Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2?
2. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank?
Če je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora izvajal isti organ, ki kasneje odloča o uvedbi obnove davčnega postopka, se lahko pri odločanju o obnovi po uradni dolžnosti opre neposredno na dejstva oziroma dokaze, ki jih je pridobil od stranke ali po uradni dolžnosti. Zato začne že ob njihovi pridobitvi teči tudi rok za obnovo po uradni dolžnosti po splošnih pravilih iz prvega odstavka tega člena. Določbo petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je torej treba logično in sistemsko razložiti tako, da se nanaša na posredovanje dejstev drugemu davčnemu organu.
Davčni inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki niso organizirani v okviru posebnega organa, temveč v okviru enotnega organa, Finančne uprave Republike Slovenije, ki je po izrecni določbi 2. točke enajstega člena ZDavP-2 eden izmed davčnih organov. Če je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, torej ne gre za posredovanje dejstev in dokazov, ugotovljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru, med dvema organoma, temveč med dvema uradnima osebama istega organa, Finančne uprave Republike Slovenije.
Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti.
Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Iz besedila drugega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč ne izhaja obveznost sklenitve (dvostranskega) pravnega posla, ampak ravno nasprotno. Navedena zakonska določba kot možne primere prikritih plačil dobička opredeljuje vsako nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, torej gre lahko po vsebini za raznovrstna pravna razmerja med družbo in družbenikom ter njihova poimenovanja, ne glede na formo.
Za odmero davka na podlagi ZDoh-2 ne zadošča ugotovitev, da dohodek iz premoženja tuje družinske fundacije po tem zakonu ni neobdavčen dohodek. Presoja Upravnega sodišča v nasprotju z navedenim pomeni zmotno uporabo materialnega prava.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali mora upravni organ v postopku odmere dajatve za odjavljeno motorno vozilo na podlagi določb ZDajMV kot zavezanca za plačilo te dajatve šteti lastnika motornega vozila, ki je skladno z določbo 11. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1 kot tak vpisan v uradni evidenci registriranih motornih vozil, ali pa je dolžan ugotavljati, kdo je lastnik motornega vozila, za katerega se plačuje dajatev za odjavljeno motorno vozilo, ob upoštevanju stvarnopravnih pravil o pridobitvi oziroma prenosu lastninske pravice na premični stvari (60. člen SPZ)?
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, ki po svoji vsebini opredeljuje neizpodbojno pravno domnevo ogroženosti plačila davka, če pričakovana (verjetna) davčna obveznost presega 50.000,00 EUR in je zato davčni organ dolžan izdati sklep o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti neodvisno od dejanskega obstoja ogroženosti plačila davka, skladen z 2., drugim odstavkom 14., 22. in 33. členom Ustave?
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024 ocenilo, da 95. člen ZDavP‑2 tudi po spremembi z novelo ZDavP-2J ni v neskladju ne z 2. in ne 29. členom Ustave.
Tudi davčne obresti nastanejo tako kot samo davčno razmerje, po volji zakonodajalca, takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (ex lege), za vsak dan v obdobju obrestovanja in ne šele z izdajo akta, v katerem bi bile ugotovljene. S tega vidika je mogoče govoriti tudi o (do uveljavitve spremembe) zaključenem pravnem položaju davčnih zavezancev glede obrestne obveznosti iz 95. člena ZDavP-2, v katerega pa je, če se sprejme razlaga Upravnega sodišča, očitno povratno obremenjujoče poseženo, saj so za obdobje, ko novela še ni veljala (za obdobje pred 1. 1. 2017), dolžni na podlagi kasneje zaključenega davčnega inšpekcijskega postopka plačati obresti, ki jim sproti niso nastajale, saj je bila obrestna mera nižja.
Ob uporabi določbe prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J je do ustavno skladnega rezultata z vidika 155. člena Ustave mogoče priti le tako, da se iz nje izloči materialnopravne določbe glede obrestovanja v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora kot posebnih upravnih postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti in zajemajo nadzor nad upoštevanjem zakonov v preteklih (zaključenih) davčnih obdobjih. Ker je zaradi teh posebnosti (nedopustno) povratno učinkovanje teh določb toliko bolj izraženo in za davčne zavezance obremenjujoče, bi zato vključitev teh postopkov v pravilo iz prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J morala biti izrecno zakonsko določena.
Na podlagi prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2 davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Dejstvo, da izvršilni postopek na nepremičnino, ki se je začel pred potekom zastaranja pravice do izterjave, še ni bil končan, je upnici v tem primeru omogočalo, da je vložila predlog, ki ga je sodišče (napačno) vpisalo kot nov predlog v obravnavani zadevi. V resnici gre le za predlog za izvršbo z istim izvršilnim sredstvom, le na drugih predmetih (tretji odstavek 34. člena ZIZ), ob tem, ko ZIZ v 34. in 35. členu sprejema koncept ene izvršbe z vsemi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi ter z možnostjo naknadnih dodatnih ali nadomestnih izvršilnih sredstev.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZUP, ko je v predmetni zadevi štelo, da mora davčni organ na predlog stranke obvezno razpisati ustno obravnavo, da bo zadoščeno načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in načelu zaslišanja stranke (9. člen ZUP), čeprav je bila stranka pred izdajo odločbe obveščena o vseh ugotovitvah organa in se je o njih tudi imela možnost izjaviti?