sopotnik kot oškodovanec - prispevek k nastanku škode - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - pomoč in postrežba - premoženjska škoda
Pri tožnici se je po zapletu s kapjo zavest zožila in je bilo njeno dojemanje bolečine spremenjeno v primerjavi s poškodovanci, ki nimajo poškodb centralnega živčevja. Upoštevaje izpovedbo tožnice, ki je skladna z izvedenskim mnenjem, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da v obdobju po utrpelih kapeh tožnica telesnih bolečin ni trpela, in ne gre samo zato, da se jih ne spomni.
Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažjo stopnjo funkcionalne motenosti, saj ni sposobna večjih fizičnih obremenitev, tudi ni sposobna za daljšo vožnjo avta, izogibati se bo morala množic in neugodnih terenskih pogojev, ovirana je pri športih in ljubiteljskih dejavnostih, ki zahtevajo izrazitejši fizični napor in obremenitev ramenskega predela (opustila je kolesarjenje in odbojko). Osebnostno je spremenjena, kognitivne sposobnosti so zmanjšane - upadla ji je sposobnost koncentracije, pozornosti, spomina, učljivost je znižana. Poleg tega ima simptome tesnobnosti. Utrpela je tudi blago kognitivno motnjo in stanje po postravmatski stresni motnji. V posledici navedenega doživlja občasno povečano anksioznost ob komunikaciji z drugimi, prisotna so negativna čustvena stanja, kar vse vpliva na zmanjšanje njenih aktivnosti na področju funkcioniranja v družbi oziroma na ravni medosebnih odnosov. Po oceni sodišča prve stopnje gre za znatno poslabšanje kvalitete tožničinega življenja, zaradi česar nedvomno trpi tudi hude duševne bolečine.
izločitev dokazov - izjava osumljenca, dana policiji - osredotočenost suma
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da policija v trenutku prostovoljne izjave osumljenca še ni začela z uradnim postopkom. Osumljenec v izjavo ni bil prisiljen, ta je bila dana povsem prostovoljno.
Na pravno naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama ne vpliva niti dejstvo, da tožeča stranka ni nepremičninski posrednik, da ne izpolnjuje pogojev za nepremičninskega posrednika in nima zavarovane svoje odgovornosti. Le zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva od posrednika v prometu z nepremičninami, namreč ni mogoče zaključiti, da zanjo kogentna določila o varnem in skrbnem poslovanju pri nepremičninskem posredovanju, ki jih določa ZNPosr v III. Poglavju, ne veljajo. Takšno stališče bi bilo v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZNPosr. Namen zakonodajalca je namreč bil podrobneje pravno urediti področje storitev nepremičninskega posredovanja predvsem s ciljem udejanjanja varstva šibkejše stranke (naročitelja), kar posledično med drugim zahteva tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v tem primeru treba upoštevati določila ZNPosr, saj bi v nasprotnem primeru, v kolikor bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila njena volja in volja pravne prednice tožene stranke skleniti običajno posredniško pogodbo po OZ, dopustilo obid (kogentnih) zakonskih določb, ki veljajo za posredovanje v prometu z nepremičninami.
Pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami mora biti sklenjena pisno (prvi odstavek 13. člena ZNPosr). Skladno z določilom 53. člena OZ je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega, ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Za razvezo posredniške pogodbe veljavni predpisi izrecno ne določajo pisne oblike. Sankcija za kršitev določila o pisnosti pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami ni predvidena. Zato je mogoče sklepati, da je pisna oblika posredniške pogodbe v prometu z nepremičninami predpisana zgolj v interesu pogodbenih strank (zaradi varnega in skrbnega nepremičninskega posredovanja in varstva naročnika). Torej pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami ni neveljavna le zato, ker ni sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi za veljaven odstop od pogodbe ni obvezna pisna oblika. Glede na navedeno tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da odpoved ni veljavna, ker je tožena stranka ni podala v pisni obliki.
Ker je tožeča stranka bila že poleti 2016 seznanjena s stališčem tožene stranke glede plačila provizije in se je sama odločila, da bo še naprej sodelovala s toženo stranka, do plačila provizije ni upravičena niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V tem primeru je Pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati. Zato tožeča stranka za izvajanje posredovanja od poletja 2016 dalje ni imela več pravne podlage. Če ga je še naprej izvajala, je to izvajala samovoljno, v nasprotju z voljo tožene stranke, in zato od tožene stranka ne more zahtevati plačila niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi.
Sodišče sme izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba mora biti predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041817
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - hišni zapor - objektivne in subjektivne okoliščine - specialni povratnik - osebnost storilca
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek obsojenčevemu zdravstvenemu stanju, saj le-to ob preostalih ugotovljenih okoliščinah, zlasti ugotovljeni nevarnosti obsojenca in možnosti ponovitve dejanja, ne zadošča za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/4, 399/4-3, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 5, 5/1, 9, 9/1, 1012.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - poroštvo - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - zloraba pravic
Namen odpusta obveznosti je vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Dolžnik je upravičen do pravne dobrota odpusta obveznosti le, če je ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja.
Na upnikove očitke v ugovoru, dolžnik ni navedel nobenih dejstev (okoliščin), s katerimi bi lahko izpodbil domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki jo je kot domnevno bazo uveljavljal upnik.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Dolžnik namreč niti v odgovoru na ugovor, niti na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, ni navedel nobenih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo njegovo ravnanje vestno in pošteno. Dolžnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da bi uspel izpodbiti domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
SPZ člen 207, 207/1, 207/3. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 371, 371/9, 371/9-6. OZ člen 420, 425, 425/2.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - razdelitev posebne razdelitvene mase - vrstni red poplačila - odstop terjatve v izterjavo - odstop terjatev v zavarovanje - odstop terjatve (cesija)
Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo.
V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da nastavitev za 9 stopinj previsoke temperature na preši ne pomeni takšne napake, ki bi utemeljevala podajo pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi ugotovitev, da zaradi previsoko nastavljene temperature lahko pride do hitrejše obrabe pnevmatike, da časovna vzdržljivost pnevmatike in njena kvaliteta predstavljata zelo pomembni okoliščini za varnost cestnega prometa in da je zato bistvenega pomena, da v postopku izdelave pnevmatik ne pride do nikakršnih odstopanj od predpisanih delovnih operacij, pravilno odločilo, da je bilo pisno opozorilo podano iz utemeljenega razloga.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe tožnika, da očitana kršitev po vsebini ni takšne narave, da bi utemeljevala podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s tem je s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno poudarilo, da je treba pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevati tudi okoliščino, da četudi kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval.
družbena lastnina - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastnina občin - avtentična razlaga zakona - prostorski izvedbeni akti - status zemljišča
Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.
tožniška varščina - predlog za položitev varščine - državljanstvo RS - tuj državljan - stalno prebivališče
Res je namen tožniške varščine olajšati toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, kadar tožnik v pravdi ne uspe, vendar je v našem pravnem redu po izrecni volji zakonodajalca ta ukrep mogoče uporabiti samo zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije.
ZPP člen 140, 140/2, 142.. ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/3, 88/6.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - fikcija vročitve - dejansko prebivališče
Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.
zahteva za izločitev sodnikov - zavrnitev zahteve za izločitev - dvom o nepristranosti - dolgotrajnost postopka
Pravilnost odločitev in ravnanj sodnikov v dejanskem ali pravnem smislu je predmet pravnih sredstev v postopku o glavni stvari in ne pravnih sredstev v vzporedno potekajočem postopku, katerega predmet je sodnikova nepristranskost. Čeprav predmeta nista povsem ločena, spet nista toliko povezana, da bi bilo mogoče zaradi nepravilnosti odločitev ali nepravilnega ravnanja sodnikov sklepati na njihovo nepristranskost, kaj šele, ko kakršnakoli nepravilnost predhodno ni bila ugotovljena, temveč je bila po nezadovoljni stranki zgolj zatrjevana. V nasprotnem vzporedno potekajoč postopek preraste v pritožbeni postopek v postopku o glavni stvari, kar je sistemsko nezdružljivo in povsem v nasprotju z nameni obeh postopkov.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
ZDR-1 člen 14, 14/1, 38, 38/1, 38/2, 40, 40/3, 74, 74/1, 79, 79/1.. OZ člen 35, 37, 247, 247/1.. ZGD-1 člen 39, 39/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - konkurenčna klavzula - pogodbena kazen - poslovna skrivnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1.
V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil objektivnega merila, po katerem se za poslovno škodo štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda in bi občutno škodo moral tožnik tudi izkazati, česar pa v konkretnem sporu ni storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi s pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost (po prvem odstavku 39. člena ZGD-1) in da zato tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Tožnik je že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.
Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko in od 1. 7. 2017 do 31. 1. 2018 za polni delovni čas na delovnem mestu prodajalec ter nato od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019 na delovnem mestu poslovodja. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je ves čas zaposlitve pri toženki opravljala isto delo, opredelilo, pri čemer je ugotovilo, da te navedbe ne držijo. Tako je utemeljeno presodilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1, ki delodajalcu prepoveduje, da sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.
Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji. Od imetnika psa se pričakuje, da poskrbi, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi.
Gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženke, predpostavke le-te pa so kršitev pogodbene obveznosti (kar je vsako dejanje in tudi vsaka opustitev, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo), vzrok za kršitev izvira iz toženkine sfere, ki bi morala izpolniti pogodbeno obveznost in podana je vzročna zveza med njeno kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, ki je nastala drugi pogodbeni stranki – tožniku. Če je tožniku nastala škoda zaradi toženkine kršitve pogodbene obveznosti, je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 239. člena OZ).
ZDR-1 člen 33, 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.
povračilo stroškov prevoza na delo - službeno vozilo
Delodajalec tožnici ni izplačal stroškov prevoza, ji je pa dal na razpolago vozila, katera je lahko v dogovoru z drugimi delavci uporabljala za prevoz na delo in z dela. Zato je za odločitev v sporni zadevi bistveno, ali je toženka tožnici nudila organiziran prevoz na delo in z dela.
Dajanje delodajalčevih vozil delavcem na razpolago, da se medsebojno organizirajo glede sopotništva in organizirano pripeljejo na delo in z dela, ne pomeni organiziranega prevoza. Takšno ravnanje toženke je zahtevalo dodatno aktivnost tožnice, ki ne ustreza bistveni dolžnosti delavca iz delavnega razmerja, to je, da opravlja delo za delodajalca (33. člen ZDR-1). Organizirani prevoz ni bil zagotovljen s tem, da je imela toženka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala.
uveljavljanje nujnega deleža - odpoved dedni pravici - izpodbijanje dedne izjave - izjava, dana v zmoti
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica zakonitega dediča v primeru dedovanja na podlagi zapustnikove oporoke (27. člen ZD). Zakoniti dedič je nujni dedič (25. člen ZD), nujni delež pa dobi samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Izjava o odpovedi pravici do nujnega deleža je izjava o odpovedi dediščini, je izjava volje dediče, da noče biti dedič, njena pravna posledica pa je, da se šteje, da sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine, ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).
Na podlagi določbe drugega odstavka 138. člena ZD pa lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, če meni, da je bila izjava dana v zmoti, ali povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo.