sporazum o prestopu igralca v klub – realizirana pogodba – napake volje – neveljavna pravna podlaga – neupravičena obogatitev
Sporazum predstavlja pravno podlago obveznosti drugega tožnika in dokler je sporazum veljaven, zgolj sklicevanje na pravila KZS, po katerih naj za prestop dejansko ne bi bilo treba plačati odškodnine, ne zadošča za ugotovitev, da je odpadla pravna podlaga posla in da je zato utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sporazum ni ničen. Registrski pravilnik KZS, na katerega se sklicuje drugi tožnik, namreč ne določa ničnosti odškodninskim klavzulam v obstoječih pogodbah.
Ker torej pravna podlaga sporazuma obstaja in ni prenehala, je sodišče prve stopnje zahtevek drugega tožnika za plačilo 7.012,95 EUR pravilno zavrnilo.
Splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-97 člen 3, 3/2.
AO plus zavarovanje – izključitev obveznosti plačila škode
Zavarovalnica v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-97 ni dolžna plačati odškodnine iz tega naslova le v primeru, če je za nesrečo odgovorna (in znana) druga oseba, ki je zmožna povrniti škodo sama oz. jo lahko poravna subjekt, pri katerem je odgovorna druga oseba sklenila zavarovanje odgovornosti, v konkretnem primeru takšna oseba ne obstaja. Citirana določba ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna kriti škode, če zavarovanec ni kriv za nesrečo.
Upnik je s predložitvijo potrdila računa Okrožnega sodišča v Kopru o plačilu sodne takse izkazal, da je izpolnil zakonsko obveznost plačila sodne takse iz 1. člena ZST-1. Tudi pri sodišču vplačana sredstva se stečejo v proračun Republike Slovenije, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je pri sodišču vplačana sodna taksa poravnana na račun napačnega prejemnika. Dejstvo, da sodne takse upnik ni plačal na izrecno predpisan način (na posebno sklicno številko), pa v predmetnem primeru ne sme iti v škodo upnika, saj na posledico nepravilnega načina plačila ni bi opozorjen, prav tako pa ga na to ni opozorilo Okrožno sodišče v Kopru.
Tožnik v tožbi ne podaja trditev o protipravnem ravnanju toženke kot sodnice, niti o njeni zlorabi položaja. Navaja le nestrinjanje z odločbo, ki jo je izdalo sodišče, to pa ne pomeni protipravnega ravnanja sodnice. Protipravnega ravnanja sodnice ne predstavlja niti sprejeta dokazna ocena, zato kršitve pravičnosti, poštenosti in zakonitosti niso podane. Ker tožnik ni postavil trditev v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti, ki spadajo v njegovo domeno, iz dejstev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in tožba ni sklepčna.
Za presojo veljavnosti kupoprodajne pogodbe v smislu 88. čl. ZDen je pravno odločilno vprašanje, na podlagi katerega predpisa je bilo pravno formalno in dejansko podržavljeno premoženje.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka tožniku izplačala dolg, tožnik pa bo nato na ime toženke prepisal osebno vozilo. S tem sta želeli urediti premoženjskopravna razmerja, nastala v času njune (intimne) zveze. Dogovor torej nedvomno ima podlago. Ta se tudi sicer domneva, čeprav ni izražena (1. in 3. odst. 39. člena OZ), nasprotno pa bi morala izkazati toženka. Ureditev premoženjskopravnih razmerjih med partnerjema ne more predstavljati nedopustne podlage, zaradi česar bi bil dogovor ničen.
Na dan sklenitve dogovora med pravdnima strankama ni bilo nobene skupnosti več, saj je toženka že pred tem jasno izrazila voljo, da s tožnikom ne želi več živeti in je njuna (kakršnakoli že) skupnost razpadla. Za dogovor torej ne velja stroga oblična zahteva 47. čl. ZN in 62. čl. ZZZDR.
Tožnik v delu, ki se nanaša na sklenitev zakupne pogodbe, ni postavil določnega zahtevka, saj bi moral v tožbenem predlogu natančno in konkretno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Opredelitev zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov, kakšna obveznost je dolgovana oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku. Pri takšni tožbi je nujno, da tožnik željeno izjavo volje (vsebino pogodbe, ki naj jo sklene) v celoti in izrecno povzame v tožbeni predlog, saj ni dovolj, da le navede, da zahteva „sklenitev zakupne pogodbe v skladu s pogoji ponudbe“. Celovita navedba vseh elementov pogodbe je pri takšni tožbi nujna, saj se bo v skladu z določbo 238. čl. ZIZ v primeru, da ne pride do sklenitve pogodbe v določnem roku, štelo, da je obveznost izpolnjena s pravnomočnostjo sodbe in bo izrek sodbe nadomestil pogodbo.
formalni pogoji za glavni vpis v zemljiško knjigo - identifikacijski znak nepremičnine
ZZK-1 ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejala drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1. Identifikacijski znak zemljiške parcele je oznaka katastrske občine, v kateri se nahaja, in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru. Če takšnih podatkov listina, ki jo je predlagatelj predložil za vpis, ne vsebuje, za zadovoljitev vpisa niso izpolnjeni vsi formalni pogoji.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija
Ker je tožena stranka v sodnem postopku dokazala, da so bile potrebe po delu začasno povečane, saj je začela s proizvodnjo novih izdelkov in je zato potrebovala razvoj novih tehnologij, je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito.
izvršitev tuje sodne odločbe – zakonske zamudne obresti – uporaba tujega prava – vezanost na izvršilni naslov – načelo formalne legalitete
Upnik bi lahko v skladu z načelom stroge formalne legalitete zahteval dovolitev izvršbe za znesek, kot se glasi v izvršilnem naslovu, z zakonskimi obrestmi v skladu s pravom države, ki je izvršilni naslov izdala. Glede na prevzem eura v Republiki Italiji v začetku leta 2002 bi moral terjatev izraziti v EUR z zakonskimi obrestmi, da bi bil njegov predlog skladen s sodbo italijanskega sodišča.
Upnik šele v pritožbi navaja, da je sicer uporabil besedno zvezo „zakonske zamudne obresti“, s tem pa ni mislil na slovenske obresti oz. na slovenski pravni termin, vendar višje sodišče tega ne sprejema glede na upnikove prejšnje navedbe in glede na predlagano izvršbo glavnične terjatve, izražene le v SIT.
Upnik je s tem, ko je predlagal izterjavo glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi po slovenskem materialnem pravu, zahteval nekaj drugega, kot mu je bilo prisojeno z izvršilnim naslovom.
plačilo odvetniških storitev – preklic pooblastila – odstop od pogodbe – dogovor o odloženem plačilu
Tožena stranka je s tem, ko je odvetniku preklicala pooblastilo, odstopila od mandatne pogodbe. Dogovor, da bo odvetnik za opravljeno delo prejel plačilo šele po končanem postopku, v katerem je zastopal stranko, je zato prenehal veljati in tožena stranka z ugovorom o odloženem plačilu ne more uspeti.
Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je potrebna ekvivalenca dajatev, tako v primeru odmene, ki jo delodajalec zagotavlja delavcu za spoštovanje konkurenčne prepovedi, kot v primeru dogovorjene odškodnine v primeru kršitve te prepovedi. Pri tem pa je zmotno odločilo, da v primeru, ko sta navedeni dajatvi očitno neuravnoteženi, to predstavlja ničnost teh določb, ki ima za posledico, da te določbe sploh ne veljajo in tako tudi delodajalec delavcu ni dolžan plačati odškodnine, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Takšno stališče bi bilo pravilno v primeru, da bi tožena stranka od tožnika zahtevala plačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule, ki je bila določena v pretirani višini in ne obratno, da tožena stranka svojemu delavcu ni dolžna izplačati dogovorjene odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi. Tožena stranka je tako dolžna izpolniti pogodbeno dogovorjeno obveznost, in sicer tožniku izplačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne prepovedi.
Rok izpolnitve zadnjega dela obveznosti plačila sta pravdni stranki jasno dogovorili: 3 dni po predaji dokumentacije in podpisanem zapisniku o dokončanju del. Tožeča stranka, ki ni niti zatrjevala, da bi svojo obveznost z izročitvijo dokumentacije izpolnila oz. da bi ta njena obveznost prenehala na drug način, plačila preostanka dogovorjenega zneska od tožene stranke(še) ne more zahtevati. Zadržanje plačila do odprave napak, ki ga omogoča 66. člen PGU, je mogoče le takrat, ko bi tožena stranka že bila dolžna izpolniti svojo obveznost (ko bi torej terjatev tožeče stranke že dospela). Tudi zahtevek na znižanje plačila, ki je samostojen zahtevek naročnika iz naslova podjemnikove odgovornosti za napake, ne more nadomestiti obveznosti tožeče stranke, da izpolni svojo obveznost tako, kot se glasi. Dokler tožeča stranka svoje obveznosti izročitve dokumentacije ne bo izpolnila, tudi ne more zahtevati plačila, ne glede na to, ali bi bilo to morebiti lahko nižje zaradi ugotovljenih, a neodpravljenih napak.
V pravdnem postopku je res uveljavljeno načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia) in se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. To pa ne pomeni, da sodišče ni vezano na razpravno načelo, katerega okvir dajejo prav trditve tožeče stranke. Trditvene podlage sodišče ne sme črpati iz predloženih dokazov, ki so namenjeni le potrjevanju že zatrjevanih dejstev in ne njihovemu nadomeščanju. Tožeča stranka, ki je zatrjevala le, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe z dne 15.09.2004, pa ni ponudila nobene druge trditvene podlage, iz katere bi sodišče lahko ugotavljalo, ali je njen tožbeni zahtevek v preostanku (višini 5.859,76 EUR) utemeljen.
Ker pridobitelj pravic na podlagi pravnega posla (na primer kupec), ki obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila iztožuje, ne more (in ne sme) biti priviligiran (v ugodnejšem položaju) kot pridobitelj (kupec) nepremičnine, ki mu je oseba (prodajalec) z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom dovolila vknjižbo, mora za utemeljenost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine po 5. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1 pridobitelj pravic kot tožnik poleg drugega trditi in dokazati tudi plačilo davka ter (listinsko) izpolnitev pogojev po posebnih predpisih. Nobene razumne podlage namreč ni za to, da pridobitelju v primeru spora navedenih kogentnih zakonskih obveznosti ne bi bilo potrebno trditi in dokazati kot dejanske podlage zahtevka v takem primeru. Navedeno pa hkrati pomeni, da v primeru neobstoja pisne oblike pogodbe, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, realizacija (izpolnitev pogodbenih obveznosti) ne more nadomestiti manjkajoče oblike.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135, 135/1.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov - izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji
Tožnik je po končanem konservativnem zdravljenju iskal zdravniško pomoč pri različnih strokovnjakih, pri čemer se na koncu zdravniški konzilij ortopedov ni odločil z osteotomijo poškodovanega kolena zaradi velike verjetnosti slabega rezultata, vodilni strokovnjaki iz tega področja pa so v nadaljnjih 10 letih predvideli zgolj možnosti konservativne terapije in rehabilitacije ter vstavitev plastičnega kolena. Glede na navedeno je treba šteti, da so bile izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, četudi so te v tehničnem smislu obstajale. Izpolnjeni so pogoji, po katerih je tožnik upravičen do zdravljenja oz. povračila stroškov za opravljene zdravstvene storitve v Avstriji.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 171, 171/1, 171/2, 179. ZVZD člen 5, 5/1, 43.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - krivdna odgovornost - varno delo - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda
Ker je bilo mogoče na podlagi izpovedb prič in iz listinske dokumentacije ugotoviti, da so bili pri tožencu kršeni predpisi o varnosti in zdravju pri delu, določitev sodnega izvedenca s tega področja ni bila potrebna.
Dejstvo, da so tožnik in ostali delavci delali brez zaščitnih sredstev in na drugem koncu strehe, kot je odredil toženec, dokazuje, da toženec ni izvajal ustreznega nadzora na delom in da dela ni organiziral, tako da ne bi prišlo do nesreče. Zaradi tega je podana njegova krivdna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Odgovornosti je razbremenjen za 20 %, kolikor znaša tožnikov prispevek k nastanku škode, saj je delo opravljal že dalj časa in je moral vedeti, kako se ga varno opravi.