V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
ZDR-1 člen 43, 137, 137/2, 138, 200.. ZPP člen 154, 154/1.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nadomestilo plače - odločitev o pravdnih stroških - napotitev na čakanje na delo doma
Po določbi 43. člena ZDR-1 je bistvena obveznosti delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to lahko delavcu čakanje na delo odredi le v izjemnih primerih, delavcu pa ni mogoče odreči pravnega varstva v primeru, ko delodajalec ne izpolnjuje svoje temeljne obveznosti zagotavljanja dela, tudi če mu delodajalec izplačuje nadomestilo plače v polni višini.
Tudi če delodajalec delavcu ne izplačuje nižjega nadomestila plače od 100 %, in tako delavec finančno ni prikrajšan, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper kršitev obveznosti delodajalca, da mu ne zagotavlja dela, kakršno je bilo med njima dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno vsebinsko presojalo, ali je tožena stranka tožniku upravičeno odredila čakanje na delo, saj neupravičena odreditev čakanja na delo pomeni kršitev delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja.
Ni mogoče zakonito odreči delavcu opravljanja dela z odreditvijo opravljanja istega dela drugemu, novozaposlenemu delavcu.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, je potrebno odločiti o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožeča stranka takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umakne, lahko od tožene stranke zahteva toliko pravdnih stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00018398
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zatrjevane bistvene kršitve določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev pravice do obrambe - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi
Takšna pritožbena formulacija pa ni sprejemljiva, saj je kršitev pravice do obrambe podana v primeru, ko pritožnik tehtno obrazloži, kako je uveljavljana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VDS00020511
ZFPPIPP člen 301, 301/2.. ZPP člen 288.
stečajni postopek - prekinitev postopka - poziv stečajnemu upravitelju
Izdaja sklepa o preizkusu terjatev je glede na določbo drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP najzgodnejši možen trenutek, ko se prekinjeni pravdni postopek lahko nadaljuje. Zato se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek, prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka, ne more nadaljevati niti na predlog strank niti na pobudo sodišča, niti ga stečajni upravitelj ne more prevzeti. Pri tem ni odločilnega pomena dejstvo, da je pravdni postopek v zaključni fazi.
ZDSS-1 člen 63, 75.. ZZVZZ-UPB3 člen 82, 85.. ZUP člen 7.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen - pravnomočna odločitev
Odločba z dne 8. 6. 2017 in torej odločitev, da je tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, čeprav je toženec o začasni nezmožnosti odločal z več odločbami, je postala pravnomočna. O delazmožnosti v spornem obdobju je torej že bilo pravnomočno odločeno. V tem socialnem sporu zato ob presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 14. 6. 2017 v delu glede zmožnosti za delo v spornem obdobju ni več dopustno odločati. To bi namreč lahko bilo le predmet drugega najprej predsodnega pritožbenega in nato sodnega postopka.
Banka je bila seznanjena s tem, da T. d.o.o. ni nastopal kot samostojni ponudnik, temveč je bila ponudba, o kateri govorita bančni garanciji, pravzaprav skupna ponudba treh gospodarskih subjektov. Zaključek sodišča prve stopnje, da umik ponudbe s strani drugih dveh partnerjev pomeni umik oziroma spremembo skupne ponudbe, torej tudi ponudbe T. d.o.o., je zato pravilen. Vsak umik posameznega ponudnika znotraj skupne ponudbe, pomeni hkrati tako spremembo le-te, da skupna ponudba ne more več obstati, da je torej le-ta v celoti umaknjena.
Med pravdnima strankama je sporno, ali pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika učinkuje tudi zoper toženca kot poroka (tretji odstavek 1034. člen OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Za pretrganje zastaranja namreč ni pomembno, ali je tožeča stranka izvršilni predlog zoper glavnega dolžnika oprla na pogodbo o medsebojnem sodelovanju ali pa na neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe o pristopu k dolgu, temveč je ključno, ali je v izvršilnem postopku izterjevala iste terjatve kot jih vtožuje v tem postopku. Ta pogoj je izpolnjen, saj so bili predmet dogovora v pogodbi o pristopu k dolgu in s tem predmet izterjave v izvršilnih postopkih zoper glavnega dolžnika prav računi, ki so razvidni iz seznama računov na dan 18. 2. 2016, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo zoper toženca.
ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 116, 116/1, 194.. OZ člen 190, 190/3.
preplačilo pokojnine - neupravičena obogatitev
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v primeru, da so nove dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o priznani pravici in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati teh pravic. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila s skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
padec na mokrih tleh - odškodninska odgovornost zavarovanca - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - nedopustno ravnanje - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - nedokazanost - nezatrjevana dejstva - odsotnost trditev o odločilnih dejstvih - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Golo zatrjevano in dokazano dejstvo, da je tožnica padla na mokrih tleh, za zaključek, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke nedopustno oz. protipravno, ne zadošča.
ZFPPIPP člen 399, 403, 403/1, 403/1-1, 406, 406/1.
osebni stečaj - finančna stiska - prispevki za socialno varnost - odpust obveznosti - postopek odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - okoliščine konkretnega primera - dokazna ocena
Kdor ve, da mora obračunavati prispevke, pa jih noče, ne ravna vestno.
Posebej se je sodišče ukvarjalo tudi s trditvami dolžnika, da je bila razlog za njegovo pasivnost le slaba finančna situacija, ki jih je kot neutemeljene zavrnilo. Pri tem je pravilno zaključilo, da tudi v primeru, če bi se izkazala finančna situacija za slabšo od tiste, ki izhaja iz podatkov poslovnega izida s. p., v konkretnem primeru slabo finančno stanje ne more biti opravičljiv razlog za kršitev obveznosti, ki jih je imel dolžnik v sistemu samozaposlitve.
ZP-1 člen 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1, 136/1-5. ZPrCP člen 45, 45/10, 110, 110/3, 110/7.
ustavitev postopka o prekršku - opisano dejanje ni prekršek - ni dokazov, da je obdolženi storil prekršek - zakonski znaki prekrška - udeleženec prometne nesreče - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - neprilagojena hitrost vožnje - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči
Voznik mora vsem cestnoprometnim okoliščinam in svojim vozniškim sposobnostim vožnjo vozila v cestnem prometu prilagoditi tako, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Takšne ovire pri vožnji vozila v cestnem prometu so lahko najrazličnejše, dolgoletna sodna praksa pa je pritrdila tudi stališču, da takšno oviro pri vožnji vozila v cestnem prometu, ki jo voznik lahko pričakuje in mora po potrebi vozilo pred njo ustaviti, pomeni tudi rob vozišča, to je meja, ki loči površino, ki je namenjena prometu vozil, to je vozišče, od površine, ki to ni, na primer od bankine, obcestnega jarka itd.
IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VDS00019169
ZDSS-1 člen 70.. ZIZ-UPB4 člen 272.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - začasna odredba - regulacijske začasne odredbe - nevarnost težko nadomestljive škode
Tako imenovane regulacijske začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega razmerja, so zaradi preprečitve težko nadomestljive škode dopustne v izjemnih, nujnih in upravičenih primerih pod pogojem, da je izkazano, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki nastala težko nadomestljiva škoda in da tudi nasprotni stranki ne bi s takšno začasno odredbo nastala večja nepopravljiva škoda, torej takšna večja škoda, ki se v primeru zavrnjenega tožbenega zahtevka, ne bi dala popraviti ali vrniti v prejšnje stanje.
Ker definicija težko nadomestljive škode ni določena v zakonu, gre za pravni standard, je obstoj težko nadomestljive škode potrebno ugotavljati in presojati za vsak primer posebej in to restriktivno. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru začasne zadržanosti od dela, torej v zvezi z opravljanjem dela in predvsem zdravstvenega stanja, kot bistvenega razloga za zadržanost od dela. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati.
DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00018281
URS člen 15, 15/4, 42. OZ člen 179.
lovska družina - članstvo v lovski družini - odklonitev sprejema v članstvo - neposlovna odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - pravica do združevanja - nedopusten poseg v čast in dobro ime
Pravica do združevanja ne sodi med osebnostne pravice.
INVALIDI - IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00019244
ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 63, 63/1.
III. kategorija invalidnosti - začasna odredba - zdravstveno stanje
V kolikor tožnica meni, da v trenutnem zdravstvenem stanju ni sposobna opravljati nobenega pridobitnega dela v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je potrebna nadaljnjega zdravljenja, lahko te pravice uveljavlja v okviru postopka in v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pri drugih organih in ne v postopku o glavni stvari v tem primeru. V predmetni zadevi se odloča o tem, katera kategorija invalidnosti je pri tožnici podana. Tožena stranka je v dokončni odločbi odločila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, tožnica pa meni, da je pri njej podana I. kategorija, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je invalidnost podana po zakonu takrat, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz navedene določbe prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 izhaja vrsta predpostavk, ki pa niso vezane na določeno začasno nezmožnost opravljanja določenih del. Začasna nezmožnost za ugotavljanje dela zmožnosti tožnice ne spada v področje invalidnosti, temveč v področje ugotavljanja začasne nezmožnosti za opravljanje del, kar pa ni predmet tega postopka. Ob takšnem razumevanju spora stvari je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da tožnici z izdano odločbo ne nastaja težko nadomestljiva škoda pravilna.
Po stališču pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG) razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili.
Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ki več ne obstaja, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni uredil tako, da bi bil pravni sistem notranje usklajena celota, je po stališču pritožbenega sodišča mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejeno z veljavnim ZMinP. Stališče, kot je bilo zavzeto v predsodnem pa tudi sodnem postopku, torej da je minimalni znesek nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zajamčena plača v znesku 237,73 EUR, ni sprejemljivo niti z vidika načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Posega pa tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in celo človekovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave RS. Nikakor namreč ne more biti sprejemljivo, da bi delavec v delovnem razmerju v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega stanja, prejel nadomestilo iz obveznega zavarovanja, ki bi bilo nižje celo od osnovnega zneska minimalnega dohodka za upravičenost do socialno varstvenih dajatev oziroma celo od zneska denarne socialne pomoči. Ni sprejemljivo niti, da bi delavec v delovnem razmerju, ki sam ne more sprožiti davčne izvršbe za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja, zaradi popolne pasivnosti pristojnih organov, vključno s toženim zavodom, trpel negativne posledice še na področju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00018974
ZVEtL-1 člen 3, 4, 4/1, 12, 28, 28/1, 28/3, 31, 31/1. SPZ člen 105, 105/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZNP člen 37.
vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina - posamezni del stavbe - skupni del stavbe - upravnik - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Določitev novega naslova na samo dokončanje etažne lastnine ne vpliva, saj gre kljub dvema naslovoma, po podatkih prostorskega portala RS ob dnevu odločanja pritožbenega sodišča, za eno stavbo. Sodišče prve stopnje pa bo moralo ugotoviti, ali ima del stavbe na novem naslovu upravnika in v kolikor ga ima, pritegniti v postopek kot udeleženca tudi Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov na novem naslovu (prvi odstavek 4. člena ZVEtL-1).
Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Del stavbe ne more biti hkrati posamezni in skupni del stavbe.
ZDSS-1 v prvem odstavku 73. člena določa, da je potrebno k tožbi priložiti tudi upravni akt, ki se izpodbija s tožbo. Ker tožnica kljub pozivu sodišča dokončne odločbe, ki jo izpodbija s tožbo ni predložila, to pomeni, da je bila vloga oziroma tožba nepopolna in jo je zato sodišče utemeljeno kot nepopolno zavrglo. Popolna tožba je namreč procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da se zadeva lahko obravnava po vsebini.
predlog za začetek postopka osebnega stečaja - stečajni dolžnik kot predlagatelj začetka stečajnega postopka - predhodni postopek - nepopoln predlog - poziv na dopolnitev predloga
Predhodni postopek za začetek postopka osebnega stečaja v primeru, ko je njegov predlagatelj sam dolžnik, ni kontradiktoren postopek. Zato mora dolžnik s predlogom ne le navreči groba dejstva o obstoju insolventnosti, pač pa ta zatrjevana dejstva tudi izkazati z razpoložljivimi mu dokazi. Samo tako lahko sodišče presodi resničnost po dolžniku zatrjevanega obstoja insolventnosti, ki je pogoj za začetek postopka osebnega stečaja. Zgolj na podlagi trditev o višini plače kot edinem premoženju in višini dolgov torej dolžnik s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja ni mogel uspeti, zato je bil na mestu poziv sodišča prve stopnje v sklepu z dne 13. 9. 2018 k dopolnitvi predloga na podlagi tretjega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Ker dolžnik ni postopal po tem sklepu, je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za izdajo izpodbijanega sklepa.