Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da načelo sorazmernosti (6. člen ZDavP-2) nalaga davčnemu organu, da že pred izdajo sklepa o začasnem zavarovanju ali neposredno pri njegovi izdaji (izdanega po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2) omogoči davčnemu zavezancu predlagati (drugo) primerno sredstvo zavarovanja?
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
Stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, se lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo (MRS 37) - negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov odhodek.
Ocena verjetnosti nastanka obveznosti je lahko na mestu šele, ko so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki, ne pa že v fazi, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva. Pri tej oceni - oceni verjetnosti uspeha že podanih tožbenih zahtevkov (za kar pa v obravnavani zadevi ne gre), pa si davčni zavezanec lahko pomaga tudi s takšnim specifičnim strokovnim znanjem strokovnjaka. V fazi ko tožbe še sploh niso vložene, pa bi bila takšna ocena v zvezi s vprašanjem oblikovanja stroškov za rezervacije vsekakor preuranjena.
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. členaZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je domnevo iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2, da se šteje, da je davčni organ za nova dejstva in dokaze, pomembne za obdavčitev na podlagi obnove postopka, izvedel na dan sestave zapisnika o davčnem nadzoru, mogoče izpodbiti z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega davčnega nadzora oziroma še preden je bil postopek tega davčnega nadzora začet?
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odpravilo odločitev o zavrnitvi položaja stranskih udeležencev tožene stranke in kot napačno presodilo njeno uporabo materialnega prava pri odločitvi, čeprav je tožeča stranka v postopku zatrjevala svoj dejanski interes za vstop v postopek in ne pravnega interesa, ki ga za priznanje položaja stranke v postopku zahteva določba 43. člena ZUP-a?
Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.
Obveznost posameznika vrniti preveč plačano podporo je določena z zakonom, revidentka pa je kot nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo pristojna oziroma dolžna to obveznost izterjati od posameznika. Zato o tej obveznosti izda upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Na podlagi 288. in 289. člena ZUP izvršbo upravne odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Takšna obveznost je torej sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.
Na drugačno stališče ne vplivajo revizijske navedbe o drugačni dejanski podlagi za nastanek davčnih obveznosti in časovni določitvi obračuna nekaterih davčnih obveznosti. Te okoliščine namreč ne spreminjajo ne javnopravne narave obveznosti, na katero se nanaša revidentkina odločba, niti same po sebi ne onemogočajo uporabe določb ZDavP-2.
Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).
Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.