Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je potrebna ekvivalenca dajatev, tako v primeru odmene, ki jo delodajalec zagotavlja delavcu za spoštovanje konkurenčne prepovedi, kot v primeru dogovorjene odškodnine v primeru kršitve te prepovedi. Pri tem pa je zmotno odločilo, da v primeru, ko sta navedeni dajatvi očitno neuravnoteženi, to predstavlja ničnost teh določb, ki ima za posledico, da te določbe sploh ne veljajo in tako tudi delodajalec delavcu ni dolžan plačati odškodnine, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi. Takšno stališče bi bilo pravilno v primeru, da bi tožena stranka od tožnika zahtevala plačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule, ki je bila določena v pretirani višini in ne obratno, da tožena stranka svojemu delavcu ni dolžna izplačati dogovorjene odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi. Tožena stranka je tako dolžna izpolniti pogodbeno dogovorjeno obveznost, in sicer tožniku izplačati odškodnino za spoštovanje konkurenčne prepovedi.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka tožniku izplačala dolg, tožnik pa bo nato na ime toženke prepisal osebno vozilo. S tem sta želeli urediti premoženjskopravna razmerja, nastala v času njune (intimne) zveze. Dogovor torej nedvomno ima podlago. Ta se tudi sicer domneva, čeprav ni izražena (1. in 3. odst. 39. člena OZ), nasprotno pa bi morala izkazati toženka. Ureditev premoženjskopravnih razmerjih med partnerjema ne more predstavljati nedopustne podlage, zaradi česar bi bil dogovor ničen.
Na dan sklenitve dogovora med pravdnima strankama ni bilo nobene skupnosti več, saj je toženka že pred tem jasno izrazila voljo, da s tožnikom ne želi več živeti in je njuna (kakršnakoli že) skupnost razpadla. Za dogovor torej ne velja stroga oblična zahteva 47. čl. ZN in 62. čl. ZZZDR.
Upnik je s predložitvijo potrdila računa Okrožnega sodišča v Kopru o plačilu sodne takse izkazal, da je izpolnil zakonsko obveznost plačila sodne takse iz 1. člena ZST-1. Tudi pri sodišču vplačana sredstva se stečejo v proračun Republike Slovenije, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je pri sodišču vplačana sodna taksa poravnana na račun napačnega prejemnika. Dejstvo, da sodne takse upnik ni plačal na izrecno predpisan način (na posebno sklicno številko), pa v predmetnem primeru ne sme iti v škodo upnika, saj na posledico nepravilnega načina plačila ni bi opozorjen, prav tako pa ga na to ni opozorilo Okrožno sodišče v Kopru.
S poroštveno izjavo se porok drugi strani, to je upniku, neodplačno zaveže, da bo jamčil za tujo obveznost. Namen določbe 998. člena ZOR je v tem, da poroka posebej varuje. Sodišče je na podlagi vsebine poroštvene izjave pravilno zaključilo, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, tudi teže in pomena posledic njegove zaveze. Bistveni elementi obveznosti, za katero daje porok svoje osebno jamstvo, so višina obveznosti, njena zapadlost in obresti.
ZD člen 210, 210/1, 213, 210, 210/1, 213. ZPP člen 254, 254/3, 254, 254/3.
napotitev na pravdo - veljavnost oporoke - tožba - pravni interes - izvedenec - postavitev novega izvedenca
Prepozna vložitev tožbe, glede na napotitveni sklep, lahko vpliva le na potek zapuščinskega postopka (na čas prekinitve le-tega), nima pa vpliva na pravni interes stranke za vložitev ugotovitvene tožbe.
Sodišče novega izvedenca postavi le, če samo dvomi o pravilnost podanega mnenja.
sporazum o prestopu igralca v klub – realizirana pogodba – napake volje – neveljavna pravna podlaga – neupravičena obogatitev
Sporazum predstavlja pravno podlago obveznosti drugega tožnika in dokler je sporazum veljaven, zgolj sklicevanje na pravila KZS, po katerih naj za prestop dejansko ne bi bilo treba plačati odškodnine, ne zadošča za ugotovitev, da je odpadla pravna podlaga posla in da je zato utemeljen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da sporazum ni ničen. Registrski pravilnik KZS, na katerega se sklicuje drugi tožnik, namreč ne določa ničnosti odškodninskim klavzulam v obstoječih pogodbah.
Ker torej pravna podlaga sporazuma obstaja in ni prenehala, je sodišče prve stopnje zahtevek drugega tožnika za plačilo 7.012,95 EUR pravilno zavrnilo.
ZOR člen 388, 392, 392/3, 388, 392, 392/3. ZPP člen 180, 191, 191/2, 180, 191, 191/2.
razširitev tožbe na novega toženca - tožba - sprememba tožbe - zastaranje - pretrganje zastaranja
Če novi toženec ne privoli v razširitev tožbe nanj, razširitev tožbe pa vsebuje vse sestavine tožbe ter tožnikov predlog, naj se v primeru, da se novi toženec ne bo strinjal z razširitvijo tožbe nanj, šteje razširitev tožbe kot novo tožbo, zoper novega toženca, se šteje takšna razširitev tožbe kot nova tožba zoper tega toženca.
Z vložitvijo tožbe se zastaranje pretrga (člen 388 ZOR) in začne znova teči šele od dneva, ko je spor končan (člen 392/3 ZOR). Tožnica je spremenila tožbo, vendar pa to na zastaranje ne vpliva, saj je tožnica spremenila tožbo le v tem, da je tožencema naložila plačilo dela (že s tožbo) vtoževanega zneska (namesto njej) zakoncema A.. Tožnica s spremembo tožbe ni zahtevala plačila novega denarnega zneska, kar bi lahko imelo za posledico zastaranje novega zahtevka.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – transformacija
Ker je tožena stranka v sodnem postopku dokazala, da so bile potrebe po delu začasno povečane, saj je začela s proizvodnjo novih izdelkov in je zato potrebovala razvoj novih tehnologij, je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito.
plačilo odvetniških storitev – preklic pooblastila – odstop od pogodbe – dogovor o odloženem plačilu
Tožena stranka je s tem, ko je odvetniku preklicala pooblastilo, odstopila od mandatne pogodbe. Dogovor, da bo odvetnik za opravljeno delo prejel plačilo šele po končanem postopku, v katerem je zastopal stranko, je zato prenehal veljati in tožena stranka z ugovorom o odloženem plačilu ne more uspeti.
zakonske zamudne obresti - tek zamudnih obresti - ne ultra alterum tantum
Zakonske zamudne obresti od terjatev, od katerih so te začele teči do 15.3.2002, nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.
odškodninska odgovornost države - trofejno orožje - izročitev pištole
Država, ki je prvotožencu podarila pištolo za zasluge v osamosvojitveni vojni, ne odgovarja za škodo, ki je nastala, ko je prvotoženec s to pištolo ustrelil tožnika. V času daritve navzven zaznavne okoliščine niso bile takšne, da bi tožnik v dar ne smel prejeti trofejnega orožja.
najemna pogodba - neprofitna najemnina - smrt bivšega imetnika stanovanjske pravice
Privilegij neprofitne najemnine se s smrtjo bivšega imetnika stanovanjske pravice ne prenaša na osebe iz 56. čl. SZ. Lastninska pravica lastnika denacionaliziranega stanovanja je v takšnem primeru omejena le še z dolžnostjo, da sklene najemno pogodbo za nedoločen čas, ne pa tudi s tem, da mora biti najemnina neprofitna.
odškodnina zaradi nemožnosti uporabe premoženja - obseg povračila
Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999 v 12. točki navedlo, da je izpodbijana določba (2. odst. 72. člena ZDen) podlaga za uveljavljanje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja od uveljavitve ZDen dalje.
Stališče, zastopano v judikatu II Ips 218/97, ni ustaljena sodna praksa, kar potrjuje stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 412/2001 z dne 25.4.2002, kjer je sodišče navedlo, da mora tožena stranka vrniti koristi, ki jih je imela, kako bo tožnik napovedal svoj dohodek in kakšne prispevke bo moral plačati, pa je odvisno od razmerja med njim in državnimi organi.
Rok izpolnitve zadnjega dela obveznosti plačila sta pravdni stranki jasno dogovorili: 3 dni po predaji dokumentacije in podpisanem zapisniku o dokončanju del. Tožeča stranka, ki ni niti zatrjevala, da bi svojo obveznost z izročitvijo dokumentacije izpolnila oz. da bi ta njena obveznost prenehala na drug način, plačila preostanka dogovorjenega zneska od tožene stranke(še) ne more zahtevati. Zadržanje plačila do odprave napak, ki ga omogoča 66. člen PGU, je mogoče le takrat, ko bi tožena stranka že bila dolžna izpolniti svojo obveznost (ko bi torej terjatev tožeče stranke že dospela). Tudi zahtevek na znižanje plačila, ki je samostojen zahtevek naročnika iz naslova podjemnikove odgovornosti za napake, ne more nadomestiti obveznosti tožeče stranke, da izpolni svojo obveznost tako, kot se glasi. Dokler tožeča stranka svoje obveznosti izročitve dokumentacije ne bo izpolnila, tudi ne more zahtevati plačila, ne glede na to, ali bi bilo to morebiti lahko nižje zaradi ugotovljenih, a neodpravljenih napak.
V pravdnem postopku je res uveljavljeno načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia) in se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. To pa ne pomeni, da sodišče ni vezano na razpravno načelo, katerega okvir dajejo prav trditve tožeče stranke. Trditvene podlage sodišče ne sme črpati iz predloženih dokazov, ki so namenjeni le potrjevanju že zatrjevanih dejstev in ne njihovemu nadomeščanju. Tožeča stranka, ki je zatrjevala le, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe z dne 15.09.2004, pa ni ponudila nobene druge trditvene podlage, iz katere bi sodišče lahko ugotavljalo, ali je njen tožbeni zahtevek v preostanku (višini 5.859,76 EUR) utemeljen.
Ustaljena sodna praksa je zavzela jasno stališče, da ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ki pa je pasiven, velja pravilo, da kljub nedospelosti terjatve (zaradi neizražene zahteve, opomina, itd.) njeno zastaranje začne teče po preteku primernega roka.
Tožena stranka je tožniku na podlagi ugotovitve o obstoju varnostnega zadržka, utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnik sam priznal, da je toženi stranki predložil spričevalo, ki ga je ponaredil.
ZOZP člen 7, 7/2. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti člen 3, 3/1-3.
izguba zavarovalnih pravic – alkoholiziranost – vzročna zveza
Prav toženčeva alkoholiziranost je bila vzrok za to, da je toženec vozil prehitro in je zato prišlo do prometne nesreče. To pa brez dvoma pomeni, da je vzročna zveza med toženčevo alkoholiziranostjo in nastalo škodo podana. Toženec ni trdil oziroma dokazal, da na splošno oziroma običajno vozi prehitro, lahkomiselno in ne upošteva prometne signalizacije. Ocena sodišča, da je vinjenost tožene stranke dokazana in da je ta vplivala na nastalo posledico, je zato pravilna.
motenje posesti – pravica do posesti – pravica do enakega varstva pravic – pravica do izjave – sistem prekluzij – materialno procesno vodstvo
Upoštevaje načelo hitrosti, ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku, pravico do izjave ter zakonsko urejen sistem prekluzij, sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 286. čl. ZPP, ko je zaslišalo pričo, ki je bila predlagana na drugem naroku za glavno obravnavo in to zato, da se dokazuje dejstvo, ki bi se dokazovalo s pravočasno predlagano pričo, ki pa zaradi bolezni na narok ni mogla pristopiti.