CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042043
ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - terjatev za dobavo električne energije - uporaba poslovnega prostora - relativnost obligacijskega razmerja
Pritožnica trdi, da je tožeča stranka sama postavila pogoj, da se prostor izprazni in tudi ni upoštevala vložkov tožene stranke za preureditev prostora. S tem pritožnica očitno misli na lastnika poslovnega prostora in ne na tožečo stranko, ki je le dobaviteljica električne energije. Ker se pogodbenega odnosa med tožečo in toženo stranko ne tičejo, so te pritožbene trditve neutemeljene. Tudi sicer pa pritožnica z njimi napada dejansko stanje izpodbijane sodbe, kar v tem postopku ni dovoljeno.
odločba o premoženjskopravnem zahtevku - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o določilnih dejstvih - odškodninska odgovornost
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 na škodo oškodovanca B., s.p., in sicer za znesek v višini 15.050,00 EUR, hkrati pa ugotovilo, da za zaključek o tolikšni škodi ni zanesljive dokazne podlage, o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na dolžnost povračila škode, zagrešilo pa je tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kar je terjalo razveljavitev prvostopenjske sodbe pod točko I v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku.
sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine - cenilno poročilo - pravica do izjave
Za namen obravnavanega cenilskega mnenja je zadoščala odstotkovna cenilčeva ocena zmanjšanja vrednosti zaradi nepridobljenega upravnega dovoljenja. Ta ni bila podana kar na pamet brez utemeljitve, kot navaja dolžnica, ampak je cenilec pojasnil, da je izhajal iz vrednosti upravnega dovoljenja v normalnih razmerah za enostanovanjsko stavbo. Namen cenitve ni bil natančno določiti strošek legalizacije, ampak oceniti, koliko navedeno dejstvo, da ne gre za legalno gradnjo, vpliva na tržno vrednost, za kar pojasnjen poenostavljen pristop zadošča.
zdravstveno zavarovanje - denarna odškodnina - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - regresni zahtevek - civilni delikt - materialno procesno vodstvo - dokazno breme - dokazna ocena
Ni dovolj, da sodišče elemente civilnega delikta našteje, temveč mora za vsakega posebej obrazložiti zakaj meni, da je podan, dokazan s strani tožeče stranke.
izločitev dokazov - privilegirana priča - obdolženec - pravni pouk - izjave obdolženca v davčnem postopku
Prvostopenjsko sodišče je zaradi dejstva, da je B. B. v postopku zoper A. A. imela status privilegirane priče, pred tem pa je v postopku bila tudi sama obdolženka, podala obremenilne izjave, zmotno ocenilo, da je potrebno listine, v katerih so bile povzete njene izjave, iz spisa izločiti. Kasnejša sprememba statusa obdolženca v pričo oz. v privilegirano pričo, nima zakonske podlage za oceno o nedovoljenosti tako pridobljenih izjav - dokazov. Po oceni višjega sodišča je pravni pouk, dan B. B. kot obdolženki, v celoti varoval ne le njene interese, pač pa tudi interese soobdolženca. Podajanje zagovora je bila njena odločitev, zato je tudi zagovor, tako kot je bil pač podan, predmet dokazne presoje ne le sam zase, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki bodo izvedeni v postopku zoper obdolženega A. A. Pravice sedaj obtoženega A. A. so bile tako že doslej varovane ne le s pravnim poukom, danim B. B. kot obdolženki, pač pa tudi s tem, da je imel možnost tudi sam obdolženko zasliševati o izjavah, ki jih je ta podajala.
stroški pravdnega postopka - potrebni pravdni stroški - prerekana ločitvena pravica - napotitev na pravdo - napotitev napačne stranke na pravdo
Zmotno je stališče tožeče stranke, da je morala zavarovati svoje interese s tožbo na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Tožeča stranka namreč po sklepu stečajnega sodišča ni bila napotena, da takšno tožbo vloži, ker je bila na ugotovitev obstoja ločitvene pravice napotena prvotožena stranka. Zato ni pravilno stališče tožeče stranke, da če bi prvotožena stranka prijavo ločitvene pravice umaknila, posledično tožeča stranka tožbe ne bi vlagala. Tožeči stranki tožbe z navedenim tožbenim zahtevkom, sploh ne bi bilo treba vložiti.
spor zaradi motenja posesti - posestno varstvo - sodno varstvo posesti - materialni rok - prekluzivni rok za tožbo - subjektivni rok za vložitev tožbe - objektivni rok za vložitev tožbe - ponavljajoče se motilno dejanje - prepozna tožba - neutemeljena začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve
Roki za varstvo posesti so kratki. So materialni, prekluzivni, ki niso podaljšljivi in ne dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Prepozno tožbo sodišče zavrže. Rok 30 dni je subjektivni rok – vezan je na subjektivne okoliščine. Teči začne takrat, ko je posestnik zvedel za motenje in za storilca. V primeru ponavljanja motilnih dejanj začne teči od zadnjega motenja. Upoštevati pa je treba tudi objektivno okoliščino motenja: enoletni (objektivni) rok začne teči od dneva, ko je motenje nastalo. Po preteku objektivnega roka sodno posestno varstvo zaradi istega motilnega ravnanja ni več mogoče. Ker je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnik ugotovil, da je bila ključavnica zamenjana in da ne more več v stanovanjsko hišo in druge prostore, je vložena prepozno.
Ob dejstvu, da tožnik do posestnega varstva zaradi prepozno vložene tožbe ni več upravičen, je pravilna presoja, da verjetnosti terjatve kot prvega pogoja iz navedenega zakonskega določila ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00041088
ZPP člen 337. OZ člen 356. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
upnikov predlog za začetek stečajnega postopka - postopek osebnega stečaja - ugovor zastaranja terjatve - zastaralni rok - neposredno izvršljiv notarski zapis
Dolžnik ugovora zastaranja v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato ta ugovor v pritožbeni fazi ni upošteven (četrti odstavek 337. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v postopku osebnega stečaja - prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sicer pa ima upnik tudi prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da gre za terjatev iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zato je zastaralni rok daljši, tj. 10-letni (prim. 356. člen OZ).
preživninska obveznost - določitev višine preživnine - sprememba višine preživnine - preživninske zmožnosti staršev - pridobitne sposobnosti zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena - denarna socialna pomoč - kreditna obveznost staršev - skrb za varstvo in vzgojo - vpliv stikov na preživninsko breme
Po ustaljeni sodni praksi se denarnih socialnih transferjev – v konkretnem primeru denarne socialne pomoči – ne upošteva kot sestavnega dela dohodka preživninskega zavezanca.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja neenakovrednost položaja, v katerega naj bi starša postavilo sodišče prve stopnje. Od njega (toženca) se pričakuje prispevek k preživljanju tožnikov po vseh njegovih pridobitnih zmožnostih, ni pa izraženo enako pričakovanje v razmerju do zakonite zastopnice tožnikov. Takšna ocena je zmotna in posplošena. Toženec prezre, da je celotna skrb za vzgojo mladoletnih sinov na zakoniti zastopnici, saj on stikov z otrokoma niti nima.
Tožnika sta izkazala, da njuna zakonita zastopnica s kreditom rešuje njihov stanovanjski problem, zato se je upošteval pri oceni njenih (nižjih) preživninskih zmožnosti. Toženec pa ni dokazal, da bi z najemom kredita reševal svoj stanovanjski problem in ni predložil nikakršnih dokazov v zvezi s porabo kredita, zato ga sodišče prve stopnje pri oceni njegovih preživninskih zmožnosti utemeljeno ni upoštevalo.
Zakonita zastopnica tožnikov je razpolagala z nižjimi dohodki, na njej je bilo tudi celotno breme vzgoje in varstva mladoletnih sinov, kar se mora odraziti v porazdelitvi preživninskega bremena.
voznik - pravna oseba - solidarna odgovornost - prekrški v zvezi s plačevanjem cestnine - odgovorna oseba
Solidarna odgovornost cestninskih zavezancev za plačilo cestnine pomeni, da vsak od njih odgovarja za plačilo cestnine, ki je civilnopravna obveznost. Solidarna odgovornost za prekrške po naravi stvari ne obstaja, saj lahko vsak odgovarja le za tisto kršitev zakona, ki jo je storil sam in je zanjo tudi subjektivno odgovoren.
V kolikor je prekršek storjen z motornim vozilom, ki je last pravne osebe in je ta tudi uporabnica elektronskega cestninjenja, je lahko poleg pravne osebe za istovrstni prekršek kaznovana le še odgovorna oseba te pravne osebe, voznik kot posameznik pa bi lahko bil kaznovan le v primeru, če bi bil uporabnik elektronskega cestninjenja kot posameznik torej fizična oseba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00081577
OZ člen 6, 6/1, 372. ZPotK člen 7, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2. ZPP člen 181, 181/1.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - vsebina kreditne pogodbe - dopustnost podlage - valutno tveganje - valorizacija denarnih obveznosti - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - nejasna določila pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - povprečni potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - primarni in podredni tožbeni zahtevek
Poglavitno vprašanje je bilo, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožnikov v zvezi s sklenjenimi kreditnimi pogodbami z valutno klavzulo. Prvo sodišče je ustrezno povzelo vsebino predpisov, ki predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Sodišče EU (SEU) je oblikovalo kriterije za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, povzelo pa jih je tudi Vrhovno sodišče RS (sklep II Ips 201/2017). Te je upoštevalo tudi prvo sodišče, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne ponavlja. Kreditojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je vezano odplačevanje kredita in mora biti zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti oziroma njegove skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo v primeru devalvacije domače valute morda težko nosil (sklep II Ips 137/2018). Banka mora kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadoščati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet kreditnih pogodb, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja (sodba SEU C-186/16, na katero se pravilno sklicuje prvo sodišče). Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ta zahteva je izpolnjena, če je banka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da so določila kreditnih pogodb ter besedilo izjav tožnikov jasna. Glede svoje razumljivosti ne dopuščajo nobenih dvomov o tem, kakšen je njihov pomen za obveznosti tožnikov tudi v primeru padca vrednosti EUR v razmerju do CHF in/ali zvišanja obrestne mere CHF LIBOR ter da so ta določila pogodb in izjave tožnike opozorili tudi na pomen prevzetega valutnega in obrestnega tveganja. S tem v zvezi je pomembno, ali je bilo to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke kreditojemalcem celovito pojasnjeno (sklepa II Ips 201/2017 in II Ips 137/2018). Izjave tožnikov o prevzemu navedenih tveganj so zato morale temeljiti tudi na predhodnih pojasnilih toženkinih delavcev tožnikom o vsebini in pomenu prevzetih tveganj. Pri tem ni bilo potrebno, da bi tožniki kot povprečno skrbni potrošniki morali imeti specialna finančna znanja za razumevanje in ocenjevanje ekonomskih posledic prevzetih tveganj, kot zmotno trdijo pritožniki. Razlika med kreditom v EUR in kreditom z valutno klavzulo v CHF je le v tem, da se obračun pogodbenih obveznosti pri prvem izvaja v EUR, pri drugem pa v CHF.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041883
ZZK-1 člen 243, 244. ZIZ člen 238. OZ člen 40, 40/3. ZPP člen 286, 286/1, 286/3, 337, 337/1.
izbrisna tožba - neveljavna vknjižba - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe - ničnost darilne pogodbe - zahteva za varstvo zakonitosti - nedopusten nagib - nedopustna kavza - neodplačna pogodba - dobra vera - vpis lastninske pravice - dokazna prekluzija
Glede na pravnomočno sodbo, po kateri je bila tožnica z drugim tožencem dolžna skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, je drugi toženec z darilno pogodbo z dne 7. 6. 2004 lahko prosto razpolagal s kupljenim stanovanjem. Tožnica tudi ni uspela dokazati, da bi se drugemu tožencu pred 1. 7. 2004, ko je bil (na podlagi pravnomočne sodbe in darilne pogodbe) izveden (direktni) vpis lastninske pravice na prvo toženko, lahko porodil dvom o tem, da je dejanski lastnik stanovanja, glede katerega je sklenil darilno pogodbo, oziroma da se je zavedal, da lahko naknadno odpade pravna podlaga za njegovo lastništvo stanovanja.
Okoliščine, nastale od leta 2006 dalje (ko je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, da se ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti), ne kažejo na namen tožencev pri sklenitvi darilne pogodbe v letu 2004. Te okoliščine za izpodbijano odločitev niso pravno pomembne. Odločilno je vprašanje dobre vere tožencev do 1. 7. 2004, ne pa v letu 2006 in kasneje.
Ker tožnica ni uspela dokazati, da je drugega toženca k sklenitvi darilne pogodbe s prvo toženko vodilo izogibanje posledici morebitnega tožničinega uspeha z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni uspela dokazati zatrjevane ničnosti darilne pogodbe.
Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da tožnica ni izkazala, da bi izpodbijani vpis kršil njeno lastninsko (ali drugo stvarno) pravico in je prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključilo, da ni podana tožničina aktivna (stvarna) legitimacija ter je zahtevek posledično pravilno zavrnilo. Stranka je namreč stvarno legitimirana, če je nosilka pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor, kar pa tožnica v konkretnem postopku glede na zgornjo obrazložitev pritožbenega sodišča ni, zato je potrebno zahtevek po izbrisni tožbi zavrniti.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - povrnitev pravdnih stroškov - izpolnitev zahtevka - izpolnitev obveznosti s strani tretjega - solidarni dolžnik - solidarna obveznost - navadno sosporništvo
Za odločitev o toženkini zahtevi za povrnitev stroškov je pomembno dejstvo, da tožbenega zahtevka ni izpolnila ona, ampak tretji.
Izpolnitev solidarnega dolžnika se ne šteje za toženkino izpolnitev. Solidarni dolžniki, ki jih tožnik zajame z eno tožbo, so navadni sosporniki (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) in zato vsak v samostojnem procesnem razmerju do tožnika (195. člen ZPP). Izpolnitev enega od njiju je zato pomembna le v razmerju med tožnikom in tistim od tožencev, ki je izpolnil zahtevek, ne pa tudi v razmerju med tožnikom in ostalimi toženci.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za ravnanje policije - policijska pooblastila - naloge policije - prekoračitev policijskih pooblastil - protipravno ravnanje - strokovni prijem - sorazmernost prisilnih ukrepov - pritožba zoper delo policista - zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode
Ravnanje policistov ob škodnem dogodku ni bilo protipravno. Tožnik je utrpel poškodbe na obrazu med uporabo prisilnih sredstev ob prijetju, in sicer zaradi dveh ali treh udarcev policista z roko, s pestjo ali komolcem, vendar so bili ti udarci policista nenamerni, način izvedbe strokovnih prijemov (davljenje in ključ na komolcu s podiranjem na tla) pa glede na okoliščine konkretnega primera zakonit in sorazmeren, tako da policijska pooblastila niso bila prekoračena. Izvedba prisilnih ukrepov je bila nujna za dosego cilja – tožnikovo prijetje, saj je obstajal sum, da sodeluje pri vlamljanju in poškodovanju vrtnih ut.
priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - plačilo globe - dokazilo o plačilu
Sodišče prve stopnje je nato storilcu z dopisom z dne 8. 10. 2020, ki je storilcu bil vročen 23. 10. 2020, storilcu poslalo v vednost pojasnila pristojnega organa države izdaje in ga pozvalo naj v roku 8 dni odgovori na navedbe pristojnega organa države izdaje. Na ta dopis storilec ni odgovoril niti do 20. 11. 2020, ko je sodišče prve stopnje pritožbo odstopilo v reševanje pritožbenemu sodišču. Ob takem procesnem dejanskem stanju ni mogoče šteti, da je storilec s pritožbi priloženim potrdilom o plačilu izkazal, da je poravnal z odločbo pristojnega organa države izdaje njemu izrečeno globo in stroške in so pritožbene navedbe, da je globa bila že plačana, neutemeljene.
izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prekinitev postopka - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti - pravica do izjave v postopku - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa - tožba zaradi molka organa
Vrhovno sodišče je z omenjenim sklepom pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da v konkretni zadevi ni nastopil molk organa, ker prekrškovni organ v konkretni zadevi glede na določbe ZUP ni imel dolžnosti izdati zavrnilne odločbe, saj stranka ni zahtevala spremembe ali izdaje potrdila o pravnomočnosti, temveč razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, tega instituta pa ZUP ne pozna. Vendar pa je pojasnilo tudi, da je vprašanje vročitve plačilnih nalogov storilki treba obravnavati v okviru pravnih sredstev v prekrškovnem postopku in da potrdilo o pravnomočnosti temelji na ugotovitvi, da sta bila plačilna naloga vročena storilki, a tako potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje in mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev, zaradi česar poseg v potrdilo o pravnomočnosti ni nujni pogoj za varstvo pravic in obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi storilki ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, ker vročitev ni bila (pravilno) opravljena (glej 15. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020).
Upoštevajoč tako obrazložitev bi kljub pravnomočnosti sklepa o zavrženju storilkine tožbe zaradi molka organa v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, nadaljevanje postopka bilo preuranjeno, saj iz spisovnega gradiva ni razvidno, ali je storilka oz. njena zagovornica ravnala v skladu s povzetimi pojasnili Vrhovnega sodišča RS. Tega pa zagovornica v pritožbi niti ni mogla navajati, saj je pritožba zoper izpodbijani sklep bila vložena 8. 6. 2020, sklep Vrhovnega sodišča pa je bil izdan 25. 11. 2020. Tako se zagovornica ob vložitvi pritožbe ni imela možnost opredeliti do tega za odločitev v konkretni zadevi relevantnega dejstva.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00041967
ZP-1 člen 192b, 192č.
nadomestni zapor - relevantne okoliščine - dovoljeni pritožbeni razlogi - nadomestitev globe z delom v splošno korist
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi lahko izvršitev nadomestnega zapora imela za posledico prenehanje delovnega razmerja in pritožbenim predlogom, da naj se plačilo globe nadomesti z delom v splošno korist, pa pritožbeno sodišče poudarja, da to sicer ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga glede na določbe 192. č člena ZP-1, vendar v vednost storilcu pojasnjuje, da je storilec bil že v obvestilu o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora z dne 10. 8. 2020 obveščen tudi o tem, da lahko v izjavi predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist skladno z določbo 192.b člena ZP-1.
odgovornost lastnika vozila - razumen dvom - domnevano dejstvo - dokazna ocena - prekoračitev hitrosti vožnje
Sodišče ni sililo obdolženca, naj dokaže, kje natančno se je nahajal in ga postavljalo v protiustaven položaj, da bi moral pričati zoper svoje bližnje, saj ni niti zahtevalo, niti pričakovalo, da bi povedal, kdo je vozil motorno vozilo. Res je sicer, da bi za razbremenitev odgovornosti zadoščala ugotovitev, da se v času prekrška ni nahajal na kraju storitve prekrška (zadoščal bi že izkazan razumen dvom o tem dejstvu), vendar pa obdolženec v predmetnem postopku s svojimi navedbami v zagovoru in predloženimi dokazi po oceni sodišča prve stopnje ni izkazal razumnega dvoma glede domnevanega dejstva, da je vozil motorno vozilo v času storitve prekrška prav on.
Pritožnik trdi, da državno tožilstvo ni predlagalo podaljšanje pripora na podlagi 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), temveč na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP, ki velja na splošno za podaljševanje pripora največ za dva meseca. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da "gre za saniranje napak" tožilstva in posledično za kršitev 16. člena ZKP, po katerem naj bi imela obdolženec in tožilec v kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Iz same vsebine predloga za podaljšanje pripora, ki ga je okrožno državno tožilstvo podalo skupaj z obtožbo, je namreč razvidno, da državno tožilstvo predlaga podaljšanje pripora po vloženi obtožbi, pri čemer je očitno po pomoti citiralo napačno določilo ZKP-ja. Ker predlog državnega tožilstva vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati tak predlog, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ga je vzelo v obravnavanje. Sicer pa pritožnik v pritožbi niti ne navaja kako naj bi citirana kršitev določb ZKP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato njegove pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti.