DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00013069
ZZZDR člen 51, 59. ZMZPP člen 53, 53/2, 67, 67/2. OZ člen 533.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje zakoncev - pristojnost slovenskega sodišča - skupno premoženje v tujini - obstoj življenjske skupnosti zakoncev - prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti - dokazno breme - darilna pogodba - darilo - navidezna darilna pogodba - podjetniško premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema
Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP).
Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.
Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.
Toženec je bil res samostojni podjetnik že v času pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, vendar pa njegova obrt ni bila tako uspešna, da bi prihranil toliko denarja, da bi sam financiral nakup zemljišč in gradnjo stavb. Nekaj strojev in orodja v lasti toženca ni predstavljalo takšnega kapitala, iz katerega bi bilo ustvarjeno premoženje, za katerega tožnica trdi, da je skupno. To premoženje je bilo ustvarjeno kot rezultat dela obeh zakoncev v lesarski dejavnosti v približno tridesetih letih.
Toženec ni uspel dokazati, da gre pri nepremičninah za njegovo posebno premoženje, pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, po razpadu življenjske skupnosti in na podlagi darilnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vse nepremičnine, ki so razvidne iz izreka delne sodbe, predstavljajo skupno premoženje, saj so bile odplačno pridobljene v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.
Krajše odsotnosti tožnice z dela v spornem obdobju, zaradi katerih je opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki za polni delovni čas, ne pomeni, da je šlo le za občasno delo s prekinitvami, in da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - sporna dejstva v izvršbi - obstoj terjatve - ugovorni razlogi, ki preprečujejo izvršbo - izvršljivost terjatve - ugovor zapadlosti terjatve - nedopustnost izvršbe - ugotovitev nedopustnosti izvršbe - kršitev pogodbenih obveznosti - odstop od kreditne pogodbe
Obstoja in višine terjatve, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu, dolžnik v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe ne more izpodbijati. Načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka sodišču ne dovoljuje presojati utemeljenosti in pravilnosti izvršilnega naslova. Upoštevati mora terjatev, kot je opredeljena v izvršilnem naslovu. V ugovoru zoper sklep o izvršbi se lahko uveljavljajo le razlogi, ki preprečujejo izvršbo. Nobeden od teh pa ne dopušča ponovne presoje utemeljenosti terjatve iz izvršilnega naslova.
Odstop od pogodbe zaradi kršitve pogodbenih obveznosti kreditojemalcev pri plačevanju kreditnih obrokov, s posledično takojšnjo zapadlostjo celotne terjatve, je bil dogovorjen že v kreditnih pogodbah oz. notarskih zapisih, ki sta jih tožnika kot poroka in pogodbeni stranki podpisala ter se z njimi strinjala. To pomeni, da je bil obstoj terjatve, nastale na način (z odstopom od kreditne pogodbe zaradi neplačevanja kreditnih obveznosti), ki ga skušata pritožnika izpodbijati, ugotovljen že v izvršilnem naslovu - notarskem zapisu.
pravni interes za pritožbo - ločitvena pravica - priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - delni umik zahteve
Pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Pravni interes mora obstajati ves čas pritožbenega postopka, do odločitve o pritožbi. Glede na izrecno vztrajanje pritožnika le pri uveljavljanju ločitvene pravice v obsegu, kot mu je le-ta že priznana, se izkaže, da pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev pritožnik nima več.
ugotovitev vrednosti nepremičnine - pripombe na cenitveno poročilo - ogled nepremičnine - vabilo na ogled nepremičnin - neudeležba - opravičljiv razlog - učinki predloga za odlog izvršbe
Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila dolžnica vabljena na ogled nepremičnine. Res je, da je zaprosila za preložitev ogleda, vendar pa je to prošnjo utemeljila le z vloženim predlogom za odlog izvršbe. Ker sam predlog za odlog še ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, tudi ne predstavlja opravičljivega razloga za neudeležbo na ogledu oziroma za neopravljen ogled. V pripombah je dolžnica navedla le, da se ogleda ni udeležila, ker je bila ta dan odsotna, ob tem pa ne pojasni, kaj je bil vzrok njeni odsotnosti, in tudi ne trdi, da bi odsotnost kakorkoli javila cenilcu, ki je posledično ogled pravilno opravil v njeni nenavzočnosti in zato le z zunanje strani. Dolžnica tudi ne pojasni, kako oziroma v čem bi oprava notranjega ogleda sploh vplivala na ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj ne poda nobene trditvene podlage o morebitni nadstandardni opremi stanovanja, prenovi stanovanja ipd., kar bi lahko vplivalo na višjo vrednost stanovanja.
Cenilec je sicer po prejemu pripomb dolžnici dal dodatno možnost oprave notranjega ogleda, česar pa mu ob upoštevanju dejstva, da je svoje delo že opravil in cenitev izdelal na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, in brez notranjega ogleda zaradi razlogov na dolžničini strani, ni bilo treba storiti in za to niti ni zakonske podlage. Posledično so vse navedbe, ki jih dolžnica v pripombah in v pritožbi podaja glede razlogov za odsotnost na ponovnem ogledu, pravno nepomembne in ne morejo vplivati na pravilnost sprejete odločitve.
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da nagrada za narok glede na teleološko in zgodovinsko razlago vključuje nagrado za vse naroke v postopku. Namen zakonodajalca je predvsem razviden iz 14. člena ZOdvT, ki vzpostavlja celovitejši pristop k nagrajevanju odvetnikovega dela, po katerem se odvetnikove zaključene celote storitve v postopku ne drobi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00012445
ZKP člen 15, 340, 340/2, 442, 442/1. KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 53, 53/2, 53/2-3, 211, 211/1, 211/5, 251, 251/1. URS člen 29, 29-2.
sojenje v nenavzočnosti - neopravičen izostanek z naroka - obdolženčeva sposobnost sodelovati na glavni obravnavi - bolezensko stanje srca in ožilja - nenadno poslabšanje zdravstvenega stanja - izvid in mnenje izvedenca - zloraba procesnih pravic - pravica do obrambe - temeljna jamstva poštenega postopka - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - odmera enotne kazni - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje ponarejanja listin
Obdolženec je simptomatiko svojega bolezenskega stanja izkoriščal v tolikšnem obsegu, da je izkazano manipuliranje z okoliščinami zavodskih objektivnih možnosti izključiti akutno poslabšanje zdravstvenega stanja, vse s ciljem pred sodiščem izkazovati nezmožnosti aktivnega sodelovanja v kazenskem postopku, doseganja preložitve narokov in neizvedbe glavne obravnave.
Sodišče je obdolžencu omogočilo aktivno sodelovanje oziroma možnost izjaviti se o vseh dokazih, obdolženec pa te pravice zavestno ni izkoristil.
V napadenem sklepu ni obrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje šteje stroške, naložene priči, med krivdne stroške, torej take, ki jih je povzročila priča. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu obvezen storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Priča navaja, da je s preložitvijo glavne obravnave bila ustno seznanjena, pisno vabilo pa bi sodišče lahko poslalo po pošti. Zakaj tega ni storilo, v napadenem sklepu ni obrazloženo.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODNI REGISTER
VSL00013135
ZGD-1 člen 17, 23, 23/1. ZSReg člen 30, 30/2, 30/3. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-a, 47/2.
firma družbe - obseg preizkusa - vpis ustanovitve družbe v sodni register - zavrnitev predloga - odredba o odpravi pomanjkljivosti
Pritožbeno sodišče je opozorilo registrsko sodišče, da se pri odločanju o vpisu družbe z izbrano firmo sodišče po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 ne omeji le na kontrolo firm subjektov vpisa, ki so bili na dan vložitve predloga za vpis ustanovitve družbe (to je 28. 2. 2017), vpisani v sodni register, torej le na preizkus jasnega razlikovanja od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi ali je vpis firme skladen z določbami poglavja ZGD-1 o firmi. Glede na pritožbene navedbe pritožnika o že registrirani blagovni znamki S., s katero se opravlja dejavnost izposoje vozil in upravljanja voznih parkov, je opozorilo na relevantnost presoje dopustnosti izbrane firme subjekta vpisa po 17. členu ZGD-1.
Po presoji pritožbenega sodišča je materialno pravno pravilno in utemeljeno očitno registrsko sodišče štelo, da je firma subjekta vpisa E. d.o.o. v nasprotju z določbo 17. člena ZGD-1. Firma predlagane ustanovitve družbe je namreč nezakonita že zato, ker vsebuje registrirano blagovno znamko S.
Z odredbo Srg 2017/42389 z dne 13. 11. 2017 je registrsko sodišče skladno z drugim odstavkom 30. člena ZSReg predlagatelja pozvalo, da v 15 dneh po prejemu odredbe spremeni firmo subjekta vpisa in ustrezno spremeni spremljajoče listine, potrebne za ustanovitev družbe. V danem 15 dnevnem roku, to je do 4. 1. 2018, predlagatelj ni odreagiral na odredbo. V taki situaciji je imelo registrsko sodišče podlago za zavrnitev predloga za vpis ustanovitve družbe E. d.o.o. v tretjem odstavku 30. člena ZSReg.
Po izvedenem postopku po drugem odstavku 30. člena ZSReg registrsko sodišče ni imelo več podlage za presojo (ne) ustreznosti izbrane firme po predlogu za vpis v sodni register, saj je to presojo opravilo že pred izdajo odredbe o dopolnitvi predloga.
izbrisni razlog - neobstoj premoženja družbe kot izbrisni razlog - izbrisni razlog subjekt ne posluje na registriranem poslovnem naslovu - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - razlogi za ugovor proti sklepu o začetku postopka izbrisa - odločanje o ugovoru proti sklepu o začetku postopka izbrisa - ugovor upnika - nepravilna razlaga odločbe Ustavnega sodišča
Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče obravnavalo ugovor subjekta vpisa in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-57/15-13 in U-I-2/16-6 z dne 14. 4. 2016, postopek ustavilo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je omenjeno odločbo Ustavnega sodišča registrsko sodišče delno povzelo iztrgano iz konteksta celotne odločbe in okvira obravnave ter ugotovljene protiustavnosti ZFPPIPP. Ustavno sodišče je namreč v navedeni odločbi ugotovilo protiustavnost ZFPPIPP zaradi neenakosti položajev upnikov, ki želijo z ugovorom preprečiti izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije glede na to, ali je bil postopek izbrisa začet na podlagi izbrisnega razloga po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP (da je subjekt vpisa prenehal poslovati, nima premoženja in je izpolnil vse svoje obveznosti), ali pa na podlagi izbrisnega razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP (da subjekt vpisa ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register).
Iz celotnega konteksta odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da se možnost uveljavljanja vsebinsko enakega ugovora kot v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP tudi v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, nanaša le na ugovor upnika, ne pa na ugovor subjekta vpisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSM00014782
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 38, 38/1. KZ-1 člen 44, 45, 45/2, 47, 47/5, 75, 75/1, 86, 86/11,186, 186/1, 186/3, 307, 307/1. ZKP člen 83, 95, 95/1, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-9, 371/1-11, 372, 373, 383, 383/1, 387.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - dvom v nepristranost sodnika - izločitev dokazov - pravica do informacijske zasebnosti - hramba odvzetih prstnih odtisov - nejasni razlogi sodbe - beneficium cohaesionis - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - odločba o kazenski sankciji - primerna kazen - kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivnih snovi - obteževalne in olajševalne okoliščine - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - direktni naklep - stranska denarna kazen - stroški kazenskega postopka - očitek protispisnosti - prekoračitev obtožbe - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili - zakonitost pri izrekanju kazni - koristoljubni namen - način odvzema premoženjske koristi
Hranjenje prstnih odtisov v bazi podatkov, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili hranjeni zakonito, namreč ovrže Ustavno sodišče z odločbo U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014, ki je v postopku za oceno ustavnosti ugotovilo, da je v bazi profila DNK ni možno hraniti DNK profilov za osebe, ki niso bile pravnomočno obsojene, kot je to primer v obravnavani zadevi.
prikriti preiskovalni ukrep - tajno opazovanje in sledenje - pristojna uradna oseba - preiskava carinskih organov - preiskava prevoznega sredstva
Uslužbenca FURS sta z izvajanjem poostrenega nadzora z namenom finančnega nadzora in nadzora nad vnosom, iznosom, tranzitom in prenosom carinskega in trošarinskega blaga, dejansko izvajala klasične metode opravljanja nalog pooblaščenih oseb FURS, v skladu z določbami ZFU in Pravilnika. Njune aktivnosti torej nikakor niso pomenile izvajanja prekritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja. Pri ukrepu po 149.a členu ZKP gre namreč za načrtno, dalj časa trajajoče ali ponavljajoče opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja ter tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu, fotografiranjem in video snemanjem. Takšnih aktivnosti pa pooblaščena uslužbenca FURS v obravnavanem primeru nista izvajala, niti pritožnik tega ne zatrjuje.
Dokazi, pridobljeni na podlagi njunih zakonitih aktivnosti in ukrepov, torej niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne s kršitvijo določb kazenskega postopka. Zato niso dokazi, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodne odločbe, in jih posledično ni dopustno izločiti iz spisa.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - doseganje pričakovanih delovnih rezultatov
V 11. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da nedoseganje plana na letni, kvartalni ali mesečni ravni v višini 60 % določenih planov predstavlja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ter da je tožena stranka upravičena preverjati doseganje planov, ki jih določi v skladu s svojo poslovno politiko in glede na predhodne rezultate delavca. Delovni rezultat tožnika v letu 2012 je bil občutno slabši od tistega v letu 2011. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je imela tožena stranka glede določila pogodbe o zaposlitvi in ugotovljen rezultat tožnikovega dela v prvem polletju leta 2012 utemeljen razlog za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Ker dolžnik še vedno ni izpolnil obveznosti, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zvišalo zagroženo denarno kazen iz prvotnih 10.000,00 na 12.000,00 EUR, kar je še vedno upoštevaje pomen dejanja ter druge okoliščine primera.
izterjava davčnih obveznosti - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - popolnost predloga za izvršbo - skladnost predloga za izvršbo in izvršilnega naslova - relativno zastaranje - absolutno zastaranje davčne obveznosti - prispevki - stroški davčne izvršbe
Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine.
V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje le pavšalno. Ob tem iz podatkov spisa ni razvidno, da bi kakšna od obveznosti ob začetku postopka davčne izvršbe že relativno zastarala. Davčni postopek pozna tudi absolutno zastaranje, s katerim pravica ugasne in na katerega je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti odloča po stanju na dan odločanja sodišča prve stopnje, na ta dan pa desetletni rok za absolutno zastaranje še ni potekel za nobeno od obveznosti iz seznama izvršilni naslovov, zato bo o zastaranju v nadaljnjem postopku odločalo sodišče prve stopnje.
Ker se prispevki obravnavajo kot davek, je za njihovo izterjavo pristojen davčni organ, zato je odmerna odločba za prispevke lahko vsebovana v seznamu izvršilnih naslovov brez zahteve za njeno predložitev v izvršilnem postopku. Tudi stroški postopka pobiranja davkov so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00012457
KZ-1 člen 86, 86/11.. ZKP člen 402, 402/3.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - izvršitev izrečene zaporne kazni
Popolna neodzivnost, pasivnost in ignorantski odnos obsojenega do privilegija, ki mu ga je z izrečeno sodbo omogočilo sodišče prve stopnje, da se torej izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, zato po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo in ne dopuščajo nobenega podaljševanja izvršitve kazni na ta način. Zgolj obsojenčeva prošnja, da se ga ponovno napoti na CSD za dogovor za opravljanje družbeno koristnega dela, ko je hkrati očitno, da sam v tej smeri ni storil prav ničesar, namreč na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin ni nobena garancija, da bi obsojenec svoje obveznosti tudi dejansko izpolnil.
dokazovanje z izvedencem - postavitev novega izvedenca - neposlovna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - zlom leve koželjnice - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Bolečina je subjektivna kategorija, vendar izvedensko mnenje služi ne le objektivizaciji obsega škode, ampak tudi preveritvi verodostojnosti oškodovančevih trditev in izpovedbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011903
OZ člen 126, 190, 191. ZPSPP člen 19. SPZ člen 68, 115.
poslovni prostor - najemna pogodba - pravice in obveznosti iz najemnega razmerja - stroški obratovanja - odgovornost najemnika za plačilo obratovalnih stroškov - aktivna legitimacija upravnika - pasivna legitimacija najemnika - obveznost lastnika - neupravičena obogatitev - izdatek za drugega - verzija - pogodba v korist tretjega
SPZ kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na celo stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (primerjaj 68. in 115. člen SPZ) oziroma v konkretnem primeru lastnika in ne najemnika. Nesporno je, da toženec ni lastnik poslovnega prostora, pač pa le najemnik oziroma dejanski uporabnik prostora. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da sta se najemnik, tj. toženec in lastnik sporne nepremičnine v Pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 11. 2. 2016 (Najemna pogodba) dogovorila, da stroški obratovanja bremenijo najemnika (9. in 10. Najemne pogodbe). Vendar navedena pogodba ureja le razmerje med najemnikom in lastnikom, določa njune medsebojne pravice in obveznosti (inter partes), ne ureja pa razmerja oz. obveznosti najemnika do upravnika oz. tretjih oseb.
Posledično tudi ne drži stališče tožeče stranke, da naj bi šlo pri sklepanju Najemne pogodbe za pogodbo v korist tretjega (126. člen OZ). Korist tretjega se namreč kaže v pridobitvi lastne in neposredne pravice tretjega zahtevati od dolžnika izpolnitev pogodbe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj sta najemnik in najemodajalec zgolj dogovorila, da je obveznost plačati stroške obratovanja na najemniku ter določila način plačevanja le-teh.
Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.
Pri neupravičeni pridobitvi na podlagi 190. člena OZ se zahteva, da je stranka, ki je plačala dolg, menila, da izpolnjuje svoj dolg oziroma, če je vedela, da ni dolžna plačati, bi si za uspešno uveljavljanje vračila morala pridržati pravico zahtevati nazaj (191. člen OZ). Iz okoliščin v predmetnem gospodarskem sporu pa izhaja, da je tožeča stranka plačala dolg, za katerega je vedela, da ni njen. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka na podlagi 197. člen OZ (izdatek za drugega) pa bi morala izkazati, da je bila tožena stranka, za katero je tožeča stranka potrošila svoja sredstva, to obveznost dolžna izpolniti na podlagi zakona.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - ustavitev izvršbe - potrebni pravdni stroški - umik tožbe - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasen umik tožbe
Določbo 158. člena ZPP je treba razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če je tožeča stranka z umikom zamudila, je posledica njene zamude, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so nastali potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek.