ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.. ZJU člen 158.. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.. ZPIZ-2 člen 429.. ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedba dokaza po uradni dolžnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti postaviti izvedenca medicinske stroke. Iz izpovedi pooblaščene zdravnice tožene stranke dr. med., spec. med. dela, prometa in športa, ter njenih dopisov izhaja, da tožena stranka ustreznega dela, ki bi ustrezalo tožničinim omejitvam "pretežno brez dela s strankami", nima, iz ocene tveganja z izjavo varnosti in zdravja pri delu pa izhaja, da imajo vsa delovna mesta pod obremenitvijo škodljivosti navedeno delo s strankami. Skladno s 1. odstavkom 34. ZDSS-1 lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je ta dejstva lahko ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato mu ni bilo potrebno izvajati dokazov po uradni dolžnosti, nobena izmed strank pa izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni predlagala.
OZ-UPB1 člen 46, 49, 49/1. ZPP-UPB3 člen 337, 337/1.
prevara - zmota - nedovoljene pritožbene novote
Da je izpolnjen zakonski stan prevare, ne zadoščajo okoliščine, na podlagi katerih si lahko stranka (s sklepanjem) ustvari zmotno predstavo o nekem dejstvu.
Ne more pa se na podlagi njih narediti zaključka o prevari, ne da bi tožeča stranka uspela izkazati tudi naklepno ravnanje tožene stranke z dajanjem lažnih informacij ali obljub o statusnem preoblikovanju v obliki združitve ali pripojitve njegovega dolžnika s finančno močnima podjetjema.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018384
ZUP-UPB2 člen 260, 260-4, 270, 270/1, 274, 277, 277/1, 281, 281/2.. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - neprava obnova postopka - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2.
Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj.
Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa dokončna in s tem izvršljiva odprava odločbe z dne 20. 4. 2015 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju spremenjene invalidnosti predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopkov, končanih z odločbo z dne 12. 6. 2015 o zavrnitvi priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, z odločbo z dne 12. 6. 2015 o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter z odločbo z dne 19. 8. 2015 o vrnitvi preplačila.
ZDR-1 člen 4, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bolniški stalež - hujša kršitev obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - vrnitev službenih računalnikov
Tožena stranka je uspela dokazati le eno izmed tožniku očitanih kršitev in sicer kršitev glede zavračanja izročitve službenega računalnika, kar je odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne okoliščine - zakonski znaki kaznivega dejanja - koristoljubnost - terorizem - kurdska narodnost - sodna praksa Sodišča EU
1. Pritožnica trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje dati posebno težo okoliščini, da je obtoženec "dejanje izvršil izključno iz koristoljubnosti." Pritožbeno sodišče odgovarja, da je koristoljubnost zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ne more predstavljati posebne dodatne obteževalne okoliščine, še posebej ob očitku, ki koristoljubnost konkretizira s plačilom "najmanj 1 EUR".
2. Pritožnica ne trdi, da je obtoženec vedel, da gre za "osebe, ki se jih išče zaradi kaznivih dejanj povezanih s teroristično skupino PKK" kot navaja pritožnica, tudi sicer okoliščina, da sta dva od tujcev v kazenskem postopku v Turčiji v povezavi s teroristično skupino, eden pa zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, ni zanesljivo izkazana, še manj pa je izkazano, da bi navedeni tujci bili v Turčiji obsojeni za kaznivo dejanje povezano s teroristično dejavnostjo. Poleg tega trditev, da je Kurdska delavska stranka - PKK - teroristična organizacija, ni tako zanesljiva, ko se predstavi tudi drugo stran, ki navedeno trditev zavrača. Sodišče Evropske unije je namreč že v preteklosti obravnavalo utemeljenost uvrstitve prej navedene organizacije na listo terorističnih organizacij in je že s sodbo v zadevi T-229/02 z dne 3.4.2008 razglasilo sklep Sveta, ki se nanaša na PKK, za ničnega. Nazadnje je sodišče Evropske unije to storilo tudi s sodbo v zadevi T-316/14 z dne 15.11.2018, ko je ravno sklep Sveta 2017/1426 z dne 4.8.2017, na katerega se sklicuje pritožnica in ga prilaga k pritožbi, razglasilo za ničnega v delu, ki se nanaša na PKK. Pritožnica pritožbi prilaga publikacije iz katerih je po njenih trditvah razvidna razsežnost, domet in tudi posledica delovanja teroristične skupine, vendar tudi to ni enoznačno, saj je, med drugim, znan javni poziv več kot 100 poslank in poslancev Evropskega parlamenta z dne 17.2.2016, ki države članice EU oziroma Evropski Svet poziva, naj iz seznama terorističnih skupin umaknejo Kurdsko delavsko stranko.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 9.
javni uslužbenec - delo v tujini - dodatek za delo v tujini - dodatek za oddaljenost
Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost skladno z določbo 9. člena Uredbe.
Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 10 dni dolžna obračunati nadomestilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik prosil za izrabo dopusta, pa mu ga ta zaradi zagotavljanja nemotenega dela ni odobrila, je treba upoštevati tudi stališče sodne prakse sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Schultz - Hoff (C-350/06) in Stringer (C-520/06). Tudi novejša praksa tega sodišča v zadevah C-684/16 z dne 6. 11. 2018 Max Planck - Tetsuji Shimizu in C-619/16 z dne 6. 11. 2018 stoji na takem stališču, pri čemer je delodajalec dolžan delavca ustrezno poučiti o uveljavitvi svoje pravice do izrabe letnega dopusta in s tem delavcu dejansko omogočiti, da pravico izrabi.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dnem 7. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Tožnik je po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP upravičen do potrebnih pravdnih stroškov, nastalih od vložitve tožbe do pravočasnega umika. Sodišče prve stopnje bi pravdne stroške do umika tožbe moralo pravilno presojati po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
ZDR-1 člen 84, 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - komisija - III. kategorija invalidnosti
Komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Naloga komisije je preveriti ali delodajalec delavcu utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela na drugem delovnem mestu, kot tudi ne more zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, njegovo strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, ni pa naloga komisije ugotavljati oziroma ocenjevati tožnikove preostale delovne zmožnosti, saj je slednja že ugotovljena in izhaja iz odločbe ZPIZ.
Pri toženi stranki so bila zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnika glede na njegovo izobrazbo in omejitve pri delu, zato tožena stranka v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožniku podala izpodbijano odpoved, ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, ni imela prostih sistemiziranih delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00026408
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149, 202.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. OZ člen 347.. MESL člen 4.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - vojska - razporejanje delovnega časa - referenčno obdobje - kompenzacija - zastaranje
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.
zavržena tožba - sodno varstvo - ugotovitvena tožba - pravni interes - socialni spor - začasna nezmožnost za delo
V sodno socialnih sporih gre praviloma za spore polne jurisdikcije, v katerih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat poudarjeno in zavzeto stališče, da za dopustnost vsebinskega sojenja zadošča pravočasnost vložene tožbe v skladu z 72. členom ZDSS-1 ter priložitev izpodbijanega posamičnega upravnega akta. Že zaradi z Ustavo RS ter matičnimi materialnimi zakoni s področja socialne varnosti in ZDSS-1 zagotovljenim sodnim varstvom, za dopustnost izpodbojne tožbe ni potrebno dokazovati pravnega interesa, saj se ta domneva. Ne gre za ugotovitvene tožbe iz 181. člena ZPP.
Tako tudi v konkretnem primeru tožnik izpodbija odločitev tožene stranke ter predlaga, da se kot prvi dan začasne nezmožnosti za delo določi sporni datum. V takem primeru pa se pravni interes za predmetno izpodbojno tožbo domneva in ga stranki ni potrebno dokazovati.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev - pravočasnost predloga - rok za vložitev predloga - materialnopravni rok - sodne počitnice - tek rokov v času sodnih počitnic - prekinitev teka procesnega roka
Ob dejstvu, da storilec zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni vložil pritožbe, je moral vedeti, da je ta sklep po poteku pritožbenega roka postal pravnomočen.
Rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve ni procesni rok, temveč je materialnopravni rok, ki je nepodaljšljiv in za katerega ne velja določba 83. člena ZS o prekinitvi teka procesnih rokov v času sodnih počitnic.
Ker je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, torej po 96. členu ZSDP-1 ni podlage za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Poleg tega je ukinitvena odločba, po kateri tožnik do dodatka za nego otroka po odločbi od 1. 5. 2013 dalje ni več upravičen, postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano redno pravno sredstvo.
ZPP člen 14, 339, 339/2, 339/2-8, 458. OZ člen 353, 356, 369.
spor majhne vrednosti - krivdna odškodninska odgovornost - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - obseg in višina škode - pravica do izjave - zastaranje - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - dokaz z izvedencem - pripombe strank na izvedensko mnenje
Za presojo teka zastaranja po pretrganju je odločilen izid kazenskega postopka. Če se kazenski postopek konča z obsodilno sodbo, začne zastaranje (ki je bilo pretrgano z vložitvijo premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku) po koncu kazenskega postopka znova teči (369. člen OZ) in upnik, drugače kot pri oprostilni in zavrnilni kazenski sodbi, ni vezan na trimesečni rok iz 367. člena OZ. Ker se kazenski postopek ni končal z oprostilno ali zavrnilno sodbo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica v treh mesecih vložiti ustrezno tožbo.
Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.
Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.
ZObr člen 98a, 98a/2.. Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski (2002) člen 11, 15.
plačilo razlike plače - plača - vojak - misija - višina plače - čin
Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika.
Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.
Dejstvo, da je tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil z vlogo z dne 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Prvi odstavek 158. člena določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Določena časovna razlika med delno izpolnitvijo in umikom tožbe ne pomeni, da tožnik pri stroškovni posledici ni podvržen določbi prvega odstavka 158. člena ZPP. Citirano določbo ZPP je potrebno razumeti tako, da tožniku pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če pa je tožnik po zaključku sodišča prve stopnje zamudil z umikom tožbe tako, da ta ni neposredno sledil (delni) izpolnitvi tožene stranke, je pri presoji morebitnih stroškov, ki so nastali toženi stranki po delni izpolnitvi, potrebno upoštevati krivdno načelo, določeno v prvem odstavku 156. člena ZPP.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - samozaposleni v kulturi - gospodarski subjekt
Tožeča stranka je samozaposlena v kulturi. Kot takšna ni gospodarski subjekt. Le tožena stranka je gospodarski subjekt. Ker ni vsaka od strank gospodarska družba ali kateri drugi od subjektov, naštetih v prvem odstavku 481. člena ZPP, predpostavke za obstoj gospodarskega spora po 481. členu ZPP niso izpolnjene.