subrogacija - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - anuitete
Če tožeča stranka zahteva plačilo seštevka neplačanih in zapadlih obrokov kredita, se narava dolga ni spremenila. Če je bilo s posojilno pogodbo dogovorjeno, da toženec vrača posojilo v mesečnih anuitetah, tožeča stranka pa zahteva plačilo seštevka neplačanih in zapadlih anuitet, je treba uporabiti zastarali rok iz člena 347/2 OZ.
Triletnega zastaralnega roka iz člena 347/2 OZ za plačilo anuitet ni mogoče uporabiti od razdrtja pogodbe dalje. Z razdrtjem pogodbe ni več mogoče govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem, torej naenkrat, celoten preostanek terjatve. Gre za enkratno dajatev, za katero pa velja petletni zastaralni rok iz člena 346 OZ.
ZPP člen 236, 236. OZ člen 462, 462/1, 464, 462, 462/1, 464.
skrite napake - obvestilo o napaki - oblika obvestila o napaki - dokazovanje - zaslišanje priče
Če stranki naslov priče oziroma ime in priimek priče nista znana, mora ob postavljenem dokazu predlagati, naj poizvedbe o tem naredi sodišče.
V členu 464/1 OZ je določeno, kakšna mora biti vsebina obvestila o napaki, v drugem odstavku istega člena pa je določeno, da se šteje, da je kupec izpolnil svojo obveznost in prodajalca obvestil, če je pravočasno po pošti poslal prodajalcu s priporočeno pošiljko, telegramom ali na kak drug zanesljiv način obvestilo o napaki, to pa je prispelo z zamudo ali če ga prodajalec sploh ni prejel. V tem členu je torej določeno le, v katerem primeru se šteje, da je kupec izpolnil svojo obveznost pravočasno, ne pa, da mora kupec obvestilo o napaki poslati v pisni obliki. Pisna oblika ni predpisana, možna je ustna oblika, je pa težje dokazljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UZANCE
VSL0052496
ZPP člen 7, 7/2, 212, 214, 214/1, 285, 286, 339, 339/1. OZ člen 239, 239/1, 649, 649/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9, 9-8, 34, 35.
gradbena pogodba - klavzula ključ v roke - dodatna dela - uporaba posebnih gradbenih uzanc - razpravno načelo - dokazovanje - navajanje dejstev in dokazov - trditveno in dokazno breme - sporno dejstvo - nesporno dejstvo - substancirano prerekanje - v dokaznem postopku ugotovljeno dejstvo - pasivnost stranke - materialno procesno vodstvo - pravočasnost - prekluzija navedb in dokazov
V sistemu afirmativne litiskontestacije, ki velja (tudi) v našem pravnem sistemu, je upoštevano zgolj substancirano prerekanje navedb nasprotne stranke.
V dokaznem postopku ugotovljenega dejstva sodišče ne sme upoštevati, če se nanj nobena od strank ne sklicuje (ne izrecno ne konkludentno). Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana in so sporna, zato gole izpovedbe ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti (pomanjkljivih) trditev katere od strank. V takšnem položaju bi bilo na mestu materialno procesno vodstvo (285. čl. ZPP), v okviru katerega bi sodišče prve stopnje stranko (ki bi ji odkrito dejstvo koristilo) vprašalo, ali ga povzema kot svojo navedbo.
Če stranka na narok za glavno obravnavo, na katerega je pravilno vabljena, neopravičeno ne pride, sama onemogoči materialno procesno vodstvo, ki bi ji lahko koristilo; s tem tudi odpade njena možnost pravočasnega zatrjevanja na istem naroku odkritih dejstev (prekluzija, 286. čl. ZPP).
podjemna pogodba – odgovornost za napake – prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve
Ob ugotovitvi, da je imelo izvršeno delo napake, ni mogoče uporabiti 126. čl. ZOR, saj se le-ta nanaša na primere prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti, ne pa na primere, ko gre za izpolnitev pogodbene obveznosti z napako. Izhajati je potrebno iz 620. čl. ZOR, po katerem lahko naročnik, če prevzemnik ne odpravi napake v danem primernem roku, izmed več možnosti, ki jih ima na voljo, izbere tudi razdrtje pogodbe, pri čemer mora izbrano odločitev (jamčevalni zahtevek) sporočiti prevzemniku posla.
V Republiki Sloveniji poslovanje z menico ureja Zakon o menici. Poleg ZM urejajo menično poslovanje tudi drugi predpisi, pri čemer zlasti prihajajo v poštev določila Obligacijskega zakonika, ki na splošno ureja poslovanje z vrednostnimi papirji. Pri tem pa določila Obligacijskega zakonika, ki urejajo vrednostne papirje, prihajajo v poštev le, če ZM ne določa drugače. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju torej ni uporabilo pravilne materialnopravne podlage, to je določil ZM, in ugotavljalo zanje relevantnih dejstev.
ZPP člen 2, 157, 181, 181/2, 2, 157, 181, 181/2. SPZ člen 11, 65, 11, 65.
vezanost na zahtevek - pravni interes - ugotovitev solastninske pravice
Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, s katerim tožniki konkretno opredelijo vsebino sodnega varstva, ki ga zahtevajo.
Tožniki imajo premičnini v posesti in se z izkazovanjem posesti domneva, da so kot lastniški posestniki njuni lastniki, vendar pa glede na toženkino zanikanje, da imajo tožniki na spornih stvareh solastninsko pravico, in njen pravni naslov o lastništvu teh premičnin, obstoji dejansko negotovost pravnega položaja tožnikov v pravnem prometu in je zato podan njihov pravni interes za tožbo za ugotovitev solastnine na stvareh.
ZTLR člen 28, 72, 28, 72. SPZ člen 43, 43/2, 44, 266, 43, 43/2, 44, 266.
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - priposestovanje lastninske pravice - priposestvovalna doba - zemljiškoknjižno stanje - skrbnost - raziskovalna dolžnost - dobra vera - dobroverna posest
S priposestvovanjem se pridobi lastninska pravica, če je pravni prednik dobroveren in zakoniti posestnik in če je je potekla zakonsko določena priposestvovalna doba. Obstoj dobrovernosti posesti se domneva, če pa pa je podan pravočasen ugovor, da posestnik ni bil dobroveren, mora sodišče o tem presojati. Dobroverna posest, ki privede do priposestvovanja, pomeni, da je posestnik v zmoti o tem, kdo je resnični lastnik nepremičnine. Ta zmota mora biti opravičljiva, kar pomeni, da mora biti posestnik prepričan, da je stvar njegova, tudi potem ko je z običajno potrebno skrbnostjo preveril vse okoliščine, ki se tičejo njegove posesti določene nepremičnine. Vprašanje je, ali je posestnik ob nakupu nepremičnine ravnal z ustrezno raziskovalno dolžnostjo.
trditveno in dokazno breme - načelo iura novit curia
Sodišče se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.
ZTLR člen 23, 24, 25, 26, 23, 24, 25, 26. ZD člen 105, 105. ZN člen 47, 47-4, 47, 47-4. SPZ člen 48, 48.
darilna obljuba - pogodba o razdelitvi in izročitvi premoženja - dogovor o vsebini oporoke - darilna pogodba - povečanje vrednosti nepremičnine
Glede na pogoj iz tedaj veljavnega določila 4. točke 47. čl. ZN, po katerem so morale biti darilne obljube in darilne pogodbe za primer smrti sklenjene v obliki notarskega zapisa, zgolj ustna darilna obljuba ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice.
Če se zaradi vlaganj poveča vrednost nepremičnine, vendar ne nastane nova stvar, prizidani oziroma nadzidani deli delijo pravno usodo obstoječega objekta. Takšna vlaganja ne predstavljajo podlage za stvarnopravni zahtevek po prejšnjem ZTLR in tudi po 48. čl. zdaj veljavnega SPZ imajo le obligacijske učinke.
S tem ko je sodišče oprlo svojo odločitev na nezatrjevana dejstva, je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno izvajati materialno pravdno vodstvo, saj pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič, kot tudi ne s trditveno podlago tožene stranke v odgovoru na pritožbo. Odsotnost materialno procesnega vodstva je prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz člena 339, odstavka 2, točke 8 ZPP, saj je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožeče stranke odločalo o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine na podlagi splošnih določil o odškodninski odgovornosti.
ZZZDR člen 78, 78/2, 129, 131c. ZPP člen 408, 408/2.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - preživljanje
Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo določilo 131c. člena ZZZDR, po katerem se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino. To pomeni, da se sme preživnina prisoditi za čas pred izdajo sodbe le na zahtevo v tožbi, in sicer od dneva njene vložitve.
Solastnik stvari - enodružinske hiše lahko s tožbo zahteva od drugega solastnika, ki jo poseduje in uporablja, da mu jo izroči v posest in uporabo le, če je glede tega stvar razdeljena. Šele tedaj lahko zahteva posest in uporabo dela stvari, ki mu pripada, prej pa ne.
V primeru, ko toženki uporabljata nepremičnino in tako izključujeta iz uporabe tožnika, je položaj rešljiv le v postopku za delitev stvari po določbah trinajstega poglavja ZNP, v katerem se določi, če je fizična delitev možna, da mora udeleženec postopka, ki ima stvar v svoji posesti, izročiti njen del tistemu udeležencu, ki mu po delitvi stvari pripada (prvi odstavek 124. člena ZNP).
oporočno razpolaganje – oporoka – neveljavnost oporoke – prava in resnična volja
V oporoki izjavljena volja mora ustrezati pravi in resnični volji zapustnika. Če ni tako, ima volja napake. Po ZD gre za napake volje, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da je napravil oporoko ali če jo je napravil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti (60. člen ZD).
neposredno izvršljiv notarski zapis – nepremičnina, vpisana v zemljiški knjigi – sklep o zavarovanju terjatve – kasnejši prehod obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila že v času sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo. Upnik tako s sklicevanjem na sklep Okrajnega sodišča o zavarovanju predmetne terjatve ne more biti uspešen, saj je prehod obveznosti oziroma predmeta izvršbe treba izkazati z izpiskom iz zemljiške knjige.
ZOR člen 279, 300, 372, 372/2, 279, 300, 372, 372/2.
anuitete - odplačevanje anuitet - občasne terjatve - trditvena podlaga - zastaranje - zastaranje občasnih terjatev - subrogacija po zakonu
Ni pomembno, da iz predložene pogodbe izhaja, da se je toženec zavezal vračati mesečne anuitete, če ni podal ustreznih trditev v tej smeri (prim. sodbo II Ips 573/2003). Toženec ni podal ustreznih navedb v smislu konkretnih elementov abstraktnega dejanskega stanu iz 2. odst. 372. člena ZOR, torej o vnaprej določenih in enakih zneskih, ki vključujejo glavnico in obresti.