nujni dediči - nujni delež - prikrajšanje nujnega deleža - sklep o dedovanju - vsebina sklepa o dedovanju - dedna pravica - dedna izjava - odstop dednega deleža - odpoved dedovanju - vračanje daril dedičev - zmanjšanje oporočnih razpolaganj - dedna transmisija - sposobnost biti stranka - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - sporna dejstva
Ker je A. A. zapustnico sicer preživel, a umrl pred zaključkom zapuščinskega postopka, je dedičem po pokojnem A. A. treba omogočiti udeležbo v zapuščinskem postopku po zapustnici (134. člen ZD).
A. A. je v predmetnem postopku že uveljavljal nujni delež in njegovo prikrajšanje. V lastnoročno podpisani vlogi zapuščinskemu sodišču z dne 19. 1. 2017 je obširno pojasnil, kakšna je vsebina prikrajšanja glede na to, koliko je kateri izmed dedičev po zapustnici že prejel, vključno z oporočno dedinjo. Kot pravni laik je smiselno navajal enako, kot navajajo v pritožbi zakoniti dediči. A. A. si je tako pravočasno in aktivno prizadeval za uveljavitev svojega (nujnega) dednega deleža.
napotitev na pravdo - premoženje zapustnika - manj verjetna pravica dediča - darila - darila, ki vplivajo na obseg zapuščine
Glede denarnih prihrankov v približni višini 33.000,00 EUR je zapuščinsko sodišče ugotovilo, da pritožnika nista izrecno izkazala, da je navedeno premoženje v času smrti zapustnika še obstajalo, zato je pravilno na pravdo napotilo njiju.
podjemna pogodba - obligacija rezultata - pravica do plačila - trditveno in dokazno breme
Pogodba o opravljanju storitev je podjemna pogodba, pri kateri ima podjemnikova obveznost značilnosti obligacije rezultata. Navedeno pomeni, da je podjemnik do plačila upravičen šele, ko v celoti in pravilno doseže rezultat - izpolni svojo obveznost.
ugotovitev lastninske pravice - obstoj pravde - stranski intervenient - sosporniški intervenient - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobroverni pridobitelj - singularni pravni naslednik - učinek pravnomočne sodbe - razširjene subjektivne meje pravnomočnosti - odsvojitev nepremičnine med pravdo
Sodba, izdana med pravdnima strankama, bo neposredno učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar oz. pravico pridobila med pravdo, tj. proti singularnemu pravnemu nasledniku toženca. To sicer ne velja, če bi pridobitelj po pravilih stvarnega prava med tem že postal lastnik; predvsem glede nepremičnin je tu bistveno načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar pa je treba poudariti, da je bil P. F. v pravdi med tožnikom in J. F. stranski intervenient na strani toženca in kot tak je bil v položaju sosporniškega intervenienta, saj se je sodba neposredno nanašala nanj kot na pridobitelja. Kakršnokoli sklicevanje na dobroverno pridobitev po načelu zaupanja v zemljiško knjigo je bilo zato že na prvi pogled izključeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011734
ZD člen 212, 213.
pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - narava pogodbe - vsebina pogodbe - dediči kot nujni sosporniki - spor o obsegu zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica - darilna pogodba
Med zakonitimi dediči obstaja spor o tem, ali premoženje iz darilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju spada v zapuščino.
V zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dedinja že vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, ki so bile predmet te pogodbe, zato tako pogodba kot zemljiškoknjižno stanje izkazujeta, da je verjetnejša pravica te dedinje kot pravica pritožnikov.
Dediči so nujni enotni sosporniki, kar pomeni, da morajo vsi dediči sodelovati v pravdi na aktivni ali pasivni strani.
Ker je upnik prijavil terjatev v skladu s 60. členom ZFPPIPP, njegova prijava pa se nanaša na terjatev, ki je oživela zato, ker je v stečajno maso vrnil korist, ki jo je imel zaradi dolžnikovega dejanja, ki je v stečajnem postopku izpodbojno, se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ne gre za prijavo terjatve v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 59. člena ZFPPIPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012476
OZ člen 3, 5, 6, 6/1, 6/2, 8, 39, 86, 86/1, 88, 88/1, 88/2, 112, 119, 372. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZBan-1 člen 155.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - predvidljivost - prosto urejanje obligacijskih razmerij - valutna klavzula - causa credendi - oderuška pogodba - sklenitvena faza pogodbe - pravica in dolžnost informiranja - pojasnilna dolžnost banke - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - jezik, ki je potrošnikom lahko razumljiv - načelo vestnosti in poštenja - skrbnostjo dobrega strokovnjaka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - nejasni pogodbeni pogoji - delna ničnost pogodbe - spremenjene okoliščine
Sklenitev kreditne pogodbe v valuti, ki ni valuta, v kateri prejema dohodke, za kreditojemalca nedvomno predstavlja tveganje. Prevzem takšnega tveganja v zameno za ugodnejšo obrestno mero sam po sebi ni nedopusten, čeprav bi bilo tveganje za potrošnika precejšnje in neobvladljivo. Bistveno pa je, da je tveganje prevzeto na podlagi poštenih in odprtih pogajanj ter kot posledica informirane odločitve.
Dogovor o valuti vračila je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistven del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke. Banka se svoje pojasnilne dolžnosti ne more razbremeniti z ugovorom, da stranka ni vprašala ali drugače izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne zadostuje dejstvo, da je tožena stranka tožnikoma predočila, da lahko pride do spremembe tečaja in spremembe obroka. Prav tako ne zadostuje dejstvo, da ni posebej poudarjala prednosti kredita v tuji valuti in da tožnikov ni zavajala z zagotovili o pričakovani stabilnosti tečaja. Tožena stranka je bila namreč v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti v domači valuti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. To velja toliko bolj, ker je tožena stranka kredite v tuji valuti sama ocenjevala za bolj tvegane in zato zahtevala višjo kreditno sposobnost, poleg tega pa je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti, zato je lahko pričakovala, da bo povprečni potrošnik, če ne bo primerno seznanjen z mogočimi negativnimi posledicami valutnega tveganja, izbral kredit v tuji valuti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012692
ZVKSES člen 8, 8/3, 8/8, 15, 15/3, 18, 26, 26/4. OZ člen 239, 239/1, 251, 251/5. ZVPot člen 16, 18, 18/2, 20. ZGO-1 člen 94, 94/2.
varstvo kupcev stanovanj - pravni interes za tožbo - izpolnitev obveznosti - splošni pogoji prodaje posameznih delov stavbe - izročitev bančne garancije - bančna garancija za odpravo skritih napak - garancijski list - etažni načrt - izročitev predhodnega etažnega načrta - tehnična dokumentacija - upnikove pravice - pogodbena kazen
Ker so splošni pogoji sestavni del vsake prodajne pogodbe (katere predmet je posamezen del stavbe) in ker njihova vsebina v obravnavani zadevi ne izpolnjuje vseh zahtev iz osmega odstavka 8. člena ZVKSES, bi lahko tožnica „kvečjemu“ osporavala njihovo veljavnost oziroma (posledično veljavnost same) prodajne pogodbe. A česa takega v tem postopku ne uveljavlja.
26. člen ZVKSES ne določa, da kupec, če mu prodajalec bančne garancije ne izroči ob izročitvi stanovanja, izgubi pravico zahtevati takšno garancijo. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica, ker izročitve garancije ni zahtevala ob izročitvi nepremičnine, z zahtevo na izročitev bančne garancije (z dne 5. 2. 2013) oziroma samo tožbo prepozna, zato ni moč pritrditi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00012046
ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 57, 57/2, 58, 58/1. ZPP člen 7, 7/1, 212. ZD člen 142, 142/1, 143.
izvršilni naslov - ločitev zapuščine - sklep o dedovanju - ločeno premoženje - univerzalno pravno nasledstvo - omejitev odgovornosti dediča do višine podedovanega premoženja
Ločitev zapuščine (separatio bonorum) je namenjena zaščiti in poplačilu zapustnikovih upnikov. Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja lahko ti dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega) premoženja. S tem se dediču onemogoči, da razpolaga s stvarmi in pravicami iz zapuščine, dokler niso poplačani zapustnikovi upniki, ki so zahtevali ločitev. O upnikovemu predlogu za ločitev zapuščine sodišče odloči s sklepom, ki je konstitutiven in učinkuje samo v korist upnikov, ki so ločitev predlagali. Zapuščinsko sodišče mora nato ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek za poplačilo njihovih terjatev oziroma za zavarovanje njihovih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, zapuščinski postopek pa prekiniti do končanja teh postopkov. Šele tedaj bo namreč znan ostanek zapuščine, ki ga po poplačilu upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine, lahko podeduje zapustnikov dedič, zato do ugotovitve tega podatka ni mogoče izdati pravilnega sklepa o dedovanju. Če je izvedena ločitev zapuščine, lastninska pravica in druge premoženjske pravice, ki so ob smrti pripadale zapustniku in ki so predmet ločitve zapuščine, ostanejo v zapuščini kot skup premoženja z omejeno pravno subjektiviteto - ločena zapuščina, na dediče pa preide le, kar po poplačilu separatistov ostane, in sicer ex nunc. Ločitveni upniki plačilo svojih terjatev lahko zahtevajo samo iz zapuščinskega premoženja.
Zapuščinsko sodišče je izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da je dolžnik postal dedič vsega premoženja po zapustnici, torej tudi prej ločenega premoženja, saj upnika s predlogom za izvršbo na ločeno premoženje nista uspela in ni več pogojev za prekinitev zapuščinskega postopka, temveč so podani pogoji za prenos tega premoženja na dediča. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je s tem sklep o ločitvi zapuščine izgubil svojo veljavo. Upnika sta tako izgubila položaj ločitvenih upnikov in posebno varstvo, ki ga ta položaj prinaša, dolžnik pa je kot dedič postal lastnik tudi premoženja, ki je bilo prej ločeno, in v taki vlogi za obveznosti zapustnice odgovarja kot univerzalni pravni naslednik z vsem svojim premoženjem.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016731
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 39, 86, 119, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9.
ničnost kreditne pogodbe - ničnostni razlogi - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - namenski kredit - potrošniški kredit - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - nasprotovanje pravnega posla prisilnim predpisom - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - dopustna podlaga - tuja valuta - spremembe valutnih tečajev - tečajne razlike - pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - kreditna tveganja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaboverni hipotekarni upnik - predvidljivost posledice - nepričakovanost in nepredvidljivost dogodka - spremenjene okoliščine - konverzija terjatev
Bistvo tožbenih in pritožbenih navedb je očitek toženi stranki, da tožnikov kljub vedenju, da se bo tečaj gibal v njuno škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzemata s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih premoženjskih izgubah na njuni strani in velikih dobičkih na strani tožene stranke. Vsebinsko je te navedbe mogoče strniti v očitek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in nepošteni pogodbeni vsebini.
Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Tožena stranka je bila v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti.
Glede drugega sklopa gre za vsaj pomanjkljivo ocenjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim gibanjem tečaja, ki bi jih morala posredovati tožnikoma.
Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga tožnika prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja.
Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, bo to odprlo vrata presoji poštenosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011960
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 426. SPZ člen 32, 36.
najemno razmerje - najemna pogodba - najemna pogodba za določen čas - nova najemna pogodba - spor o obstoju najemnega razmerja - motenje posesti - regulacijska začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - petitorium absorbet posessorium - posestna pravda - petitorna pravda - pravica do posesti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka zatrjuje sklenitev novega najemnega razmerja, ki je bilo sklenjeno še pred potekom starega in ponuja dokaze. Ne gre torej za spor o lastninski pravici, ki bi tekel vzporedno s posestno pravdo, ampak za spor o obstoju najemnega razmerja in za vprašanje, če ima tožena stranka, ki je lastnica obravnavane nepremičnine, pravico do posesti ali ne.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZDR člen 156, 184.. ZObr člen 97f, 98c.. OZ člen 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) je zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.
umik pritožbe - domneva umika pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - dokazilo o plačilu
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni plačala sodne takse za pritožbo, je pravilno štelo, da je pritožba umaknjena (drugi odstavek 105.a člena ZPP).
izvrševanje roditeljske pravice - izbira osnovne šole - bistveni vpliv na razvoj otroka - izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem - usmeritev v prilagojeni program
Med šolama obstajajo razlike, ki pa so po mnenju pritožbenega sodišča odločilne za uspešen osebnostni razvoj otroka. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da OŠ B. poleg prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom izvaja redni program osnovne šole, OŠ A. pa poleg prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom izvaja poseben program vzgoje in izobraževanja, ki je namenjen učencem, katerim je poseben program prezahteven. Na šolah sta programa prostorsko ločena, s tem, da OŠ B. izvaja pristop vključujoče šole za učence s posebnimi potrebami, katerega namen je, da se vsi učenci skupno vključujejo v šolske in zunajšolske aktivnosti. Nasprotna udeleženka utemeljeno temu programu pripisuje odločilno prednost v zagotavljanju uspešnega osebnostnega razvoja otroka.
plačilo razlike plače - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - neenaka obravnava - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka tožnici evidentiranje prisotnosti na delovnem mestu odredila takoj zatem, ko je prejela tožničin poziv na izpolnitev zahtevkov iz delovnega razmerja, da je bilo takšno navodilo dano le tožnici, čeprav so se študija udeleževali tudi drugi sodelavci, in da tožena stranka tožnici ni odredila le vodenja oziroma, beleženja prisotnosti na delu, temveč sprotno javljanje prihodov in odhodov na delo neposredno tajnici direktorja preko elektronske pošte, odredbo glede javljanja prisotnosti na delovnem mestu utemeljeno opredelilo kot ravnanje trpinčenja na delovnem mestu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00014071
ZSSloV člen 53.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - pravica do izjave - misija
Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, razloguje o drugih odločilnih dejstvih kot so tista, ki jih izpostavlja stranka. V posledici tega ne more iti za kršitev postopka, pač pa kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, za kar pa v obravnavanem primeru prav tako ne gre.
Po določbi 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče (med drugim) pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točki a) in b) ). Tožnik in toženec nista v razmerju delavec delodajalec in toženec (družbenik in zakoniti zastopnik družbe, ki naj bi bila tožnikov delodajalec) tudi ni pravni naslednik delodajalca (izbrisane družbe). Zato ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu.
V primerih spregleda pravne osebnosti ne gre za pravno nasledstvo družbenika za obveznosti družbe, ampak za dvojno odgovornost za obveznosti družbe, to je družbe same in družbenika. Zato za takšne spore delovno sodišče ni pristojno, čeprav so predmet spora pravice iz delovnega razmerja.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZPol člen 30. ZKP člen 214.
odškodninska odgovornost države - ravnanje sodišča - odredba za hišno preiskavo - protipravnost ravnanja delavcev upravnega organa - nasilen vstop v stanovanje - nujni vstop v tuje stanovanje - načelo sorazmernosti - milejši ukrep - načelo učinkovitosti - presenečenje za stranke - neobstoj protipravnega ravnanja - nahajanje - zasledovanje osumljenca
Odredba za hišno preiskavo za izvedbo preiskave stanovanja tudi na naslovu tožnice je bila izdana pravilno.
Vstop policistov v stanovanje s poškodbo vhodnih vhodnih vrat večstanovanjskega objekta in stanovanja tožnice je bil v okviru zakonskih pooblastil, prekomerna sila ni bila uporabljena.
načelo sorazmernosti - izvršba na nepremičnine - višina terjatve - novo izvršilno sredstvo - omejitev izvršbe - predlog za drugo izvršilno sredstvo - predmet izvršbe - solastnina - skupna lastnina - vrednost nepremičnine - Center za socialno delo (CSD)
Upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. ZIZ namreč ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino, niti ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča.
Načelo sorazmernosti ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve, saj je potrebno upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. Če namreč upnik ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. V primeru, ko se izterjuje nizek dolg pa je od dolžnika realno pričakovati, da bo poskrbel za to, da zaradi tega ne bo izgubil nepremičnine, torej da bo, ali terjatev plačal, ali pa izkoristil eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja. Nizka višina terjatve torej sama po sebi še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo dolžnikovega deleža nepremičnine.