pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih
Sodišče prve stopnje je zdravstveno oziroma bolezensko stanje nasprotne udeleženke oziroma podanost duševne motnje pri nasprotni udeleženki, njen vpliv na doživljanje in ravnanje nasprotne udeleženke ter na hudo ogroženost njenega zdravja, kot tudi nujno potrebnost zdravstvene terapije in nujnost izrečenega ukrepa za odpravo takšne ogroženosti, to pa za dobo do treh tednov, ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Ugotovitve navedenega terjajo strokovno znanje s področja psihiatrije, s kakršnim pa sodišče ne razpolaga.
OZ člen 569, 574. ZPP člen 7, 212, 258, 279c, 281.
glavna obravnava v odsotnosti toženca - neudeležba na naroku - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opravičljiv razlog za odsotnost - neizkazanost razloga - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - izvajanje dokazov - informativni dokaz - vračilo posojila - rok za vračilo - odlog plačila - zapadlost terjatve - nekonkretizirane trditve
Toženec zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti obravnave v njegovi odsotnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženec je bil na narok pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni pred narokom opravičil svoje odsotnosti in predlagal preložitve. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve. Stranka mora morebitno odsotnost z naroka opravičiti še pred narokom (primerjaj 281. člen ZPP), zato je navajanje razlogov za odsotnost z naroka šele v pritožbi prepozno in neupoštevno.
Sodišče je imelo podlago za takojšnjo izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Podlaga je prav v 279.c členu ZPP. Sodišče lahko tudi brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku nadaljuje s prvim narokom, če je stranke na to možnost poprej opozorilo. In toženec je bil na to možnost izrecno opozorjen v kombiniranem vabilu za pripravljalni in prvi narok z dne 13. 3. 2020.
Sodišče ni bilo dolžno zaslišati toženca. Prvič zato, ker se toženec brez opravičila ni udeležil naroka (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugič in predvsem pa zato, ker toženec sploh ni podal ustreznih trditev, ki bi jih bilo mogoče ali potrebno dokazovati z zaslišanjem strank. V pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki nalaga stranki, da najprej navede ustrezna pravno pomembna dejstva, ki se nato, če so sporna, dokazujejo. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) z namenom, da bi se šele ugotovila pravno pomembna dejstva (t. i. preiskovalni dokazi), v pravdnem postopku načeloma ni dovoljeno, saj se lahko stranka brani pred zahtevki ali ugovori nasprotne stranke le, če so le-ti ustrezno zatrjevani. Toženčeva pravica do izjave torej ni bila z ničemer kršena.
Trditveno breme o tem, do kdaj je bilo plačilo odloženo, je bilo na tožencu, ki ga ni zmogel. Zato je njegov ugovor nesklepčen in posledično neutemeljen.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
pripor - utemeljen sum - izločitev sodnika - nasprotje med razlogi
Sklep o izločitvi listin je preiskovalni sodnik izdal 9. 10. 2020 in je postal pravnomočen 30. 10. 2020. Glede na to, da so se izločene izjave zaprle v poseben ovitek in se shranile pri preiskovalnem sodniku šele po pravnomočnosti sklepa, je jasno, da se je sodnica, ki je sodelovala pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora med preiskavo, seznanila z izločenimi dokazi. A iz tega razloga ni bila izločena iz odločanja o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa, saj po določilu 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP sodnik, ki se je pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokazov očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev, ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, za kar pa v obravnavani zadevi, ko je bilo odločeno zgolj o utemeljenosti predloga za podaljšanje pripora, ni šlo.
Tožnica je dokazala vzročno zvezo med nastavitvijo magneta, ki ga je toženec nastavil protipravno, in škodnim dogodkom torej poškodb motorja tovornega vozila tožnice, ki je nastala zaradi ročnega upravljanja menjalnika tovornega vozila in s tem nadobratov motorja. Napačna pa je ugotovitev sodišča, da toženec pri tem ni ravnal iz hude malomarnosti.
Napačno je stališče, da je potrebno toženčevo skrbnost ravnanja primerjati s skrbnostjo ravnanja povprečnega človeka in ne povprečnega voznika tovornjaka. Skladno z določbo 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno in skrbno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Že samo zaradi te določbe je potrebno delavčevo stopnjo skrbnosti primerjati s stopnjo skrbnosti delavcev, ki opravljajo enako ali podobno delo, in ne s skrbnostjo povprečnega človeka, saj povprečen človek tega dela ne pozna. Tako bi moralo sodišče prve stopnje njegovo ravnanje primerjati s stopnjo skrbnosti povprečnega poklicnega voznika, česar pa ni storilo.
SPZ člen 31, 33. ZPP člen 339, 339/2-14, 350, 350/2, 426.
motenje posesti - posest na silo - motilno dejanje - samopomoč - samovoljno ravnanje - ekonomski interes - soposest - pravica do posesti - izvrševanje posesti - ovira - pretekla raba - dobrovernost - dejanska oblast nad stvarjo - ponavljajoče se motilno dejanje
Posestno varstvo načeloma uživa vsaka samovoljna sprememba dosedanjega načina izvrševanja posesti, zato vprašanje, koliko daljša bi bila druga možna pot do kozolca in vrta, v tem primeru ni relevantno. Ker sta toženca samovoljno spremenila dosedanji način izvrševanja soposesti, je tožnica upravičena do posestnega varstva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043000
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka upoštevalo novejše primere sodne prakse (npr. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019 etc.). Npr. glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi VIII Ips 31/2019 med drugim tudi jasno nakazalo, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sami po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnikova navedba, da naj bi vsakodnevno poročanje o stanju (npr. številčnem) v skupini v skladu s sodno prakso pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka, torej ne drži.
Tožnik pavšalno vztraja, da je kot vodja skupine skrbel za svojo skupino, ter nedoločno navaja, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti. Zaradi preveč splošnih trditev ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da so iz obrazložitve sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih (očitana postopkovna kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Nenazadnje tudi sama povišana pripravljenost ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 21/2018). Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v najnovejši sodbi VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, v kateri pa je ponovilo tudi že predhodno strogo zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršene pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041131
ZD člen 32. ZIZ člen 272, 272/2. ZPP člen 181, 181/3, 205.
zapuščinski postopek - dedovanje - zakoniti dedič - prikrajšanje nujnega deleža - vrnitev daril v zapuščino - vračunanje daril dedičev - idealna ali realna kolacija - dednopravni zahtevek - smrt stranke - vmesni ugotovitveni zahtevek - izvršilni postopek - začasna odredba - stopnja verjetnosti - objektivna nevarnost za poplačilo terjatve - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - zemljiška knjiga - zaznamba vrstnega reda - vpis pravnega dejstva - odsvojitev nepremičnine
Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo, ima izbiro načina vračunanja: lahko izbere matematično vračunanje vrednosti darila v svoj dedni delež (idealna kolacija), ali pa darilo v naravi vrne v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne izbere slednje, sodišče opravi idealno kolacijo tako, da pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost darila.
Dejstvo, da je drugotoženec pri sporni nepremičnini vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice prav gotovo kaže na to, da želi nepremičnino odtujiti ali vsaj, da hoče s tem ravnanjem tožniku preprečiti, da bi lahko dosegel eventualno vrnitev darila v zapuščino. Eno ali drugo pomeni subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Pri tem ni bistveno, ali je vpis zaznambe vrstnega reda pravna fikcija, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano, ali ne, o čemer obširno razpravlja pritožba, temveč je bistveno, da je to konkretno dejanje, ki (lahko) vodi v odsvojitev nepremičnine in ki jih običajno lastniki nepremičnin ne počnejo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043009
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.
Glede večernih sestankov, na katerih je moral biti tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, nanašali pa so se na potek dela naslednjega dne oziroma na priprave za naslednji dan, je tožnik izpovedal, da so bili navedeni sestanki kratki, da so potekali v sobah ali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan. Zato ta ugotovitev sama zase še ne pomeni kršenja tožnikove pravice do tedenskega počitka. Tožnikove navedbe so povsem splošne, saj ni konkretiziral, na kakšen način bi aktivno sodeloval na njih, prav aktivna udeležba na sestankih pa je glede na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS ključna za ugotovitev o onemogočanju 24-urnega tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestanku.
ZDR-1 člen 34, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Odpoved sicer tožnici očita naklep, vendar sodišče temu pravilno ni sledilo. Neutemeljeno pa je zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje dveh prič - tožničinih bivših sodelavk, da bi izpovedali o tem, kakšen je bil odnos med tožnico in direktorico toženke in ali je bila pri toženki možna praksa odobritve dopusta za nazaj. Sodišče je ob zavrnitvi dokaznih predlogov napačno navedlo, da dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z zaslišanjem teh prič niso pravnorelevantna za ta spor, ter da glede okoliščin prakse prijave dopusta zadostuje zaslišanje tožnice, direktorice toženke in priče. Gre za delavko toženke, na katero je tožnica v spornem obdobju naslavljala obvestila v zvezi z izostankom (v posledici česar je sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan) in jo med drugim prosila tudi za nadomeščanje v času odsotnosti. Vse te okoliščine so po pravilnem opozorilu pritožbe relevantne tudi za presojo tožničine krivde oziroma stopnje malomarnosti. Predvsem pa drži, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ocenilo kot nepotrebna dokazna predloga za zaslišanje navedenih dveh prič. Posledično je preuranjeno zaključilo, da je tožnica lahkomiselno oziroma nepremišljeno mislila, da ji bo dopust naknadno odobren, zaradi česar je ugotovilo hudo malomarnost.
V zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključke o ponovitveni nevarnosti zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, saj navaja zgolj to, da ni podanega elementa ponovitvene nevarnosti, ker je obtoženi doslej nekaznovan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00043045
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.. URS člen 22.. OZ člen 6.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 22, 23.
pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00041992
ZPP člen 181, 339, 339/2-14. SPZ člen 99, 100. SZ-1 člen 22, 29, 29/2. ZVEtL-1 člen 19, 35, 35/1.
nujno sosporništvo - postopek vzpostavitve etažne lastnine - etažni lastniki kot sosporniki - solastniki kot nujni sosporniki - pravni interes (pravna korist) za tožbo - predhodno varstvo - izključna lastninska pravica - preoblikovanje skupne lastnine v posebno lastnino - pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - neusklajenost dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja
Občina ni nujni sospornik, saj tožba ni namenjena dokončni vzpostavitvi etažne lastnine in vpisu v zemljiško knjigo, pač pa zgolj temu, da se reši spor med etažnimi lastniki ter si tožniki z odločitvijo o njej nemara pridobijo močnejši pravni naslov napram toženki in si s tem zagotovijo varnejši položaj v postopku po ZVEtL-1. Pravnomočen bo postal le izrek sodbe. Dejstvo, da ni tožena tudi občina, bo imelo za posledico (le) to, da morebitna ugotovitev lastninske pravice v korist tožnikov ne bo učinkovala tudi zoper njo.
Pritožniki imajo pravni interes za tožbo za ugotovitev njihove izključne lastninske pravice. Če bi jim odrekli možnost pravnega varstva v tem postopku, bi glede na vložen predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi o pripadnosti kleti odločilo sodišče v postopku po ZVEtL-1. Takšna odločitev pa ne bi bila ovira, da udeleženci svojih pravic ne bi varovali v morebitni kasnejši pravdi. V postopku po ZVEtL-1 torej o lastninski pravici tožnikov na kleti ne bi bilo dokončno odločeno, zato tožnikom ne smemo odreči možnosti (predhodnega) varstva v tem pravdnem postopku, v katerem si bodo zagotovili pravnomočno odločitev v razmerju do toženke ter končali negotovost in spor o tem, ali jim pripada izključna lastninska pravica na kleti.
Razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati z obstoječimi, jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v pomenu klasičnega civilnega prava, ampak je treba upoštevati ureditev v času nastanka pravic, njihovo tranzicijo v nov sistem stvarnega prava in neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 17, 17/3, 49, 49/3, 205, 208, 215, 215/3.. ZDR-1 člen 31, 33, 33/3, 33/6, 49, 130.. ZKolP člen člen 5.
kilometrina - službena pot - kraj opravljanja dela - stroški za prihod na delo
Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela. Toženka tožniku zato z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.
ZPP člen 7, 7/1, 212. OZ člen 131, 131/1, 169, 186, 186/1, 186/4.
odškodnina zaradi zdravniške napake - zobozdravstvo - nestrokovna izvedba zobozdravstvene storitve - poklicna odgovornost - standard skrbnega zdravnika - strokovna (medicinska) napaka - strokovna napaka zdravnika - medicinski zaplet - pomanjkljiva dokumentacija - dokazno gradivo - nasprotna izvedenska mnenja - dokazno breme - skrbnost dobrega strokovnjaka - skrbnost strokovnjaka - protipravnost ravnanja zdravnika - obligacija prizadevanja - obligacija uspeha - vzročna zveza - nadpolovična verjetnost - stopnja prepričanja - nepremoženjska škoda - poslabšanje zdravstvenega stanja - dušene bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - skaženost - premoženjska škoda - bodoča škoda - objektivna odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - prispevek k nastanku škode
V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, res na pacientu, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravnika. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zaznati, zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih okoliščin in dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla razbremenitvenega dokaznega bremena.
Obveznost zdravnika ima značilnost obligacije prizadevanja, ne obligacije uspeha. To pa še ne pomeni, da za pravilno izpolnitev obveznosti medicinskega strokovnjaka zadošča vsakršno prizadevanje. Zadošča le prizadevanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vztrajanje pri prvotni (lahko sicer sprva dobro izbrani) rešitvi, po tem, ko so bili vsadki tako divergentni, da po skladnih ugotovitvah izvedencev niso omogočali niti vstavitve niti retencije snemne proteze, pač ni ravnanje skrbnega strokovnjaka.
mladoletnik - otrok - nesoglasje med sodnikom za mladoletnike in javnim tožilcem
Prvi odstavek 468. člena ZKP med drugim določa, da če se sodnik za mladoletnike z zahtevo državnega tožilca za uvedbo pripravljalnega postopka ne strinja, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča. Sodnica za mladoletnike je v zahtevi pravilno ugotovila, da mladoletnica v času od julija do 15. septembra 2019, ko se ji očita, da bi naj storila kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, še ni bila stara 14 let, torej je bila še otrok. 452. člen ZKP določa, da če se med postopkom ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star 14 let, se kazenski postopek ustavi in o tem obvesti organ socialnega varstva.
Pritožbeno sodišče je zato o zahtevi sodnice za mladoletnike odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodnica bo po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka obvestila o tem pristojni organ socialnega varstva, da lahko le ta ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi. V obvestilu bo navedla podroben opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga mladoletnica storila in druge zbrane podatke, ki so pomembni za organ socialnega varstva. Sodišče pa od organa socialnega varstva ne more zahtevati poročila, kako je ukrepal na podlagi tega obvestila.
podaljšanje začasnega zavarovanja - zahtevek za odvzem premoženjske koristi - pravnomočna obtožnica - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da se razlogi in okoliščine, zaradi katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevka, ki je bilo tudi večkrat podaljšano, niso v ničemer spremenili v obdolženkino korist in še vedno obstajajo.
ZKP člen 372, 372/1, 372/1-1. KZ-1 člen 228, 228/1.
dejanje ni kaznivo dejanje - naklep - način storitve kaznivega dejanja - razlogi sodbe - kaznivo dejanje poslovne goljufije
Zagovornik z navedbo, da v očitanem kaznivem dejanju ni izkazanega direktnega niti eventualnega naklepa, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Takšni pavšalni trditvi ni mogoče pritrditi. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, čemur je bilo v obravnavani zadevi nedvomno zadoščeno. Glede naklepa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik neutemeljeno pogreša, pa je dodati le, da gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, ki ne sodijo v izrek sodbe, temveč v obrazložitev, kar je v konkretni zadevi (ob preostalih razlogih) pojasnjeno zlasti v točki 118 obrazložitve izpodbijane sodbe.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - prava volja - najbližja oseba - prepozna pritožba v nepravdnem postopku
Zadržankino sedanje odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je vpliv bolezni. Kar pomeni, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja, trenutno pa predvsem njenega ogrožanja ni mogoče preprečiti in odpraviti z milejšimi ukrepi.