predlog za dopustitev revizije - davčna izvršba - protipravno pridobljena premoženjska korist - zastaranje - odpust dolga v osebnem stečaju - delno zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede navedenih vprašanj ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj ni zadostil zahtevam iz 367. b člena ZPP, saj v predlogu ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu le posplošeno zatrjuje, da je Upravno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zmotno razporedilo dokazno breme oziroma smiselno ponavlja tožbene navedbe, na katere je Upravno sodišče odgovorilo izčrpno in v celoti.
Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.
Tožnica je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - izvršljivost izvršilnega naslova - izvršilni naslov
Ena od zahtev formalno popolnega predloga torej je, da predlagatelj pri oblikovanju spornega pravnega vprašanja izhaja iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju, s čimer je povezana zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj so ta stališča napačna. Obravnavani predlog temu ne zadosti. Izpostavljeno pravno vprašanje se namreč ne nanaša na stališče izpodbijane sodbe, da davčnemu organu v izvršilnem postopku ni treba in da celo ne sme preveriti, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv, ampak na način dokazovanja okoliščine pravilno opravljene vročitve izvršilnega naslova. Ta vidik pa bi bil relevanten le, če bi sodba temeljila na nasprotnem pravnem stališču, ki bi bilo tudi pravilno, in sicer da mora davčni organ pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti nastop izvršljivosti odločbe, kar je tudi predmet sodnega varstva (zanj pa je pomembna pravilno opravljena vročitev odločbe dolžniku). Vendar v tej smeri predlagateljica vprašanja ni postavila, posledično je predlog, kljub zmotnemu stališču Upravnega sodišča, nepopoln.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz 2. alineje drugega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa (pri čemer ga je Vrhovno sodišče zaradi večje jasnosti in zamejenosti delno skrajšalo) izpolnjeni, zato je tožničinem predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Gre namreč za vprašanje pravilne razlage razmerja med akontacijo dohodnine in samim obračunom dohodnine, ki je pomembno z vidika varovanja zasebne lastnine ter zasledovanja načela pravične obdavčitve. Vrhovno sodišče se z navedenim vprašanjem še ni ukvarjalo, zato je odgovor na zastavljeno vprašanje objektivno pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00063133
URS člen 22, 25, 26. ZPP člen 95, 95/2, 100, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZOR člen 200, 204. ZDoh-2 člen 27, 27-5.
odškodninska odgovornost države - dovoljenost dopuščene revizije - smrt pravdne stranke - podedljivost terjatve iz naslova nepremoženjske škode - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - nepremoženjska škoda za poseg v osebnostne pravice - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo pravnomočnosti - obseg pravnomočnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do pritožbe - odškodnina za izgubljeni zaslužek - višina denarne odškodnine - bruto ali neto znesek - načelo popolne odškodnine - dohodnina - delna ugoditev reviziji
Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja.
Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici.
Odškodnina za izgubljeni dohodek po določilu 5. točke 27. člena ZDoh-2 ne spada med odškodnine, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Tožnica bi sicer morala zahtevek postaviti v bruto znesku, zaradi dolgotrajnosti postopka in šele kasnejše spremembe sodne prakse pa pravna varnost (predvidljivost) narekuje, da je treba tolerirati in nuditi pravno varstvo tudi (z današnjega vidika sicer napačnemu) zahtevku tožnice, katerega prava vsebina je v tem, da ji pripada popolna odškodnina.
URS člen 22. ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. ZUS-1 člen 21.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - sprememba pravne kvalifikacije - možnost izjave - dolžnost sodišča, da se do navedb opredeli
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali bi bilo treba pri spremembi pravne podlage tožnici v postopku upravnega spora zagotoviti pravico, da lahko poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa?
ZUS-1 člen 13, 13/1, 13/1-1, 13/1-3. ZDoh-2 člen 74, 74/3, 105, 105/3, 105/3-11. ZPP člen 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - sojenje po sodniku posamezniku - vrednost spora - dohodnina - posojilo - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali sme v zadevi, kjer presoja zakonitost upravnega akta, ki v izreku vsebuje materialnopravno odločitev o denarni obveznosti, katere višina presega 20.000,00 EUR, Upravno sodišče voditi naroke za glavno obravnavo in kasneje odločati po sodniku posamezniku?
2. Ali v okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja?
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 203. ZDDV-1 člen 76, 76/1-9, 82.
dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - pogodba o finančnem leasingu - odmera DDV - pogodba, ki se šteje za račun - predpisana vsebina računa - predhodna odločba Sodišča EU - razlaga prava EU - delna ugoditev reviziji - delna odprava odločbe - pravnomočno končan postopek
Če morajo biti za to, da se pogodba šteje za račun, z izdajo katerega nastane obveznost plačila DDV v smislu 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 oziroma 203. člena Direktive o DDV, v njej izkazana vsa dejstva, ki utemeljujejo pravico do odbitka, posledično lahko izostanejo samo tiste formalne sestavine računa, ki niso vsebinsko povezane z uveljavljanjem pravice do odbitka. Kateri podatki lahko izostanejo, je na splošni ravni težko opredeliti, vendar pa so to lahko zgolj tisti podatki, ki se ne nanašajo na vsebinsko dokazovanje okoliščin, ki so pomembne za uveljavljanje pravice do odbitka (npr. zaporedna številka računa, uporabljena stopnja DDV, če jo je mogoče ugotoviti iz v pogodbi navedenih zneskov). Med take formalne sestavine pa zanesljivo ni mogoče uvrstiti za navedeno vsebinsko presojo pomembnih elementov računa, kot je npr. količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev oziroma datum, na katerega je bila opravljena dobava blaga ali dokončana storitev.
začasna odredba - davčna obveznost - insolventnost - stečaj - izkazana težko popravljiva škoda - ugoditev pritožbi - poseg v premoženje
Ob presoji izpolnjenosti standarda standarda težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je treba izhajati iz tega, da zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu za tožnika težko popravljiva. Tako je na davčnem področju težko popravljivost škode mogoče utemeljevati s posledicami, ki tožnika prizadenejo, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko težko popravljive, če bi bilo poseženo na primer v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznosti ali za uresničevanje drugih bistvenih vidikov njegovega življenja in dela. Za težko popravljivo škodo lahko šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje, ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo (na primer bi moral za pridobitev denarnih finančnih sredstev odsvojiti nepremičnine ali drugo premoženje, ki ga ne bi bilo mogoče ponovno pridobiti, ali zgolj z veliko izgubo ali visokimi stroški).
Glede na navedena stališča Vrhovnega sodišča pritožniku ni treba dodatno izkazati še, da mu je kateri od upnikov že grozil z uvedbo stečajnega postopka ali da nelikvidnosti, ki bi nastopila zaradi nezmožnosti izpolnjevanja tekočih obveznosti in s tem neizogiben nastop stečajnega postopka, ne bi mogel preprečiti sam, na primer z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja ali prisilno poravnavo. Vse to bi namreč pomenilo že izkazovanje nevarnosti nastanka nepopravljive, ne pa (zgolj) težko popravljive škode.
Izvršitev davčne obveznosti, ki očitno presega celoten denarni tok pritožnika v koledarskem letu, že sama po sebi (vsaj brez morebitnih dodatnih okoliščin) lahko pomeni odločilen vpliv na pritožnikovo poslovanje in s tem ustreza standardu težko popravljive škode.
URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 45. Uredba o spremembi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2017) člen 3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - prevozni stroški - letalski prevoz - družinsko življenje - načelo davčne pravičnosti - objektivno neto obdavčenje - podzakonski predpis - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
odmera dohodnine - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - uporaba zakonske določbe za katero je ustavno sodišče ugotovilo njegovo neskladnost z ustavo - ugoditev reviziji
Za različno davčno obravnavo davčnih zavezancev, ki na podlagi sodbe, sodne poravnave ali izvensodne poravnave prejmejo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je posledica telesne poškodbe, bolezni ali smrti, ter davčnih zavezancev, ki jim je na taki podlagi izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz kakšnega drugega vzroka, ne obstajajo opravičljivi razumni in stvarni razlogi, je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost 5. točke 27. člena ZDoh-2 z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
Ker izpodbijana sodba temelji na določbi zakona, ki je v neskladju z Ustavo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek (prvi odstavek 94. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je dolžan davčni organ revidentki ponovno odmeriti dohodnino za leto 2013, in sicer tako, da pri izračunu davčne osnove ne upošteva izplačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic, saj je to po 5. točki 27. člena ZDoh-2 dohodek, od katerega se dohodnine ne plača.
ZUS-1 člen 59, 59/2-3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367b.
predlog za dopustitev revizije - odmera dohodnine - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - posojilo - glavna obravnava v upravnem sporu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?
◦ Ali v okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja?
ZPP člen 367a, 367a/1, 367b. ZUS-1 člen 59, 59/2-3.
predlog za dopustitev revizije - odmera dohodnine - glavna obravnava v upravnem sporu - odločanje po sodniku posamezniku - delno zavrženje predloga
V izpodbijani sodbi ni stališč na katera se nanašajo 1., 2. in 5. vprašanje. V tem delu predlagatelj polemizira z razlogi iz odločbe davčnega organa, ki pa ni predmet revizijskega preizkusa. Navedena vprašanja tako ne izpolnjujejo nujne lastnosti spornosti iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP oziroma koneksnosti z izpodbijano sodbo, saj če sodišče določenega pravnega vprašanja v sodbi ni obravnavalo, ga ni moglo rešiti nezakonito in ni prekršilo nobenega pravnega pravila. Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede 1., 2. in 5. vprašanja ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.
Dopustilo pa je revizijo glede vprašanja: Ali odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji)?
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga
Vrhovno sodišče iz vsebine predloga ne more na enostaven način in nedvoumno razbrati, na katero konkretno pravno vprašanje, relevantno za odločitev v zadevi, cilja predlagatelj in s katerimi razlogi utemeljuje napačnost stališč Upravnega sodišča v sodbi.
predlog za dopustitev revizije - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - odmera dohodnine - glavna obravnava v upravnem sporu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
ZIZ člen 20a, 20a/3. ZDavP-2 člen 103, 103/4. ZPP člen 380, 380/1. URS člen 23.
izvršba - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - davčni dolg - obročno plačilo davčnega dolga - zamuda s plačilom posameznega obroka - zapadlost terjatve - predčasna zapadlost terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.
Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).
URS člen 14. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/2, 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - prevozni stroški - letalski prevoz - družinsko življenje - načelo davčne pravičnosti - objektivno neto obdavčenje - podzakonski predpis - exceptio illegalis - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
dovoljena revizija - davki - poroštvo - neustavna zakonska določba - način izvršitve ustavne odločbe - kršitev pravil postopka - pravica do izjave - prenos dejavnosti - prenos premoženja - delna ugoditev reviziji
V zvezi uporabo določbe prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 Vrhovno sodišče v svoji ustavnopravni funkciji najvišjega razlagalca zakonskega prava (kar mu priznava tudi Ustavno sodišče v 9. točki odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022) še pojasnjuje, da pojem prenosa dejavnosti iz te določbe ne pomeni zgolj prenosa materializiranih sredstev (ki jih v obravnavanem primeru niti ni bilo), temveč tudi nematerializiranih sredstev, kot so na primer na izkušnjah temelječe znanje (know-how), dobro ime (goodwill) ter vsa pogodbena razmerja, ki se nanašajo na konkretno poslovno dejavnost. V obravnavanem primeru bi to lahko pomenilo predvsem pogodbene odnose z vsemi dobavitelji (blaga in storitev) in morebitnimi odjemalci (pavšalni zakup storitev). Navedeno pomeni, da se mora za obstoj prenosa dejavnosti ugotoviti prenos potenciala za pridobivanje dohodkov (t.i. profit shift) in s tem vseh pričakovanih bodočih dobičkov. Ravno s tem namreč pride do morebitnega oškodovanja fiskusa, saj prvotni davčni dolžnik od prenosa dejavnosti dalje ne bo več ustvarjal prihodkov oziroma dobičkov, iz katerih bi lahko bil njegov davčni dolg poplačan. Prenos poslovne dejavnosti iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 torej pomeni prenos funkcionalne in ekonomske poslovne celote, ki vključuje sredstva (materializirana in nematerializirana osnovna sredstva) in možnost nadaljnjega izvajanja poslovne dejavnosti.
Vrhovno sodišče sodi, da se namen prenosa dejavnosti ugotavlja na način, da mora davčni organ ob upoštevanju vseh objektivnih dokazov (predvsem npr. da je bil prenos dejavnosti na nov pravni subjekt izveden neodplačno ali ob netržnih pogojih) ugotoviti, ali je novi dolžnik (porok) vedel, da je bil prenos dejavnosti nanj izveden z namenom izogibanja plačilu davčne obveznosti.