CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013074
OZ člen 51, 110, 116, 589, 590. ZPSPP člen 12, 16, 28, 28-2. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti člen 18, 18/2. ZPP člen 5, 8, 212, 214, 227, 228, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 351, 351/1.
sodba presenečenja - obveznost plačila najemnine - zavrnitev dokaznega predloga - neizpolnitev neznatnega dela obveznosti - nemožnost izpolnitve - najemna pogodba - najem poslovnega prostora - sodna odpoved najemne pogodbe o najemu poslovnih prostorov - pisna oblika pogodbe - stranske točke pogodbe - nedovoljena pritožbena novota - trditveno in dokazno breme
Vprašanje, ali je tožeča stranka izpolnila svoje obveznosti po Pogodbi, na obveznost tožene stranke plačati najemnino v dogovorjeni višini ne vpliva. Najemnik namreč zgolj zato, ker najemodajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti po Pogodbi, ni odvezan dolžnosti plačevati najemnino. Dokler Pogodba velja, jo mora izpolnjevati tako, kot se glasi.
Če pogodba za najem poslovnega prostora ni sklenjena v pisni obliki, ni veljavna. Predpisana oblika velja tudi za vse njene kasnejše spremembe oziroma dopolnitve. Zatrjevani ustni dogovor o reinvestiranju 80 % plačane najemnine v energetsko obnovo objekta z namenom, da se doseže zmanjšanje stroškov obratovanja in s tem omogoči rentabilno poslovanje toženi stranki tudi v zimski sezoni, se nanaša na bistvene sestavine najemne pogodbe (predmet najemna in višina najemnine), saj se z njim pravzaprav zmanjšuje obveznost tožene stranke, hkrati pa povečuje obveznost tožeče stranke, ki za oddajo prejme bistveno manjšo odmeno. Glede na to, da ne gre za stranske točke pogodbe, ni mogoče uporabiti tretjega in četrtega odstavka 51. člena ter drugega in tretjega odstavka 56. člena OZ.
Namen določbe 110. člena OZ je preprečitev prenehanja pogodbe zaradi nepomembnih razlogov. Razlog, ki ga sam zakon in sicer ZPSPP določa kot odstopno upravičenje, ne more ustrezati pojmu neznatnosti v smislu uporabe 110. člena OZ.
poenostavljena prisilna poravnava - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - razrešitev upravitelja
Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Zato nad istim dolžnikom ne moreta teči oba postopka hkrati.
Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o prekinitvi postopka.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da se razreši upravitelja pred odločitvijo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, saj je treba zaradi izostanka kavtel, ki sicer v postopku redne prisilne poravnave varujejo položaj upnika, zaradi uravnoteženosti položaja obeh strank zagotoviti nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.
potrdilo o izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - nastop pravnomočnosti - domneva o umiku pritožbe
Ker je tožena stranka zoper sodbo, ki jo je prejela 28. 6. 2013, dne 5. 7. 2013 vložila pritožbo (ki se je kasneje štela za umaknjeno zaradi neplačila dolžne sodne takse), sodba z dnem 9. 7. 2013 ni mogla postati pravnomočna, saj je vložena pritožba odložila nastop pravnomočnosti.
prikriti preiskovalni ukrep - tajno opazovanje in sledenje - pristojna uradna oseba - preiskava carinskih organov - preiskava prevoznega sredstva
Uslužbenca FURS sta z izvajanjem poostrenega nadzora z namenom finančnega nadzora in nadzora nad vnosom, iznosom, tranzitom in prenosom carinskega in trošarinskega blaga, dejansko izvajala klasične metode opravljanja nalog pooblaščenih oseb FURS, v skladu z določbami ZFU in Pravilnika. Njune aktivnosti torej nikakor niso pomenile izvajanja prekritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja. Pri ukrepu po 149.a členu ZKP gre namreč za načrtno, dalj časa trajajoče ali ponavljajoče opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem in video snemanjem. Takšnih aktivnosti pa pooblaščena uslužbenca FURS v obravnavanem primeru nista izvajala, niti pritožnik tega ne zatrjuje.
Dokazi, pridobljeni na podlagi njunih zakonitih aktivnosti in ukrepov, torej niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Zato niso dokazi, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodne odločbe, in jih posledično ni dopustno izločiti iz spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00014782
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 38, 38/1. KZ-1 člen 44, 45, 45/2, 47, 47/5, 75, 75/1, 86, 86/11,186, 186/1, 186/3, 307, 307/1. ZKP člen 83, 95, 95/1, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-9, 371/1-11, 372, 373, 383, 383/1, 387.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - dvom v nepristranost sodnika - izločitev dokazov - pravica do informacijske zasebnosti - hramba odvzetih prstnih odtisov - nejasni razlogi sodbe - beneficium cohaesionis - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - odločba o kazenski sankciji - primerna kazen - kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivnih snovi - obteževalne in olajševalne okoliščine - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - direktni naklep - stranska denarna kazen - stroški kazenskega postopka - očitek protispisnosti - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili - zakonitost pri izrekanju kazni - koristoljubni namen - način odvzema premoženjske koristi
Hranjenje prstnih odtisov v bazi podatkov, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili hranjeni zakonito, namreč ovrže Ustavno sodišče z odločbo U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014, ki je v postopku za oceno ustavnosti ugotovilo, da je v bazi profila DNK ni možno hraniti DNK profilov za osebe, ki niso bile pravnomočno obsojene, kot je to primer v obravnavani zadevi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - doseganje pričakovanih delovnih rezultatov
V 11. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da nedoseganje plana na letni, kvartalni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ter da je tožena stranka upravičena preverjati doseganje planov, ki jih določi v skladu s svojo poslovno politiko in glede na predhodne rezultate delavca. Delovni rezultat tožnika v letu 2012 je bil občutno slabši od tistega v letu 2011. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožena stranka glede določila pogodbe o zaposlitvi in ugotovljen rezultat tožnikovega dela v prvem polletju leta 2012 utemeljen razlog za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00012063
SPZ člen 228, 244, 244/1, 247, 247/1. OZ člen 3, 86, 86/1. ZZZDR člen 2. ZPP člen 213.
izpraznitev stanovanja - osebna služnost stanovanja - služnostni upravičenec - osebna služnost rabe - družinski člani - numerus clausus stvarnih pravic - prosto urejanje obligacijskih razmerij - zavrnitev dokaznih predlogov
Število osebnih služnosti je omejeno (228. člen SPZ), zato stranke ne morejo poljubno oblikovati novih osebnih služnosti, ki bi imele naravo stvarnih pravic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011903
OZ člen 126, 190, 191. ZPSPP člen 19. SPZ člen 68, 115.
poslovni prostor - najemna pogodba - pravice in obveznosti iz najemnega razmerja - stroški obratovanja - odgovornost najemnika za plačilo obratovalnih stroškov - aktivna legitimacija upravnika - pasivna legitimacija najemnika - obveznost lastnika - neupravičena obogatitev - izdatek za drugega - verzija - pogodba v korist tretjega
SPZ kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na celo stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (primerjaj 68. in 115. člen SPZ) oziroma v konkretnem primeru lastnika in ne najemnika. Nesporno je, da toženec ni lastnik poslovnega prostora, pač pa le najemnik oziroma dejanski uporabnik prostora. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da sta se najemnik, tj. toženec in lastnik sporne nepremičnine v Pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 11. 2. 2016 (Najemna pogodba) dogovorila, da stroški obratovanja bremenijo najemnika (9. in 10. Najemne pogodbe). Vendar navedena pogodba ureja le razmerje med najemnikom in lastnikom, določa njune medsebojne pravice in obveznosti (inter partes), ne ureja pa razmerja oz. obveznosti najemnika do upravnika oz. tretjih oseb.
Posledično tudi ne drži stališče tožeče stranke, da naj bi šlo pri sklepanju Najemne pogodbe za pogodbo v korist tretjega (126. člen OZ). Korist tretjega se namreč kaže v pridobitvi lastne in neposredne pravice tretjega zahtevati od dolžnika izpolnitev pogodbe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj sta najemnik in najemodajalec zgolj dogovorila, da je obveznost plačati stroške obratovanja na najemniku ter določila način plačevanja le-teh.
Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.
Pri neupravičeni pridobitvi na podlagi 190. člena OZ se zahteva, da je stranka, ki je plačala dolg, menila, da izpolnjuje svoj dolg oziroma, če je vedela, da ni dolžna plačati, bi si za uspešno uveljavljanje vračila morala pridržati pravico zahtevati nazaj (191. člen OZ). Iz okoliščin v predmetnem gospodarskem sporu pa izhaja, da je tožeča stranka plačala dolg, za katerega je vedela, da ni njen. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka na podlagi 197. člen OZ (izdatek za drugega) pa bi morala izkazati, da je bila tožena stranka, za katero je tožeča stranka potrošila svoja sredstva, to obveznost dolžna izpolniti na podlagi zakona.
ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 38, 39a, 39a/1, 398, 398/2, 399.. ZPol člen 87.
starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39. a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. Glede na prvi odstavek 39. a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 27. oziroma 29. členu ZPIZ-2.
ZDR-1 člen 15, 15/3, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2, 111, 111/1, 111/1-4, 200, 200/3.. ZDR člen 13, 204, 204/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ničnost - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS.
Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1).
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - vzpostavitev prejšnjega stanja - prepovedni zahtevek
Kljub že vzpostavljenem stanju pred vznemirjanjem je tožbeni zahtevek, ki meri na prepoved ponovnega vznemirjanja lastninske pravice, utemeljen, saj glede na toženkino ravnanje pred vložitvijo tožbe in še med pravdo obstaja nevarnost, da bo toženka v bodoče ponovno ovirala tožničin dostop do kletnih prostorov.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODNI REGISTER
VSL00013135
ZGD-1 člen 17, 23, 23/1. ZSReg člen 30, 30/2, 30/3. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-a, 47/2.
firma družbe - obseg preizkusa - vpis ustanovitve družbe v sodni register - zavrnitev predloga - odredba o odpravi pomanjkljivosti
Pritožbeno sodišče je opozorilo registrsko sodišče, da se pri odločanju o vpisu družbe z izbrano firmo sodišče po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 ne omeji le na kontrolo firm subjektov vpisa, ki so bili na dan vložitve predloga za vpis ustanovitve družbe (to je 28. 2. 2017), vpisani v sodni register, torej le na preizkus jasnega razlikovanja od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi ali je vpis firme skladen z določbami poglavja ZGD-1 o firmi. Glede na pritožbene navedbe pritožnika o že registrirani blagovni znamki S., s katero se opravlja dejavnost izposoje vozil in upravljanja voznih parkov, je opozorilo na relevantnost presoje dopustnosti izbrane firme subjekta vpisa po 17. členu ZGD-1.
Po presoji pritožbenega sodišča je materialno pravno pravilno in utemeljeno očitno registrsko sodišče štelo, da je firma subjekta vpisa E. d.o.o. v nasprotju z določbo 17. člena ZGD-1. Firma predlagane ustanovitve družbe je namreč nezakonita že zato, ker vsebuje registrirano blagovno znamko S.
Z odredbo Srg 2017/42389 z dne 13. 11. 2017 je registrsko sodišče skladno z drugim odstavkom 30. člena ZSReg predlagatelja pozvalo, da v 15 dneh po prejemu odredbe spremeni firmo subjekta vpisa in ustrezno spremeni spremljajoče listine, potrebne za ustanovitev družbe. V danem 15 dnevnem roku, to je do 4. 1. 2018, predlagatelj ni odreagiral na odredbo. V taki situaciji je imelo registrsko sodišče podlago za zavrnitev predloga za vpis ustanovitve družbe E. d.o.o. v tretjem odstavku 30. člena ZSReg.
Po izvedenem postopku po drugem odstavku 30. člena ZSReg registrsko sodišče ni imelo več podlage za presojo (ne) ustreznosti izbrane firme po predlogu za vpis v sodni register, saj je to presojo opravilo že pred izdajo odredbe o dopolnitvi predloga.
dokazovanje z izvedencem - postavitev novega izvedenca - neposlovna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - zlom leve koželjnice - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Bolečina je subjektivna kategorija, vendar izvedensko mnenje služi ne le objektivizaciji obsega škode, ampak tudi preveritvi verodostojnosti oškodovančevih trditev in izpovedbe.
pravica dostopa do omrežja za prenos električne energije - dostop do omrežja električne energije - nelegalna gradnja - ranljivi odjemalci in nujna oskbra - romska skupnost - pravica do varnosti - kolizija pravic
Določilo 51. člena EZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, v njegovem primeru nedvomno ni uporabno. Tožnik namreč ni (ranljivi) odjemalec električne energije, ker doslej nesporno (še) ni (bil) legalno priključen na omrežje. Objekt, v katerem živi, je nelegalna gradnja, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev po 147. členu EZ-1 za priključitev na omrežje, prav tako ne predpisanih tehničnih zahtev iz 149. člena EZ-1. Posebne pravice, ki jih tožnik kot pripadnik romske skupnosti terja zase v zvezi z dostopom do električnega omrežja, pa so v očitni koliziji z ustavno pravico do varnosti.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00013114
URS člen 35, 39. OZ člen 131, 179.
povrnitev premoženjske škode - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - kršitev osebnostnih pravic - duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnosti - objava prispevka v oddaji - razžalitev dobrega imena in časti v medijih - novinarsko poročanje - pravica do svobode izražanja medijev - pravica javnosti do obveščenosti - kolizija ustavnih pravic - protipravnost ravnanja novinarja - žaljiva vsebina - objektivna žaljivost - (ne)resničnost izjave - resničnost navedb v članku - resničnost žaljivih dejstev kot izključitveni razlog
Pomanjkanja konkretnih trditev o obstoju razumnih razlogov za objavo zapisanega ne more nadomestiti dokaz oziroma posplošena izjava priče (novinarke) o tem, da pred objavo vedno vse preveri.
Zapis pod fotografijo (kljub temu, da je zapisan v vprašalni obliki) ne negira zapisanega, ampak dopušča, da je zapisano resnično.
ZUP člen 87, 87/1, 87/4, 274, 274/1, 274/2, 277.. ZPIZ-2B člen 37, 37/4.
lastnost zavarovanca - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo - fikcija vročitve - pravilno vročanje - potek roka
Za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa z dne 15. 12. 2016 o zavrženju predloga za odpravo odločbe je odločilno le dejstvo, da je rok za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva potekel najpozneje 10. 10. 2011. Odločba o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko z dne 26. 4. 2010 o lastnosti zavarovanca od 7. 1. 1996 dalje je bila namreč izdana 20. 9. 2010, hkrati pa se šteje, da je bila tožniku vročena 10. 10. 2010.
vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - zamuda roka
Tožnik je za zamudo (neudeležba na naroku) izvedel že tedaj, ko mu je bila vročena sodba sodišča prve stopnje, to pa je bilo 8. 1. 2018. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vložil 7. 2. 2018, torej po poteku 15-dnevnega roka, določenega v drugem odstavku 117. člena ZPP. Ker gre za zamujen rok, v tem primeru vsebinska presoja samega predloga ni dovoljena. Zato je predlog zavrnitev v prejšnje stanje pravilno zavržen.
izterjava davčnih obveznosti - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - popolnost predloga za izvršbo - skladnost predloga za izvršbo in izvršilnega naslova - relativno zastaranje - absolutno zastaranje davčne obveznosti - prispevki - stroški davčne izvršbe
Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine.
V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje le pavšalno. Ob tem iz podatkov spisa ni razvidno, da bi kakšna od obveznosti ob začetku postopka davčne izvršbe že relativno zastarala. Davčni postopek pozna tudi absolutno zastaranje, s katerim pravica ugasne in na katerega je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti odloča po stanju na dan odločanja sodišča prve stopnje, na ta dan pa desetletni rok za absolutno zastaranje še ni potekel za nobeno od obveznosti iz seznama izvršilni naslovov, zato bo o zastaranju v nadaljnjem postopku odločalo sodišče prve stopnje.
Ker se prispevki obravnavajo kot davek, je za njihovo izterjavo pristojen davčni organ, zato je odmerna odločba za prispevke lahko vsebovana v seznamu izvršilnih naslovov brez zahteve za njeno predložitev v izvršilnem postopku. Tudi stroški postopka pobiranja davkov so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00013069
ZZZDR člen 51, 59. ZMZPP člen 53, 53/2, 67, 67/2. OZ člen 533.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje zakoncev - pristojnost slovenskega sodišča - skupno premoženje v tujini - obstoj življenjske skupnosti zakoncev - prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti - dokazno breme - darilna pogodba - darilo - navidezna darilna pogodba - podjetniško premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema
Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP).
Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.
Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.
Toženec je bil res samostojni podjetnik že v času pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, vendar pa njegova obrt ni bila tako uspešna, da bi prihranil toliko denarja, da bi sam financiral nakup zemljišč in gradnjo stavb. Nekaj strojev in orodja v lasti toženca ni predstavljalo takšnega kapitala, iz katerega bi bilo ustvarjeno premoženje, za katerega tožnica trdi, da je skupno. To premoženje je bilo ustvarjeno kot rezultat dela obeh zakoncev v lesarski dejavnosti v približno tridesetih letih.
Toženec ni uspel dokazati, da gre pri nepremičninah za njegovo posebno premoženje, pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, po razpadu življenjske skupnosti in na podlagi darilnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vse nepremičnine, ki so razvidne iz izreka delne sodbe, predstavljajo skupno premoženje, saj so bile odplačno pridobljene v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.