Verzijska terjatev iz naslova javnopravne dajatve (doplačilo storitev institucionalnega varstva po ZSV), ki se pridobi in izgubi le na podlagi posamičnega upravnega akta, je urejena v 2. odst. 40. čl. ZSV, ki predpisuje dolžnost vrnitve dobljenih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru, če je upravičenec pravico pridobil z lažnim prikazovanjem podatkov oziroma če ni sporočil sprememb podatkov. Glede na navedeno specialno ureditev v razmerju do splošne ureditve verzijskega zahtevka v obligacijskem pravu, tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve dobljenih sredstev iz naslova javnopravne dajatve za obdobje, na katero se odločba o odpravi predhodno dodeljene pravice ne nanaša.
ZOR člen 186, 360, 361, 376, 376/1, 186, 360, 361, 376, 376/1.
škodni dogodek - škoda - uveljavljanje škode - tožba - zastaranje - ugovor zastaranja
Ker je tožeča stranka zvedela za škodo in za tistega, ki jo je napravil, več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe, je njena z vloženo tožbo uveljavljena odškodninska terjatev, zastarala. Ugovor zastaranja je utemeljen.
Zatrjevane nepravilnosti v pravdnem postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov in napačnost izvršilnega naslova, ne predstavljajo razlogov, ki bi preprečevali izvršbo.
Upnik, ki je vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, zanjo pa obstaja taksna obveznost po II. odst. tar. št. 3 Zakona o sodnih taksah, je le-to dolžan plačati, prav tako pa tudi takso za opomin, ker taksa za pritožbo ni bila plačana ob nastanku taksne obveznosti.
V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da zato, ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo; zato je treba za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 615/2004). Vendar pa so v tu obravnavanem primeru okoliščine primera drugačne in ni mogoče zaključiti, da bi pravna norma (sprememba ZOZP-A) učinkovala na konkreten dejanski stan, ki je nastal v preteklosti in je bil v preteklosti že tudi v celoti zaključen. Dejstvo, da tožeča stranka še ni prišla do poplačila iz regresnega zahtevka, je predvsem v trajanju pravdnega postopka, k čemur je bistveno pripomogla tudi tožena stranka s svojimi ugovori in pasivnostjo v postopku. Pritožbeno sodišče torej sodi, da prej prikazano stališče sodne prakse ni uporabljivo za konkreten primer in da bi uporaba kasnejšega predpisa za pravno razmerje, ki je nastalo in katerega učinki so se v celoti izčrpali že v preteklosti, pomenila prehud poseg v načelo zaupanja v pravo in torej nedopustno retroaktivno uporabo zakona.
predlog za preložitev naroka - zavrnitev predloga - nenavzočnost pooblaščenca - navzočnost stranke - možnost obravnavanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker tožeča stranka ni "nepredvidene odsotnosti" svojega pooblaščenca z ničemer dokazala, tako ni izkazala upravičenega razloga za preložitev cit. narokov.
pravno priznana oblika nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi kršitve pogodbenega razmerja
Psihične bolečine niso predpostavka za odškodninsko odgovornost same po sebi, ampak morajo izvirati iz neke kršitve, ki je predvidena v zakonu. Kršitev pogodbenih razmerij ni taka kršitev, saj ne gre niti za poseg v telesno integriteto (ki je npr. podlaga za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) niti za kršitev kakšne osebnostne pravice. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da škoda, ki jo je uveljavljal tožnik, ni pravno priznana, pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne grajata, da je tožnik s prijatelji šel domov preko Koroškega mostu nekje na sredini pa so se odločili, da ga bodo prečkali, kljub temu, da tam ni prehoda za pešce in je pred sredino mostu (pred odprtino) ograja, ki so jo morali preskočiti ter da je most osvetljen je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je sokrivda tožnika za nastalo škodo le 25%. Tožnik je prečkal most na mestu, kjer to ni dovoljeno in ne bi smel niti stopiti na cestišče, on pa je hotel prečkati štiripasovnico, za kar je moral preplezati ograjo, ki je ločevala vozišče od odprtine na sredini mostu. Takšno ravnanje tožnika je bilo protipravno, saj je grobo kršil cestnoprometne predpise in prečkal most tam, kjer to ni dovoljeno, pri tem pa je moral celo premagati ovire, ki jasno kažejo, da prečkanje mostu ni dovoljeno. Sokrivda tožnika za nastalo škodo je po stališču pritožbenega sodišča večja, kot je prisodilo sodišče prve stopnje in znaša 75%.
prenos kmetijskih zemljišč v last države - zemljiškoknjižno dovolilo - overjen podpis - kolizija navodila ministrstva in zakona
3. odst. 16. čl. ZSKZG RS določa, da se za prenos lastništva smiselno uporablja Navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Ur. l. SRS št. 15/79). Prav to navodilo iz leta 1979 pa je določalo, da overitev izjave oz. pogodbe v primeru prenosa na KZS ni potrebna. Vendar pa obe navodili izvirata iz obdobja, ko so se še vedno uporabljala v zvezi z zemljiškoknjižnimi postopki pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah iz časa kraljevine Jugoslavije, zaradi česar je bilo potrebno specifične prenose lastninske pravice urejati posebej. Leta 1995 sprejeti Zakon o zemljiški knjigi in tudi novi Zakon o zemljiški knjigi, ki velja od 18.9.2003 dalje, pa kakšnih izjem od pravila, da mora biti podpis na listinah, ki so podlaga za vknjižbo overjen, ne predvidevata.
Dejstvo, da sta bila tožnika ob podpisu odstopne izjave v dobri veri, da bosta odstopno izjavo podpisala tudi tretji toženec in četrta toženka samo po sebi ne daje podlage za ugotovitev, da sta bila prevarana. Tožnika bi torej lahko dosegla razveljavitev svoje izjave zaradi prevare le, če bi dokazala, da nakup zanju brez Đ. ni bil smiselen in da je drugi toženec že pred njunim odstopom od pogodbe izoblikoval naklep, da ju bo s svojim ravnanjem spravil v zmoto, da bosta Đ. odstopila od pogodbe in ju s tem pripravil do tega, da sta odstopila od sklenjene predpogodbe tudi sama.
ZPP člen 2, 4, 12, 213, 213/2, 226, 226/1, 287, 287/2, 337, 337/1. SPZ člen 33, 34.
pravica do izvedbe dokaza – nepotrebni dokazi – načelo javnega obravnavanja in neposrednosti – načelo pomoči prava neuki stranki – motenje posesti
Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. čl. ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso pomembni za odločbo, senat (oziroma sodnik posameznik) zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odst. 287. čl. ZPP).
zastaranje - predpogodba - začasna odredba - glavna pogodba
Vendar je po oceni pritožbenega sodišča preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je začel teči rok za vložitev zahteve za sklenitev glavne pogodbe na podlagi predpogodbe. Navedeno velja zlasti ob upoštevanju dejstva, da že iz samih tožbenih navedb in predloženih dokazov izhaja, da naj bi tožeča stranka plačala, tožena stranka pa sprejela del kupnine po izteku roka, določenega za sklenitev glavne pogodbe, s čimer je na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank lahko prišlo do podaljšanja roka za njeno sklenitev, na kar utemeljeno opozarja pritožba.
ZGD člen 437, 437/1, 437, 437/1. ZPP člen 318, 318/3, 318, 318/3.
zavrnilna zamudna sodba - trditvena podlaga - družba z omejeno odgovornostjo - izstop družbenika iz družbe - izbris družbe iz sodnega registra po zfppod - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe
Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbe ODZ, po katerih naj bi za obveznosti družbe odgovarjal toženec. Toženec je bil družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ki je urejena v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), ki je specialen predpis v razmerju do ODZ ali sedaj OZ, ki na splošno urejata družbeno pogodbo. Toženec v času začetka postopka za izbris družbe F. d.o.o. po ZFPPod, in v času izbrisa ni bil več družbenik te družbe, zato ne odgovarja za njene obveznosti, saj ni mogoče šteti, da je podal izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl. ZGD. Določba 1. odst. 437. čl. ZGD pa ne izključuje odgovornosti družbenika po splošnih načelih odškodninskega prava ali v primeru spregleda pravne osebnosti po 6. čl. ZGD, kot zmotno meni pritožba. Tožeči stranki ni bilo treba navesti pravne podlage zahtevka, če pa je menila, da gre za odškodninsko odgovornost toženca po določbah ZOR oziroma OZ ali za spregled pravne osebnosti po 6.čl. ZGD, kot trdi v pritožbi, bi morala navesti ustrezno trditveno podlago, ki bi omogočala subsumiranje primera pod določeno pravno podlago, tega pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni storila.
brezplačna uporaba stanovanja za nedoločen čas - darilo pravice - pogoji za preklic darila - velika nehvaležnost
Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče sklepalo, da je bilo tožencem stanovanje dano v brezplačno uporabo za nedoločen čas, šlo je za darilo pravice (in ne stvari) na podlagi realiziranega ustnega dogovora. Čeprav drži, da toženci kakšnih večjih investicij niso izkazali, vseeno ne more biti dvoma, da naklonitev ni bila zgolj začasna in da je bil namen strank ob sklenitvi dogovora rešitev stanovanjskega vprašanja toženke in njene družine, kar pa predpostavlja daljše obdobje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so se v letu 1975 dogovorile o tem, da tožnika kot lastnika hiše naklonita svoji hčeri in njeni družino neodplačno bivanje v stanovanju v pritličju hiše. Dogovor je bil očitno realiziran, saj se izvaja že najmanj 25 let. Dolžina tega obdobja tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da ni šlo za pravico do preklica. Dogovor, kakršen je bil sklenjen, pa nedvomno vsebuje darilni namen.
ZGD člen 1, 1/7, 5, 5/1, 1, 1/7, 5, 5/1. ZPPSL člen 104, 104/4, 111, 104, 104/4, 111.
izvršilni postopek zoper fizično osebo - stečajni postopek nad samostojnim podjetnikom posameznikom - enotnost osebnega in podjetniškega premoženja - prekinitev izvršilnega postopka
V obravnavani izvršilni zadevi je treba izhajati iz v pravnem redu uveljavljene enotnosti premoženja fizične osebe in premoženja iste osebe kot nosilca dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika (razen tistega, ki je iz izvršbe v vsakem primeru izločeno).
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - upoštevanje odgovora na tožbo
Za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve, ki je prvi in osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, je namreč pomembno, da so razlogi, ki govore v prid obstoja s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti. To pa pomeni, da sodišče navedb nasprotne stranke ne more preprosto prezreti. V času odločanja o začasni odredbi je že imelo v spisu obsežen odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka. Zato je moralo tehtati na eni strani trditve tožeče stranke in z njene strani ponujene dokaze in protiargumente tožene stranke, ki jih je slednja utemeljevala z drugimi dokazi.
kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja - vzročna zveza
V kolikor je obdolženka kot medicinska sestra svojo dolžnost dajati zdravila varovancem prepustila varuhinji, bi morala poskrbeti, da varovanec v njeni prisotnosti zaužije zdravila. V medicini namreč pri prenosu del in nalog od osebe z višjo medicinsko izobrazbo na osebo z nižjo medicinsko izobrazbo ostaja odgovorna oseba tista, ki je nalogo prepustila osebi z nižjo izobrazbo. Glede na vse navedeno ravnanje varuhinje, ki je po obdolženkinem naročilu varovancu dala zdravila, ki so bila sicer pripravljena za drugega varovanca, le-ta pa ji je predhodno izročila obdolženka, ni imelo znakov kaznivega dejanja in tudi ne takšnega pomena in moči, da povsem preusmeri vzročni potek oziroma povsem odpravi učinke prvotnega ravnanja obdolženke.