Tožnik je s tožbo zahteval, da se kot nezakonita razveljavita sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da izpodbijana sklepa nimata pravne veljave.
Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ni odločilo in je ugodilo zahtevku, ki ga tožnik ni postavil. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - kaznivo dejanje - pretep - vezanost na pravnomočno kazensko sodbo - identično dejansko stanje - višina denarne odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - tuja pomoč
Sodišče prve stopnje, je bilo v tej pravdi vezano na ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Posledično toženci v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka ne morejo več uspešno uveljavljati ugovorov kot na pirmer, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njihovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, da ni podana njihova krivda. Smiselno pa so s svojimi v pritožbi ponovljenimi navedbami poskušali ravno to.
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Za določitev obsega škode oziroma višine odškodnine ni relevantno, koliko ur je imel tožnik delovne obveznosti na dan, ko naj bi bil prost. Odškodnina se ne določa na način, kot se zavzema pritožba, glede na ugotovljeni čas kršitve tedenskega počitka. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo, ki je vojakom nastala zaradi kršitve pravice do enega prostega dneva na teden. Tožniku je v času misije pripadal tedenski počitek v trajanju 23 dni. Ker mu ta ni bil zagotovljen, mu pripada odškodnina za 23 dni. Pritožba zmotno uveljavlja, da je tožnik lahko upravičen kvečjemu do odškodnine v vrednosti 23 ur. Osnova za izračun odškodnine je plača, ki jo je tožnik prejemal na misiji. Odškodnina za posamezen dan je v vrednosti 8 ur, upoštevaje povprečno mesečno obveznost v višini 174 ur.
prepozen predlog - delo v splošno korist - vikend zapor - prekluziven rok
V predmetni zadevi bi obsojenka lahko predlog podala najkasneje dne 20. 7. 2020, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (točka 7), vložen pa je bil dne 8. 9. 2020, torej znatno po poteku roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP. Navedeni rok je prekluziven in z njegovim potekom pravica ugasne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog za nadomestitev kazni zapora zavrglo kot prepozen.
Postopek za preizkus osebne ocene res ni posebej formaliziran, vendar ima javni uslužbenec pravico, da se izjasni o vseh okoliščinah zaradi katerih je bil ocenjen z oceno, ki jo izpodbija v sodnem postopku.
OZ člen 111, 288, 364, 364/2. ZOR člen 1054, 1054/2. ZPP člen 339, 339/2, 443.
bančni posli - pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa - negativno stanje na bančnem računu - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve - razveza pogodbe - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - zamudne obresti
V sporu majhne vrednosti se sme sodbo in sklep izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja toženec, je zato nedovoljeni pritožbeni razlog.
Neutemeljen je ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je vsak priliv na TRR pretrgal zastaranje. Gre za posredno pripoznavo dolga, kot to izhaja iz drugega odstavka 364. člena OZ. Zastaranje pa je bilo pretrgano tudi s sklenitvijo Pogodbe o dovoljeni prekoračitvi pozitivnega stanja na transakcijskem računu z dne 2. 12. 2016, iz katere izhaja toženčevo priznanje negativnega stanja na njegovem računu.
smrt stranke med pravdo - zastopanje po pooblaščencu - prekinitev postopka - poziv dedičem, da vstopijo v pravdo - nadaljevanje postopka - procesno nasledstvo - univerzalno pravno nasledstvo - pasivna legitimacija dedičev - dedna izjava - sposobnost biti pravdna stranka
Ob smrti stranke pride do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Na sposobnost biti stranka mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti. Če ima stranka pooblaščenca, sodišče postopek nadaljuje brez prekinitve, v vsakem primeru pa mora pozvati dediče, da vstopijo v postopek.
Vprašanje procesnega nasledstva še ne pomeni utemeljenost tožbenega zahtevka, ampak le pasivno legitimacijo dedičev zapustnika.
ZPP člen 274. ZVPSBNO člen 2, 15, 15/1, 15/2, 19, 19/1, 20. ZFPPIPP člen 122, 122/1, 122/4, 123, 123/2.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - nedopustna tožba - zavrženje tožbe - javna objava sklepa na portalu AJPES
Pravočasnost vložitve predloga za poravnavo pri Državnem odvetništvu zakon veže na vročitev pravnomočne odločbe sodišča, s katero se postopek, v zvezi s katerim se uveljavlja pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, konča. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da takšno odločbo sodišča v stečajnem postopku predstavlja objava pravnomočnega končanja postopka na portalu AJPES. Pri tej objavi namreč gre le za objavo tipa procesnega dejanja, ki so ga začela sodišča objavljati šele s 5. 6. 2014, datum pravnomočnega končanja postopka zaradi insolventnosti pa je naveden kot datum dejanja. Predstavlja zgolj objavo podatka, dejstva pravnomočnega končanja postopka, ne pa odločbe, s katero je bil postopek zaradi insolventnosti (v tem konkretnem primeru stečajni postopek) končan. Pravilno je stališče pritožbe, da je takšna odločba sodišča, s katero se stečajni postopek konča, lahko zgolj in samo sklep o končanju stečajnega postopka.
V določbi drugega odstavka 506. člena ZKP je določeno, da izvenobravnavni sodnik v postopku za preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja zasliši obsojenca, če je dosegljiv, v tretjem odstavku iste določbe pa, da po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti tožilca, obsojenca in oškodovanca, če pa stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, ali če se obsojenec očitno izmika ali ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve. Iz vsebine teh določb je tedaj na dlani, da zaslišanje obsojenca v naroku za preklic pogojne obsodbe ni obvezno, kakor tudi to, da obsojenčeva nenavzočnost na naroku za preklic pogojne obsodbe ni ovira, da bi sodišče postopka za preklic ne moglo izpeljati in pogojne obsodbe preklicati. V tem postopku je namreč očitno, da se obsojenec vsem vabilom sodišča izmika oz. da se tudi na naslovih, ki jih je sodišču dal sam ali pa jih je sodišče pridobilo uradoma, ne nahaja.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o stroških upnika, nastalih v zvezi s premičninsko izvršbo po dokončnem obračunu izvršitelja z dne 18. 8. 2020, pri čemer se vsi obravnavani stroški nanašajo na prevzem prostovoljnih plačil, glede na podatke spisa pa izvršitelj dne 17. 8. 2020 ni opravljal nobenih izvršilnih dejanj, temveč je zgolj prevzel prostovoljna plačila od dolžnika. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče potrjuje nadaljnji zaključek izpodbijanega sklepa, da navedeni stroški izvršitelja za izvršbo niso bili potrebni. Izvršitelj namreč do njih glede na določbo 53. v zvezi s 54. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik) ni upravičen, saj ob prostovoljni izpolnitvi obveznosti ter prevzemu te izpolnitve ni opravljal nobeno izvršilno dejanje.
ZD člen 10, 128, 128/1, 128/2, 142, 162, 165, 165/1, 206, 214. ZSVarPre člen 54.a.
dolgovi zapuščine - odgovornost dedičev za dolgove zapustnika - prijava terjatve v zapuščinskem postopku - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu
V skladu s 1. odstavkom 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev pa se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine.
Pravilno pa pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dedovanje omejilo do (celotne) višine vrednosti prejete socialne pomoči v obliki doplačila stroškov domske oskrbe, zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določila 1. odstavka 54.a člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre), saj le-to določa, da se dedovanje zapustnikovega premoženja, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo pravic družinskega pomočnika.
Naziranje pritožnika, da mu del zapuščine pripada že iz naslova povračila stroškov, ki jih je poravnal po smrti zapustnice, je pravno zmotno. Pogrebni stroški in po smrti zapustnice plačani stroški domske oskrbe predstavljajo dolgove zapuščine, ki so nastali po zapustničini smrti in za njih odgovarjajo zapustnikovi dediči. O njih sodišče ne odloča v zapuščinskem postopku.
KZ-1 člen 18, 90, 90/1, 90/1-4, 227, 227/1, 227/2. ZOPOKD člen 4, 4-1, 25, 25-9. ZKP člen 357, 357-4.
oškodovanje upnikov - povzročitev premoženjske škode - čas storitve kaznivega dejanja - dokončanje kaznivega dejanja - stečaj - začetek in tek zastaralnega roka - zastaranje kazenskega pregona - zavrnilna sodba
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ni neposredno povezano z uvedbo stečaja, saj lahko do tega kaznivega dejanja pride tudi takrat, ko kasneje ni uveden stečaj. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227.členu KZ-1 je v obeh svojih storitvenih oblikah dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, kar je pomembno za začetek teka zastaralnih rokov. Pri vprašanju o tem kdaj in s kakšnim ravnanjem storilec kaznivega dejanja povzroči premoženjsko škodo je potrebno izhajati iz določbe 18. člena KZ-1 (čas storitve kaznivega dejanja): kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Obtoženi je s sukcesivnimi prenakazili namenjenih mu plačil na drug transakcijski račun, v daljšem časovnem obdobju preprečeval, da bi se upniki (enako sukcesivno) poplačevali iz sredstev, ki bi se morala stekati na njegov transakcijski račun. Vseh šest upnikov, ki so obtoženemu z judikatno terjatvijo (pravnomočnimi izvršilnimi naslovi) blokirali transakcijske račune, je bilo tako z vsakim prenakazilom na drug račun oškodovanih, saj je bila z vsakim nakazilom odtegnjena možnost poplačila, četudi v manjšem oziroma sorazmernem delu, s tem pa jim je bila nadaljevano povzročena škoda vse do zadnjega prenakazila (oškodovalnega ravnanja), ko je bilo kaznivo dejanje dokončano in je s tem tudi začel teči zastaralni rok. Kasnejša uvedba stečajnega postopka na tek zastaranja ni vplivala.
V zvezi z odločitvijo, da se ponovni ugovor dolžnika po izteku roka šteje za umaknjen, se skladno s četrtim odstavkom 10. člena ZST-1 sodna taksa za pritožbo ne plača. Ker torej sodna taksa ni procesna predpostavka za odločanje o pritožbi, tudi ni pogojev za nastop posledice, kot jo za primer neplačila sodne takse določa peti odstavek 29.b člena ZIZ.
ZST-1 člen 1, 1/3. ZD člen 25, 25/4, 214, 214/2. SPZ člen 41.
višina sodne takse - vrednost čiste zapuščine - osnova za odmero sodne takse - izpodbijana višina sodne takse - vsebina sklepa o dedovanju - pridobitev lastninske pravice z dedovanjem - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom
Vrednost čiste zapuščine, ki je osnova za odmero sodne takse v zapuščinskem postopku, je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi je sodišče razpolagalo (četrti odstavek 25. člena ZST-1). Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso, so zavrnjeni s pravilnimi razlogi in jih pritožnik s sklicevanjem na napačno ugotovljeni obseg zapuščine ne omaje.
stvarna služnost - služnost v javno korist - priposestvovanje služnosti - dobrovernost pridobitelja
Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi. Posledično zato ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).
ZVoz-1 člen 50, 50/1, 50/2, 50/3. ZP-1 člen 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - program dodatnega usposabljanja za varno vožnjo - udeležba v programu dodatnega usposabljanja za varno vožnjo - izbris kazenskih točk
Obstoječa ureditev v ZP-1 sodišču narekuje, da že v primeru neizpolnitve ene od obveznosti (v konkretnem primeru storitve hujšega prekrška v času preizkusne dobe) prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morale 3 kazenske točke (za prekršek storjen v preizkusni dobi) izbrisati zaradi opravljenega tečaja varne vožnje, ker je storilca v program dodatnega usposabljanja napotilo sodišče na podlagi prvega odstavka 50. člena ZVoz-1 in je storilec navedeni program moral opraviti.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - odložitev izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - zmotna uporaba materialnega prava - odločanje o predlogu - osebnost storilca - predkaznovanost
Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da storilcu ni mogoče zaupati, da ne bo ponovil prekrškov oziroma da rehabilitacijski program ne bi nanj dovolj pozitivno vplival, ki temelji le na dveh časovno zelo oddaljenih vožnjah pod vplivom alkohola in napačni oceni storilčeve osebnosti, pri čemer tudi ni bilo upoštevano, da storilec razen tega prekrška, ki je imel za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni storil nobenega drugega prekrška in tako ni bilo upoštevano obnašanje po storjenem prekršku.
FINANČNO POSLOVANJE - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00040850
ZP-1 člen 8, 60, 60/2, 77, 82, 82/2, 83, 83/1, 214, 214/1. ZPPDFT-1 člen 1, 1/1, 44, 44/3, 167, 167/1, 167/1-3. KZ-1 člen 19.
spor o pristojnosti - zahteva za sodno varstvo - posebna pristojnost - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - pristojnost za odločanje o zahtevi za sodno varstvo - izključna pristojnost - preprečevanje pranja denarja - odločanje o kršitvah finančnih predpisov - terorizem
Izhajajoč iz namena ZPPDFT-1 je potrebno šteti, da je ukrep iz tretjega odstavka 44. člena tega zakona ukrep, ki preprečuje uporabo (finančnega) sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, zaradi česar je po namenu zakona potrebno kršitev šteti kot kršitev drugega finančnega predpisa, za kar pa je na podlagi prvega odstavka 214. člena ZP-1 določena izključna pristojnost okrajnega sodišča, ki ima sedež na okrožnem sodišču.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00040795
KZ-1 člen 74, 75, 93, 93/1. ZKP člen 131, 131/1. ZDavP-2 člen 125, 125/3.
odvzem protipravne premoženjske koristi - izvršitev odločbe o odvzemu premoženjske koristi - zastaranje izvršitve - ugovor zastaranja - pristojnost davčnega organa - uporaba določb Zakona o davčnem postopku - izterjava davčnih obveznosti
Višje sodišče navedbe pritožnika, da je bilo potrebno uporabiti določbe KZ-1 v zvezi z zastaranjem izvršitve odvzema premoženjske koristi, zavrača kot neutemeljene. Pritožnik je že sam pravilno ugotovil, da niti Kazenski zakonik niti Kazenski zakonik-1 nima določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi, kar že samo po sebi napotuje na zaključek, da noben od navedenih zakonov ne daje pravne podlage za odločanje o zastaranju izvršitve.