OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00017966
URS člen 23, 25, 39. OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/1.
objava članka - predlog za izdajo začasne odredbe - kršitev osebnostnih pravic - kršitev pravice do časti in dobrega imena - svoboda izražanja in pravica javnosti do obveščenosti - javna oseba - ureditvena začasna odredba - odstranitev objave
Od tožene stranke, ki je z obravnavanim člankom uresničevala svobodo izražanja, ni treba zahtevati dokaza resničnosti, ampak zadošča, da je imela v trenutku njegove objave upravičen razlog verjeti v resničnost objavljenih informacij.
Dopustno je poročanje o vloženi kazenski ovadbi zaradi dejanj, povezanih s porabo proračunskih sredstev, in ne šele o pravnomočni obsodilni sodbi.
neposlovna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - delovna nesreča - padec z višine - delovni proces - oprostitev odgovornosti - navodila za nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje - trditveno in dokazno breme - dokazovanje z izvedencem
Prvostopenjska sodba zavzema prestrog standard glede trditvene podlage tožnika, da bi moral zatrjevati za opaže kakšne teže je tožena stranka dolžna zagotoviti žerjav ali avtodvigalo. Navedeno v zaznavno sfero tožnika ne sodi, temveč je na to lahko odgovoril šele v postopku postavljen izvedenec.
sodna ureditev meje - javno dobro - katastrski elaborat - izvajanje katastrskih vpisov - pravica stranke do sodelovanja v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodna praksa je enotna, da je treba iz navedenih razlogov pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru, kar mora biti posebej ugotovljeno.
pristop k dolgu pri prevzemu premoženjske celote - obličnost pogodbe
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ob zatrjevanem pravnem temelju, da je tožena stranka odgovorna za plačilo vtoževane terjatve po 433. členu OZ odločilno ali je na toženo stranko prešla kakšna premoženjska celota ali posamezni del na pogodbeni podlagi. Pri tem je nadalje odločilno, da ne zadošča zgolj ustna pogodba, ampak mora biti prenos premoženja izkazan z ustrezno pisno pogodbo.
Določba 433. člena OZ v celoti kot glasi nedvomno zahteva, da se prenos premoženjske celote ali dela premoženja dogovori s pisno pogodbo, kar logično izhaja iz določbe drugega odstavka tega člena, da je nično pogodbeno določilo, ki bi omejevalo ali izključevalo odgovornost, določeno po prvem odstavku določbe. Ubeseditev ″pogodbeno določilo″ pomeni, da gre za nekaj, kar je zapisano.
Določba 433. člena OZ je namenjena varstvu upnikov, ki imajo terjatve iz pravnih razmerij, povezanih s prenesenim premoženjem. Ker je v primeru, ko pride do prenosa premoženja med gospodarskimi subjekti, zagotovljeno varstvo upnikov po specialnih določilih Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v poglavju o združitvah in delitvah, potem se upnik ne more uspešno sklicevati na določbo 433. člena OZ kot pravno podlago za plačilo svoje terjatve. Da pa bi šlo pri domnevno prenesenem premoženju za stvarni vložek v toženo stranko, tožeča tudi ni zatrjevala in ker ZGD-1 v takšnem primeru upniku terjatve ne zagotavlja posebnega varstva, bi se smel sklicevati na določbo 433. člena OZ3, vendar pa je tudi za stvarno pravni vložek bistveno, da se njegov obseg in realizacija ugotovi s pisno pogodbo in ne zadošča le ustni prenos premoženja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Iz določbe 125. člena ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.
V odpovedi je toženka navedla, da tožnik dela ni ustrezno opravljal. Konkretizirano mu je očitala, da je na delo prihajal z zamudo, z dela pa je odhajal predčasno, z opravičilom ali brez, v večini primerov pa brez vnaprejšnjega obvestila ali prošnje po odobritvi; da kljub navodilom, da mora v evidencah tožene stranke beležiti svoje delo, tega ni izpolnjeval; da ni dosegel rezultatov, ki so bili pričakovani na delovnem mestu tržnika; da pri delu ni bil učinkovit; da je bil počasen pri delu z računalnikom. Direktor tožene stranke, ki je spremljal tožnikovo delo v poskusnem obdobju, je tožnikovo delo ocenil kot neuspešno. Podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu je bila utemeljena, zato mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
odločitev o pravdnih stroških - povrnitev pravdnih stroškov - kriteriji za odločitev o stroških - načelo uspeha - povod za tožbo - ugovor tretjega - izločitvena pravda - sosporništvo - delitev stroškov po enakih delih
Pravna teorija in sodna praksa v tovrstnih pravdah ugotavljata, da je uporaba 160. člena ZPP, glede na sedanjo ureditev, omejena predvsem na izvršilni postopek, v katerem se smiselno uporabljajo določbe ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.
Stiki med otrokom in očetom so določeni v minimalnem trajanju pod nadzorom strokovne delavke CSD, zato pritožbeno sodišče zavrača vsa pritožbena izvajanja o neprimernosti in slabem zgledu očeta, prav tako pa so bili stiki določeni skladno z izvedenskim mnenjem stalnega sodnega izvedenca klinične psihologije, postavljenem v tem postopku.
Pritožbeno naziranje je zmotno, kolikor meri na določbo 312. člena OZ, ki določa, da se v poslovnih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankami, saj tožena stranka ni trdila, da je stanovanja, katerih lastnica je in za katere je tožeči stranki kot upravniku , plačevala stroške, vezane na lastništvo, tržila in s tem ustvarjala profit in šele tedaj bi se tožena stranka kot lokalna skupnost lahko štela kot gospodarski subjekt v smislu 13.člena OZ in zgolj gospodarski subjekti se smejo sklicevati na uporabo poslovnih običajev , uzanc in poslovne prakse. Vendar tudi poslovni običaji, uzance in poslovna praksa sami po sebi ne pripeljejo do spremembe pogodbenih strank, kot to zmotno meni pritožba, saj so določbe OZ in uzanc, običajev ter poslovne prakse v razmerju prirejenosti in okoliščine konkretnega primera morajo ob upoštevanju običajev, uzanc in poslovne prakse pripeljati do drugačne ureditve kot jo določa OZ.
sodna pristojnost slovenskega sodišča - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - spori iz družinskega razmerja - skupno prebivališče - stalno prebivališče - stalno prebivališče otroka - začasno prebivališče - tuje državljanstvo - tuje državljanstvo zakoncev - državljanstvo otrok - sedež in prebivališče pravdnih strank
Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, imata državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče.
Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. Sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča.
ZPP člen 139, 139/6, 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/2.
postopek v sporu majhne vrednosti - podjemna pogodba - kršitev pravil o vročanju - dejanska vročitev - odločitev brez glavne obravnave - izpodbijanje odločbe o stroških postopka
V skladu z določilom šestega odstavka 139. člena ZPP se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Ker je tožena stranka sama zatrjevala, da je vlogo prejela 16. 5. 2017, se na kršitev pravil o vročanju ne more uspešno sklicevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017553
OZ člen 619, 648. ZPP člen 285, 287, 287/2.
podjemna pogodba - vsebina obveznosti - končni rezultat - končanje posla - obligacija končnega rezultata - odstop naročnika od pogodbe - prenehanje pogodbe po volji naročnika - odstopna pravica - pravica do plačila - sodba presenečenja - breme dokazovanja - drugačna pravna presoja dejanja - materialno procesno vodstvo - enakost orožij med strankama - zavrnitev dokaznih predlogov - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
Podjemnikova storitvena obveznost ima značilnosti obligacije rezultata (uspeha). Merilo za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je samo končni rezultat (uspeh) njegove storitve in s tem uresničen končni interes naročnika.
Podjemnik nosi tveganje za uspeh svojega delovanja.
Glede na pojasnjeno zato v obravnavani zadevi ni odločilno, da je tožeča stranka z rešitvijo, ki jo je toženi zagotovila do 24. 12. 2015 oziroma do toženkinega odstopa od pogodbe, omogočila poslovanje v skladu s takrat veljavnimi predpisi, kot tudi ne, da je to rešitev tožena stranka uporabljala, pač pa je odločilno, da sta obe stranki šteli, da omenjena rešitev ne ustreza končni rešitvi v smislu predmetne podjemne pogodbe.
Breme dokazovanja omejitve podjemnikove pravice do plačila oziroma odtegljajev v primeru prenehanja pogodbe po volji naročnika je na strani slednjega (tožene stranke) samo dotlej, dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini.
Za sodbo presenečenja bi šlo, v kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“ in da bi ji celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga. To tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna samo stranka in ne v naprej sodišče. Na tak način bi sodišče s stranko navezalo takšen dialog, da bi prevzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti, porušeno pa bi bilo tudi načelo „enakosti orožij“ pravdnih strank.
Od razjasnitve dejstva, ali sta bila toženki tožba in poziv na odgovor pravilno vročena, je odvisno, ali je izpolnjen eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljati, ali je imela toženka realno možnost, da se je ob vsej potrebni skrbnosti s tožbo in pozivom, da nanjo odgovori, seznanila.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - sodna razveza - rok za vložitev tožbe
Tožena stranka je tožnici že vabilo na zagovor vročala na napačen naslov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je že sama nepojasnjena odsotnost (sploh daljša kot je bila tožničina - od 11. 7. 2017 do podaje odpovedi 12. 9. 2017) razlog, zaradi katerega bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor.
Tožena stranka v izredni odpovedi ni v ničemer utemeljila pogoja za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Tega tudi kasneje ni pojasnila ali dokazovala.
Delavec resda ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas, kar pa še ne pomeni, da je potrebno tožnici onemogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
Tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 7. 2017, ampak ji je (z vsemi pravicami iz delovnega razmerja pri toženi stranki) trajalo do 8. 1. 2018. Četudi sodišče tožnici, ker je od 9. 1. 2018 zaposlena pri drugem delodajalcu, od tega datuma dalje pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki in tudi ne pravic iz delovnega razmerja (izmed teh je za delavca najpomembnejša pravica do plače), pa je toženi stranki vendarle tudi za čas od 9. 1. 2018 dalje naložilo plačilo razlike med plačo pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki. S tem v zvezi je pritožba utemeljena. V času zaposlitve pri novem delodajalcu namreč delavcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu.
zavarovanje denarne terjatve - zavarovanje terjatve z zastavno pravico na poslovnem deležu družbenika - pridobitev zastavne pravice na deležu družbenika - vpis zastavne pravice v sodnem registru na poslovni delež dolžnika - pogoji za opravo izvršilnega dejanja vpisa v sodni register - vročitev sklepa
Izvršilno dejanje pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu na podlagi sklepa o zavarovanju je po 245.c členu ZIZ vpis zastavne pravice na poslovnem deležu v sodni register. Navedeni vpis zakon ne pogojuje s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju, zato ni bilo ovire za vpis zastavne pravice na poslovnem deležu pritožnika še preden mu je bil sklep o zavarovanju vročen.
Ugovorne navedbe o neprejemu celotnega zatrjevanega zneska posojila, o oderuških obrestih in o ničnosti sklenjene pogodbe je sodišče pravilno in obrazloženo zavrnilo s sklicevanjem na načelo stroge formalne legalitete oziroma vezanosti na izvršilni naslov.
Za obveznost dolžnice kot subsidiarne porokinje velja dveletni zastaralni rok po drugem odstavku 1034. člena OZ. Upnik je uveljavljal pretrganje dveletnega zastaralnega roka z dolžničinimi delnimi plačili, kot izhajajo iz tabele, ki jo je priložil že k predlogu za izvršbo, dolžnica pa je šele v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor navedla, da naj bi bila ta plačila izvedena na račun notarskega zapisa SV 002 in ne na račun njene poroštvene obveznosti. Dolžnica bi morala te navedbe podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj gre za dejstva, ki so ji bila poznana že takrat (upnik je namreč dinamiko delnih plačil pojasnil že v predlogu za izvršbo in bi dolžnica že takrat lahko oziroma morala uveljavljati, da se plačila nanašajo na drugo terjatev). Posledično je dolžnica s temi navedbami prekludirana.
Stranka mora kršitev določb postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker je upnik že v predlogu za izvršbo kot prilogo le-tega določno označil tabelo plačil, je bilo dolžnici že ob prejemu sklepa o izvršbi, katerega sestavni del je tudi predlog, znano, da so bile k predlogu priložene tudi priloge. V kolikor ji te priloge res niso bile vročene skupaj s sklepom o izvršbi, bi dolžnica morala to uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Za terjatve, ugotovljene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, velja desetletni zastaralni rok, ki v konkretnem primeru še ni potekel.
Ne drži pritožbena navedba, da je lahko delež uspeha strank relevanten le za odločanje o stroških postopka v zvezi z meritornim odločanjem sodišča, ne pa tudi v zvezi z ustavitvijo postopka zaradi umika tožbe. Sodišče prve stopnje je torej v obeh sklepih (prvi se nanaša na strošek strank v zvezi s procesnimi dejanji, drugi na povračilo stroška sodne takse) pravilno upoštevalo delež uspeha strank v postopku.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Obe terjatvi delavcu pripadata na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 v primeru izredne odpovedi delavca, v kolikor je izredna odpoved podana zaradi razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR-1. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je tožnica izredno odpoved podala ob predhodnem opominu na izpolnitev obveznosti in o tem obvestila pristojni inšpektorat. Ker toženka obveznosti ni izpolnila, je tožnica v predpisanem roku podala izredno odpoved, kot je določeno v drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Odpoved je podala iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnice podana zakonito, posledično je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Opis ne izkazuje kakršnegakoli kazensko pravno relevantnega postopanja obdolženca v smislu preslepitve predstavnikov oškodovane zavarovalnice, zato ravnanje obdolženca, kot je opisano, nima vseh zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja in gre samo za neizpolnitev civilne zaveze.
V otvoritvenem poročilu navedena likvidacijska vrednost premoženja dolžnika je primerna. Če pa se bo med postopkom osebnega stečaja izkazalo, da je terjatev izterljiva v manjšem znesku od njene likvidacijske vrednosti, navedene v otvoritvenem poročilu, kar bi pomenilo, da bodo tudi manjši stroški, ki so odvisni od te vrednosti (npr. nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev), pa lahko sodišče glede teh stroškov predračun stroškov naknadno spremeni (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP).