ZZZDR člen 4, 4/2, 6, 113. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 12, 13, 14. ZNP člen 37.
razmerja med starši in otroki - roditeljska pravica - izvrševanje roditeljske pravice - sporazumno odločanje staršev o izvrševanju roditeljske pravice - mladoleten otrok - otrokova korist - mnenje otroka - otrokova želja - osnovna šola - izbira osnovne šole - kraj bivanja - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - konfliktnost med starši - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - prešolanje učenca na drugo šolo - prešolanje učenca osnovne šole
Odločitev za prešolanje je v korist otrokovega razvoja, spodbujanja njegove samostojnosti in večje možnosti za počitek in prosti čas, kljub njegovemu odklanjanju prešolanja. Tega je psihologinja CSD ocenila za pristnega, hkrati pa navedla, da ni mogoče izključiti manipulativnega vedenja očeta in odtujevanja. Slednja ugotovitev pa relativizira pomen otrokovega nasprotovanja prešolanju.
Upoštevajoč okoliščine, v katerih je bilo otrokovo mnenje podano in okoliščine, ki se nanašajo na njegov razvoj, vzpodbujanje njegove samostojnosti, večje možnosti za počitek in prosti čas, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je prešolanje otroka v šolo v kraj njegovega prebivališča, v njegovo korist.
ZPP člen 153, 153/1, 242, 242/3, 249, 249/1, 249/2. ZNP člen 46. ZZZDR člen 196, 212.
stroški nepravdnega postopka - stroški priče - izvršljivost sklepa - založitev stroškov za izvedbo dokaza - nagrada in stroški izvedenca - plačilo predujma za izvedenca - postopek za odvzem poslovne sposobnosti - udeleženec postopka - skrbnik za poseben primer - stroški skrbnika - plačilo stroškov iz proračuna
Položaj skrbnice osebe, kateri naj se odvzame poslovna sposobnost, je primerljiv s položajem izvedenca, ki opravi določeno delo po naročilu sodišča. Zato pride v poštev tudi smiselna uporaba tretjega odstavka 242. člena v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 93, 94, 94/2, 200, 200/1, 200/2.. OZ člen 62, 62/3.. ZPP člen 181, 181/1.. ZDavP-2 člen 352.
obstoj delovnega razmerja - plačilo razlike plače - študentsko delo - sodno varstvo - elementi delovnega razmerja - prikrito delovno razmerje - stroški prevoza na delo in z dela - davki in prispevki - izrek sodbe
Opravljanje kratkotrajnega oziroma priložnostnega dela za druge naročnike ne izključuje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tudi redno zaposleni delavci lahko občasno opravljajo delo, ki jim omogoča dodaten zaslužek.
Ker je tožena stranka v okviru organiziranega delovnega procesa dajala tožniku navodila glede osebnega opravljanja dela in ga nadzorovala, je šlo v tožnikovem primeru dejansko za prikrito delovno razmerje. Za prikrito delovno razmerje gre namreč v primeru, če se razmerje med delavcem in delodajalcem navzven prikazuje drugače, kot je v resnici, z namenom izničenja ali zmanjšanja zaščite, ki se zagotavlja delavcem oziroma zaradi izogibanja plačila davkov in prispevkov. ZDR v drugem odstavku 11. člena oziroma ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena v takšnem primeru ne glede na formalno obliko razmerja celo vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja.
Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje točno določen neto znesek oziroma kapico kot najvišjo neto osnovo, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Zaradi tega je nepravilno, da sodba sodišča prve stopnje nalaga toženi stranki obračun in plačilo davkov in prispevkov od posameznih mesečnih neto dohodkov.
plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo razlike plače
Nalog, ki jih je kot vodja izmene opravljal tožnik, ni mogoče uvrstiti med naloge vodje patrulje, ki sicer spadajo v opis delovnega mesta starejšega policista. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je tožnik v spornem obdobju dejansko izvrševal večino nalog delovnega mesta policist - vodja izmene in na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00018298
SPZ člen 47.. ZPP člen 186, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.. URS člen 22, 23.
izločitvena pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - gradnja čez mejo - sprememba tožbe - pravno nasledstvo - razlogi o odločilnih dejstvih
Odločba se nanaša na dileme dopustnosti oziroma uspešnosti uveljavljanja izločitvene pravice v primeru pravnega nasledstva (singularnega ali univerzalnega) na stvari, ki je predmet izločitvene pravice (v obravnavani zadevi na nepremičnini stečajnega dolžnika) in ne na nepremičnini tistega, ki izločitveno uveljavlja, torej pritožnika. VSRS na postavljeno revizijsko vprašanje v tej zadevi ponuja jasen odgovor: kdor po začetku stečajnega postopka postane pravni naslednik izločitvenega upnika, lahko uveljavlja izločitveno pravico svojega pravnega prednika. V obravnavani zadevi je situacija obrnjena (do spremembe lastništva je prišlo v sferi izločitvenega upnika in ne stečajnega dolžnika), tako da so vsi pritožbeni ugovori v tej smeri, s sklicevanjem na citirano odločbo VSRS, neutemeljeni. Zaradi navedenega tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki o nazadnje predlagani spremembi tožbe ni odločilo (po mnenju tožnika bi jo moralo v skladu z 186. členom ZPP dopustiti), ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00021468
ZPP člen 254.. ZDR-1 člen 13, 15.
ničnost pogodbe o zaposlitvi - duševna bolezen - bolniški stalež - razsodnost - procesna predpostavka - izvedensko mnenje
Kot bistveno je sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje, ali je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi sposoben za razsojanje, glede na to, da je sposobnost za razsojanje, enako kot poslovna sposobnost, predpostavka za veljavno sklenitev pogodbe. Pogodba, ki jo je sklenila oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, je namreč nična. Pravilno je presodilo, da tožnik neutemeljeno uveljavlja ničnost pogodbe o zaposlitvi in da je bila nova pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ker ob podpisu sporne pogodbe o zaposlitvi tožnikova sposobnost razsojanja ni bila okrnjena, ker je nedvomno razumel pomen svojega ravnanja in bil sposoben izraziti svojo voljo, potrebno za veljavno sklenitev pogodbe. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki ga je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot popolno, strokovno, nepristransko, jasno in konsistentno.
ZFPPIPP člen 231, 231-3, 232, 232/1, 232/1-2, 232/2-1, 236, 237, 238, 383, 383/1, 383/2. URS člen 15, 15/3, 33, 50, 146. ZDavP-2 člen 102.
osebni stečaj - osebni stečaj samostojnega podjetnika - začetek stečajnega postopka - procesne predpostavke za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom - verjetno izkazana terjatev - odložitev odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka - obročno plačilo
Sodišče dolžniku ne more in ne sme dovoliti obročnega plačila dolga. O takem predlogu bi lahko odločal le upnik, vendar pa mu dolžnik česa takega nikoli ni predlagal. Že iz upnikovega odgovora na ugovor dolžnika pa je razvidno, da odlog in obročno plačilo ni mogoče za pretežni del dolžnikove obveznosti do upnika.
Predlagatelj postopka osebnega stečaja – država – v okviru ustavne pravice državljanov do socialne varnosti ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, kot je določeno že v 50. členu Ustave RS, sredstva za uresničevanje svojih nalog pa med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave RS). Ko torej upnik uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki mu jih nalaga že Ustava RS, pa tudi zakonski in podzakonski predpisi.
Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo pojem 24-urnega počitka. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji.
OZ člen 171, 179. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/5. ZOZP člen 20a.
odmera višine premoženjske in nepremoženjske škode - odškodnina za telesne bolečine - postkomocijski sindrom - duševne bolečine zaradi strahu - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - deljena odgovornost - odklanjanje zdravljenja - stroški prevoza - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti
Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da z ustreznim zdravljenjem zmanjšuje obseg škode.
Primerno povračilo za prevoze k zdravnikom predstavlja znesek, ki je v petem odstavku 3. člena Uredbe določen kot znesek neobdavčenega nadomestila za prevoz zaposlenega od doma do podjetja (v primeru, ko ni na razpolago primernega javnega prevoza), ki znaša 0,18 EUR/km. Ta znesek po eni strani preprečuje prikrajšanje tožnice, ki ni le v porabi goriva, temveč tudi v obrabi vozila, po drugi strani pa preprečuje njeno neupravičeno obogatitev, saj upošteva, da je bila uporaba vozila zaradi prevozov na zdravniške preglede občasna, kratkotrajna in začasna, s čimer je tudi obraba vozila manj intenzivna kot pri njegovi redni oziroma dolgotrajni uporabi v službene namene.
sklep o začasni odredbi - pravočasnost vložitve ugovora - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - trditveno in dokazno breme - začetek tega roka
Trenutek vročitve ni vezan na prejem pošiljke v hišnem predalčniku, temveč nastopi s potekom petnajstega dne od dneva, ko je bilo tam puščeno obvestilo o prispeli pošiljki.
Zahtevek tožnice je bil pravilno zavrnjen tudi zato, ker si je škodo tožnica povzročila s svojim lastnim neskrbnim ravnanjem (171. člen OZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da tožnica tožencu, kljub pozivu, ni predložila odločbe o telesni okvari nad 60 %, s katero je razpolagala. Če bi upoštevala poziv, bi bila tožnica, kot izhaja tudi iz izpovedbe priče, sekretarke toženca, zbrala zadostno število točk in bi bila uvrščena na seznam udeležencev skupinske OR 2015, katerim je bila udeležba plačana iz sredstev ZZZS, posledično pa bi ji bili plačani tudi stroški spremljevalca.
preživnina otrok - tožba za zvišanje preživnine - bistveno spremenjene okoliščine - akontacija dohodnine - spremenjene potrebe preživninskega upravičenca - spremenjene zmožnosti zavezanca
Po mnenju pritožbenega sodišča okoliščina, da mati tožnic ne uveljavlja dohodninske olajšave, kar pogojuje njen nižji neto dohodek, ne predstavlja bistvene oziroma pravno relevantne spremembe njene preživninske zmožnosti. V nasprotnem primeru bi bila pravnomočno določena preživnina vsako leto lahko izpostavljena tožbi za njeno spremembo, v odvisnosti od tega, kateri od preživninskih zavezancev je oziroma bo uveljavljal dohodninsko olajšavo. To bi povsem izvotlilo pomen pravnomočne odločitve, saj bi bilo treba vseskozi znova določati preživnino. Poleg tega je v Zakonu o dohodnini (Zdoh-2) določeno, da se v primeru, ko se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave (enajsti odstavek 114. člena ZDoh-2). Zgolj iz navedenega razloga se torej razmere na strani matere tožnic niso spremenile na način, ki bi sam po sebi utemeljeval večjo preživninsko obremenitev toženca. Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo določbo 132. člena ZZZDR, ko je štelo navedeno okoliščino za bistveno. Preživninske zmožnosti staršev se torej niso spremenile.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00018973
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. ZS člen 103, 103/3.
krajevna pristojnost - ugovor krajevne pristojnosti - odškodninska odgovornost - pravne napake - know how - obligacijsko pravo - kršitev pogodbe o poslovnem sodelovanju - spor o pravici iz intelektualne lastnine - izključna krajevna pristojnost - predhodno vprašanje
Tožeča stranka tožbeni zahtevek opira na trditve o pravnih napakah in odškodninski odgovornosti za poslovno škodo, torej na institute obligacijskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik. Le v primeru, če bi tožeča stranka svoj odškodninski zahtevek oprla na tista določila Zakona o industrijski lastnini ali Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ki sicer v primeru kršitve materialno pravnih določil teh zakonov napotujejo na OZ, bi držalo pritožbeno stališče, da je za odločitev o tem sporu izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
Okoliščina, da gre pri predhodnem vprašanju za spor o pravici intelektualne lastnine, ne pomeni, da (tudi) predmetni spor predstavlja spor o pravicah intelektualne lastnine. Tožbeni zahtevek in navedbe v zvezi s tožbenim zahtevkom iz konkretne pravde so po zakonu podlaga za določitev stvarne in krajevne pristojnosti posameznega sodišča, ne pa navedbe, povezane z odločitvijo o o predhodnem vprašanju.
Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.
stroški kazenskega postopka - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka - nagrada in potrebni izdatki zagovornika
Izrek obsodilne sodbe ima v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami, to je prvim odstavkom 95. člena ZKP, praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Določbe četrtega odstavka 95. člena in tudi prvega odstavka 97. člena ZKP, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev, so izjema, ki mora imeti podlago v popolno ugotovljenih, ažurnih in nedvomnih podatkih o dejanskem premoženjskem stanju obdolženega. Če takih podatkov sodišče ob izreku sodbe nima, mora vselej odločiti v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, obdolženec pa lahko zatem, v določenem roku iz četrtega odstavka 95. člena ZKP, dokazuje, da bo s plačilom stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.
Pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank gospodarska družba, pri čemer citirana določba ne izključuje odškodninskih sporov, sodišče druge stopnje zaključuje, da gre v danem primeru za gospodarski spor, za odločanje v katerem je stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Murski Soboti.
Toženec je tožniku v spornem obdobju plačal le dejansko opravljene ure, to je plačo (po urni postavki, ki je bila ustno dogovorjena) ter stroške prehrane na delu, ne pa tudi regresov za letni dopust, razen polovice regresa za letni dopust za leto 2014. Delodajalec bi moral poskrbeti, da je delavec ustrezno in pregledno seznanjen s plačilom regresa ločeno od ostalih izplačil (plače in podobno) in da regres za letni dopust ne more biti "skrit" v postavki za plačo. Tožnik ni prejemal plačilnih list, plačo pa je prejemal glede na dejansko opravljene ure, na podlagi evidence, ki jo je - enako kot njegovi sodelavci - vodil sam in jo konec meseca predložil tožencu, s katerim sta evidence uskladila. Plača je - glede na ustni dogovor med tožnikom in tožencem - znašala 8,00 EUR na uro, dogovorjeno pa je bilo tudi povračilo stroškov prehrane na delu in sicer 6,00 EUR na dan za malico. Toženec tudi evidence ur za tožnika, ki bi jo moral kot delodajalec voditi v skladu z ZEPDSV, ni predložil. Zato je pravilen zaključek, da so bile plačilne liste za tožnika prirejene, v posledici česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo in ni verjelo izpovedi toženca, da je bil regres za letni dopust tožniku za sporna leta dejansko tudi izplačan, kot to prikazujejo plačilne liste, saj toženec dejanskih izplačil regresa ni dokazal. Zgolj dejstvo, da so bila v posameznih mesecih izplačila oziroma nakazila na tožnikov račun večja, kar toženec kot bistveno izpostavlja tudi v pritožbi, pa ne more biti odločilnega pomena, če ni podatkov o dejansko opravljenih delovnih urah v spornem obdobju (ko so delavci mesečno opravili 180, 190 ali celo po 220 ur, kot je izpovedal tožnik), ki bi omogočali izračun izplačane plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. prehrane).
Stališče, da nekdo, ki je zaposlen pri pravdni stranki, ne bi smel biti zaslišan kot priča, ni pravilno in nima podlage v predpisih in odločbah, na katere se pritožnik sklicuje.
odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - pravica do osebnega dostojanstva - bivalne razmere v priporu - enotna odškodnina
Toženka neutemeljeno opozarja, da je imel tožnik v spornem poletnem obdobju na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora. V skladu s sodno prakso se sicer, kadar ima posameznik na voljo več kot 4 m2, pri presoji, ali je prišlo med prestajanjem pripora do nedopustnega posega v posameznikovo intimo, pomanjkanje prostora ne šteje kot odločilen dejavnik, vendar pa je kvadratura, ki jo je imel tožnik na voljo v spornem obdobju v sobah št. 115 in 82, le malo presegla 4 m2 (nekaj cm2, česar posameznik v prostoru niti ne zazna). Glede na navedeno in ker so bile v spornem poletnem obdobju v navedenih sobah štiri osebe (in ne tri ali manj) ter visoke temperature, je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik takrat bival v takšnih nevzdržnih razmerah, ki opravičujejo prisojo denarne odškodnine. Pri tem je tudi pravilno navedlo, da je od števila oseb odvisen tudi hrup v prostoru, slab zrak, zakajenost prostora, vsaka oseba dodatno poveča temperaturo,... Takšne neugodne razmere niso nujno povezane s prestajanjem pripora oziroma so presegle neizogibno raven.
odvzem poslovne sposobnosti po uradni dolžnosti - začetek postopka za odvzem poslovne sposobnosti po uradni dolžnosti - obrazloženost sklepa - pretehtanje - okoliščine - utemeljen razlog
Začetek postopka za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti poseže v dostojanstvo posameznika, zato je toliko bolj pomembno, da je odločitev o začetku postopka skrbno pretehtana in tudi ustrezno obrazložena. Sodna praksa je že zavzela stališče, da zgolj sklicevanje na navedbe v predlogu ne zadošča za začetek takega postopka. Prav tako diagnosticirane težave v zdravju same zase niso okoliščina, ki bi neposredno vodila v uvedbo tega postopka. Sodišče mora težave osebe (v zvezi s katero se uvaja postopek zaradi odvzema poslovne sposobnosti), ki naj bi vplivale na njeno razsodnost osebe, konkretno opredeliti in ugotoviti, ali te težave in njihova intenzivnost teoretično lahko povzročijo nerazsodnost te osebe. V sklepu o uvedbi postopka morajo navesti tiste okoliščine, ki naj bi bistveno vplivale na sposobnost osebe skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, in razloge, ki utemeljujejo sklep o njihovem verjetnem obstoju.