Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo nepopolni in deloma nasprotujoči si oceni obeh izvedencev. Brez potrebnega dodatnega razčiščevanja konkretnih razlogov za opustitev šolanja in vprašanja obstoja tožnikove splošne zdravstvene zmožnosti za šestmesečno zaposlitev spornega leta je pavšalno zaključilo, da pogoji iz 4. odst. 116. člena ZPIZ-1 niso izpolnjeni. Nepopolnost in neskladje v izvedenskem mnenju, ki se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedencev, je po 3. odst. 254. člena ZPP razlog za postavitev drugega izvedenca. V obravnavani zadevi torej za pridobitev drugega interdisciplinarnega mnenja.
OZ člen 186,186/3, 188, 188/1, 188/2, 346, 963, 963/1. ZPP člen 279a, 319, 319/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 358, 358-3. ZVZD člen 5, 15, 15-6, 23, 23/1, 23/2, 23/3.
regres plačnika - odpoved glavni obravnavi - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - tek zastaralnega roka - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - protispisnost - prispevek oškodovanca
Predmet te pravde je (notranji) regresni zahtevek iz prvega odstavka 188. člena OZ. Ker je zavarovalnica z izplačilom odškodnine oškodovancu vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ, se tudi začetek in dolžina zastaralnega roka za njen regresni zahtevek proti sopovzročitelju škode določata po zastaralnem roku terjatve, v katero zavarovalnica vstopa.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00012457
KZ-1 člen 86, 86/11.. ZKP člen 402, 402/3.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - izvršitev izrečene zaporne kazni
Popolna neodzivnost, pasivnost in ignorantski odnos obsojenega do privilegija, ki mu ga je z izrečeno sodbo omogočilo sodišče prve stopnje, da se torej izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, zato po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo in ne dopuščajo nobenega podaljševanja izvršitve kazni na ta način. Zgolj obsojenčeva prošnja, da se ga ponovno napoti na CSD za dogovor za opravljanje družbeno koristnega dela, ko je hkrati očitno, da sam v tej smeri ni storil prav ničesar, namreč na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin ni nobena garancija, da bi obsojenec svoje obveznosti tudi dejansko izpolnil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011903
OZ člen 126, 190, 191. ZPSPP člen 19. SPZ člen 68, 115.
poslovni prostor - najemna pogodba - pravice in obveznosti iz najemnega razmerja - stroški obratovanja - odgovornost najemnika za plačilo obratovalnih stroškov - aktivna legitimacija upravnika - pasivna legitimacija najemnika - obveznost lastnika - neupravičena obogatitev - izdatek za drugega - verzija - pogodba v korist tretjega
SPZ kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na celo stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (primerjaj 68. in 115. člen SPZ) oziroma v konkretnem primeru lastnika in ne najemnika. Nesporno je, da toženec ni lastnik poslovnega prostora, pač pa le najemnik oziroma dejanski uporabnik prostora. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da sta se najemnik, tj. toženec in lastnik sporne nepremičnine v Pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 11. 2. 2016 (Najemna pogodba) dogovorila, da stroški obratovanja bremenijo najemnika (9. in 10. Najemne pogodbe). Vendar navedena pogodba ureja le razmerje med najemnikom in lastnikom, določa njune medsebojne pravice in obveznosti (inter partes), ne ureja pa razmerja oz. obveznosti najemnika do upravnika oz. tretjih oseb.
Posledično tudi ne drži stališče tožeče stranke, da naj bi šlo pri sklepanju Najemne pogodbe za pogodbo v korist tretjega (126. člen OZ). Korist tretjega se namreč kaže v pridobitvi lastne in neposredne pravice tretjega zahtevati od dolžnika izpolnitev pogodbe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj sta najemnik in najemodajalec zgolj dogovorila, da je obveznost plačati stroške obratovanja na najemniku ter določila način plačevanja le-teh.
Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.
Pri neupravičeni pridobitvi na podlagi 190. člena OZ se zahteva, da je stranka, ki je plačala dolg, menila, da izpolnjuje svoj dolg oziroma, če je vedela, da ni dolžna plačati, bi si za uspešno uveljavljanje vračila morala pridržati pravico zahtevati nazaj (191. člen OZ). Iz okoliščin v predmetnem gospodarskem sporu pa izhaja, da je tožeča stranka plačala dolg, za katerega je vedela, da ni njen. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka na podlagi 197. člen OZ (izdatek za drugega) pa bi morala izkazati, da je bila tožena stranka, za katero je tožeča stranka potrošila svoja sredstva, to obveznost dolžna izpolniti na podlagi zakona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - SODSTVO
VSL00012126
ZDZdr člen 39, 39/1, 47, 47/3, 64, 64/3. ZPP člen 357a. ZS člen 3.
prisilna hospitalizacija - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - razlogi sklepa - dokaz z vpogledom v listino - izvedba dokaza z izvedencem - pravica do pritožbe - pritožbeni rok - pravni pouk
Podan je tudi uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijani sklep se sklicuje na mnenje izvedenca in na medicinsko dokumentacijo, ki pa je ni v spisu. Iz spisa tudi ni razvidno, da bi sodišče sprejelo dokazni sklep o vpogledu v medicinsko dokumentacijo. Pritrditi je treba pritožbi, da bi moral biti udeležencem postopka omogočen vpogled v zdravstveno dokumentacijo, kar izhaja iz njihove pravice do izjave (5. člen ZPP, v zvezi z 37. členom ZNP). To se lahko v skladu s tretjim odstavkom 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr na predlog izvedenca omeji zgolj udeleženki - osebi, ne pa tudi drugim npr. njenemu odvetniku.
Zadnji klinični pregled tožnice kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.
Nedvomno gre pri tožnici za številne zdravstvene težave, kot jih ugotavlja sodni izvedenec in kot izhaja tudi iz dokumentacije v spisu. Zaradi teh težav je tožnica že razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve, s tem da delo opravlja le ob določenih omejitvah in pa v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Pri tožnici se zdravstveno stanje poslabšuje, vendar kot je to prepričljivo izpovedal sodni izvedenec, zaenkrat še ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale dodatne omejitve oziroma, da bi bila pri tožnici ugotovljena popolna delanezmožnost v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
ZDR-1 člen 15, 15/3, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2, 111, 111/1, 111/1-4, 200, 200/3.. ZDR člen 13, 204, 204/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ničnost - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS.
Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1).
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - vzpostavitev prejšnjega stanja - prepovedni zahtevek
Kljub že vzpostavljenem stanju pred vznemirjanjem je tožbeni zahtevek, ki meri na prepoved ponovnega vznemirjanja lastninske pravice, utemeljen, saj glede na toženkino ravnanje pred vložitvijo tožbe in še med pravdo obstaja nevarnost, da bo toženka v bodoče ponovno ovirala tožničin dostop do kletnih prostorov.
OZ člen 34, 34/2, 35, 39. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
določljivost predmeta pogodbe - trditveno breme - dejanski lastnik - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - ničnost pogodbe zaradi predmeta - pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom - nekonkretizirane trditve - obveznost prizadevanja
Predmet pogodbe, ki je opredeljen kot „strokovno sodelovanje in usmerjanje postopka izdelavne OPPN z vidika doseganja največje možne izrabe oziroma zazidljivosti zemljišča“ je nedoločen. Predmet pogodbe je tudi nedoločljiv, saj so pogodbena dela opredeljena z nedoločenimi pojmi, kot so "pregled dokumentacije", "usmerjanje in kontrola", "aktivnosti" oziroma "pomoč". Izpolnitvena ravnanja v Pogodbi niso konkretizirana in zato niso določena niti določljiva. Glede na raznolikost storitev, ki jih je mogoče šteti pod storitve svetovalnega inženiringa, zgolj pavšalno zatrjevanje, da naj bi šlo za identične storitve, ne zadošča za opredelitev dogovorjenih storitev. Tožena stranka v nadaljevanju postopka teh trditev ni konkretizirala, temveč je na splošno navajala, da naj bi obe pogodbi skupaj predstavljali celovito izvedbo svetovalnega inženiringa.
Tudi v primeru, ko se izvajalec storitve zaveže, da si bo prizadeval doseči končni interes naročnika (ne pa, da ga bo dosegel), mora biti obveznost določena oziroma določljiva glede izpolnitvenega ravnanja. Če ni jasno, s kakšnim ravnanjem naj bi tožena stranka prispevala h končnemu interesu investitorja, da bi bil sprejet OPPN s čim večjim faktorjem zazidljivosti, potem tudi ni mogoče ugotoviti, ali naj bi, tako kot to zatrjuje, naročilo opravila v celoti ali delno oziroma ali ga je sploh opravljala.
Nenazadnje pa tudi ni mogoče spregledati, da sta bili vsebina in obseg pogodbenih del mnogo bolj podrobno opredeljeni v ponudbi družbe R. d.o.o. z dne 10. 4. 2012. Navedeno pa posredno utemeljuje trditev tožeče stranke, da je bila pisna pogodba sklenjena iz razloga, da bi se legitimiral denarni tok iz tožeče stranke k toženi stranki, ne da bi bila na strani tožene stranke dogovorjena konkretna protistoritev. Takšna pogodbena podlaga je pri dvostranskem obligacijskem razmerju nedopustna, saj je v nasprotju z moralnimi načeli, zato je pogodba nična tudi iz tega razloga.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00012445
ZKP člen 15, 340, 340/2, 442, 442/1. KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 53, 53/2, 53/2-3, 211, 211/1, 211/5, 251, 251/1. URS člen 29, 29-2.
sojenje v nenavzočnosti - neopravičen izostanek z naroka - obdolženčeva sposobnost sodelovati na glavni obravnavi - bolezensko stanje srca in ožilja - nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja - izvid in mnenje izvedenca - zloraba procesnih pravic - pravica do obrambe - temeljna jamstva poštenega postopka - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - odmera enotne kazni - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje ponarejanja listin
Obdolženec je simptomatiko svojega bolezenskega stanja izkoriščal v tolikšnem obsegu, da je izkazano manipuliranje z okoliščinami zavodskih objektivnih možnosti izključiti akutno poslabšanje zdravstvenega stanja, vse s ciljem pred sodiščem izkazovati nezmožnosti aktivnega sodelovanja v kazenskem postopku, doseganja preložitve narokov in neizvedbe glavne obravnave.
Sodišče je obdolžencu omogočilo aktivno sodelovanje oziroma možnost izjaviti se o vseh dokazih, obdolženec pa te pravice zavestno ni izkoristil.
poenostavljena prisilna poravnava - prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - razrešitev upravitelja
Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Zato nad istim dolžnikom ne moreta teči oba postopka hkrati.
Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o prekinitvi postopka.
Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da se razreši upravitelja pred odločitvijo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, saj je treba zaradi izostanka kavtel, ki sicer v postopku redne prisilne poravnave varujejo položaj upnika, zaradi uravnoteženosti položaja obeh strank zagotoviti nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - ustavitev izvršbe - potrebni pravdni stroški - umik tožbe - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasen umik tožbe
Določbo 158. člena ZPP je treba razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če je tožeča stranka z umikom zamudila, je posledica njene zamude, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so nastali potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek.
Pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, vendar se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Sprememba je bolj redakcijske in ne vsebinske narave, saj se je opustila odvečna odločba o posesti pravice stvarne služnosti, ker je ta pojmovno zajeta že v natančneje določeni soposesti stvari.
Priznavanje soposesti tistemu, ki skupaj z drugimi poseduje stvar ali izključno poseduje le del stvari, vključuje položaj tistega, ki je dejansko uporabil nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Za posestno varstvo zadošča zatrjevana in dokazana delna oblast nad stvarjo, pri čemer zatrjevanje pravice, na kateri takšna oblast temelji (stvarna služnost), ni pomembno.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00013069
ZZZDR člen 51, 59. ZMZPP člen 53, 53/2, 67, 67/2. OZ člen 533.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje zakoncev - pristojnost slovenskega sodišča - skupno premoženje v tujini - obstoj življenjske skupnosti zakoncev - prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti - dokazno breme - darilna pogodba - darilo - navidezna darilna pogodba - podjetniško premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema
Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP).
Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.
Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.
Toženec je bil res samostojni podjetnik že v času pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, vendar pa njegova obrt ni bila tako uspešna, da bi prihranil toliko denarja, da bi sam financiral nakup zemljišč in gradnjo stavb. Nekaj strojev in orodja v lasti toženca ni predstavljalo takšnega kapitala, iz katerega bi bilo ustvarjeno premoženje, za katerega tožnica trdi, da je skupno. To premoženje je bilo ustvarjeno kot rezultat dela obeh zakoncev v lesarski dejavnosti v približno tridesetih letih.
Toženec ni uspel dokazati, da gre pri nepremičninah za njegovo posebno premoženje, pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, po razpadu življenjske skupnosti in na podlagi darilnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vse nepremičnine, ki so razvidne iz izreka delne sodbe, predstavljajo skupno premoženje, saj so bile odplačno pridobljene v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.
pravica dostopa do omrežja za prenos električne energije - dostop do omrežja električne energije - nelegalna gradnja - ranljivi odjemalci in nujna oskbra - romska skupnost - pravica do varnosti - kolizija pravic
Določilo 51. člena EZ-1, na katerega se sklicuje tožnik, v njegovem primeru nedvomno ni uporabno. Tožnik namreč ni (ranljivi) odjemalec električne energije, ker doslej nesporno (še) ni (bil) legalno priključen na omrežje. Objekt, v katerem živi, je nelegalna gradnja, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev po 147. členu EZ-1 za priključitev na omrežje, prav tako ne predpisanih tehničnih zahtev iz 149. člena EZ-1. Posebne pravice, ki jih tožnik kot pripadnik romske skupnosti terja zase v zvezi z dostopom do električnega omrežja, pa so v očitni koliziji z ustavno pravico do varnosti.
ugotovitev vrednosti nepremičnine - pripombe na cenitveno poročilo - ogled nepremičnine - vabilo na ogled nepremičnin - neudeležba - opravičljiv razlog - učinki predloga za odlog izvršbe
Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila dolžnica vabljena na ogled nepremičnine. Res je, da je zaprosila za preložitev ogleda, vendar pa je to prošnjo utemeljila le z vloženim predlogom za odlog izvršbe. Ker sam predlog za odlog še ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, tudi ne predstavlja opravičljivega razloga za neudeležbo na ogledu oziroma za neopravljen ogled. V pripombah je dolžnica navedla le, da se ogleda ni udeležila, ker je bila ta dan odsotna, ob tem pa ne pojasni, kaj je bil vzrok njeni odsotnosti, in tudi ne trdi, da bi odsotnost kakorkoli javila cenilcu, ki je posledično ogled pravilno opravil v njeni nenavzočnosti in zato le z zunanje strani. Dolžnica tudi ne pojasni, kako oziroma v čem bi oprava notranjega ogleda sploh vplivala na ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj ne poda nobene trditvene podlage o morebitni nadstandardni opremi stanovanja, prenovi stanovanja ipd., kar bi lahko vplivalo na višjo vrednost stanovanja.
Cenilec je sicer po prejemu pripomb dolžnici dal dodatno možnost oprave notranjega ogleda, česar pa mu ob upoštevanju dejstva, da je svoje delo že opravil in cenitev izdelal na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, in brez notranjega ogleda zaradi razlogov na dolžničini strani, ni bilo treba storiti in za to niti ni zakonske podlage. Posledično so vse navedbe, ki jih dolžnica v pripombah in v pritožbi podaja glede razlogov za odsotnost na ponovnem ogledu, pravno nepomembne in ne morejo vplivati na pravilnost sprejete odločitve.
izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - podatki o prometu na transakcijskem računu - pravica do varstva osebnih podatkov - predlog državnega tožilca - odredba preiskovalnega sodnika - obrazložitev odredbe - dokazni standard - razlogi za sum
Ob smiselni razlagi 20. točke odločbe Up-1006/13 pritožbeno sodišče izpostavlja, da mora sodnik tudi v obrazložitvi odredbe izdane po določbah 156. člena ZKP pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so podani razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja (oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče utemeljeno sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca), kot tudi potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov, torej da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi.
Dejstvo, da je predlog državnega tožilca za odreditev prikritega ukrepa obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za njegovo odreditev in nato svojo odločitev skrbno obrazloži.
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da nagrada za narok glede na teleološko in zgodovinsko razlago vključuje nagrado za vse naroke v postopku. Namen zakonodajalca je predvsem razviden iz 14. člena ZOdvT, ki vzpostavlja celovitejši pristop k nagrajevanju odvetnikovega dela, po katerem se odvetnikove zaključene celote storitve v postopku ne drobi.
kazenska odgovornost kot predhodno vprašanje - vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi - ni predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - tožba na razveljavitev pogodbe - kaznivo dejanje in kazenska odgovornost - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje samovoljnosti
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je rešitev spora v obravnavani pravdi odvisna od odločitve v kazenskih zadevah zoper obe pravdni stranki, je zmotna. Čeprav se obe kazenski zadevi nanašata na isti dogodek kot ta pravda, od okoliščin, ali je tožnik zaradi izmikanja plačilu kupnine zagrešil očitano kaznivo dejanje goljufije in ali je toženec zagrešil očitano kaznivo dejanje samovolje pri izterjavi kupnine, ni odvisna odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi, ki se glasi na razveljavitev prodajne pogodbe.
Za predhodno vprašanje bi šlo le takrat, če bi bila odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od vprašanja, ali sta pravdni stranki zagrešili očitani kaznivi dejanji in če bi bil obstoj kaznivih dejanj v pravdnem postopku pogoj za nastanek vtoževane civilno pravne posledice, kar pa v obravnavanem primeru ni.