V zvezi z definicijo kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 in njegovo izvršitvijo v opustitveni obliki, pri kateri storilec opusti dolžnosti svojega ravnanja v skladu z določeno blanketno izpolnitveno normo, z vidika ugotavljanja obstoja tovrstnega storilčevega položaja ni pomemben le formalni položaj ali status vsakokratnega storilca, ampak tudi njegov dejanski položaj, iz katerega lahko izhajajo njegove garantne dolžnosti. Gre za dejansko vprašanje, ki v okoliščinah konkretnega primera ni povezano le z ugotavljanjem, kdo je bil podpisnik koncesijske pogodbe, ampak zahteva podrobnejše ugotavljanje, kdo je tudi dejansko deloval kot koncesionar.
Dejstvo, da je tožnik plačilo prejel 5. 12. 2017, tožbo pa umaknil 31. 5. 2018, ne pomeni, da tožbe ni umaknil takoj. Med izvršenim plačilom in umikom tožbe je poteklo skoraj šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). Tožnik je po vložitvi navedene vloge tožene stranke, ko je bil seznanjen, na kaj se nanaša plačilo tožene stranke umaknil tožbo v celoti (tudi v zvezi z neizpolnjenim delom tožbenega zahtevka), kar pomeni, da jo je umaknil pravočasno.
Sodišče prve stopnje je postopek napačno ustavilo v celoti, namesto le v delu, glede katerega je bila tožba umaknjena (188. člen ZPP). Zato je odločitev o ustavitvi postopka v delu, ki se nanaša na 296,43 EUR, predmet razveljavitve. Pravilna je le odločitev o delni ustavitvi postopka glede 622,48 EUR. To predstavlja odločitev o 68 % vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je tožnik v sporu deloma uspel in je tožnikove stroške postopka neutemeljeno pobotalo s stroški tožene stranke.
Če je predlagatelj pravzaprav želel zgolj obvestiti sodišče o spremembi volje edinega družbenika, da družbe ne likvidira, je sodniška pomočnica pravilno zavrnila predlog. V skladu z 9. točko prvega odstavka 4. člena ZSReg se v zvezi s postopkom likvidacije vpiše sklep o začetku in sklep o zaključku s kratko označbo načina zaključka postopka. Takšen zahtevek ne izhaja iz listine in ne iz predloga. Ne drži, da je potrebno vsak sklep, ko ga sprejeme skupščina, po predpisih predlagati za vpis in da gre za avtomatizem. Vložitev predloga pri točki VEM je stvar volje predlagatelja.
smrt dolžnika - nadaljevanje izvršbe zoper dediče - sklep o dedovanju
Pravno nasledstvo mora biti izkazano z javno ali po zakonu overjeno listino, torej z listino, ki ima enako dokazno močno kot izvršilni naslov, če to ni mogoče, pa s pravnomočno sodbo, izdano v pravdnem postopku. Pravilo, da mora biti prehod terjatve oziroma obveznosti izkazana na kvalificiran način, je posledica tega, da naj bo izvršilno sodišče razbremenjeno ugotavljanja okoliščin v zvezi z obstojem terjatve. Izvršilno sodišče je vezano z načelom formalne legalitete in lahko upošteva samo tisto nasledstvo, ki se dokaže z javno ali po zakonu overjeno listino ali je ugotovljeno z deklaratorno sodno odločbo (tudi to je javna listina). Univerzalno nasledstvo, do katerega pride s smrtjo fizične osebe, se dokazuje s sklepom o dedovanju. Do takrat ni jasno ali bo nek dedič prevzel zapuščino ali ne in to je razlika s pravdnim postopkom.
komisijska pogodba - prodajna pogodba - prodajna komisija - razmerje med komisionarjem in tretjim - vračilo kupnine
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da tožnica nima zahtevka zoper toženko ampak le zoper prodajalca oziroma lastnika motornega čolna in da toženka kot komisionarka ni odgovorna za prenos lastništva. Pravna dejanja komisionarja namreč učinkujejo neposredno za komisionarja in ta je subjekt pravic in obveznosti iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo (tožnico). Izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, ki je pravni temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi, sta torej upravičena zahtevati v medsebojnem razmerju le tožnica in toženka. Do realizacije prodajne pogodbe ni prišlo, zato tožnica utemeljeno od toženke zahteva vračilo kupnine s pripadki v delu, v katerem ji le-ta še ni bila vrnjena. Povedano drugače, ob nerealizirani prodajni pogodbi lahko tožnica, ki je tretji, zahteva vračilo kupnine le od komisionarja (toženke), medtem ko takšnega zahtevka do komitenta (prodajalca) pravzaprav nima.
Tožnica je imela s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec. Za enako delovno mesto je imela sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Pri obeh delodajalcih je opravljala enako delo, v istih prostorih, z isto nadrejeno osebo, istim direktorjem obeh delodajalcev in brez prekinitve. Razen delodajalca se pri njenem delu ni spremenilo nič. Zato se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu navedene določbe.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018479
ZDR člen 182, 182/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca
Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri odškodninski odgovornosti toženca kot njenega delavca po prvem odstavku 182. člena ZDR. Po tej določbi lahko delodajalec terja odškodnino od delavca, ki je škodo povzročil namenoma oziroma iz hude malomarnosti. Po prvem odstavku 131. člena OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene vse štiri predpostavke: protipravnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda povzročitelja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati že prve predpostavke - protipravnosti toženčevega ravnanja, saj ni dokazala, da oprema, katere dobavo je financirala, kreditojemalki ni bila dobavljena. Zato toženčevo ravnanje, ko je bonitetnemu analitiku s fotografijami dokazoval dobavo materiala in sporočil, da zaradi že dobavljenega materiala bančna garancija ni potrebna, ne predstavlja protipravnega ravnanja. V posledici tega ni podana vzročna zveza z nastalo škodo zaradi nevrnjenega kredita, kot tudi ne toženčeva krivda.
1. Obdolženec se znajde v kazenskem postopku za dve najhujši kaznivi dejanji, neposredno po dejanjih grozi najbližjim sosedom oškodovancev, ki pokličejo policijo, ob prihodu katere se obdolženec sploh ne upira, policija pa na kraju samem najde eno truplo in ranjenko, ki zaradi obdolženčevega početja kmalu za tem umre. Pritožbeno sodišče se sprašuje, kaj bi moralo, sledeč zagovornikovim pritožbenim navedbam, biti še podano, da bi lahko govorili o neogibnosti pripora.
Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.
Tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni zatrjeval skritih napak ali skritih lastnosti viličarja, zaradi katere bi sporni družbi grozil regres, zato sporna družba ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v pravdi. Zato bi moralo sodišče prve stopnje intervencijo zavrniti.
ZSPJS člen 17a, 17a/10.. ZObr člen 93, 93/11, 94, 94/1, 94/1-2.. ZDR-1 člen 185.. ZSSloV člen 49, 49/14.. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 15, 18.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4.
službena ocena - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - denarna nagrada - obrazložitev ocene - negativna ocena njegovega dela
Utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Delodajalec lahko službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene.
Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa tožniku niso očitane (npr. kršitev vojaške discipline kot razlog za odpoved iz 94. člena ZObr). Ker torej tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani, tožena stranka od tožnika neutemeljeno zahteva povrnitev posebne denarne nagrade.
prednostna terjatev - poplačilo upnikov iz kupnine za prodano nepremičnino - razdelitveni narok - odpadel pravni interes
Izvršilno sodišče odloči o poplačilu ne samo po stanju, ki ga je ugotovilo na naroku, ampak tudi upošteva stanje, kot izhaja iz spisov (prvi odstavek 208. člena ZIZ), v obravnavani zadevi iz spisa v zadevi I 329/2014. Ko je terjatev poplačana, ta ugasne. Dolžnik v pritožbi ne nasprotuje dejstvu, da je do navedenega poplačila prišlo, ampak si neutemeljeno prizadeva, za (ponovno) poplačilo iste preživninske terjatve še v obravnavani zadevi.
Določila drugega odstavka 208. člena ZIZ, da se terjatve upnikov obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka, ni dopustno razumeti mimo temeljne procesne predpostavke pravnega interesa, na obstoj katerega pazi sodišče ves čas postopka. Upnik prednostne preživninske terjatve nima več pravnega interesa, da zahteva njeno poplačilo v izvršilnem postopku, če je ta prenehala, v obravnavani zadevi s poplačilom v drugem izvršilnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VDS00019212
ZSVarPre člen 66, 68.. ZUPJS člen 56, 56/5.. OZ člen 131, 131/1, 148, 179.
odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - premoženjska škoda - varstveni dodatek - obstoj protipravnosti
Dejstvo je, da tožnica pritožbe zoper odločbo z dne 15. 2. 2016 ni vložila, čeprav bi jo lahko. Zoper drugostopno odločbo, če bi bila zavrnilna, pa bi lahko vložila izpodbojno tožbo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem z uveljavljanjem kršitve 66. in 68. člena ZSVarPre. Zaradi tega dejstva, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala protipravnosti ravnanja toženih strank, s tem pa ni podan dejanski stan iz 148. člena OZ.
Glede na ustaljeno sodno prakso morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, ne predstavlja protipravnega ravnanja, v kolikor so posledice odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, kot v konkretnem primeru. V zvezi s presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije o izdaji posameznih upravnih aktov, so se izoblikovali standardi. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti.
OZ člen 174, 174/2.. ZPIZ-2 člen 190, 190.a, 193, 193/1, 193/2.
odškodninski zahtevek zpiz - uporaba določil zakona
Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - odločanje brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka
V obravnavanem primeru v novem sojenju ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave, saj je bila zadeva s sodbo in sklepom VDSS ob delni spremembi prvostopenjske sodbe in pravnomočni odločitvi o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že okoliščina, da je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zato, ker je bilo zaradi zmotne presoje glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki nepopolno ugotovljeno (odločilna dejstva v zvezi z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za vrnitev na delo k toženi stranki se sploh niso ugotavljala, ker to glede na tedanjo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede transformacije ni bilo potrebno), kaže, da pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZDSS-1 v ponovnem sojenju niso bili izpolnjeni. Ni mogoče šteti, da bi pisna izjava o odpovedi glavni obravnavi, podana v prvem postopku, veljala tudi v ponovljenem sojenju. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.
V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.
Tožnik je tudi po uveljavitvi ZSPJS po 1. 8. 2008 še vedno upravičen do razlike v plači, in sicer med prevedeno plačo in plačo, ki bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ker tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 še vedno velja, saj ni prenehala, ta sprememba zakonodaje je vplivala na določbo o plači kot elementu pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je pred podano odpovedjo s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu vzdrževalec I, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe, ki je sicer ni imel, po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007, ki jo je podpisal, pa je delal na delovnem mestu vzdrževalec II, kjer se je zahtevala IV. stopnje izobrazbe. Sodni izvedenec je izračunal razliko v plači med dejansko prejeto plačo in prevedbeno plačo po pogodbi o zaposlitvi, čemur je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Tako je tožnik od 1. 8. 2008 upravičen do odškodnine v višini razlike v mesečni plači glede na plačo, ki jo je dejansko prejemal in plačo za V. tarifni razred.
pritožba zoper sklep o stroških - pravdni stroški po uspehu - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - akcesornost stroškovnega zahtevka
Odločitev o povrnitvi stroškov je načeloma akcesorne narave. Odvisna je od uspeha posamezne stranke v postopku (temeljno merilo). To merilo kot korektiv dopolnjuje načelo krivde in posebna pravila za določene vrste stroškov.