ZDavP-2 člen 140, 140/2. ZUP člen 9, 238. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 131, 138, 138-1.
načelo nevtralnosti - načelo učinkovitosti - sodba SEU - zapisnik v davčnem postopku - pripombe na zapisnik - pravica do izjave - novi dokazi - dokazna prekluzija - dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev obdavčitve - predlog za predhodno odločanje SEU
Restriktivna uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 mora omogočiti davčnim zavezancem, da pojasnijo razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi prej. Pri tem je bistveno, da davčni organ ne presoja podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni bodo tisti razlogi pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Taka razlaga drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je skladna tudi z načelom enakovrednosti. Navedena določba se uporablja v vseh davčno-inšpekcijskih postopkih.
Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je torej dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke kot odraz 22. člena Ustave) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov oziroma da okoliščine kažejo na zlorabo te pravice (11. člen ZUP), ker je navajanje novih dejstev in dokazov očitno namenjeno le zavlačevanju postopka.
Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1101/2014 z dne 16. oktobra 2014 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi tarifna številka 39, 63, 94. Uredba Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi tarifna številka 9401 90 80, 3926 90 97.
sodba SEU - kombinirana nomenklatura - dopuščena revizija - del sedeža motornega vozila - uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife - zavrnitev revizije
SEU je v sodbi C-725/21 z dne 9. 3. 2023 presodilo, da za pojem »deli« v smislu tarifne številke 9401 velja enako kot pri drugih poglavjih KN, in sicer ta pojem zahteva, da obstaja celota, za delovanje katere so ti deli nujno potrebni. Ne zadostuje, da se dokaže, da stroj ali aparat brez tega proizvoda ne more zadovoljiti potreb, za katere je namenjen. Dokazati je treba tudi, da je mehansko in elektronsko delovanje zadevnega stroja ali aparata odvisno od navedenega proizvoda. Blago je mogoče šteti za »dele« sedežev v smislu tarifne številke 9401 KN le, če je nujno potrebno za to, da bi sedeži lahko opravljali svojo funkcijo
Bistvo revidentkinih navedb je, da imata plastična zaščita in mrežica predvsem funkcijo varovanja oziroma varnosti, saj funkcija sedeža naj ne bi bila zgolj nosilna ampak tudi varovalna. Revidentka dodatnih vsebinskih navedb glede povečanja varnosti ne poda, tako ni jasno, katero nevarnost naj bi oba proizvoda zmanjševala oziroma varnost česa (samega sedeža, vozila, potnikov) se z njuno vgradnjo poveča. Vendar to niti ni bistveno, saj revidentka sama navede, da sporna proizvoda ne zagotavljata posebnega opravila v povezavi z glavno funkcijo sedeža, niti ne gre za neko dodatno funkcionalnost sedeža. Na tej podlagi Vrhovno sodišče, ob upoštevanju stališča SEU iz sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023, sodi, da gre pri obeh primerih za dodatek k sedežu in ne za njegove bistvene dele, od katerih je odvisno, ali bo lahko sedež opravljal svojo funkcijo.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje avtomobilski sedež ohrani vso svojo funkcionalnost tudi v primeru, da se nanj ne pritrdi plastične zaščite za namene zaščite notranjosti oziroma mrežice za shranjevanje stvari. Dodatne revidentkine navedbe o tem, da plastične zaščite in mrežice ni mogoče uporabljati samostojno oziroma v povezavi z drugimi predmeti ter da ju tudi ni mogoče odstraniti po tem, ko sta vgrajeni v sedež, pa so ob upoštevanju stališča SEU, nerelevantne. Prav tako ni upoštevna revidentkina primerjava obeh proizvodov s prevleko sedeža. Sedeža brez prevleke ni mogoče dolgotrajno uporabljati in je tako neposredno povezana z glavno funkcijo sedeža (tudi po stališču SEU, 38. točka obrazložitve sodbe C-725/21 z dne 9. 3. 2023).
odlog ugotavljanja davčne obveznosti - stranka postopka - davčni zavezanec - tožnik v upravnem sporu - nejasnost - ugoditev pritožbi
Čeprav je tožba vsebovala vse potrebne podatke za opredelitev tožnika iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1 (ime, priimek in njegov naslov), je bila namreč takšna opredelitev glede na specifiko obravnavanega primera (obstoj dveh oseb z istim imenom, priimkom ter naslovom) nejasna. Zato bi sodišče prve stopnje stranki moralo omogočiti, da to nejasnost (pomanjkljivost) tožbe odpravi sama. Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo tako, saj tožnika ni pozvalo na odpravo opisane nejasnosti, temveč je njegovo voljo nadomestilo s svojo presojo, da je tožnik A. A. mlajši.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. URS člen 3a. ZDoh-2 člen 114, 116.
dopuščena revizija - dohodnina - davčne olajšave - davčni zavezanec - državljan države članice Evropske unije - uveljavljanje davčne olajšave - razlaga prava EU
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - polni delovni čas - krajši delovni čas - starševski dopust - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih?
ZDoh-2 člen 48, 48/3 59, 59/1. ZPP člen 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - akontacija dohodnine - polni delovni čas - krajši delovni čas - starševski dopust - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih?
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 114, 116. URS člen 3a.
dopuščena revizija - dohodnina - davčne olajšave - davčni zavezanec - državljan države članice Evropske unije - uveljavljanje davčne olajšave - razlaga prava EU
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v primerjavi z davčnimi zavezanci v Italiji, saj je v danih okoliščinah plačal več dohodnine, kot bi jo plačal, če bi svoj dohodek ustvaril v tej državi.
ZDoh-2 člen 59, 59/1. ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - akontacija dohodnine - polni delovni čas - krajši delovni čas - prispevki za socialno varnost - starševski dopust - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena Zakona o dohodnini razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih?
predlog za dopustitev revizije - neopredeljeno in neizpostavljeno pomembno pravno vprašanje - zavrženje predloga
Predlagatelj mora v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.
dopuščena revizija - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - oprava pravdnih dejanj in obravnavanje spornih vprašanj - ugoditev reviziji
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To med drugim pomeni, da sodišče v tem času ne sme odločiti o tistem delu tožbe, v zvezi s katerim je bil postopek prekinjen. Navedeno pravilo velja v vseh primerih prekinitve postopka, torej tudi kadar sodišče prekine postopek zaradi vložene zahteve za presojo ustavnosti zakona do končne odločitve Ustavnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP.
ZDavP-2 člen 15, 68a, 89, 89/1, 89/5, 104, 104/1, 105, 105/3, 105/3-11. ZPP člen 367, 367/1, 367/1-1.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - obnovljen postopek - obnovitveni razlog - nova dejstva - vnaprejšnja dokazna ocena - drugi dohodek
Revizija se dopusti glede vprašanj:
◦ Ali je treba v primeru, ko so bila nova dejstva, pomembna za obdavčitev na podlagi obnove postopka, ugotovljena v DIN, vedno šteti, da je davčni organ za ta dejstva izvedel na dan sestave zapisnika o DIN?
◦ Ali ravnanje sodišča, ki zavrne dokazni predlog z zaslišanjem prič z utemeljitvijo, da predlagani dokazi k razjasnitvi za to zadevo relevantnega dejanskega stanja ne bi pripomogli, čeprav je tožnik zaslišanje teh prič predlagal ravno za dokazovanje dejstev, ki iz listinskih dokazov ne izhajajo, so pa za odločitev v postopku bistvena in katerih z listinskimi dokazi niti ne more dokazovati, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno?
◦ Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnikova prejeta denarna sredstva, kljub že izoblikovani sodni praksi Vrhovnega sodišča, opredelilo kot njegov obdavčljiv dohodek?
predlog za dopustitev revizije - davek na promet nepremičnin - vračilo davka - razdrta prodajna pogodba - naknadna nezmožnost izpolnitve
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo drugi odstavek 16. člena ZDPN-2, ko je presodilo, da predlagatelj ni upravičen do vračila plačanega davka na promet nepremičnin, ker ni šlo za objektivno nemožnost izpolnitve v smislu določb OZ?
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
predlog za predhodno odločanje SEU - prekinitev postopka - predlog za dopustitev revizije
Ker tožnik v svojem predlogu za dopustitev revizije prav tako zahteva postavitev vprašanja za predhodno odločanje na SEU in gre torej za enako procesno situacijo kot v zadevi X DoR 380/2022, je Vrhovno sodišče prekinilo tudi ta postopek za dopustitev revizije.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 178, 226, 226-6. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a82, 82/1, 82/1-6.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčna goljufija - objektivne okoliščine o vedenju - pravica do odbitka vstopnega DDV - breme dokazovanja - pravno odločilna dejstva - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pisna izjava prič - ugoditev reviziji
Davčni organ, ki namerava zavrniti pravico do odbitka, mora pravno zadostno dokazati tako objektivne elemente, ki izkazujejo obstoj goljufije na področju DDV, kot tudi tiste, ki izkazujejo, da je davčni zavezanec storil to goljufijo ali da je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje za utemeljitev te pravice, povezana z navedeno goljufijo.
Pravico do odbitka je mogoče zavrniti le, če so bila ta dejstva pravno zadostno dokazana, in ne zaključena na podlagi domnev ali predpostavk, ki bi z obrnitvijo dokaznega bremena povzročile poseg v temeljno načelo skupnega DDV, ki je pravica do odbitka. V zvezi s tem davčni organ zavezancu za davek ne more naložiti opravljanja zapletenih in daljnosežnih preverjanj glede njegovega dobavitelja ter tako s tem nanj dejansko prenesti svoje naloge nadzora.
Ko je obstoj dobave blaga dokazan, dejstvo, da blago ni bilo prejeto neposredno od izdajatelja računa, ne izvira nujno iz goljufivega prikrivanja pravega dobavitelja in ni nujno zloraba, ampak ima lahko druge razloge, kakor so med drugim obstoj dveh zaporednih dobav, ki se nanašata na isto blago, ki se od prvega dobavitelja neposredno prenese drugemu dobavitelju.
Zgolj vprašanje (ne)racionalnosti in (ne)utemeljenosti določene organizacije dobav oziroma storitev samo po sebi ni odločilno dejstvo, ki lahko samo po sebi utemeljuje obstoj goljufije v sistemu DDV in to kljub dejstvu, da nekdo v tej verigi ni izpolnil svojih davčnih obveznosti.
Obstoja take goljufije oziroma védenja o njej samo po sebi tudi ne more utemeljevati zgolj nespoštovanje drugih zakonskih obveznosti.
Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, ki vsebuje zahtevo, da bi morala stranka v tožbi navesti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo z zaslišanjem prič, ki so v davčnem postopku dale pisno izjavo, mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev, pomeni najmanj nedopusten poseg v strankino pravico do neposredne izvedbe dokaza pred sodiščem.
zavrženje tožbe - izpodbijanje prvostopnega in drugostopnega akta - procesni sklep - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - napačna presoja listin v upravnih spisih - ugoditev pritožbi
Tako iz uvoda kot iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da je pritožnik s tožbo napadal tudi drugostopenjski upravni akt. Ker je torej v tožbi pravilno najprej izpodbijal procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep drugostopenjskega davčnega organa o zavrženju pritožbe z dne 28. 5. 2020 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu), mu je sodišče prve stopnje, s tem ko ni presojalo utemeljenosti teh tožbenih navedb, nepravilno odreklo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije).
predlog za dopustitev revizije - davčna izvršba - protipravno pridobljena premoženjska korist - zastaranje - odpust dolga v osebnem stečaju - delno zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede navedenih vprašanj ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.
Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.
Tožnica je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj ni zadostil zahtevam iz 367. b člena ZPP, saj v predlogu ni natančno in konkretno izpostavil pravnega vprašanja, ki naj bi ga Upravno sodišče rešilo nezakonito. V predlogu le posplošeno zatrjuje, da je Upravno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zmotno razporedilo dokazno breme oziroma smiselno ponavlja tožbene navedbe, na katere je Upravno sodišče odgovorilo izčrpno in v celoti.
URS člen 22. ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. ZUS-1 člen 21.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - sprememba pravne kvalifikacije - možnost izjave - dolžnost sodišča, da se do navedb opredeli
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali bi bilo treba pri spremembi pravne podlage tožnici v postopku upravnega spora zagotoviti pravico, da lahko poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa?
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - izvršljivost izvršilnega naslova - izvršilni naslov
Ena od zahtev formalno popolnega predloga torej je, da predlagatelj pri oblikovanju spornega pravnega vprašanja izhaja iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju, s čimer je povezana zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj so ta stališča napačna. Obravnavani predlog temu ne zadosti. Izpostavljeno pravno vprašanje se namreč ne nanaša na stališče izpodbijane sodbe, da davčnemu organu v izvršilnem postopku ni treba in da celo ne sme preveriti, ali je izvršilni naslov postal izvršljiv, ampak na način dokazovanja okoliščine pravilno opravljene vročitve izvršilnega naslova. Ta vidik pa bi bil relevanten le, če bi sodba temeljila na nasprotnem pravnem stališču, ki bi bilo tudi pravilno, in sicer da mora davčni organ pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti nastop izvršljivosti odločbe, kar je tudi predmet sodnega varstva (zanj pa je pomembna pravilno opravljena vročitev odločbe dolžniku). Vendar v tej smeri predlagateljica vprašanja ni postavila, posledično je predlog, kljub zmotnemu stališču Upravnega sodišča, nepopoln.