ZJU člen 23, 84, 84/1, 147.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/4, 3/5, 16, 20, 20/1.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - plačilo razlike plače - uradnik - uradniško delovno mesto - premestitev - sistem plač v javnem sektorju
Tožena stranka s spremembo sistemizacije tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni obdržala, ampak ga je nadomestila z novim delovnim mestom, ki pa je sicer novo le v nazivu, šifri in plačnem razredu. Tožnica je tako s spornim dnem začela opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer torej ni bistveno, da se dela na novem delovnem mestu niso spremenila.
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena in je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO
VSL00018311
ZZ člen 62, 62/1, 64. ZZDej člen 4, 5, 8, 41, 42, 43, 44. ZPP člen 199, 200, 339, 339/2, 339/2-12, 354, 354/3, 358. OZ člen 112, 112/3, 114.
status zavoda v javnem interesu - osnovna zdravstvena dejavnost - koncesija v osnovni zdravstveni dejavnosti - odpoved pogodbe - razlogi za odpoved pogodbe - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - zavrženje tožbe - nove okoliščine - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - sodna intervencija - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe - stranka intervencija - sklep o dopustitvi stranske intervencije - intervencijski interes - dejanski interes
Stranka mora svojo zahtevo po razvezi pogodbe ali njeni spremembi zaradi spremenjenih okoliščin uveljavljati s sodno intervencijo.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 6/1, 6/2.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - seznam hudih bolezni
Otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo so opredeljeni v Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik). Po 1. odstavku 6. člena Pravilnika se za dolgotrajno hudo bolne otroke štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroke s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dlje kot 6 mesecev. Pod naslovom I "Kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo" so ti določeni od 2. do 7. člena, torej gre tudi za otroke iz 6. člena Pravilnika. Skladno z 2. odstavkom 6. člena Pravilnika je Seznam hudih bolezni sestavni del Pravilnika. Po 21. točki Seznama gre za rak - za dobo še 3 let po končanem zdravljenju.
Po sodni praksi pritožbenega sodišča so starši za otroka z določeno boleznijo iz seznama hudih bolezni, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, upravičeni do dodatka za nego in varstvo otroka v višjem znesku. Prav takšno stanje je podano v obravnavani zadevi. Zdravniški komisiji prve in druge stopnje sta namreč že v predsodnem upravnem postopku podali skladno mnenje, da gre za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, točka 21 Seznama hudih bolezni. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino relevantno. Pomeni namreč, da gre za otroka z določeno boleznijo iz Seznama hudih bolezni, kot je določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zato so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za nego v višjem znesku.
lastne delnice - prepoved finančne asistence - nični pravni posli
Namen 248. člena ZGD-1 ni omejen na varovanje pred obidom (zlasti tretji odstavek), ampak vsebuje neodvisno varovanje kapitala ali premoženja, kar se kaže v tem, da prvi odstavek 248. člena ZGD-1 učinkuje neodvisno od tega, če bi družba smela sama pridobiti delnice po 247. členu ZGD-1. Določba je kogentna, kar ustreza njenemu značaju zaščite kapitala. Prepoved finančne asistence je v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 urejena brezpogojno. Po prevladujočem mnenju doktrine besedilo zakona ne omogoča nobene izjeme od prepovedi finančne asistence v primerih, ko bi smela družba neposredno pridobivati lastne delnice po 247. členu ZGD-1. Zato ne pride v poštev analogija z 247. členom ZGD-1. Posebej stroga prepoved v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je zaradi specifičnih nevarnosti finančne asistence, predvsem povečane netransparentnosti in s tem spremljajočega vpliva na družbo.
povrnitev škode - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - delo na terenu - nadzor državne meje - nočno delo - gibanje po terenu
Poleg objektivnih meril (neosvetljen) jarek globine en meter, neosvetljen s travo pokrit kamen in dolžnost tožnika, da pregleduje v širini cca 1 kilometer državno mejo ponoči in to v čepe položaju so podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (hoja čepe ponoči), kar nudi zadostno podlago zato, da gre za posebne okoliščine, ki pripeljejo do objektivne odgovornosti za nevarno dejavnost delodajalca tožnika, ki je policist. Pri tem ni odločilno, da je to delo delal šest let.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSC00022774
ZPP člen 142, 142/4, 318. OZ člen 179. URS člen 34, 35, 39.
vročitev tožbe - fikcija vročitve - zamudna sodba v odškodninskem sporu - hišni predalčnik - pravica do časti in dobrega imena - objektivno žaljiv zapis - odškodnina zaradi žalitve časti ali širjenje neresničnih trditev
S pritožbeno navedbo, da je bilo pisanje v nasprotju z zakonom vrnjeno sodišču, saj da ima toženec hišni predalčnik, ki je dovolj velik, da bi mu bilo pisanje v njem lahko puščeno, toženec glede na pred tem izpostavljeno pritožbeno navedbo, da se skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP lahko pisanje po poteku 15-dnevnega roka vrne sodišču izključno v primeru, če naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, kot napačno označuje ravnaje, da se je pisanje vrnilo sodišču, vendar tudi če bi to držalo, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je naslovnik prejel obvestilo o prispelem pisanju. Te ugotovitve sodišča prve stopnje, torej da je vročevalec v hišnem predalčniku pustil obvestilo, pritožba ne izpodbija. Pritožnik tudi ne trdi, da ni bil v obvestilu o prispelem pismu opozorjen na to, da se bo v primeru, ko naslovnik nima hišnega predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrnilo sodišču. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato samo pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja zgolj večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev ali fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem. Zakon torej nastopa fikcije vročitve in s tem pričetka teka zakonsko določenega roka v ničemer ne veže na to, ali in kdaj je vročevalec v hišnem predalčniku pustil pisanje. Pisanje namreč pusti šele po preteku 15-dnevnega roka, torej potem ko se vročitev že šteje za opravljeno. Vložitev pisanja v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika tako na fikcijo vročitve, ki je že prej nastopila, ne more več vplivati. Pri nadomestni osebni vročitvi zadostuje navedba vročevalca na vročilnici, kdaj je naslovniku pustil obvestilo, ker s potekom 15 dni od tega datuma pošiljka velja za vročeno, če je naslovnik ne dvigne. Te navedbe v Obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi pritožnik ne izpodbija, zato je ta vročilnica popoln dokaz o vročitvi pisanja tožencu in o tem, da je bilo vročanje pravilno.
Zapis, kot je obravnavani, je že sam po sebi objektivno žaljiv, ne glede na to, kdo ga je zapisal in na koga se nanaša. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da vsebina tega zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″. Zapis je povzročil pri tožnici poseg v sfero ustavno zagotovljene duševne celovitosti in osebnega dostojanstva in bil še toliko bolj intenziven zaradi velike medijske odzivnosti, saj sta bila oba udeleženca tudi v širšem družbenem okolju razmeroma znani osebi. Sodišče prve stopnje je opravilo tehtanje ustavno zavarovanih pravic, ki si v tej zadevi stojijo nasproti, in sicer tožničinih pravic do osebnega dostojanstva in varstva osebnostnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave in toženčeve pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave, ki je pokazalo, da vsebina zapisa izrazito izstopa iz okvira ″svobode govora″, kar izkazuje, da je pri izvajanju pravice toženca do svobode izražanja z obravnavanim zapisom prišlo do prekomernega posega v pravico tožnice do časti in dobrega imena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00018193
OZ člen 311, 316, 316-3. ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 17/2-1, 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 14. ZFPPIPP člen 261.
izvršilni naslov - ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovor pobota - pobot - izključitev pobota - prepoved pobotanja - vezanost na pravnomočno obsodilno sodbo - namerna povzročitev škode
Glede na to, da je upnik v stečajnem postopku, je treba upoštevati tudi določbe ZFPPIPP. Posebna pravila o pogojih (predpostavkah) pobota terjatev, ki jih ZFPPIPP določa v 261. in nadaljnjih členih, sicer izključujejo uporabo splošnih pravil o pobotu, ki so urejena v OZ, ne izključujejo pa uporabe 316. člena OZ. Po določbi 3. točke 316. člena OZ terjatev, nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da upnik izterjuje prav tako terjatev.
V teoriji se je sicer izoblikovalo stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna in je pobot tudi za take terjatve mogoč, vendar le pod pogojem, da se stranki o pobotanju sporazumeta. Navedeni pogoj v predmetni zadevi ni izpolnjen, saj je upnik ugovornim navedbam o pobotanju v odgovoru na ugovor izrecno nasprotoval.
dedna nevrednost - oporočno dedovanje - svobodna volja - pravni posel, sklenjen zaradi sile, grožnje ali zvijače - opustitev dolžne pomoči zapustniku - slabotna oseba
V svojem bistvu je dedna nevrednost vrsta nekakšne civilne kazni za takšno dejanje ali opustitev, s katerim se je dedno nevredna oseba tako prekršila zoper osebo zapustnika, da bi nasprotovalo čutu pravičnosti, če bi postala dedič.
Za opustitev potrebne pomoči gre vsekakor tedaj, ko se odrazijo hude posledice na življenju in zdravju zapustnika. Dedno nevreden je tisti, ki (krivdno) zapustniku ni nudil nujne pomoči, s katero bi ohranil življenje in zdravje, čeprav bi pomoč lahko nudil brez nevarnosti zase ali koga drugega. Gre za razlago opustitve nudenja potrebne pomoči, kot ta izhaja iz 129. člena KZ-1 (zapustitev slabotne osebe) in 130. člena KZ-1 (opustitev pomoči). Opustitev nujne pomoči predstavlja pravni standard, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.
Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP, ni odločilen le datum izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik za to zvedel.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, je potrebno odločiti o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.
Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017493
ZPP člen 337, 337/1.
pritožbene novote - pogodba o štipendiranju - aneks - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - dejansko stanje
Pritožnik pritožbo gradi na pritožbeni novoti, da se je (štipendist) s soglasjem štipenditorja prepisal na drugo fakulteto, pri čemer ne pojasni, zakaj tega ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega dejstva zato pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ne more upoštevati. Ob tem zgolj dodaja, da tudi če bi ga toženec zatrjeval pravočasno, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne bi vplivalo, saj se prepis na drugo fakulteto nanaša na študijsko leto 2015/2016 in ne na pogodbeno relevantno leto 2013/2014, pa tudi ne na študijsko leto 2014/2015, ki bi ga lahko časovno zajemalo obdobje mirovanja, če bi bil aneks sklenjen.
Toženec je ravnal protipravno s tem, ko je tožniku izplačeval plače v prenizkem znesku, kar je bilo že pravnomočno odločeno. Tožniku je s tem ravnanjem nastala škoda v obliki prikrajšanja pri izplačilu nadomestila, saj je bilo to obračunano glede na dejansko izplačano (nižjo) plačo, in ne glede na pripadajočo plačo.
Podana je vzročna zveza med toženčevim izplačevanjem plače v prenizkem znesku ter nastalo škodo v obliki prikrajšanja pri izplačilu višine nadomestila. Iz odločbe zavoda za zaposlovanje z izhaja, da je bilo tožniku določeno nadomestilo na podlagi nižje plače, kot bi mu sicer pripadala, če toženec ne bi kršil svojih pogodbenih zavez (kršitev katerih je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo). Ker mu je toženec izplačeval nižjo plačo, mu je tudi zavod odmeril nižje nadomestilo, kot bi ga sicer prejel, če toženec ne bi kršil pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju več predlaganih oseb s strani obrambekot nepotrebne in predvsem zato, ker obdolženec tudi po več pozivih sodišča prve stopnje, da sporoči popolne podatke predlaganih prič, to je priimka prič in naslova njunega stalnega bivališča, kamor bi jih sodišče prve stopnje sploh imelo možnost vabiti, vse do konca dokaznega postopka (in torej ne zgolj v roku osmih dni) ni posredoval.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019625
ZDR člen 5, 5/2, 182.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delavca - civilni delikt
Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženca nista bila s tožečo stranko v delovnem razmerju in da zato ne gre za odškodninsko terjatev delodajalca proti delavcu v skladu z določbo 182. člena ZDR. Vendar pa dejstvo, da toženca nista bila v delovnem razmerju s tožečo stranko, samo po sebi ne zadostuje za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine bi lahko sodišče zavrnilo, če bi izključilo odškodninsko odgovornost tožencev po določbah OZ. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, vzročna zveza, nastanek škode in krivda), je odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zgolj zaradi neobstoja delovnega razmerja med tožečo stranko in tožencema vsaj preuranjena.
oprostitev plačila sodne takse - vročitev sklepa - začetek teka roka za plačilo sodne takse - pritožba zoper sklep o oprostitvi plačila sodnih taks
Upnik se neutemeljeno zavzema za stališče, da bi tudi v primeru, ko ni vložena pritožba zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje predlog za oprostitev ali odlog ali obročno plačilo sodne takse zavrne, rok za plačilo takse moral začeti teči šele po pravnomočnosti navedenega sklepa. Če pritožba ni vložena, rok za plačilo sodne takse v skladu z določbo tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 začne teči že naslednji dan po vročitvi sklepa.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila reorganizacija dela pri toženi stranki v oddelku nabave in logistike zgolj navidezna. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, pri čemer gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi pa mora sodišče preveriti, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. Tožena stranka je dokazala, da ukinitev delovnega mesta vodje nabavne službe ni bila navidezna in da druga delavka na novo ustanovljenem delovnem mestu ne opravlja enakih nalog, kot jih je opravljala tožnica.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - gradbena dokumentacija - lokacijska dokumentacija - gradbena parcela - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pravna podlaga za odločitev - družbena lastnina - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice
Predlagatelj ni zatrjeval, da bi gradil na zemljišču, na katerem je v času gradnje že obstajala zasebna lastnina; ni trdil, da bi gradil na tujem zemljišču ki je bilo v lasti druge osebe. Pogojev za obravnavanje pridobitve predlagane parcele na osnovi določil ZTLR o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu zato ni. Ta pravila namreč urejajo samo pridobitev lastninske pravice, ne pa tudi pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini. Investitor zato na na njihovi podlagi ni mogel pridobiti pravice uporabe.
stvarne napake vozila - jamčevanje prodajalca za stvarne napake stvari - odstop kupca od pogodbe - vrnitev kupnine - obvestilo o stvarni napaki - klavzula videno - kupljeno - navidezna (simulirana) pogodba - informativni dokaz
Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.
Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.
ZDR-1 člen 43, 137, 137/2, 138, 200.. ZPP člen 154, 154/1.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nadomestilo plače - odločitev o pravdnih stroških - napotitev na čakanje na delo doma
Po določbi 43. člena ZDR-1 je bistvena obveznosti delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to lahko delavcu čakanje na delo odredi le v izjemnih primerih, delavcu pa ni mogoče odreči pravnega varstva v primeru, ko delodajalec ne izpolnjuje svoje temeljne obveznosti zagotavljanja dela, tudi če mu delodajalec izplačuje nadomestilo plače v polni višini.
Tudi če delodajalec delavcu ne izplačuje nižjega nadomestila plače od 100 %, in tako delavec finančno ni prikrajšan, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper kršitev obveznosti delodajalca, da mu ne zagotavlja dela, kakršno je bilo med njima dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno vsebinsko presojalo, ali je tožena stranka tožniku upravičeno odredila čakanje na delo, saj neupravičena odreditev čakanja na delo pomeni kršitev delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja.
Ni mogoče zakonito odreči delavcu opravljanja dela z odreditvijo opravljanja istega dela drugemu, novozaposlenemu delavcu.