ZFPPIPP člen 389, 389/1, 389/2, 389/3, 399, 399/2, 399/2-2, 399/2-2(1). ZIZ člen 79, 101, 102.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - začetek postopka odpusta obveznosti - predlog za začetek stečajnega postopka - predlog za odpust obveznosti - pravni interes za postopek osebnega stečaja oziroma za odpust obveznosti - zavrženje predloga za začetek postopka osebnega stečaja - posebna pravila o stečajni masi - neobstoječa stečajna masa - ovira za začetek postopka odpusta obveznosti - pravnomočni sklep sodišča o odpustu obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predlagateljica nima pravnega interesa za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja, saj z izvedbo postopka ne bi mogla doseči drugačnega pravnega položaja od obstoječega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00016599
SPZ člen 178, 179, 180, 184.
pogodba o finančnem leasingu - zavarovalna pogodba - odstop terjatve v zavarovanje - fiduciarna cesija - aktivna legitimacija - zastavna pravica na terjatvi
Fiduciarna cesija, torej odstop terjatve v zavarovanje, je dogovor med dolžnikom in upnikom osnovnega razmerja, na podlagi katerega dolžnik (fiduciant, leasingojemalec) prenese na upnika (fiduciarja, leasingodajalca) svojo terjatev, ki služi zavarovanju obveznosti osnovnega razmerja iz sklenjene pogodbe o leasingu. Po odstopu terjatve pripada terjatev fiduciarnemu upniku, to je leasingodajalcu. Ne glede na vprašanje pravne veljavnosti navedene pogodbe, ki je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku niti ni izpostavila, je sodišče prve stopnje materialnopravno povsem pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev te tožbe po nobeni od navedenih pravnih podlag.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 408, 409, 409/1.
odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - pravni učinki odpusta obveznosti - pravni interes za pritožbo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje začelo postopek odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom na predlog dolžnika. Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da se obveznosti stečajnega dolžnika odpustijo. Dolžnik je tako z izpodbijanim sklepom dosegel namen, ki ga je zasledoval, ko je vložil predlog za začetek postopka odpusta obveznosti. S pritožbo zoper izpodbijani sklep ne more doseči zase ugodnejše rešitve od odpusta obveznosti.
zaslišanje zakonitega zastopnika - neopravičen izostanek - varstvo pravic - dospelost obveznosti - podaljšanje roka za plačilo - izpoved stranke
Tožena stranka se je s tem, ko njen zakoniti zastopnik ni prišel na narok, torej sama odpovedala svojemu zaslišanju - svojega zaslišanja ni omogočila in je s tem izgubila priložnost za učinkovitejše varstvo svojih pravic (ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključilo brez njenega zaslišanja). Dolžnost prihoda in dolžnost izpovedati sta strankini obveznosti do same sebe. Če je predlagala dokaz s svojim zaslišanjem in je sodišče (kot v obravnavanem primeru) sklenilo, da se ta dokaz izvede, potem je izključno v njeni dispoziciji, ali bo ta dokaz tudi izveden oziroma ali bo (če gre za nasprotno stranko) izkoristila možnost, da jo bo sodišče zaslišalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - STEČAJNO PRAVO
VSL00018980
OZ člen 13, 13/2, 349. ZNVP člen 6, 16a, 22. ZFPPIPP člen 309, 310. ZPP člen 335, 335-3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350.
opcija - delniška nakupna opcija - enostransko oblikovalno upravičenje - odkupna pravica - zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel - nalog za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev - vpis v centralni register vrednostnih papirjev - dajatvena tožba - gospodarska pogodba - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe - triletni zastaralni rok - izločitvena pravica - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - fiduciarno razmerje
Opcija opcijskemu upravičencu zagotavlja možnost, da samostojno z enostranskim ravnanjem (opcijsko izjavo) doseže pravno posledico, ki zavezuje drugo osebo (opcijskega upravičenca). Predmet opcije je nastanek, sprememba ali prenehanje obligacijskega pravnega razmerja.
Uresničitev odkupne pravice povzroči sklenitev prodajne pogodbe že z izjavo volje ene od strank. Vendar sklenitev takšnega enostranskega zavezovalnega pravnega posla terja še dodatni, to je razpolagalni pravni posel, ki šele povzroči premoženjski premik. Pravice imetnika vrednostnega papirja nastanejo namreč z njegovim vpisom v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, kar pomeni, da ima vpis oblikovalni učinek. V primeru, da zavezanec iz zavezovalnega pravnega posla (dolžnik) ne opravi razpolagalnega pravnega posla (naloga za prenos) prostovoljno, mora upravičenec z dajatveno tožbo doseči ustrezno izjavo volje dolžnika.
Potrebnost prenosa pravic izhaja že iz definicije fiduciarnega posla, ki se označuje kot tisti pravni posel, s katerim določena oseba prenese svojo pravico na drugo osebo, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in pozneje vrniti. Pri fiduciarnih poslih gre namreč za kombinacijo stvarnopravnih učinkov prenosa pravice in obligacijskih učinkov dolžnosti povratnega prenosa.
Pritožbeno uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP terja določno navedbo ne le pravno-relevantnih dejstev, do katerih se sodišče ni opredelilo, temveč tudi določno navedbo, kje v teku prvostopenjskega postopka je stranka ta dejstva navedla. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov.
plačilo opravljenih del - dokazna ocena sodišča prve stopnje - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Kadar sodišče o nekem pravno relevantnem dejstvu zasliši več oseb, mora dokazno oceno v smislu proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP napraviti tako, da iz informacij, ki jih osebe pri zaslišanju podajo, argumentirano navede, iz katerega dela izpovedi priče ali stranke sklepa o dokazanosti določenega dejstva in zakaj. V primeru nasprotujočih izpovedi oseb pa mora sodišče prve stopnje oceniti še, kateri od zaslišanih oseb zaradi večje verodostojnosti njene izpovedi sledi in navesti razloge za takšno odločitev. Dokazna ocena torej ne sme biti šablonska, temveč preverljivo in argumentirano obrazložena. Takšna pa je tudi dokazna presoja sodišča prve stopnje.
Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu.
Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).
ZPP v 249. členu določa, da ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov ter stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih to podrobneje ureja v 44. členu, ki določa, da izvedenec, ki je zaposlen, ima na podlagi potrdila sodišča pravico do nadomestila plače za čas, ki ga je zaradi opravljanja izvedenskega dela porabil za udeležbo na glavni obravnavi. Delodajalec izvedencu izplača nadomestilo plače, sodišče pa nato delodajalcu povrne znesek, ki ustreza nadomestilu plače na podlagi pisnega obračuna.
vrnitev v prejšnje staje - oddaja poštne pošiljke - čas oddaje pošiljk
Upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje predstavljajo le tiste okoliščine, ki jih kljub izkazani skrbnosti ni bilo mogoče predvideti ali preprečiti in je torej posledica nezakrivljenega ravnanja odvetnika oziroma stranke, na katero stranka ali njen pooblaščenec ne more vplivati.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje o obstoju terjatve moralo odločiti s posebnim sklepom in ne v izreku sodbe. Odločitev o pobotnem ugovoru vsekakor sodi v izrek sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je v izreku sodbe zapisalo, da ugotavlja, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v določenem znesku.
nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - pregled prevoznega sredstva v carinskem postopku - preiskava osebnega vozila
Za pregled vozila se cariniki niso odločili izključno le zaradi informacije policije, temveč tudi na podlagi lastnih zaznav, da je pri sprednjih desnih vratih obloga stropa vozila odmaknjena od tesnila, kar jih je zmotilo v smeri, da bi se lahko v stropu vozila nahajalo tihotapsko blago.
Glede na vse navedeno ter dejstvo, da je policija ob obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obtoženca izvršujeta kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1, kar izkazujejo odrejeni in izvajani prikriti preiskovalni ukrepi zoper oba obtoženca, imela zadostno podlago po določbah ZKP za pridobitev odredbe za preiskavo predmetnega vozila (le-to smiselno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), se pa za tako postopanje ni odločila, ker ni bila prepričana, da obtoženca v vozilu prevažata prepovedano drogo, bi pa preiskava vozila na podlagi sodne odredbe obtožencema (in posledično drugim članom združbe) razkrila, da se zoper njih izvajajo prikriti preiskovalni ukrepi, pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da namen policijskega sodelovanja s carinskim uradom ni bil v pridobivanju dokazov za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja prekrška oziroma drugega kaznivega dejanja, zaradi katerega prikriti preiskovalni ukrepi niso bili odrejeni oziroma, da namen preiskave vozila s strani carinskega urada, ki je imel v konkretnem primeru vsa zakonska pooblastila za izvedbo preiskave vozila, ni bil v izogibanju kazenskopravnih jamstev obtoženih, kot zmotno razlaga sodišče prve stopnje. Za zlorabo določb ZKP in s tem tudi do kršitev z ustavo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic bi šlo le v primeru, če bi bila carinska kontrola in preiskava predmetnega vozila izvedena le za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja morebitnih prekrškov in drugih kaznivih dejanj, pri čemer policija ne bi imela zadostne podlage po določbah ZKP za pridobitev sodne odredbe za preiskavo vozila (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18600/2014 z dne 11. 1. 2018).
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00016573
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 13, 20. ZPP člen 17, 18, 18/2.
začasna odredba - začasna odredba o dodelitvi otroka - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost tujega sodišča - določitev pristojnosti - Bruseljska uredba IIa - običajno bivališče - nujni ukrep - vloga centra za socialno delo v sodnem postopku
Določbo 20. člena Bruseljske uredbe IIa je treba razlagati restriktivno, ker pomeni odstop od pristojnosti po tej uredbi. Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Bruseljske uredbe IIa ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.
pogodba o upravljanju - pravočasnost navedb - pravočasnost vloge - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe
Ne drži pritožbeni očitek, da tožba vse do 2. pripravljalne vloge tožeče stranke ni bila sklepčna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je I. d. d. opravljala upravniške storitve, navedla je pravni temelj za storitve in zgradbo, ki jo je upravljala. Določno je tudi trdila, da je izstavljala mesečne račune in katero vrsto storitev je opravila. Priložila je tudi pogodbo o upravljanju. Trditve so bile sicer splošne, vendar še zadostne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017616
ZPP člen 115, 115/1, 115/2. OZ člen 619.
preložitev naroka - restriktivna razlaga izjem - upravičeni razlogi za preložitev naroka - nenadna in nepredvidljiva bolezen - zavrnitev predloga za preložitev naroka - izvedba naroka v nenavzočnosti - podjemna pogodba
Pogoja za preložitev naroka (ki je izjema, zato jo je treba, kot vse izjeme, obravnavati restriktivno) sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti to opravičilo podprto z dokazom.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka odsotnosti ni opravičila skladno s 115. členom ZPP. Tožena stranka namreč ni predložila zdravniškega opravičila in tudi sicer iz dopisa, ki ga je posredovala sodišču, ni razvidno, da bi šlo za nenadno, nepredvidljivo bolezen, ki je toženi stranki onemogočala prihod na sodišče.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 12, 12/1, 13, 14, 15, 16, 17,18. ZIZ člen 62, 62/2.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov
Slovenskega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zoper katerega dolžnik ni ugovarjal, ni mogoče šteti kot nesporen zahtevek, zato ga tudi ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika, če pa je zamudil z umikom in so po izpolnitvi zahtevka toženi stranki nastali stroški, jih mora tožnik po krivdnem načelu povrniti. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo nekaj mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Zgolj razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, pa ni oprava procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi zahtevka.
Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP2. Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - sodna razveza - denarno povračilo
Sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenke in ugotovilo, da je le-ta zavzela stališče, da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira zlasti pod stresom, postane napet, jezen in ni sposoben samo regulacije. Tožnik je v konkretnem primeru odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Tožnik takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje. Zaradi navedenega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sporne besede, tožeči stranki nadrejene delavke, nimajo narave mobinga, ker naj bi govorila na splošno in s tem je z besedami kot je "mrtva riba", "obraz kot iz grobnice", "kup dreka" zajela tudi sebe in naj bi to govorila z namenom motivacije. Tudi če besede niso bile izrečene z namenom žaljenja, pač pa z namenom motivacije, so bile izrečene s povišanim glasom, zato je pravilen zaključek, da gre za neprimerno komunikacijo nadrejenega s podrejenimi delavci. Bistveno je, da je šlo za nadrejeno delavko, sodišče prve pa s tem v zvezi tudi pravilno ugotavlja, da se ji tožeča stranka ni mogla izogniti oziroma ji je bila vseskozi izpostavljena. Ravnanje je nedopustno, tudi če ni usmerjeno zgolj proti enemu delavcu, ampak proti več prisotnim delavcem in zaradi tega ne izgubi svoje protipravne narave.
Nadrejeni je tožeči stranki grozil z besedami, da kdorkoli bo karkoli govoril čez svoje šefe in ne bo ubogal in delal točno tako, kot bosta z sodelavko rekla, da ga bo lastnoročno vrgel skozi okno. S tako izjavo je presegel prag, oziroma takšno ravnanje pomeni mobing.
Tožnik, kljub temu, da je bil v sklepu poučen, da ima možnost zagotoviti si brezplačno pravno pomoč, te možnosti ni izkoristil. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima nobene povezave s sestavo tožbe, ki mora biti sestavljena skladno z določbami 105. in 180. člena ZPP. Ker niti prvotno vložena tožba, niti dopolnitve določno in jasno oblikovanega tožbenega zahtevka ne vsebujejo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in skladno z določbami 105., 180. in 108. člena ZPP, ko je tožbo zavrglo.
OZ člen 13, 13/4, 335, 335/2, 336, 336/1, 337, 346, 348, 348/1. ZSPDPO člen 52, 52/1, 52/2.
zastaranje pravice - nastop zastaranja - občasne terjatve - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - pravna narava dogovora - proračunska sredstva - sofinanciranje iz javnih sredstev - komunalna infrastruktura - skupni znesek terjatev - pravna narava sporazuma
Na podlagi vsebine Protokola, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvirajo terjatve tožeče stranke, ki jih je navedla sama tožeča stranka v tožbi, iz pridobljene pravice tožeče stranke do sofinanciranja izvedbe projektov za izboljšanje infrastrukture. Te terjatve, ki izvirajo iz navedene pravice, so v Protokolu definirane tako, da jih je mogoče opredeliti kot občasne in ne kot enkratno terjatev zato, ker so predvidene za določeno časovno obdobje od leta 2008 do leta 2013, vezane so na zagotovitev sredstev v letnih proračunih in odvisne so od izvedenih projektov, s tem da je višina sredstev sofinanciranja določena v skupnem znesku in za letno porabo. Navedba višine skupnega zneska še ne pomeni, da terjatev iz pridobljene pravice ne more biti občasna.
Ker je najstarejša neizpolnjena terjatev iz naslova pravice do sofinanciranja projektov v višini 1.400.000,00 EUR za leto 2008 zapadla 8. 7. 2009 in ker po njej tožena stranka ni plačala niti obveznosti za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013, tožeča stranka pa je tožbo vložila šele 31. 12. 2015, torej več kot pet let po zapadlosti terjatve za leto 2008, ji je že julija 2014 zastarala pravica sama.
Ker ne gre za dogovor o plačilu obveznosti države za opravljene storitve in gradbena dela, ki jih je upravičena zaradi sofinanciranja terjati od države tožeča stranka, potem terjatve tožeče stranke do tožene stranke tudi ni mogoče opredeliti kot terjatve, ki bi izvirala iz gospodarske pogodbe v smislu četrtega odstavka 13. člena OZ.