stvarna pristojnost rednega sodišča - predmet tožbenega zahtevka - odškodninski tožbeni zahtevek - odgovornost države - kršitev človekovih pravic - očitek protipravnega ravnanja državnega organa - povračilo škode - premoženjski spor - domneva o umiku tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe
Tožnica je po pozivu sodišča na dopolnitev oziroma popravo tožbo popravila in v njej dovolj določno pojasnila, da uveljavlja odškodninsko varstvo zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja sodišča in policije, ki sta državna organa. Čeprav se je sklicevala, da so bile z izdajo nezakonitih sodb, z nepoštenim sojenjem in z nezakonito deložacijo kršene najbolj osnovne človekove pravice in temeljne svoboščine, je glede na določno postavljeni tožbeni zahtevek in njegovo višino sodišče prve stopnje pravilno presodilo o svoji stvarni pristojnosti za odločanje o tem sporu.
ZJU člen 39, 39/1, 57, 57/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 24, 24/4.
razporeditev na drugo delovno mesto
Sodna presoja premestitve javnega uslužbenca po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev (ocena predstojnika, da bosta s premestitvijo zagotovila učinkovito in smotrnejše delo) resničen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00026408
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149, 202.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. OZ člen 347.. MESL člen 4.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - vojska - razporejanje delovnega časa - referenčno obdobje - kompenzacija - zastaranje
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.
Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - samozaposleni v kulturi - gospodarski subjekt
Tožeča stranka je samozaposlena v kulturi. Kot takšna ni gospodarski subjekt. Le tožena stranka je gospodarski subjekt. Ker ni vsaka od strank gospodarska družba ali kateri drugi od subjektov, naštetih v prvem odstavku 481. člena ZPP, predpostavke za obstoj gospodarskega spora po 481. členu ZPP niso izpolnjene.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev - pravočasnost predloga - rok za vložitev predloga - materialnopravni rok - sodne počitnice - tek rokov v času sodnih počitnic - prekinitev teka procesnega roka
Ob dejstvu, da storilec zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni vložil pritožbe, je moral vedeti, da je ta sklep po poteku pritožbenega roka postal pravnomočen.
Rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve ni procesni rok, temveč je materialnopravni rok, ki je nepodaljšljiv in za katerega ne velja določba 83. člena ZS o prekinitvi teka procesnih rokov v času sodnih počitnic.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019700
OZ člen 179, 182.
nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti - pravična denarna odškodnina
Odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Neutemeljen je očitek, da v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni upoštevalo občasnih bolečin, ki jih tožnik še vedno občasno trpi in jih bo tudi v prihodnje. V okviru odmere odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožnik še sedaj dobi lažje bolečine v primeru, ko v službi dviguje težka bremena, ki po nekaj minutah minejo, kar pa je v primeru dvigovanja težkih bremen pričakovati tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljilo tako z ugotovitvami izvedenca kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem obširno povzelo ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine v višini 12.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018, ta pa je tožbo umaknil 3. 7. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka.
narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - načelo kontradiktornosti postopka
Posplošeno ugovarjan očitek kršitve kontradiktornosti postopka ni podan. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje in kar pritožba konkretno tudi ne izpodbija, sme sodišče v zadevi v sporu majhne vrednosti odločiti brez razpisa glavne obravnave, v konkretnem primeru pa izvedba naroka za glavno obravnavo tudi ni bila zahtevana s strani nobene od pravdnih strank.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potrebni pravdni stroški - predpravdni stroški
Tožnik ni upravičen do plačila stroškov predpravdnega postopka, saj ne gre za potrebne stroške postopka, saj predpravdni postopek v odškodninskih sporih ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, torej ne gre za potrebne stroške postopka, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka.
Navidezna pogodba pa nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ), na kar sicer upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Vendar pa v primeru, da navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (drugi odstavek 50. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta se pogodbenika v konkretnem primeru zavedala, da ne gre za plačo (ker sta se pogodbenika zavedala, da Ž. po sklenjenem Sporazumu ne bo več pri tožeči stranki opravljal nobenega dela), temveč sta hotela dogovoriti odpravnino, pri čemer ni bilo nobenih pravnih zadržkov, da prikriti posel ne bi bil veljaven.
Po tretjem odstavku 259. člena Pravil obveznega zdravcstvenega zavarovanja (Pravil) lahko zavod izjemoma odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček, zdravilo ali živilo za posebne zdravstvene namene oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica. V primeru odločanja po tretjem odstavku 259. člena Pravil gre za odločanje po prostem preudarku, drugačno stališče je pravno zmotno.
Določba tretjega odstavka 259. člena Pravil nima podrobnih meril za odločitev o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se odobri zavarovani osebi medicinski pripomoček in ali gre za takšno izjemno situacijo, ampak govori o izjemni odobritvi, kar pomeni, da je potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, ali gre pri tožniku za takšno izjemno zobozdravstveno stanje, za katero mu ni mogoče zagotoviti ustrezne zoboprotetične oskrbe v skladu s Pravili oziroma kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ali je pri tožniku podano takšno stanje, ki opravičuje drugačno zoboprotetično oskrbo, kot je določena v ZZVZZ in Pravilih, t.j. le z vstavitvijo implantatov in z nadaljnjo zoboprotetično nadgradnjo. Vsak primer je potrebno obravnavati posebej in torej ugotavljati zobozdravstveno stanje zavarovane osebe.
Ker torej tožnica za dodelitev Zoisove štipendije uveljavlja dosežek, ki ga je dosegla na predhodni ravni izobraževanja, ki poleg tega sploh ne predstavlja izjemnega dosežka, ni izpolnila pogojev za Zoisovo štipendijo.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 75, 80.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - lastnost zavarovanca - družbenik
Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V spornem obdobju je bil družbenik in tudi poslovodna oseba. Vpisan je bil v poslovni register in sicer vse do določenega datuma. V tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje, temveč je imel status upokojenca. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je tožena stranka pravilno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2.
OZ-UPB1 člen 46, 49, 49/1. ZPP-UPB3 člen 337, 337/1.
prevara - zmota - nedovoljene pritožbene novote
Da je izpolnjen zakonski stan prevare, ne zadoščajo okoliščine, na podlagi katerih si lahko stranka (s sklepanjem) ustvari zmotno predstavo o nekem dejstvu.
Ne more pa se na podlagi njih narediti zaključka o prevari, ne da bi tožeča stranka uspela izkazati tudi naklepno ravnanje tožene stranke z dajanjem lažnih informacij ali obljub o statusnem preoblikovanju v obliki združitve ali pripojitve njegovega dolžnika s finančno močnima podjetjema.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknil 18. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka. Pravilno bi moralo odločiti o stroških na podlagi uspeha v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki ga je tožena stranka prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 9.
javni uslužbenec - delo v tujini - dodatek za delo v tujini - dodatek za oddaljenost
Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost skladno z določbo 9. člena Uredbe.
ZDR-1 člen 84, 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - komisija - III. kategorija invalidnosti
Komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki deluje pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je podala mnenje, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Naloga komisije je preveriti ali delodajalec delavcu utemeljeno ne more zagotoviti opravljanja drugega dela na drugem delovnem mestu, kot tudi ne more zagotoviti ustreznega dela pri drugih delodajalcih, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, njegovo strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, ni pa naloga komisije ugotavljati oziroma ocenjevati tožnikove preostale delovne zmožnosti, saj je slednja že ugotovljena in izhaja iz odločbe ZPIZ.
Pri toženi stranki so bila zasedena vsa delovna mesta, ki bi bila primerna za tožnika glede na njegovo izobrazbo in omejitve pri delu, zato tožena stranka v času, ko je prejela mnenje komisije in je tožniku podala izpodbijano odpoved, ta čas pa je relevanten za presojo zakonitosti odpovedi, ni imela prostih sistemiziranih delovnih mest, na katerih bi lahko zaposlila tožnika.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018384
ZUP-UPB2 člen 260, 260-4, 270, 270/1, 274, 277, 277/1, 281, 281/2.. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - neprava obnova postopka - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2.
Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj.
Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa dokončna in s tem izvršljiva odprava odločbe z dne 20. 4. 2015 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju spremenjene invalidnosti predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopkov, končanih z odločbo z dne 12. 6. 2015 o zavrnitvi priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, z odločbo z dne 12. 6. 2015 o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter z odločbo z dne 19. 8. 2015 o vrnitvi preplačila.
sale and lease back - prepoved komisornega dogovora - oderuška pogodba - ničnost pogodbe - delna ničnost
Toženi stranki torej po odstopu od pogodbe ni mogoče očitati ravnanja, ki bi v končni fazi imelo učinek prepovedanega komisoričnega dogovora. Že iz teh razlogov zato pogodbe o spornem pravnem poslu, v vsebini, v kateri so se dejansko izvajale, niso nične in je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Glede na to, da se je pogodba uresničevala 6 let, tudi sicer ničnost celotne pogodbe ni najprimernejša sankcija. Kvečjemu bi lahko govorili o delni ničnosti, to je ničnosti določbe Splošnih pogojev o načinu poravnave obveznosti po odstopu od pogodbe.