pripor - utemeljen sum - izločitev sodnika - nasprotje med razlogi
Sklep o izločitvi listin je preiskovalni sodnik izdal 9. 10. 2020 in je postal pravnomočen 30. 10. 2020. Glede na to, da so se izločene izjave zaprle v poseben ovitek in se shranile pri preiskovalnem sodniku šele po pravnomočnosti sklepa, je jasno, da se je sodnica, ki je sodelovala pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora med preiskavo, seznanila z izločenimi dokazi. A iz tega razloga ni bila izločena iz odločanja o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa, saj po določilu 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP sodnik, ki se je pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokazov očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev, ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, za kar pa v obravnavani zadevi, ko je bilo odločeno zgolj o utemeljenosti predloga za podaljšanje pripora, ni šlo.
soprispevek oškodovanca k nastali škodi - zavedanje o nastanku škode - škodni dogodek - brezplačna pravna pomoč
Tožnica bi tako morala biti ob zavedanju, da je bila na dan škodnega dogodka jesen in da listje tedaj odpada in prekriva neravnine, še toliko bolj pozorna na jarek (luknjo), za obstoj katere je vedela in jo je lahko na svoji poti pričakovala.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - prava volja - najbližja oseba - prepozna pritožba v nepravdnem postopku
Zadržankino sedanje odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je vpliv bolezni. Kar pomeni, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja, trenutno pa predvsem njenega ogrožanja ni mogoče preprečiti in odpraviti z milejšimi ukrepi.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih
Sodišče prve stopnje je zdravstveno oziroma bolezensko stanje nasprotne udeleženke oziroma podanost duševne motnje pri nasprotni udeleženki, njen vpliv na doživljanje in ravnanje nasprotne udeleženke ter na hudo ogroženost njenega zdravja, kot tudi nujno potrebnost zdravstvene terapije in nujnost izrečenega ukrepa za odpravo takšne ogroženosti, to pa za dobo do treh tednov, ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Ugotovitve navedenega terjajo strokovno znanje s področja psihiatrije, s kakršnim pa sodišče ne razpolaga.
O obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, ne more biti nobenega dvoma, saj utemeljen sum izhaja iz pravnomočne obtožnice ter iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji in je bil celo potrjen z izdajo obsodilne sodbe z dne 1. 10. 2020, s katero je bila obdolžencu izrečena kazen 2 leti in 10 mesecev zapora. Čeprav ta sodba še ni pravnomočna, že njena izdaja pomeni, da je sodišče prve stopnje po dokazni oceni zagovora in izvedenih dokazov presodilo, da je obtožencu storitev kaznivih dejanj dokazana z gotovostjo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00043045
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.. URS člen 22.. OZ člen 6.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 22, 23.
pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati.
Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje se na podlagi prvega odstavka 2. člena ZST-1 v postopkih o delovnih in socialnih sporih takse plačujejo, razen če gre za posamezne vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih, ko zakon določa drugače. Tožnik je poleg zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja uveljavljal še druge zahtevke o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja in sicer zahtevke nepremoženjske narave (zahtevek za sklenitev pogodbe s točno določeno vsebino in zahtevek za izvedbo postopka pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), kot tudi zahtevke premoženjske narave (plačilo 9.000,00 EUR zaradi prikrajšanja iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja ter 40.000,00 EUR iz naslova odpravnine).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043000
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka upoštevalo novejše primere sodne prakse (npr. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019 etc.). Npr. glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi VIII Ips 31/2019 med drugim tudi jasno nakazalo, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sami po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnikova navedba, da naj bi vsakodnevno poročanje o stanju (npr. številčnem) v skupini v skladu s sodno prakso pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka, torej ne drži.
Tožnik pavšalno vztraja, da je kot vodja skupine skrbel za svojo skupino, ter nedoločno navaja, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti. Zaradi preveč splošnih trditev ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da so iz obrazložitve sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih (očitana postopkovna kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Nenazadnje tudi sama povišana pripravljenost ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 21/2018). Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v najnovejši sodbi VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, v kateri pa je ponovilo tudi že predhodno strogo zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršene pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020).
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - nepremičnina - darilna pogodba - poslovni delež kot skupno premoženje - epidemija - prekinitev teka procesnega roka - pravočasnost pritožbe
Način uporabe nepremičnine s strani izvenzakonskih partnerjev ni dokaz, da je hiša predstavljala skupno premoženje.
izvršba na nepremičnino - dom dolžnika - predlog dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino - nedovoljena pritožba - ugovorni razlog - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe
Pritožba zoper sklep o predlogu dolžnika za dovolitev drugega sredstva izvršbe ni dovoljena. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da gre za izvršbo na dolžničin dom, saj zakon za tak primer ne predvideva nobene izjeme. Tudi sicer je dolžnik s predlogom lahko uspešen po ugotovitvi vrednosti nepremičnine, kar v danem postopku še ni bilo storjeno. To pa pomeni, da bo dolžnica po ugotovitvi vrednosti lahko ponovno vložila predlog za dovolitev drugega izvršilnega sredstva ter ne bo šlo za prepoved res iudicata, saj bo predlog vložen na podlagi drugega dejanskega stanja oziroma dejstev.
Uveljavljanje načela sorazmernosti, ker gre za izvršbo na dolžnikov dom, ne pomeni ugovornega razloga zoper sklep o izvršbi. To načelo je varovano z možnostjo, ki jo daje ZIZ dolžniku s predlogom za dovolitev drugega izvršilnega sredstva.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
mladoletnik - otrok - nesoglasje med sodnikom za mladoletnike in javnim tožilcem
Prvi odstavek 468. člena ZKP med drugim določa, da če se sodnik za mladoletnike z zahtevo državnega tožilca za uvedbo pripravljalnega postopka ne strinja, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča. Sodnica za mladoletnike je v zahtevi pravilno ugotovila, da mladoletnica v času od julija do 15. septembra 2019, ko se ji očita, da bi naj storila kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, še ni bila stara 14 let, torej je bila še otrok. 452. člen ZKP določa, da če se med postopkom ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star 14 let, se kazenski postopek ustavi in o tem obvesti organ socialnega varstva.
Pritožbeno sodišče je zato o zahtevi sodnice za mladoletnike odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodnica bo po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka obvestila o tem pristojni organ socialnega varstva, da lahko le ta ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi. V obvestilu bo navedla podroben opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga mladoletnica storila in druge zbrane podatke, ki so pomembni za organ socialnega varstva. Sodišče pa od organa socialnega varstva ne more zahtevati poročila, kako je ukrepal na podlagi tega obvestila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041131
ZD člen 32. ZIZ člen 272, 272/2. ZPP člen 181, 181/3, 205.
zapuščinski postopek - dedovanje - zakoniti dedič - prikrajšanje nujnega deleža - vrnitev daril v zapuščino - vračunanje daril dedičev - idealna ali realna kolacija - dednopravni zahtevek - smrt stranke - vmesni ugotovitveni zahtevek - izvršilni postopek - začasna odredba - stopnja verjetnosti - objektivna nevarnost za poplačilo terjatve - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - zemljiška knjiga - zaznamba vrstnega reda - vpis pravnega dejstva - odsvojitev nepremičnine
Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo, ima izbiro načina vračunanja: lahko izbere matematično vračunanje vrednosti darila v svoj dedni delež (idealna kolacija), ali pa darilo v naravi vrne v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne izbere slednje, sodišče opravi idealno kolacijo tako, da pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost darila.
Dejstvo, da je drugotoženec pri sporni nepremičnini vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice prav gotovo kaže na to, da želi nepremičnino odtujiti ali vsaj, da hoče s tem ravnanjem tožniku preprečiti, da bi lahko dosegel eventualno vrnitev darila v zapuščino. Eno ali drugo pomeni subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Pri tem ni bistveno, ali je vpis zaznambe vrstnega reda pravna fikcija, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano, ali ne, o čemer obširno razpravlja pritožba, temveč je bistveno, da je to konkretno dejanje, ki (lahko) vodi v odsvojitev nepremičnine in ki jih običajno lastniki nepremičnin ne počnejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00041992
ZPP člen 181, 339, 339/2-14. SPZ člen 99, 100. SZ-1 člen 22, 29, 29/2. ZVEtL-1 člen 19, 35, 35/1.
nujno sosporništvo - postopek vzpostavitve etažne lastnine - etažni lastniki kot sosporniki - solastniki kot nujni sosporniki - pravni interes (pravna korist) za tožbo - predhodno varstvo - izključna lastninska pravica - preoblikovanje skupne lastnine v posebno lastnino - pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki - neusklajenost dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja
Občina ni nujni sospornik, saj tožba ni namenjena dokončni vzpostavitvi etažne lastnine in vpisu v zemljiško knjigo, pač pa zgolj temu, da se reši spor med etažnimi lastniki ter si tožniki z odločitvijo o njej nemara pridobijo močnejši pravni naslov napram toženki in si s tem zagotovijo varnejši položaj v postopku po ZVEtL-1. Pravnomočen bo postal le izrek sodbe. Dejstvo, da ni tožena tudi občina, bo imelo za posledico (le) to, da morebitna ugotovitev lastninske pravice v korist tožnikov ne bo učinkovala tudi zoper njo.
Pritožniki imajo pravni interes za tožbo za ugotovitev njihove izključne lastninske pravice. Če bi jim odrekli možnost pravnega varstva v tem postopku, bi glede na vložen predlog za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi o pripadnosti kleti odločilo sodišče v postopku po ZVEtL-1. Takšna odločitev pa ne bi bila ovira, da udeleženci svojih pravic ne bi varovali v morebitni kasnejši pravdi. V postopku po ZVEtL-1 torej o lastninski pravici tožnikov na kleti ne bi bilo dokončno odločeno, zato tožnikom ne smemo odreči možnosti (predhodnega) varstva v tem pravdnem postopku, v katerem si bodo zagotovili pravnomočno odločitev v razmerju do toženke ter končali negotovost in spor o tem, ali jim pripada izključna lastninska pravica na kleti.
Razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati z obstoječimi, jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v pomenu klasičnega civilnega prava, ampak je treba upoštevati ureditev v času nastanka pravic, njihovo tranzicijo v nov sistem stvarnega prava in neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim.
Obtožencu je bil prepis sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 2020, opr. št. IV K 49894/2018, s pravnim poukom, da je pritožba dopustna v roku tridesetih dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, osebno vročen dne 7. 7. 2020. Tridesetdnevni zakonski pritožbeni rok se je, upoštevaje določbe Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (skrajšane sodne počitnice) iztekel v petek 21. 8. 2020, pritožba pa je bila vložena priporočeno na pošto šele v ponedeljek 24. 8. 2020.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - bistveno zmanjšana prištevnost - odmera kazni
Kot olajševalne okoliščine sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo obtoženkine bistveno zmanjšane prištevnosti. V skladu z določbo tretjega odstavka 29. člena KZ-1 se tak storilec sicer sme mileje kaznovati. Takšno zakonsko pooblastilo pa sodišče ne more uporabiti, če se storilec, tako kot v obravnavanem primeru obtoženka, v takšno stanje sam spravi s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač, kljub zavesti, da je kot voznik udeležen v cestnem prometu in da kot tak neposredno ogroža varnost cestnega prometa.
ZDR-1 člen 34, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Odpoved sicer tožnici očita naklep, vendar sodišče temu pravilno ni sledilo. Neutemeljeno pa je zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje dveh prič - tožničinih bivših sodelavk, da bi izpovedali o tem, kakšen je bil odnos med tožnico in direktorico toženke in ali je bila pri toženki možna praksa odobritve dopusta za nazaj. Sodišče je ob zavrnitvi dokaznih predlogov napačno navedlo, da dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z zaslišanjem teh prič niso pravnorelevantna za ta spor, ter da glede okoliščin prakse prijave dopusta zadostuje zaslišanje tožnice, direktorice toženke in priče. Gre za delavko toženke, na katero je tožnica v spornem obdobju naslavljala obvestila v zvezi z izostankom (v posledici česar je sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan) in jo med drugim prosila tudi za nadomeščanje v času odsotnosti. Vse te okoliščine so po pravilnem opozorilu pritožbe relevantne tudi za presojo tožničine krivde oziroma stopnje malomarnosti. Predvsem pa drži, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ocenilo kot nepotrebna dokazna predloga za zaslišanje navedenih dveh prič. Posledično je preuranjeno zaključilo, da je tožnica lahkomiselno oziroma nepremišljeno mislila, da ji bo dopust naknadno odobren, zaradi česar je ugotovilo hudo malomarnost.
ZKP člen 372, 372/1, 372/1-1. KZ-1 člen 228, 228/1.
dejanje ni kaznivo dejanje - naklep - način storitve kaznivega dejanja - razlogi sodbe - kaznivo dejanje poslovne goljufije
Zagovornik z navedbo, da v očitanem kaznivem dejanju ni izkazanega direktnega niti eventualnega naklepa, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Takšni pavšalni trditvi ni mogoče pritrditi. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, čemur je bilo v obravnavani zadevi nedvomno zadoščeno. Glede naklepa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik neutemeljeno pogreša, pa je dodati le, da gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, ki ne sodijo v izrek sodbe, temveč v obrazložitev, kar je v konkretni zadevi (ob preostalih razlogih) pojasnjeno zlasti v točki 118 obrazložitve izpodbijane sodbe.