1. Pod pogoji, določenimi v 183. čl. ZPP, lahko tožena stranka do konca glavne obravnave pri istem sodišču vloži nasprotno tožbo; tožba in nasprotna tožba sta torej vloženi v enem in istem postopku.
2. Nasprotna tožba s pozivom za odgovor nanjo in opozorilom po 277. čl. ZPP, bi morala biti vročena pooblaščencu tožene stranke, ne pa stranki neposredno (137. čl. ZPP).
V konkretnem primeru je tožeča stranka zamudila 8-dnevni rok, ki ga ji je dodelilo sodišče za dopolnitev nepopolne pritožbe, in sicer bi morala predložiti ustrezno pooblastilo za zastopanje stranke. Ne glede, da je bil 8-dnevni rok za predložitev ustreznega pooblastila sodni in ne zakonski rok, je tak rok prekluziven. Sodni rok je sicer res podaljšljiv, zakonski pa ne, vendar je za podaljšanje sodnega roka potrebno zaprositi pred iztekom le-tega, česar pa tožeča stranka ni storila. Ker stranka ne more podaljšati roka po tem, ko se je rok že iztekel, ne more niti na konkreten način (s tem, da po izteku roka opravi zamujeno procesno dejanje) podaljšati tega roka. Ker torej pritožba ni bila dopolnjena v podeljenem roku, jo je potrebno kot nepopolno zavreči.
izvršba na podlagi verodostojne listine – umik predloga za izvršbo – privolitev dolžnika – enako varstvo pravic
V postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je sodišče prve stopnje pri odločanju o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi upničine izjave o umiku predloga očitno napačno izhajalo le iz 43. člena ZIZ, ne da bi hkrati upoštevalo tudi določbe ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga.
pridržanje v psihiatrični bolnišnici - pogoji za pridržanje
Pridržanje v psihiatrični bolnišnici je skrajen ukrep in je dopustno le v primerih, ko oseba zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi ali pa povzroča hudo škodo sebi ali drugim (pri čemer mora biti povzročena ali pričakovana škoda dejansko velika). Omejitev prostosti zaradi navedenih vzrokov pa mora biti tudi neogibno potrebna, ugotovljeno mora torej biti tudi, da nevarnosti ni mogoče odpraviti z milejšimi ukrepi.
Ker je tožena stranka tožniku v dveh zaporednih mesecih izplačala bistveno zmanjšano plačilo za delo, ne da bi imela za takšno zmanjšanje utemeljen razlog, je tožnik zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Posledično je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova razlike v plači, odpravnine in odškodnine po 112. čl. utemeljen.
Četudi je tožnik v tožbi, ki jo je vložil pred začetkom stečajnega postopka, dajatveni tožbeni zahtevek (za plačilo razlike v plači, odpravnine in odškodnine) spremenil v ugotovitvenega (za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova razlike v plači, odpravnine in odškodnine) po poteku 15 dni od prejema sklepa stečajnega senata, s katerim je bil napoten na pravdo, je njegova tožba dopustna, saj nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ni bilo odvisno od predloga nasprotne stranke oziroma tožnika.
ZDR člen 82, 82/2, 83, 83/2, 85, 85/1, 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2, 118. ZJU člen 24, 24/3. KZ člen 269, 269/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – rok za podajo odpovedi – zagovor – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – nasprotovanje odpovedi – zadržanje učinkovanja prenehanja delovnega razmerja
Tožena stranka je tožnika po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi premestila na drugo delovno mesto. S tem ni ravnala nezakonito, saj je zaradi nasprotovanja sindikata zadržala prenehanje delovnega razmerja do poteka roka za uveljavljanje sodnega varstva.
Tožeča stranka se je v pogodbi o zaposlitvi zavezala tožencu izplačati mesečno nagrado v višini 10 % na bruto plačo iz naslova lojalnosti, toženec pa se je zavezal vrniti zneske izplačane nagrade za lojalnost ter stroške strokovnih izobraževanj za obdobje zadnjih 12 mesecev, če redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ali če ravna v nasprotju z določili tega člena. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku med strankama predstavlja sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbi 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, ki je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Pri sklepanju dvostranskih pogodb (med katere sodi tudi pogodba o zaposlitvi), izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 8. člena OZ). Z vrnitvijo 12 izplačanih nagrad se toženca nesorazmerno omejuje pri iskanju nove zaposlitve, nesorazmerno se posega v toženčevo z ustavo zagotovljeno pravico do proste izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude (ki ne velja le za delodajalca) ter je neprimerno sredstvo za zaščito materialnih pravic in interesov tožeče stranke. Takšen zahtevek, ki nasprotuje temeljnim ustavnim načelom, nima pravnega varstva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Sklicevanje na nepoznavanje splošnih aktov delodajalca ni opravičljiv razlog za delavca, da ne opravlja svojega dela iz pogodbe o zaposlitvi. Če dela na opravlja, to predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – aneks k pogodbi o zaposlitvi – razporeditev delovnega časa – organizacijski razlog – poslovni razlog
Ker je določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in o razporeditvi delovnega časa bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku najprej v podpis ponudila aneks k pogodbi o zaposlitvi. Ker aneksa ni podpisal, mu je nato zakonito podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Utemeljen poslovni razlog je bil namreč v tem, da je zaradi spremenjene organizacije dela pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji obstoječe pogodbe o zaposlitvi.
Tožnica je šele z dejanskim opravljanjem dela s krajšim delovnim časom pridobila pravico do delne invalidske pokojnine, za obdobje pred tem pa ji je bila dolžna tožena stranka obračunati in izplačati nadomestilo plače za čas začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni za polni delovni čas.
pritožba – upravičenci do pritožb – dokazna ocena – konkretni dejanski stan – vzročna zveza – nedokazanost – ustavitev postopka
Obdolženec lahko vloži pritožbo le v svojo korist, ne more pa pritožbe vložiti glede odločitve sodišča prve stopnje o prekršku, ki se očita drugemu obdolžencu (glej določbe 150. čl. ZP-1). Zato pritožba, kolikor se nanaša na obdolženega B.B., ni utemeljena. Sicer pa višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje dokazov sprejelo napačen zaključek, da je obdolženi S.J. odgovoren za prekršek po petem odstavku 30. čl. ZVCP-1 v povezavi s čl. 234 ZVCP-1. Že iz opisa dejanskega stanja prekrška, ki naj bi ga obdolženi storil, je namreč očitno, da ni podana vzročna zveza med načinom obdolženčeve vožnje in trčenjem v nasproti vozeče vozilo. Oplaženje med vozili ni bilo zgolj takšno, da ne bi vplivalo na nadaljnjo vožnjo S.J., saj je iz obsega poškodb na desnem bočnem delu vozila, ki ga je vozil obdolženi S.J. (predvsem v predelu prednjih desnih vrat) tudi laiku očitno, da je do spremembe smeri vožnje obdolženčevega vozila prišlo zaradi silovitosti trčenja vozila, ki ga je vozil obdolženi B. v njegovo vozilo in ne morda zgolj zaradi spremembe smeri vožnje zaradi izogibanja vozilu, ki je pripeljalo na prednostno cesto s parkirišča. Izkaže se torej, da obdolžencu ni moč očitati vožnje z neprilagojeno hitrostjo, zato tudi ni utemeljen očitek glede prekrška, ki naj bi ga obdolženi J. storil.
izvršilni postopek - rubež - stroški upnika - potrebni stroški
Potrebnost stroškov v izvršilnem postopku mora upnik izkazati. Zato mora navesti okoliščine, zakaj meni, da je bila njegova udeležba na rubežu potrebna, da bi mu nastale stroške sodišča štelo kot potrebne.
dokazna ocena – zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zagovoru obdolženega o tem, kakšne količine alkohola je popil po prometni nesreči in njegovih navedb ni presojalo v povezavi z navedbami obdolženega glede popite alkoholne pijače, ki jih je dal zdravniku ob zdravniški preiskavi, ki je del strokovnega pregleda, kot tudi ne navedbi zdravnika, ki je ocenil obdolženega kot lahko vinjenega. Ne glede na navedeno pa tudi ni moč mimo mnenja izvedenke mag. G.K., stalne sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholimetrijo, ki je v sklepu izvedenskega mnenja z dne 10. novembra 2008 navedla, da na podlagi razpoložljivih podatkov in opravljenih izračunov ter ocen meni, da je imel obdolženi Č. v času prometne nesreče v krvi nedvomno več kot 1,1 g/kg alkohola in zelo verjetno, kot navaja, od 1,29 do 1,44 g/kg alkohola, ali pa celo več kot toliko.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 156, 156/2, 156/5, 157, 157/1.
invalid I. kategorije – invalidska pokojnina – priznanje pravice – začetek izplačevanja – prenehanje zavarovanja
V kolikšni meri oziroma obsegu bo tožniku za čas od nastanka invalidnosti I. kategorije dejansko izplačana invalidska pokojnina, je odvisno od izpolnjevanja ostalih pogojev, predvsem od prenehanja zavarovanja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta – rok za podajo odpovedi – objektivni rok – subjektivni rok
Na dan, ko je začel veljati novi akt o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto, je začel teči objektivni rok za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga. Istočasno je začel teči subjektivni rok (in ne pred tem), saj ni mogoče šteti, da bi se delodajalec že pred ukinitvijo delovnega mesta seznanil s tem, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu.
Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da se obdolžencu očita, da je na zahtevo policista, ki mu je odredil preizkus z napravo za ugotavljanje alkohola, da bi se ugotovilo, ali ima v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, takšen preizkus odklonil. Prav ima zato zagovornica obdolženega, da tako ravnanje pomeni kršitev določbe tretjega odstavka in ne devetega odstavka 132. čl. ZVCP-1. Tretji odstavek 132. čl. ZVCP-1 namreč določa, da mora udeleženec cestnega prometa, od katerega policist zahteva, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po zahtevi policista, medtem ko deveti odstavek 132. čl. ZVCP-1 govori o situaciji, ko policist udeležencu cestnega prometa odredi strokovni pregled.