ZOR člen 1083, 1084, 1085, 1086, 1087, 1087/3. OZ-UPB1 člen 1061,1061/2. ZDPra-UPB2 člen 16. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 106. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. ZPP člen 154.
Ker bančna garancija velja do 14.10.2019, lahko garancijo tožena stranka vse do izteka tega roka (če se pojavijo nove napake na opravljenem delu tožeče stranke) v še neizkoriščenem delu unovči. V primeru, če bi unovčena sredstva vrnila tožeči stranki, kot je to odločilo prvostopenjsko sodišče, bi si s tem zmanjšala obseg zavarovanja, ki si ga je izgovorila z gradbeno pogodbo. Zato je bilo ravnanje tožene stranke, ki je dne 3.4.2017 vrnila znesek 69.092,89 EUR izdajatelju garancije in ne naročniku bančne garancije, pravilno.
kdaj je pogodba sklenjena - volja za sklenitev pogodbe - podpis pogodbe - bistvena sestavina pogodbe - cena
O dosegu soglasja volj strank, ki sklepajo pogodbo v pisni obliki, se največkrat sklepa prav na podlagi podpisane pogodbe. Podpisana pogodba navzven odraža, da je bilo doseženo soglasje volj v smislu prvega odstavka 18. člena OZ.
Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.
Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1. 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tudi svetovalna delavka, sedaj ravnateljica tožene stranke, je ocenila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Izpostavila je, da zagovarja ničelno toleranco do nasilja (pri čemer je nasilje nad otrokom opredelila kot najhujšo kršitev v vrtcu) in da želi posredovati jasno sporočilo staršem otrok in sodelavcem, da se ravnanj, kot se očitajo tožnici, ne bo toleriralo. Tudi tožničine sodelavke so izpostavile, da si nadaljevanja delovnega procesa ob sodelovanju tožnice ne morejo predstavljati.
plača - plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožena stranka je utemeljevala obstoj individualne pogodbe o zaposlitvi (in s tem pravilnost znižanja plače tožniku in nepodrejenost njegovih pogodb o zaposlitvi pravilom relevantnih kolektivnih pogodb) s tem, da je bil tožnik ključni delavec. ZDR-1 takšne kategorije delavcev ne pozna. Ker je individualno pogodbo mogoče skleniti le s poslovodjo ali z vodilnim delavcem (73. in 74. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik eden izmed njiju. Po ugotovitvi, da nobena izmed obravnavanih pogodb o zaposlitvi ni bila individualna pogodba, saj tožnik ni bil ne poslovodja ne vodilni delavec, je pravilno presodilo, da za tožnika velja Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo, podjetniška kolektivna pogodba in Tarifni del podjetniške kolektivne pogodbe, saj te kolektivne pogodbe ne veljajo le za poslovodne osebe oziroma za delavce s posebnimi pooblastili.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017582
OZ člen 59, 421, 421/2.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - odkup terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - ugovori iz temeljnega razmerja - načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja - kritno razmerje - pomen izjave - vrnitev posojila - temeljno razmerje - plačilo terjatve - odstop od pogodbe
Obveznost tožene stranke nasproti tožeči stranki se s to izjavo ni osamosvojila v tem smislu, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževano terjatev ne glede na to, ali bo iz temeljnega pogodbenega razmerja prejela nasprotno izpolnitev ali ne.
Tožena stranka (kot cesus) v izjavi, ki jo je podala tožeči stranki (kot cesionarju), ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pri razlagi izjave pravilno upoštevalo kontekst, v katerem je bila izjava podana. To pa je dejstvo, da je tožena stranka izjavo podala kot cesus v okviru odstopa terjatev. Vsebino te izjave je posledično pravilno razlagalo skozi prizmo drugega odstavka 421. člena OZ.
Cesus lahko tudi po tem, ko je bila terjatev do njega odstopljena, odstopi od pogodbe, iz katere je bila terjatev cedirana.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana). V obravnavani zadevi je dne 5. 12. 2017 sicer res prišlo do delne izpolnitve oziroma do nakazila dela vtoževanega zneska iz naslova plače za opravljene nadure, vendar pa je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 7. 2018 jasno opredelila, kaj je tožniku iz naslova nadur izplačala. Tožnik je tožbo umaknil pravočasno, to je 16. 8. 2018, po prejemu navedene pripravljalne vloge (oziroma po sodnih počitnicah).
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sprememba v zdravstvenem stanju - nasprotje v izvedenskih mnenjih
Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.
Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00017498
ZOZP člen 18, 18/1. ZMZPP člen 26, 30, 30/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a.
invalidska pokojnina - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek - škoda, povzročena s prometno nesrečo - odgovornostna zavarovalnica - prenos odškodninske terjatve - uporaba avstrijskega prava za prenos odškodninske terjatve - pravno razmerje z mednarodnim elementom - kraj škodnega dogodka - nepogodbena odškodninska odgovornost - pasivna stvarna legitimacija - obseg povračila - lex specialis - obvezna zavarovanja v prometu - povračilni zahtevek - retroaktivna uporaba zakona - zavarovalna pogodba - sorazmerni del
Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.
Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 72, 81.. ZPP člen 181, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - ugotovitvena tožba - pravni interes - socialni spor - začasna nezmožnost za delo
Ni mogoče prejeti stališča sodišča prve stopnje, da ni procesne predpostavke za sodno varstvo pravic iz 1. odstavka 63. člena ZDSS-1. Pravni interes za predmetno izpodbojno tožbo se domneva in ga stranki ni potrebno dokazovati. To pomeni, da v konkretnem primeru glede na zahtevek, da se kot prvi dan začasne nezmožnosti za delo ugotovi 5. 1. 2015 in ne 1. 2. 2018, kot je odločeno z izpodbijanim upravnim aktom, ni bil izpolnjen procesni dejanski stan iz 1. odst. 274. člena ZPP za zavrženje tožbe in bi sodišče ob uporabi 81. člena ZDSS-1 moralo o tožbenem zahtevku razsoditi meritorno.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana).
Bistveno pa je, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi.
Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.
URS člen 26. ZUreP-1 člen 82, 83, 84, 171. ZUN člen 49, 49a. Zakon o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije (1980) člen 20. ZPNačrt člen 96. ZUS-1 člen 5, 5/4.
urejanje prostora - odškodninska odgovornost občine - občinski odlok - prepoved gradnje - protipravnost ravnanja občine - protipravnost ravnanja občinskega sveta ob sprejemu predpisa - vzročna zveza - povrnitev premoženjske škode
VS RS je jasno in nedvoumno zavzelo stališče, da je bilo ravnanje organov toženke, ki so vztrajali pri uporabi Odloka, ki se je kazala v navajanju le-tega v lokacijskih informacijah kot veljavne podlage za začasen ukrep prepovedi gradnje na tožničini nepremičnini, v nasprotju z "jasno ureditvijo časovne veljavnosti Odloka in s tem protipravno". Ker je bilo torej vprašanje protipravnosti dokončno rešeno na revizijski stopnji, pritožba ne more uspeti z obširnim teoretičnim razpredanjem o izhodiščih za odškodninsko odgovornost na temelju 26. člena Ustave RS, niti s citiranjem sodne prakse glede vprašanja, kdaj je ravnanje toženke lahko šteti za protipravno. Predvsem v tej zvezi pritožba neutemeljeno skuša povsem minimizirati pomen toženkinega protipravnega ravnanja, ki se kaže v nezakonitem navajanju spornega Odloka v izdanih lokacijskih informacijah. Jedro teh zaključkov je namreč v tem, da so organi toženke (tudi) na tak način nezakonito vztrajali pri veljavnosti spornega Odloka oz. so ga uporabljali, čeprav ga na glede jasno zakonodajo v tej zvezi ne bi smeli.
ZUPJS člen 12, 15, 15/1, 28, 28/1.. ZSVarPre člen 20, 20/1, 26, 26/1, 26/1-1.. SZ-1 člen 121b.. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14, 14/6.. ZDSS-1 člen 63, 63/1.
Po 1. odstavku 28. člena ZUPJS je do subvencije najemnine upravičen tudi najemnik v tržnem najemnem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljen dohodek najemnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dodatka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka, in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve, ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. V 1. odstavku 28. člena ZUPJS je torej določena meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine oziroma t. i. premoženjski cenzus. Cenzus je pri tržnih stanovanjih odvisen od višine minimalnega dohodka za upravičenca oziroma družino, ugotovljenega dohodka najemnika in oseb iz najemne pogodbe ter zneska priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih.
Pri ugotavljanju upravičenosti do subvencionirane najemnine je treba upoštevati povprečne mesečne dohodke, ki se po določbah ZUPJS vštevajo v lastni dohodek, torej tudi nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni, prejeto v treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve zahteve.
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - neprimerna začasna odredba - dovoljenost vpisa v zemljiško knjigo - lastništvo nepremičnine
Niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja.
Sodišče lahko po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ.
Sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane kot lastnina prvo in drugotoženke, ampak tretjetoženke. Zato pa glede na zakonska določila ZZK-1 vpis začasne odredbe s takšno prepovedjo v zemljiško knjigo ni možen.
Vpis predlagane začasne odredbe v zemljiško knjigo ne bi bil mogoč zaradi načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1) in dejstva, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tretjetoženka, zato pa takšna začasna odredba, izdana zoper prvotoženca in drugotoženko, vpisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ne bi dopuščala. Zato pa predlagana začasna odredba zoper prvotoženca in drugotoženko zatrjevanega namena zavarovanja upnikove denarne terjatve zoper njiju ne dosega, saj vpis takšne prepovedi v zemljiško knjigo ne bi bil možen.
ZPIZ-2 člen 27, 30, 35, 37, 389, 390.. ZPIZ-1 člen 47.
sorazmerni del starostne pokojnine
Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo.
Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila ustavno skladna. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 so predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke oziroma dopolnil pokojninsko dobo, ni nobene podlage. Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon veljaven ob nastopu zavarovanega primera. Tožnik v času, ko je dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačal prispevke, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je pravico lahko uveljavil po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2. Po tem zakonu se mu je pravilno vrednotila pokojninska doba in upošteval odmerni odstotek določen v ZPIZ-2.
ZSReg člen 5, 5/2, 5/2-5, 9, 9/2, 34, /34/1, 34/1-1. ZIZ člen 165.
vpis zaznambe sklepa o izvršbi v sodni register - vpis po uradni dolžnosti - vročanje predloga za vpis v register
V obravnavanem primeru se je registrski postopek začel po uradni dolžnosti in ne na predlog, zato je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje kršitve 31. člena ZSReg, ki nalaga dolžnost vročanja predloga za vpis in listin, ki so priložene predlogu, subjektu vpisa in tretjim, katerih pravice bi lahko bile z vpisom prizadete. Sicer pa pritožnik tudi ne zatrjuje, da se z izvedenim vpisom kakorkoli posega v njegove pravice ali pravice koga tretjega.
ZDSS-1 člen 81, 81/2.. ZPIZ-2 člen 64, 64/1, 64/1-2, 70, 72, 181, 181/4.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tudi če v pogodbi o zaposlitvi ni navedeno, kdo in na kakšen način spremlja tožnika v času poskusnega dela, to ne vpliva na zakonitost določitve poskusnega dela, in s tem na zakonitost izpodbijane odpovedi.
Vrhovno sodišče RS je ob odločanju v podobni zadevi zavzelo stališče, da mora biti delavec vnaprej seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, kar pa ne pomeni, da mu morajo biti izdana pisna navodila oziroma zahteve z vnaprej določenimi roki za njihovo izpolnitev, ampak zadostuje tudi ustna seznanjenost s pričakovanji delodajalca, ta pa je bila v predmetni zadevi dokazana.
Vrhovno sodišče RS je ob odločanju v podobni zadevi zavzelo stališče, da je mogoče očitke iz negativne ocene poskusnega dela, katerih resničnost se dokazuje v sodnem postopku, konkretizirati še do prvega naroka, zaradi česar tudi dejstvo, da bi tožena stranka do prvega naroka (dodatno) konkretizirala očitke iz odpovedi, ne bi neposredno pomenilo nezakonitosti odpovedi zaradi pomanjkljive obrazložitve negativne ocene poskusnega dela.