Po stališču pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG) razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili.
Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ki več ne obstaja, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni uredil tako, da bi bil pravni sistem notranje usklajena celota, je po stališču pritožbenega sodišča mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejeno z veljavnim ZMinP. Stališče, kot je bilo zavzeto v predsodnem pa tudi sodnem postopku, torej da je minimalni znesek nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zajamčena plača v znesku 237,73 EUR, ni sprejemljivo niti z vidika načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Posega pa tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in celo človekovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave RS. Nikakor namreč ne more biti sprejemljivo, da bi delavec v delovnem razmerju v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega stanja, prejel nadomestilo iz obveznega zavarovanja, ki bi bilo nižje celo od osnovnega zneska minimalnega dohodka za upravičenost do socialno varstvenih dajatev oziroma celo od zneska denarne socialne pomoči. Ni sprejemljivo niti, da bi delavec v delovnem razmerju, ki sam ne more sprožiti davčne izvršbe za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja, zaradi popolne pasivnosti pristojnih organov, vključno s toženim zavodom, trpel negativne posledice še na področju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
Višina premoženjske koristi (74.733,33 EUR), dejstvo, da je oškodovancu nastala škoda že v letu 2009, obtoženi pa mu vse do danes ni povrnil niti v najmanjšem znesku, in obtoženčevo izmikanje kazenskemu postopku, kljub pravilno ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, ne upravičujejo izreka pogojne obsodbe obtoženemu.
Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ne da bi pri tem konkretiziral katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. Zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni moglo preizkusiti, saj kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.
predlog za začetek postopka osebnega stečaja - stečajni dolžnik kot predlagatelj začetka stečajnega postopka - predhodni postopek - nepopoln predlog - poziv na dopolnitev predloga
Predhodni postopek za začetek postopka osebnega stečaja v primeru, ko je njegov predlagatelj sam dolžnik, ni kontradiktoren postopek. Zato mora dolžnik s predlogom ne le navreči groba dejstva o obstoju insolventnosti, pač pa ta zatrjevana dejstva tudi izkazati z razpoložljivimi mu dokazi. Samo tako lahko sodišče presodi resničnost po dolžniku zatrjevanega obstoja insolventnosti, ki je pogoj za začetek postopka osebnega stečaja. Zgolj na podlagi trditev o višini plače kot edinem premoženju in višini dolgov torej dolžnik s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja ni mogel uspeti, zato je bil na mestu poziv sodišča prve stopnje v sklepu z dne 13. 9. 2018 k dopolnitvi predloga na podlagi tretjega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Ker dolžnik ni postopal po tem sklepu, je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za izdajo izpodbijanega sklepa.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju več predlaganih oseb s strani obrambekot nepotrebne in predvsem zato, ker obdolženec tudi po več pozivih sodišča prve stopnje, da sporoči popolne podatke predlaganih prič, to je priimka prič in naslova njunega stalnega bivališča, kamor bi jih sodišče prve stopnje sploh imelo možnost vabiti, vse do konca dokaznega postopka (in torej ne zgolj v roku osmih dni) ni posredoval.
izvedba naroka v nenavzočnosti - preložitev naroka na predlog stranke - neenaka obravnava strank - pravočasen predlog - obvestilo o preložitvi - materialno procesno vodstvo
V konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki bi sodišču nalagala uporabo materialno procesnega vodstva. Toženec je predlagal preložitev naroka, kar je po zakonu mogoče le iz upravičenih razlogov. Upravičeni pa so lahko le razlogi, katerih obstoj predlagatelj izkaže. Če tega ne stori, predlog ni nepopoln, temveč neutemeljen. Ker toženec za svoje trditve v predlogu ni predložil nobenega dokaza, upravičenih razlogov ni izkazal.
Sodišče prve stopnje ni dolžno strank obveščati o tem, da predlogu za preložitev naroka ni ugodilo. Če stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi naroka, se šteje, da bo narok opravljen.
Če zapuščinski sodnik eno stranko napoti na pravdo, ker so v zapuščinskem postopku med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna dedna pravica, je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom.
Izjava o odpovedi učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - duševna motnja - milejši ukrep - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode, pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja.
Med pravdnima strankama je sporno, ali pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika učinkuje tudi zoper toženca kot poroka (tretji odstavek 1034. člen OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Za pretrganje zastaranja namreč ni pomembno, ali je tožeča stranka izvršilni predlog zoper glavnega dolžnika oprla na pogodbo o medsebojnem sodelovanju ali pa na neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe o pristopu k dolgu, temveč je ključno, ali je v izvršilnem postopku izterjevala iste terjatve kot jih vtožuje v tem postopku. Ta pogoj je izpolnjen, saj so bili predmet dogovora v pogodbi o pristopu k dolgu in s tem predmet izterjave v izvršilnih postopkih zoper glavnega dolžnika prav računi, ki so razvidni iz seznama računov na dan 18. 2. 2016, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo zoper toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017493
ZPP člen 337, 337/1.
pritožbene novote - pogodba o štipendiranju - aneks - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - dejansko stanje
Pritožnik pritožbo gradi na pritožbeni novoti, da se je (štipendist) s soglasjem štipenditorja prepisal na drugo fakulteto, pri čemer ne pojasni, zakaj tega ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tega dejstva zato pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ne more upoštevati. Ob tem zgolj dodaja, da tudi če bi ga toženec zatrjeval pravočasno, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne bi vplivalo, saj se prepis na drugo fakulteto nanaša na študijsko leto 2015/2016 in ne na pogodbeno relevantno leto 2013/2014, pa tudi ne na študijsko leto 2014/2015, ki bi ga lahko časovno zajemalo obdobje mirovanja, če bi bil aneks sklenjen.
Glede na vsebino 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je bistveno, da se mora delavec v času bolniškega staleža držati navodil zdravnika, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela. Zato je prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno odobrena. Že iz splošnega pravila izhaja, da mora biti doma.
Tožniku ni mogoče očitati kršitev navodil zdravnika, ker med odhodom od doma ni nosil opornice, saj je bila nošnja opornice le priporočljiva, celo svetovano pa mu je bilo tudi, naj jo po treh dneh prične snemati.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da s tem, ko je tožnik obiskoval trgovine z nujnimi življenjskimi potrebščinami, pa tudi druge lokacije, to ni negativno vplivalo na izid njegovega zdravljenja. Poslabšanje zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri odpovednem razlogu po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, temveč je bistveno samo (ne)spoštovanje navodil zdravnika. Tožniku je bilo sicer dovoljeno, da gre v trgovino po nujne življenjske potrebščine, pa še to le, če tega ne morejo opraviti drugi družinski člani. Niso pa mu bili dovoljeni drugi odhodi od doma (razen k zdravniku), kot npr. v fotokopirnico, vožnja in prenašanje pnevmatik v skladišče,... Navedeni tožnikovi opravki ne predstavljajo nujnih opravil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017675
OZ člen 104, 111, 111/2, 131, 190, 190/3.
zastopanje - zastopanje pravne osebe - spor o zakonitem zastopniku - zakoniti zastopnik društva - gradbena pogodba - razveza gradbene pogodbe - rok kot bistvena sestavina pogodbe - razveza pogodbe po samem zakonu - odškodnina - pravica do vrnitve danega - vrnitev preplačila - dejansko opravljeno delo - kondikcijski zahtevek
Za zakonitega zastopnika se tudi v primeru, če je v zvezi z njegovim imenovanjem spor, šteje oseba, ki je kot zastopnik društva vpisana v register.
Pritožbene navedbe, da je bila tožnica pri oblikovanju kondikcijskega zahtevka, ki ga je uveljavljala zoper izvajalca, vezana na določila glede cene iz gradbene pogodbe, niso utemeljene, saj je bila gradbena pogodba razvezana. Z razvezo gradbene pogodbe pa je tožnica zoper izvajalca pridobila kondikcijski zahtevek (tretji odstavek 190. člena OZ). Če se je tožnica kljub svojemu obračunu vrednosti dejansko opravljenih del izvajalca, po katerem je bil znesek preplačila za dejansko opravljena dela izvajalca višji od zneska, ki ga je terjala od izvajalca, s katerim je sklenila sodno poravnavo, je tožnica tista, ki si je s takšnim ravnanjem sama povzročila zatrjevano škodo. Posledično pa je vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem toženca izključena.
lastne delnice - prepoved finančne asistence - nični pravni posli
Namen 248. člena ZGD-1 ni omejen na varovanje pred obidom (zlasti tretji odstavek), ampak vsebuje neodvisno varovanje kapitala ali premoženja, kar se kaže v tem, da prvi odstavek 248. člena ZGD-1 učinkuje neodvisno od tega, če bi družba smela sama pridobiti delnice po 247. členu ZGD-1. Določba je kogentna, kar ustreza njenemu značaju zaščite kapitala. Prepoved finančne asistence je v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 urejena brezpogojno. Po prevladujočem mnenju doktrine besedilo zakona ne omogoča nobene izjeme od prepovedi finančne asistence v primerih, ko bi smela družba neposredno pridobivati lastne delnice po 247. členu ZGD-1. Zato ne pride v poštev analogija z 247. členom ZGD-1. Posebej stroga prepoved v prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je zaradi specifičnih nevarnosti finančne asistence, predvsem povečane netransparentnosti in s tem spremljajočega vpliva na družbo.
Tožena stranka, ki sta se ji je stranska intervenienta pridružila, je v obravnavanem postopku uspela. Po načelu uspeha v pravdi, jima mora zato tožeča stranka povrniti stroške. Stranska intervencija je bila dovoljena, stranskima intervenientoma pa so stroški že nastali, zato sta ob pravočasni priglasitvi stroškov po načelu uspeha v pravdi upravičena do njihove povrnitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00017999
KZ-1 člen 211, 211/1.
dokazna ocena - verodostojnost podpisa - kaznivo dejanje goljufije - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - dokazovanje z izvedencem
Enako nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da izvedensko mnenje ne daje podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde ter da bi lahko bilo kvečjemu dokaz, da obdolženi ni kriv. Izvedenec dr. B.R. je namreč s stopnjo popolne gotovosti ugotovil, da so vsi podpisi "S.M." na dokumentu Potrdilo o prejemu plačila originalni, torej napisani s strani iste osebe, pri čemer obdolženi po prejemu tega mnenja ni več osporaval, da so podpisi njegovi, Nacionalni forenzični laboratorij pa je ovrgel zagovor obdolženca, da so posamezni deli Potrdila o prejemu plačila bili izpisani naknadno, ker ni zaznati sledi tiskanja v več korakih. Zato ni jasno, kako bi naj ti izvedenski mnenji ne dali podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde, kot to navaja zagovornik v pritožbi.
ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 116, 116/1, 194.. OZ člen 190, 190/3.
preplačilo pokojnine - neupravičena obogatitev
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v primeru, da so nove dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o priznani pravici in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati teh pravic. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila s skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00018398
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zatrjevane bistvene kršitve določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do obrambe - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Takšna pritožbena formulacija pa ni sprejemljiva, saj je kršitev pravice do obrambe podana v primeru, ko pritožnik tehtno obrazloži, kako je uveljavljana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00017847
KZ-1 člen 59, 59/4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-5.
kazenska sankcija - pogojna obsodba - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja - fakultativni preklic - kršitev kazenskega zakona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med razlogi sodbe
Če so podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, je sodišče dolžno upoštevati določbe o obligatornem ali fakultativnem preklicu. Sodišče mora vedno odločati o že prej izrečeni pogojni obsodbi, saj je sicer podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).
predlog za prenos krajevne pristojnosti - načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja - pristranskost sodnika
Pavšalno navajanje predlagateljev, da na sodečem sodišču ni zagotovljeno nepristransko sojenje, ki ne temelji na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi utemeljeno vzbujalo dvom v nepristranskost sodnikov tega sodišča, samo po sebi ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.