Zakon o dedovanju člen 9, 142.a, 142.a/1, 142.b. ZFPPIPP-UPB8 člen 415, 417c. ZPP-UPB3 člen 76, 76/1, 81, 81/5.
nadaljevanje postopka izvršbe zoper dediča - dediščina postane last Republike Slovenije - RS kot stranka v postopku
Republika Slovenija na podlagi izrecne zakonske določbe prvega odstavka 142.a člena Zakona o dedovanju (ZD) v primeru, ko zapuščina brez dedičev na podlagi 9. člena ZD postane njena lastnina, ne odgovarja več za zapustnikove dolgove. Pravna podlaga za nadaljevanje izvršbe zoper Republiko Slovenijo tako ne obstaja več, zato slednja v izvršilni postopek ne more vstopiti kot novi dolžnik.
Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu.
Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).
Ni izkazano po materi zatrjevano spolno nasilje očeta nad otrokom in tako tudi ne obstaja ogroženost otroka pri stikih z očetom in zato ni razloga za ukinitev stikov očeta z otrokom.
plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - razlogi za ugovor
V postopku izdaje naloga za plačilo sodne takse sodišče ugovoru zoper plačilni nalog ugodi torej le v primeru, kadar je podan kateri od naštetih razlogov iz prvega odstavka 34.a člena ZST-1, zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ugovor oškodovanke kot tožilke zavrnilo.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sporne besede, tožeči stranki nadrejene delavke, nimajo narave mobinga, ker naj bi govorila na splošno in s tem je z besedami kot je "mrtva riba", "obraz kot iz grobnice", "kup dreka" zajela tudi sebe in naj bi to govorila z namenom motivacije. Tudi če besede niso bile izrečene z namenom žaljenja, pač pa z namenom motivacije, so bile izrečene s povišanim glasom, zato je pravilen zaključek, da gre za neprimerno komunikacijo nadrejenega s podrejenimi delavci. Bistveno je, da je šlo za nadrejeno delavko, sodišče prve pa s tem v zvezi tudi pravilno ugotavlja, da se ji tožeča stranka ni mogla izogniti oziroma ji je bila vseskozi izpostavljena. Ravnanje je nedopustno, tudi če ni usmerjeno zgolj proti enemu delavcu, ampak proti več prisotnim delavcem in zaradi tega ne izgubi svoje protipravne narave.
Nadrejeni je tožeči stranki grozil z besedami, da kdorkoli bo karkoli govoril čez svoje šefe in ne bo ubogal in delal točno tako, kot bosta z sodelavko rekla, da ga bo lastnoročno vrgel skozi okno. S tako izjavo je presegel prag, oziroma takšno ravnanje pomeni mobing.
nezakoniti dokazi - prikriti preiskovalni ukrepi - pregled prevoznega sredstva v carinskem postopku - preiskava osebnega vozila
Za pregled vozila se cariniki niso odločili izključno le zaradi informacije policije, temveč tudi na podlagi lastnih zaznav, da je pri sprednjih desnih vratih obloga stropa vozila odmaknjena od tesnila, kar jih je zmotilo v smeri, da bi se lahko v stropu vozila nahajalo tihotapsko blago.
Glede na vse navedeno ter dejstvo, da je policija ob obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obtoženca izvršujeta kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1, kar izkazujejo odrejeni in izvajani prikriti preiskovalni ukrepi zoper oba obtoženca, imela zadostno podlago po določbah ZKP za pridobitev odredbe za preiskavo predmetnega vozila (le-to smiselno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), se pa za tako postopanje ni odločila, ker ni bila prepričana, da obtoženca v vozilu prevažata prepovedano drogo, bi pa preiskava vozila na podlagi sodne odredbe obtožencema (in posledično drugim članom združbe) razkrila, da se zoper njih izvajajo prikriti preiskovalni ukrepi, pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da namen policijskega sodelovanja s carinskim uradom ni bil v pridobivanju dokazov za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja prekrška oziroma drugega kaznivega dejanja, zaradi katerega prikriti preiskovalni ukrepi niso bili odrejeni oziroma, da namen preiskave vozila s strani carinskega urada, ki je imel v konkretnem primeru vsa zakonska pooblastila za izvedbo preiskave vozila, ni bil v izogibanju kazenskopravnih jamstev obtoženih, kot zmotno razlaga sodišče prve stopnje. Za zlorabo določb ZKP in s tem tudi do kršitev z ustavo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic bi šlo le v primeru, če bi bila carinska kontrola in preiskava predmetnega vozila izvedena le za potrebe kazenskega postopka in ne zaradi odkrivanja morebitnih prekrškov in drugih kaznivih dejanj, pri čemer policija ne bi imela zadostne podlage po določbah ZKP za pridobitev sodne odredbe za preiskavo vozila (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 18600/2014 z dne 11. 1. 2018).
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 408, 409, 409/1.
odpust obveznosti - namen odpusta obveznosti - terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti - pravni učinki odpusta obveznosti - pravni interes za pritožbo
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje začelo postopek odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom na predlog dolžnika. Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da se obveznosti stečajnega dolžnika odpustijo. Dolžnik je tako z izpodbijanim sklepom dosegel namen, ki ga je zasledoval, ko je vložil predlog za začetek postopka odpusta obveznosti. S pritožbo zoper izpodbijani sklep ne more doseči zase ugodnejše rešitve od odpusta obveznosti.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4-b, 14, 14/2.
kolizijska pravila - pogodbena subrogacija - odstop terjatev - pogodba o opravljanju storitev
Katero pravo je treba uporabiti za nastanek in veljavnost morebiti sklenjene ustne pogodbe o trgovinskem zastopanju med odstopnikom in toženo stranko določa Uredba Rim I.
Tožeča stranka je sicer domača pravna oseba, ki pa je kot prevzemnik terjatve v celoti vstopila v pravni položaj odstopnika terjatve, ki je podjetnik, registriran v Nemčiji. Po drugem odstavku 14. člena Uredbe Rim I med drugim velja, da pravo, ki se uporablja za terjatev, ki je predmet odstopa oziroma subrogacije, določa razmerja med prevzemnikom in dolžnikom.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - ponoven predlog - prepoved reformatio in peius - pravnomočnost plačilnega naloga - postopek za plačilo sodne takse
Tožeča stranka je predlagala obročno plačilo po pravnomočnosti in izvršljivosti plačilnega naloga. Zato je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke vsebinsko obravnavalo v nasprotju z določili 35. člena ZST-1, saj bi ga moralo zavreči kot prepoznega.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje o obstoju terjatve moralo odločiti s posebnim sklepom in ne v izreku sodbe. Odločitev o pobotnem ugovoru vsekakor sodi v izrek sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je v izreku sodbe zapisalo, da ugotavlja, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v določenem znesku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - sodna razveza - denarno povračilo
Sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenke in ugotovilo, da je le-ta zavzela stališče, da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira zlasti pod stresom, postane napet, jezen in ni sposoben samo regulacije. Tožnik je v konkretnem primeru odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Tožnik takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje. Zaradi navedenega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo.
zasebna kazenska tožba - pravočasnost zasebne tožbe - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - vloga vezana na rok - zavrženje zasebne tožbe - zakonski rok
Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je zasebna tožba, ki jo je vložil zasebni tožilec R.F. po svojem pooblaščencu dne 2. 10. 2017 in jo dopolnil z dne 28. 5. 2018, prepozna, jo je utemeljeno zavrglo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00017441
KZ-1 člen 192. ZKP člen 248.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazovanje z izvedencem
Opis kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencema, ne vsebuje nobenih takšnih dejstev in okoliščin, za ugotovitev katerih bi bilo potrebno postaviti strokovnjaka - izvedenca.
Zanemarjenost otroka ni zakonski znak obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, kakšne druge posledice za ugotavljanje katerih bi bilo potrebno znanje izvedenca, pa se v opisu dejanj ne zatrjujejo in ne očitajo.
ZPP v 249. členu določa, da ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov ter stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih to podrobneje ureja v 44. členu, ki določa, da izvedenec, ki je zaposlen, ima na podlagi potrdila sodišča pravico do nadomestila plače za čas, ki ga je zaradi opravljanja izvedenskega dela porabil za udeležbo na glavni obravnavi. Delodajalec izvedencu izplača nadomestilo plače, sodišče pa nato delodajalcu povrne znesek, ki ustreza nadomestilu plače na podlagi pisnega obračuna.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00016573
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8, 13, 20. ZPP člen 17, 18, 18/2.
začasna odredba - začasna odredba o dodelitvi otroka - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost tujega sodišča - določitev pristojnosti - Bruseljska uredba IIa - običajno bivališče - nujni ukrep - vloga centra za socialno delo v sodnem postopku
Določbo 20. člena Bruseljske uredbe IIa je treba razlagati restriktivno, ker pomeni odstop od pristojnosti po tej uredbi. Sodišča, na katera se nanaša ta določba, lahko uporabijo nacionalne določbe o pristojnosti le, če so izpolnjeni naslednji trije kumulativni pogoji. Zadevni ukrepi morajo biti nujni, sprejeti morajo biti glede oseb ali premoženja, ki so v državi članici, v kateri ima sedež sodišče, ki odloča v zadevi in morajo biti začasni. Ukrep je nujen, če bi čakanje na odločitev o glavni stvari ne nudila zadovoljivega pravnega varstva. Ti ukrepi se uporabljajo za otroke, ki imajo običajno prebivališče v eni državi članici, začasno ali priložnostno pa bivajo v drugi državi članici in so v položaju, ki lahko resno škodi njihovemu zdravju ali razvoju, kar upravičuje takojšnje sprejetje ukrepov zavarovanja. Pojem nujnosti se hkrati nanaša na položaj, v katerem je otrok, in na dejansko nezmožnost, da bi se vloga v zvezi s starševsko odgovornostjo vložila pri sodišču, ki odloča o glavni stvari. Po razlagi sodišča EU se morata v državi članici, ki odloča o izdaji začasnega ukrepa, nahajati tako otrok kot starš, ki zahteva, da se mu zaupa starševska skrb. V državi pa se mora nahajati tudi starš, kateremu naj bi se odvzela starševska skrb, kar pomeni močno omejitev pristojnosti sodišča pri izdaji začasnega ukrepa. Ukrepi morajo biti začasni. Njihova začasnost izhaja iz dejstva, da v skladu s členom 20 Bruseljske uredbe IIa ti ukrepi prenehajo učinkovati, ko sodišče države članice, ki je pristojno v zadevi, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.
pogodba o upravljanju - pravočasnost navedb - pravočasnost vloge - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe
Ne drži pritožbeni očitek, da tožba vse do 2. pripravljalne vloge tožeče stranke ni bila sklepčna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila, da je I. d. d. opravljala upravniške storitve, navedla je pravni temelj za storitve in zgradbo, ki jo je upravljala. Določno je tudi trdila, da je izstavljala mesečne račune in katero vrsto storitev je opravila. Priložila je tudi pogodbo o upravljanju. Trditve so bile sicer splošne, vendar še zadostne.
OZ člen 190, 346, 352, 352/1, 352/2, 352/3. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 355. ZGD-1 člen 263.
odškodninska odgovornost člana organa vodenja - neupravičena obogatitev - zastaranje - splošni petletni zastaralni rok - zmotna uporaba materialnega prava
Stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek, ki temelji na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ni pravilno. Trditev o protipravnem ravnanju okoriščenca torej ni potrebna, če pa je podana, ne izključuje postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika, če pa je zamudil z umikom in so po izpolnitvi zahtevka toženi stranki nastali stroški, jih mora tožnik po krivdnem načelu povrniti. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo nekaj mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Zgolj razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, pa ni oprava procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi zahtevka.
Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP2. Glede na to bi bilo treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
Tožena stranka je lahko prenesla na detektiva le tiste pristojnosti, ki jih je imela sama za kontrolo delavca med bolniškim staležem (tako tudi drugi odstavek 25. člena ZDD-1), kar slikanje in snemanje, dokler prekomerno ne posežeta v delavčevo zasebnost, zagotovo sta, detektiv pa je opravljal svoje naloge skladno z ZDD-1, saj lahko po 31. v zvezi s 27. členom omenjenega zakona (pod predpostavko pooblastila, ki ga je imel) za opravo konkretne naloge opravlja nadzor tudi s tehničnimi sredstvi.
Dokazi, pridobljeni v času tožnikovega nadzora, torej slikovno in video gradivo, so bili pridobljeni skladno s pooblastilom s strani tožene stranke in ZDD-1, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ti dokazi niso bili pridobljeni na takšen način, ki bi tudi delodajalcu preprečevali, da ne bi mogel sam priti do njih.
Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da so bila slikovna in video gradiva pridobljena na nezakonit način, to še ne bi pomenilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena oziroma nezakonita. Če bi bil namreč detektiv po pritožbenih zatrjevanjih upravičen le do opazovanja tožnika, bi že sama izpoved detektiva o zaznavanjih tožnika, kako je ta med bolniškim staležem baliral travo nekaj kilometrov proč od svojega doma, predstavljala zadosten dokaz o zlorabi bolniškega staleža in s tem utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je kršil navodila zdravnika s tem, ko je na oddaljenem travniku baliral travo. Ker se tožnik v času bolniškega staleža ni ravnal po navodilih zdravnika, je s tem podan razlog za izredno odpoved, določen v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - kršitev navodil zdravnika - pridobitno delo - bolniški stalež - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Glede na okoliščine tožničine aktivnosti pri drugi družbi (prisotnost v prostorih te družbe več zaporednih dni po več ur, uporaba multifunkcijske naprave ter dejstvo, da je spoznavala delovni proces pri navedeni družbi z namenom morebitnega bodočega sodelovanja) je pri delu tožnice že šlo za opravljanje pridobitnega dela v smislu določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oziroma za hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da (še) ni imela sklenjene pogodbe pri navedeni družbi in da za delo (še) ni prejela plačila v denarju, ne pomeni, da tožnica ni imela koristi od tega (denimo v obliki omogočenega bodočega poslovnega sodelovanja z navedenim gospodarskim subjektom).
Ugotovljeno ravnanje tožnice pri drugem pravnem subjektu (tudi če bi bilo ugotovljeno, da ni vplivalo na potek zdravljenja oziroma zdravljenja ne podaljša) ne sodi v kontekst zdravljenja, tudi če tožnica tam ni neposredno opravljala dela v smislu sklepanja zavarovalnih poslov ali pogovorov s strankami. To izhaja iz splošnega pravila, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege, na svojem domu. Večkratno večurno intenzivno opazovanje delovnega procesa pri drugem subjektu je v nasprotju z navodili zdravnika, saj tožnica ni imela dovoljenja za takšno aktivnost, ni pa mogoče šteti njenega ravnanja za sprehod (v naravo) niti za pogovor z ljudmi, ki so tožnici blizu.