F. d.o.o. delovala v smeri prikrivanja izvora denarja potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca A. H., da je šlo pri pregledu dokumentacije obeh pravnih subjektov, in sicer njunih bruto bilanc, v glavnem za zbirno dokumentacijo, brez opisa poslovnih dogodkov, kar tudi pomeni, da ni moč pojasniti čisto vseh odnosov med društvom oziroma družbo in fizičnimi osebami. To pa je tudi temeljna karakteristika pranja denarja, kjer gre za cilj, da se izvor čim bolj zakrije.
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere tipologije pranja denarja so uporabljali obtoženci pri prikrivanju izvora denarnih sredstev. Obtoženemu C. C. se očitajo naslednje tipologije pranja denarja: uporaba slamnatega podjetja in fizičen prenos gotovine.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na glavni obravnavi prebralo izpovedbo priče A. P. iz preiskave zato, ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP. Pojasnilo je, da je to pričo intenzivno iskalo na vse možne načine, preko bolgarskih varnostnih organov, tudi preko Interpola, vendar je ni bilo možno dobiti. Ker je bila obtožencem omogočena udeležba pri njenem zaslišanju v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, je sodišče na glavni obravnavi prebralo njeno izpovedbo. Ker omenjene priče ni bilo mogoče najti, tudi pritožbeno sodišče meni, da so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 340. člena ZKP.
Sodelovanje pri prostituciji druge osebe zajema različna ravnanja, vezana na organizacijo prostitucije (vodenje javnih hiš, agencij za spolne usluge in pridobivanje strank) ter njeno izvedbo (storilec priskrbi prostor za izvajanje prostitucije ali skrbi za varnost osebe, ki se prostituira). Zajema vse oblike sodelovanja pri tem ravnanju.
Po mnenju zagovornika logično gledano kaznivo dejanje pranja denarja lahko izvede samo tisti, ki je sodeloval pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Takšna trditev zagovornika je napačna, saj je iz opisa očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki ni storilec predikatnega kaznivega dejanja, vendar ve, da je denar ali premoženje bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, po drugem odstavku 245. člena KZ-1 pa se kaznuje tisti storilec, ki je hkrati tudi storilec ali udeleženec predikatnega kaznivega dejanja.
Iz opisa očitanega kaznivega dejanja pranja denarja v izreku sodbe so opisane operacije, ki predstavljajo zakonske znake očitanega kaznivega dejanja; to je da so obtoženci, ki so delovali v hudodelski združbi sprejeli denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, da so z njim razpolagali, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti in s pranjem zakrili oziroma poskušali zakriti njegov izvor. Opisane so tudi njihove vloge, ki so jih imeli kot člani hudodelske združbe.
Navedbe zagovornikov, da je potrebno blanketno določbo v opisu kaznivega dejanja navesti in opredeliti, niso točne, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več odločbah eksplicitno zapisalo, da ni nujno, da bi bilo potrebno pravne norme zapisati v izrek sodbe.
Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovorniki obtoženke, da glede na dejstvo, da se obtoženki ne očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, bi moral tudi ta denar izvirati iz kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, vendar se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe s tem vprašanjem ne ukvarja, temveč zaključi, da je bil tudi ta denar, ki ga je E. E. v gotovini izročala zakoncema A. A. in L. L., D. D. in A. T., pridobljen s storitvijo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je v lokalu A. in v okoliških hotelih pod krinko "masažne dejavnosti, kopeli, savne, sončenje" vršila prostitucija in da je prihodek zgoraj navedenih družb in Društva G. prihodek, pridobljen s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, je že sama narava stroškov delovanja kluba, ki je deloval pod okriljem Društva G. in stroškov za delovanje navedenih podjetij, ki so bila ustanovljena z namenom prikrivanja izvora nezakonito pridobljenega denarja, protipravna, zato je v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičena uporaba bruto metode.
Pojasnilo je tudi, da ni zanesljivih in točnih dokazov o tem, kdo od obtožencev je koliko prejel, zato je posamičnim obtožencem višino pridobljene protipravne premoženjske koristi odmerilo po prostem preudarku, pri čemer je upoštevalo vse okoliščine primera, med njimi še posebej organizacijsko strukturo združbe ter moč in pomembnost vloge posameznega obtoženca znotraj družbe.
Iz konkretnega načina izvrševanja očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ni nikjer opisana uporaba odvzetih osebnih avtomobilov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Tudi v opisu kaznivega dejanja pranja denarja se niti D. D. in niti drugim soobtožencem ne očita uporaba osebnega avtomobila za storitev tega kaznivega dejanja. Prav tako tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja utemeljitev sodišča, da je potrebno odvzeti osebne avtomobile za preprečitev nevarnosti ponavljanja storitve očitanih kaznivih dejanj s strani obtožencev.
Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožniki, da je sodišče prve stopnje kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je šlo za ekonomsko in osebnostno dostojanstveno izkoriščanje bolgarskih, ukrajinskih in črnogorskih deklet, katerim je bil pobran pretežni del zaslužka iz prostituiranja ter katerim se je omejevala tudi svoboda gibanja in komuniciranja, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ter, da so obtoženci vzpostavili prefinjena modusa zakrivanja tako "nagrabljenega denarja", kar jim še posebej ne more biti v čast, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja, zato obtožencem teh okoliščin sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot obteževalnih.
OZ člen 131, 131/1, 186. URS člen 26. ZOIzk-1 člen 1, 1/1, 1/2, 12, 12/1, 12/4, 13, 13/4.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države - odgovornost države za ravnanje uradnih oseb - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - kaznivo dejanje goljufije - ponarejena osebna izkaznica - lažna identiteta - javna listina - uradnik - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - opustitev dolžnega ravnanja - skrbnost ravnanja - vzročna zveza - adekvatna vzročnost - teorija sine qua non - naravna vzročnost - teorija o ekvivalenčni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - objektivna predvidljivost posledice - pravno relevantni vzrok - pogoj - pretrganje vzročne zveze
Toženkini uslužbenki je mogoče očitati, da ni detektirala prevare, a to je "modrost, rojena po dogodku", v času prevare pa uslužbenka sama od sebe ni zanemarila ničesar predpisanega. Kvalificirana protipravnost v njenem ravnanju zato po oceni večine senata ni podana.
Vsak pogoj, ki se je ex post izkazal za pomembnega v dejanskem poteku dogodkov, ex ante pa konkretno dejanje ni bilo predvidljivo (in preprečljivo), ne vodi do vzpostavitve relevantne vzročne zveze in posledično do odškodninske obveznosti.
ZPP člen 142, 142/4. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12.
vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - pravočasnost pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - opozorilo na zakonsko posledico opustitve dviga pošiljke
Ker je bil toženec v obvestilu o prispeli sodni pošiljki poučen o fikciji vročitve in opozorjen, da se bo vročitev štela za opravljeno po poteku danega roka za dvig pošiljke, toženčevo stališče, da rok za pritožbo teče od dejanskega prejema pošiljke, ni pravilno.
Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker je izdalo zamudno sodbo, niso utemeljene. Vprašanje višine dosojene odškodnine je materialnopravno vprašanje. Osrednji pritožbeni očitek se tako nanaša na zmotno uporabo materialnega prava v delu, ko je sodišče prve stopnje določilo višino nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040150
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 372, 373.
konkretizacija pritožbenih očitkov - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - alternativni način izvršitve kazni zapora
Ne drži namreč, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kot skušata to prikazati obsojenec in njegov zagovornik.
poroštvena pogodba - zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - pisna pripoznava dolga
Status dolžnika ima vsakdo, ki ima iz določenega materialno pravnega razmerja kakšno (zapadlo) in neporavnano obveznost, ki jo je dolžan izpolniti. Čeprav toženka ni bila pogodbenica Pogodbe za klasični limit in posledično zato tudi ni glavni oziroma osnovni dolžnik, pa je določene obveznosti prevzela s poroštveno izjavo, na podlagi katere je v tem konkretnem primeru tudi pridobila status dolžnika. Ker je toženka ″dolžnica″ tožeče stranke, je njena pripoznava dolga v elektronski pošti z dne 28. 6. 2016 v skladu s 364. členom OZ pravno veljavna izjava volje, ki ima po materialnem pravu določene posledice (povzroča določene pravne učinke) v pravnem prometu, saj toženka ni navedla nobenih drugih okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih bi lahko bila njena izjava pravno neveljavna (izpodbojna ali celo nična).
Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo to listino in njeno vsebino, prav tako pa tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 364. člena OZ, ko je presodilo, da je toženka v izjavi, dani po elektronski pošti dne 28. 6. 2016, ki jo je podala kot V. K., porok pri najetju limita za podjetje T. d.o.o., in s katero je potrdila, da bo vse stroške vezane na limit pravne osebe, kot porok poravnala v obrokih najkasneje do 31. 10. 2016, in predlagala, da se naj zadeva uredi izvensodno, brez vnovčevanja menic, saj bi se ji s tem povzročila nepopravljiva škoda, nedvoumno, jasno in razumljivo potrdila svoj dolg kot poroka iz naslova Pogodbe za klasični limit, pa tudi, da je s to izjavo ta svoj dolg tudi pripoznala in to v celotni višini prevzete obveznosti s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015, saj iz njene izjave povsem jasno izhaja konkreten dolg, ki ga potrjuje, t.j. dolg iz naslova njenega poroštva v zvezi s Pogodbo za klasični limit, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo T. d.o.o. dne 22. 1. 2015, pa tudi obseg (višina) dolga, na katerega se nanaša, t.j. ves dolg pravne osebe iz te pogodbe, saj pripoznave ni omejila le na del tega dolga.
Posledično je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 364. člena OZ, sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zaradi navedene pripoznave dolga toženke z dne 28. 6. 2016, dne 29. 6. 2016 zastaranje začelo teči znova in da tako terjatev tožeče stranke, ki je predlog za izvršbo vložila dne 5. 12. 2018, še ni zastarala.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je po tem, ko je podizvajalska pogodba prenehala veljati zaradi tega, ker je tožeča stranka odstopila od nje, odpadel razlog, da bi tožena stranka še zadrževala znesek zadržnine iz podrejenega dolga, saj je tudi v primeru delne izpolnitve pogodbe vsaka stranka skladno z določbo 111. člena OZ dolžna drugi vrniti tisto, kar je prejela in plačati, kar še ni plačala, ker v okoliščinah konkretnega primera vrnitev v naravi ni mogoča (gradba). Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupaj 21.088,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (16.068,00 EUR iz naslova zadržnin po računih št.10/2013, št. 11/2013 in št. 13/2013 ter 5.020,92 EUR iz naslova še neplačanega računa 4/2014).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00039872
ZSKZDČEU-1 člen 131, 134, 134/1, 134/4, 139. ZKP člen 517b. Sporazum o izstopu združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (2019) člen 62, 62/1. Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji (2008) člen 1 - 30.
Evropska unija (EU) - Velika Britanija - pravna pomoč med državami članicami EU - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah - medsebojno priznavanje in izvrševanje kazenskih sodb med članicami EU - časovna veljavnost predpisa - prehodno obdobje - soglasje obsojenca - krajevna in stvarna pristojnost
Čeprav je Združeno kraljestvo Velike Britanije izstopilo iz Evropske Unije, se po 62. členu Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo do 31. 12. 2020 uporablja Okvirni sklep Sveta 2008/909/PNZ za priznanje kazenskih sodb in prenos izvršitve kazni za sodbe, ki jih do 31. 12. 2020 prejme pristojni organ države izvršiteljice.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - pravična denarna odškodnina - duševne bolečine - stroškovna odločitev
Glede na ugotovitve, da je bila tožnica iz registra stalnega prebivalstva izbrisana 95 mesecev, da je bila v tem obdobju ves čas zaposlena, da je prejemala osebni dohodek, da le del obdobja (to je 45 mesecev) ni imela prijavljenega začasnega prebivališča, da je imela urejeno zdravstveno zavarovanje in zaradi izbrisa ni bila ločena od družine, po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa znaša 6.750,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 5,5 neto plač.
ZD člen 128, 142a, 219. ZFPPIPP člen 414, 415, 416, 417, 418.
stečaj zapuščine brez dedičev - omejitev dedovanja - zapuščina brez dediča
Če torej zapuščinsko sodišče ne izda sklepa o dedovanju, ker ni dedičev, tudi ne odloči o omejitvi dedovanja. Ker pa je zapuščina prešla v stečajno maso že s trenutkom zapustnikove smrti (prvi odstavek 417.d člena ZFPPIPP), ker ni dedovanja in ker je potrebno določbe 128. člena ZD uporabiti v povezavi z relevantnimi določbami ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 128. člen ZD in je materialnopravno zmotno odločilo v točkah II in III izreka ter posledično tudi v točki IV izreka, ko je z napadenim sklepom iz zapuščine izločilo del zapustnikovega premoženja v korist M. in preneslo v stečajno maso zapuščine brez dedičev po zapustniku le preostanek zapuščine.
ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 247, 339, 339/2-8.
duševno zdravje - duševna motnja - psihiatrično zdravljenje - prisilna hospitalizacija - oddelek pod posebnim nadzorom - brez privolitve osebe - ogrožanje življenja in zdravja - zmožnost presoje realnosti - odvisnost od drog - potek zdravljenja - nasilje - pravica do izjave - ravnanje nasprotnih udeležencev - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - zaslišanje preko videokonference
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da nasprotna udeleženka nima realitetne kontrole in da je povsem nekritična do svoje bolezni, zato je njeno naziranje, da je prisebna oziroma »normalna« in da zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ne potrebuje, zgolj odraz njene bolezenske neuvidevnosti do lastnega stanja.
pripor - kršitev pravice do obrambe - odgovor na predlog za podaljšanje
Ker je sodišče prve stopnje natančno povzelo vsebino odgovora obrambe na predlog za podaljšanje pripora (v 3. točki obrazložitve, na straneh 2 do 6 izpodbijanega sklepa) ter nanje v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo (na nekatere celo večkrat) sproti med navajanjem razlogov za pripor ter v 7. do vključno 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa , so neutemeljeni očitki, da je bila izjasnitev obrambe sama sebi namen oz. namenjena formalni zadostitvi zakonske zahteve. Sodišče prve stopnje se je namreč seznanilo s stališči obrambe in se do njih tudi določno opredelilo, če pa se z njimi ni strinjalo, to ne pomeni kršitve pravice do obrambe, kot neutemeljeno očitajo pritožniki.
ZPP člen 150, 150/1, 150/2, 199, 200, 200/2. ZS člen 83, 83/2, 83/3.
stranska intervencija - intervencijski interes - vpliv sodbe na intervenientov pravni položaj - pravni interes - pravica do vpogleda v spis - vsebinska zveza - korporacijsko razmerje - ugotovitev ničnosti sklepov skuščine - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
V sodni praksi ni sporno, da je intervencijski interes podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločitev neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Materialnopravno razmerje lahko temelji na podlagi zakona ali na podlagi pogodbe, vsebino njune soodvisnosti pa določa materialno pravo.
Pritožba sodišču neutemeljeno očita kršitev določbe drugega odstavka 200. člena ZPP, saj daje slednja stranskemu intervenientu le pravico, da se do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti. Ne daje pa navedena določba stranskemu intervenientu samostojne pravne podlage za njegove vpoglede v spis mimo določbe 150. člena ZPP. O tej pravici odloči sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej, upoštevaje okoliščine primera, ki vplivajo na pravico do vpogleda v spis, kot jo opredeljuje 150. člen ZPP.
ZPP člen 110. ZIZ člen 38, 38/8, 38c, 38c/1, 38c/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 62, 62/2.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - zahteva za preizkus obračuna - predložitev obračuna - rok za predložitev obračuna izvršitelja - instrukcijski rok - prekluzivni rok
Sodna praksa je doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, je treba šteti, da gre za instrukcijski rok.
ZPP v 110. členu govori o tem, da če rok ni določen z zakonom, ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom, ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov. V obeh primerih gre za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno razlagati. To pa pomeni dodaten argument, da ni mogoče šteti, da bi bil tridnevni rok, ki je določen s podzakonskim Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja, prekluziven rok.
Rok za izvršitelja ne more biti prekluziven tudi iz razloga, ker sodišče ne odloča o kakršni koli izvršiteljevi vlogi, ampak o vlogi upnika. Zakon določa kakšne so posledice, če upnik zamudi rok za vložitev zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, ne določa pa nikakršnih posledic, če izvršitelj prepozno predloži to zahtevo v reševanje sodišču. Če bi zakonodajalec želel posledico, da v primeru, če predloži izvršitelj upnikovo zahtevo po izteku 3 dni, izvršitelj izgubi pravico do plačila stroškov, ki so mu nastali, bi to moral tudi jasno določiti.