ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2, 75, 75/1, 75/1-2, 76. ZPP člen 350, 350/2. ZFU člen 60, 60/2, 60/2-4, 78, 78-3.
vpogled v spis - varstvo osebnih podatkov - davčna preiskava - tožbeni zahtevek za varstvo osebnih podatkov - vpogled v evidenco finančnih preiskav
Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da ima pravico do vpogleda v dokumentacijo iz evidence finančnih preiskav na podlagi 78. člena Zakona o finančni upravi, sodišče prve stopnje pa je kljub temu dopustnost tožbe presojalo le z vidika 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ne pa z vidika pravice iz 78. člena Zakona o finančni upravi. Ker sodišče ni uporabilo te materialne določbe, je ostalo procesno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pomeni kršitev iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 75, 75/1, 75/3, 83, 83/1-1, 85, 85/1-1. ZDavP-2 člen 68, 68/2, 68/5, 68/6.
dovoljena revizija - vrednostni spor - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - premoženje nepojasnjenega izvora - verjetna davčna osnova - dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga
V skladu z ustaljeno(ustavno)sodno prakso mora sodišče prve stopnje načeloma izvesti vse predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je prepozen, nesubstanciran) ali vsebinski razlogi (če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva itd.).
Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo ustavnoskladni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je bila s tem kršena revidentova pravica do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena že v 22. členu Ustave, to tudi v upravnem sporu, poleg primerov, ki jih določa tretji odstavek 75. člena ZUS-1, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev pravil ZPP, ki po vsebini pomeni kršitev ustavnih procesnih pravic, namreč ni mogoče šteti le za relativno bistveno kršitev pravil postopka.
ZDavP-2 člen 125, 125/1, 125/3, 126, 126/3, 126/4, 155, 155/1. ZUS-1 člen 86, 92.
dovoljena revizija - davčna izvršba - načelo zakonitosti - zastaranje pravice do izterjave davka - absolutni rok za izterjavo - relativni rok za izterjavo - res iudicata - začetek teka zastaralnega roka za izterjavo davčne obveznosti - začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti
O enaki zadevi ni bilo odločeno že s sklepom o izvršbi, ki se nanaša na davčno izvršbo na revidentova denarna sredstva. Revident v tem upravnem sporu izpodbija sklep o davčni izvršbi na premičnine.
Ker je v času izdaje tako odmerne odločbe kot izpodbijanega sklepa veljal ZDavP-2, je bilo določbe tega zakona treba upoštevati tudi po načelu zakonitosti, na katerega se revident sklicuje.
Od dneva izvršljivosti odločbe o odmeri dohodnine sta začela teči tako relativni (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2) kot absolutni (šesti odstavek 126. člena istega zakona) rok za izterjavo s to odločbo naložene davčne obveznosti.
Zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. To izhaja že iz zakonske ureditve zastaralnih rokov. Začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti namreč ZDavP-2 opredeljuje v prvem odstavku 125. člena drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena.
dovoljenost revizije - zavrženje priglasitve davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti in nadaljevanju po drugi osebi - ni vrednostni spor - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan
Spor o zavrženju priglasitve davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti po 303. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) se ne glasi na denarno vrednost.
Če revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča mora najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop in nato opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbami, s katerimi utemeljuje odstop, ter zatrjevani odstop konkretno utemeljiti. Revident pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča ni izpostavil na zahtevani način in tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicuje.
Stališča sodb Vrhovnega sodišča je treba razlagati v povezavi z okoliščinami posameznega obravnavanega primera.
ZUS-1 člen 83, 83/1, 83/1-1, 85, 85/1, 85/1-1, 85/2. ZDavP-2 člen 68, 68/2, 68/5, 68/6.
dovoljena revizija - davek po petem odstavku 68. člena ZdavP-2 - premoženje nepojasnjenega izvora - verjetna davčna osnova - dokazovanje - glavna obravnava - zaslišanje prič
Obstoj zatrjevane gotovine pred prvim dnem inšpiciranega obdobja pomeni dejstvo, ki zmanjšuje višino davčne osnove (nenapovedani dohodki izvirajo iz obdobja pred 1. 1. 2008) in je zato skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazno breme za njegovo izkazanost na davčnem zavezancu.
Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 vsebuje specialno določbo, po kateri se obdavčijo nenapovedani dohodki fizičnih oseb, katerih viri ostanejo nepojasnjeni, tj. obdavčitev premoženja, ki bi moralo biti obdavčeno kot dohodek, pa ni bilo. Na ta način izenačuje obremenitve vseh davčnih zavezancev in s tem zasleduje javni interes po učinkovitem pobiranju davkov kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov.
Obdavči se razlika med ugotovljeno vrednostjo premoženja in dohodki, ki so že bili obdavčeni, ter dohodki, ki niso predmet obdavčitve, ne pa celotno premoženje, ki ga je davčni zavezanec kadarkoli pridobil oziroma posedoval.
V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oziroma trditve seveda dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezno substanciran, ustrezen in primeren.
Določba petega odstavka 25. člena ZUS-1, ki ureja način in merila za povrnitev stroškov v različnih primerih ustavitve postopka po 39. členu ZUS-1, je bila v 25. člen ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1A, ki je sledila odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-147/08, Up-1547/08 z dne 11. 11. 2009, s katero je bila ugotovljena neustavnost dotedanje ureditve načina odločanja o stroških v primerih ustavitev postopkov v upravnem sporu. Zakonodajalec je navedeno odločbo Ustavnega sodišča izvršil tako, da je v 25. člen ZUS-1 vnesel nov peti odstavek, v katerem je v prvem stavku za primer, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, določil, da sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, to je po določbah ZPP.
ZDavP-2 člen 68, 68/5, 77. ZUS-1 člen 75, 75/2, 75/4. ZPP člen 236a, 339, 339/2-8. URS člen 22.
dovoljena revizija - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - premoženje nepojasnjenega izvora - dokazovanje - zaslišanje prič - pisne izjave prič - narava spora - dokazna sredstva - pisni dokazi - oblični pravni posli - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - neizvedba glavne obravnave - bistvene kršitve določb postopka
Sodišče prve stopnje je navedlo, da je zaslišanje priče, glede na njegovo že podano pisno izjavo, o kateri je bilo že sprejeto stališče, nepotrebno. Ker je šlo za skupno presojo vseh dejstev, bi moral revident v reviziji izrecno pojasniti, kako bi lahko neposredno zaslišanje te priče vplivalo na dokazno oceno, česar pa ni storil. Zato po stališču Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka.
V obravnavanem primeru je treba po presoji Vrhovnega sodišča upoštevati naravo spora, in sicer da gre za obdavčitev fizične osebe, ki zatrjuje, da je svoje dohodke pridobila s prejemom kupnine zaradi prodaje nepremičnine. Revident je navajal, da naj bi nepremičnino dokončal in opremil, ni pa uredil formalnosti v zvezi s prenosom lastništva. Posli v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini so oblični in so taki bili že tudi v času zatrjevanega posla. Vendar pa gre po stališču Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi primarno za presojo vprašanja, ali je revident zaradi dokončanja gradnje in opreme objekta res prejel denarni znesek, ki je bil vštet v njegovo davčno osnovo, in ne gre samo za vprašanje lastništva nepremičnine. V takšnih primerih so po mnenju Vrhovnega sodišča dokazni predlogi za zaslišanje pogodbenih strank primerni in v skladu s 77. členom ZDavP-2
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 92. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 29, 29/1. ZDavP-2 člen 5, 68, 68/1-4, 68/1-5, 68/5, 76, 76/1, 76/2, 76/3. Pogodba o delovanju Evropske Unije člen 26.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb - davčno (ne)priznani odhodki - odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov - verodostojne knjigovodske listine kot primarno dokazno sredstvo - dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi (ni omejeno) - cenitev davčne osnove - transakcije, ki so predmet DDPO in DDV - pravo Evropske unije - omejitev prostega pretoka kapitala (in drugih svoboščin) ni izkazana
Dokazani obstoj določenega dohodka sam po sebi še ne pomeni, da je tak odhodek tudi davčno priznan, saj je to vprašanje pravne presoje in vrednotenje ugotovljenega odhodka v skladu z zakonskimi kriteriji.
Za davčno priznanje odhodka je na podlagi 29. člena ZDDPO-2 nujna ugotovitev, da je bil odhodek, ki je nastal davčnemu zavezancu, potreben za pridobitev obdavčljivih prihodkov. V okoliščinah obravnavanega primera to konkretno pomeni, da je za davčno priznanje spornih odhodkov odločilno, ali je revidentka prav zaradi plačila družbama A. in B. dosegla obdavčljive prihodke ali pa je te dosegla zaradi kakšnih drugih razlogov. Ali so bili prihodki doseženi zaradi plačila družbama A. in B., je stvar dejanskih ugotovitev, iz teh pa, kot že pojasnjeno, izhaja, da spornih storitev nista opravili oziroma nista mogli opraviti. To posledično pomeni, da v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da je bil revidentkin odhodek potreben za pridobitev prihodkov, torej ne izpolnjuje materialnopravnega pogoja za davčno priznanje iz 29. člena ZDDPO-2.
dovoljenost upravnega spora - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - dokončen upravni akt - tožba zoper drugostopenjski upravni akt - pritožba v tujem jeziku - materialna izčrpanost pravnih sredstev
V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih upravnih aktov, ki niso dokončni in ne posegajo v pravni položaj tožnika - ne vsebujejo vsebinske odločitve o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je praviloma, in tudi v obravnavanem primeru, prvostopenjski upravni akt. Vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski akt (materialno, torej po vsebini) dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke.
Pritožba, ki je bila vložena zoper v upravnem sporu izpodbijani prvostopenjski akt (sklep o davčni izvršbi), je bila s sklepom drugostopenjskega organa zavržena iz procesnih razlogov, ker jo je pritožnik v nasprotju z določbami 62. člena ZUP vložil v italijanskem jeziku. Drugostopenjski upravni organ tako ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe, zato pritožba ni bila vsebinsko izčrpana. V tem primeru v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijal prvostopenjski upravni akt. Pritožnik bi moral najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele ko bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper prvostopenjski akt (sklep o davčni izvršbi) lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
odmera davka - umik revizije - vrnitev v prejšnje stanje - pritožba - vročitev - povratnica
Morebitna nevročitev sodnega pisanja je napaka sodišča, ki stranki krši pravico do sodelovanja v postopku. Posledično je izostanek vročitve naloga za plačilo sodne takse lahko zgolj pritožbeni razlog. Ob uspehu pritožbe, vložene iz opisanega pritožbenega razloga, pa do zamude stranke sploh ne bi prišlo.
Zaslišanja prič kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini na načelni ravni sicer ni mogoče opredeliti kot neprimernega, vendar to velja le v primeru zatrjevanih drugih ustreznih okoliščin, povezanih z organizacijo sprejemanja pošiljk v pisarni pritožnikovega pooblaščenca in o katerih bi priče lahko izpovedale.
ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/1, 126/5. ZDavP člen 127. ZPP člen 339, 339/2-8. ZUS-1 člen 71, 71/2, 93. ZUP člen 281.
dovoljena revizija - davki - dohodnina - zaslišanje prič - bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - neobrazloženost - glavna obravnava - zastaranje pravice do odmere davka - začetek teka zastaralnega roka - nenapovedani dohodki - izdaja odločbe - dokazna ocena - kazenski postopek - pavšalni ugovori - sklicevanje na razloge davčnih organov - materialno pravo - odprava pravnih posledic
Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.
Dokazi revidenta, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, so bili po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Revident namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna glede spornega dejstva, da je revident na podlagi stornacij prejel premoženjsko korist.
Glede na dikcijo prvega odstavka 125. in petega odstavka 126. člena ZdavP-2 je zastaranje začelo teči, ko bi bilo treba davek od nenapovedanih dohodkov odmeriti.
ZUS-1 člen 30, 30/1, 30/2, 33, 33-1, 83, 83/2-1, 83/2-2, 89. ZDPN člen 4. ZDavP-2 člen 97, 155, 155/1-1.
davek na dodano vrednost - dovoljenost revizije - vrednostni pogoj ni izkazan - vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe - pravna vprašanja niso pomembna glede na vsebino zadeve - zavrženje revizije
Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločalo le o razliki med odmero po 16,6667 % in 20 % stopnji, torej o vrednosti 28.333,43 EUR, kolikor znaša seštevek zneskov 9.389,43 EUR in 18.944,00 EUR, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe. Ker revident sodbe ne izpodbija v delu, v katerem je zanj ugodna, to je glede odločitve 9.389,43 EUR, je v reviziji upoštevna zgolj še vrednost 18.944,00 EUR, ki pa ne dosega mejne vrednosti za dovolitev revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Iz pravnih vprašanj, ki jih postavlja revident, da bi utemeljil dovoljenost revizije je razvidno, da se ne nanašajo na vsebino izpodbijane sodbe, katere predmet je bilo zgolj vprašanje, ali je treba DDV odmeriti po 16,6667 % ali 20 % stopnji. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morajo biti pravna vprašanja, zaradi katerih naj se revizija dovoli, pomembna po vsebini zadeve. V obravnavanem primeru so torej vprašanja, ki so pomembna po vsebini zadeve, lahko zgolj vprašanja v zvezi s stopnjo, po kateri naj se DDV odmeri.
ZDDPO-2 člen 11, 11/1-1, 11/1-2, 12, 12/3, 12/5, 70, 70/1-5. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ruske federacije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja člen 17, 17/1, 17/2, 17/3.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb - obdavčitev umetnikov in športnikov nerezidentov - dohodek z virom v Sloveniji - obdavčitev z davčnim odtegljajem - konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - davčna osnova - bruto dohodek - odbijanje stroškov poslovanja prejemnika dohodka - pomembno pravno vprašanje - omejenost revizijskega preizkusa
V primerih dohodkov, navedenih v prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, od katerih se plačuje davčni odtegljaj, obdavčitev ni neposredno odvisna od ugotovljenega dobička davčnega zavezanca in povezana z njim, ampak je vezana na posamezna plačila in temelji na načelu denarnega toka.
Osnova za obdavčitev je tako celotni doseženi dohodek (bruto osnova), ki ga rezident oziroma nerezident doseže v Sloveniji in za katerega je določena obveznost davčnega odtegljaja. Navedeno pomeni, da ZDDPO-2 pri izračunu davčne osnove ne omogoča, da bi plačnik davka (izplačevalec dohodka), ki je zavezan izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj, upošteval davčno priznane odhodke, ki so prejemniku dohodka nastali v zvezi s pridobivanjem prihodkov, in tako zniževal davčno osnovo za obračun davčnega odtegljaja.
dovoljena revizija - nedovoljene tožbene novote - odločanje na seji - glavna obravnava
Revident z zatrjevanjem groženj, ki so se začele po prejemu prvostopenjske davčne odločbe, ne navaja opravičljivega razloga, zakaj je v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval drugače kot v tožbi. Sodišče prve stopnje teh navedb zato utemeljeno ni upoštevalo in mu zaradi njihovega preverjanja ni bilo treba razpisati glavne obravnave.
ZDDPO-2 člen 12, 29. SRS člen 21. ZUS-1 člen 71, 75, 86.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - verodostojna knjigovodska listina - dokazovanje - slovenski računovodski standardi
V revizijskem postopku pa Vrhovno sodišče bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu ne presoja po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi po uradni dolžnosti v reviziji ne ugotavlja dejstev, ki obstoj procesne kršitve dokazujejo.
V 12. členu ZDDPO-2 ne določa materialnopravnih pogojev in kriterijev za presojo, ali gre v določenem primeru za davčno priznan ali nepriznan (prihodek ali) odhodek, temveč predpisuje splošni način ugotavljanja davčne osnove - ob upoštevanju izkaza poslovnega izida oziroma ustreznega letnega poročila - in torej primarni način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja.
Splošno uveljavljena ter zakonsko utemeljena obveznost vodenja ustreznega knjigovodstva oziroma računovodstva ob spoštovanju določenih standardov (SRS) je razumna in nesporna, saj je povezana z izpolnjevanjem zahtev poštenega in preglednega poslovanja, ki veljajo za vse poslovne subjekte. Zato tudi obravnavani davčni ugotovitveni postopek utemeljeno izhaja predvsem iz temu skladnih listin. Vendar pa 12. člen ZDDPO-2 ne vsebuje izrecne dokazne zapovedi, ki bi določala, da se za ugotavljanje dejstev, relevantnih za odmero DDPO, torej prihodkov in odhodkov določene pravne osebe, lahko uporabi zgolj verodostojne knjigovodske listine.
Odhodki, ki so ob navideznosti pravnih poslov nastali za neopravljene storitve, ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke revidenta pri odmeri DDPO, seveda pa tudi ne za odhodke, ki bi bili potrebni za pridobitev prihodkov. Zato tudi ne izpolnjujejo pogoja iz 29. člena ZDDPO-2, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri odmeri DDPO.
dovoljenost revizije - obnova odmere dohodnine - osebni stečaj - stečajna masa - stečajni upravitelj - pooblastilo
Ker gre za premoženje, ki spada v stečajno maso, mora revidenta (stečajnega dolžnika) v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem zastopati stečajni upravitelj, ki je tožnikov zakoniti zastopnik. Samo on lahko odvetniški družbi podeli pooblastilo za zastopanje in tega ne more storiti revident sam.
ZDavP-2 člen 5, 5/2, 135, 325, 325/3, 369. ZDDPO-1 člen 16, 17, 70, 70/1-1b, 74, 74/1-7. ZDoh-2 člen 1, 1/2, 18, 18-5, 80, 80/1-2, 80/1-3, 90, 90/4-1, 97, 125, 132, 132/1, 134, 134/2. OZ člen 319, 319/1. ZGD-1 člen 425, 522. ZUS-1 člen 52, 59, 59/1, 59/2-2, 85, 85/1, 92. Pravilnik o priznani obrestni meri člen 2, 2/2, 5, 5/2.
dohodnina – dovoljena revizija - davek od dohodka iz kapitala - davčni inšpekcijski nadzor izbrisane družbe - izbris družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije - aktivni družbenik - odgovornost za obveznosti izbrisane družbe - posojilo večinskemu lastniku - posojilo na odpoklic - odpust dolga - prikrito izplačilo dobička - dohodki, podobni dividendam - neplačilo obresti - pribitek na ročnost posojila - neizvedba glavne obravnave - nesporno dejansko stanje
V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti.
Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj.
Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo morala še pred izbrisom izpolniti družba. Ker družba svoje obveznosti izračuna in plačila dohodnine od obresti in dividend ni izpolnila, je za njeno izpolnitev glede na 425. člen ZGD-1 odgovoren revident.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1-a. ZDavP-2 člen 74, 74/3. OZ člen 50.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost – odbitek vstopnega DDV – pogoji za odbitek vstopnega DDV - navidezna dobava - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV
Izdani račun še ne daje pravice do odbitka vstopnega DDV, ampak mora biti izkazano, da je bila izdaja računa posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugim davčnim zavezancem.
Ker je revident odbijal vstopni DDV v zvezi z dobavo, ki jo je dejansko opravil sam, zgolj navidezno pa je prikazal, da jo je opravil drug davčni zavezanec, ob upoštevanju tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 ni imel ustrezne podlage za odbijanje vstopnega DDV, zaradi česar mu je bil DDV pravilno in zakonito dodatno odmerjen in naložen v plačilo.
ZUS-1 člen 20, 20/1, 20/3, 83, 83/2-1, 85, 85/2, 92. ZDDV-1 člen 62, 63. Pravilnik o ravnanju z odpadki člen 20.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - pravica do odbitka vstopnega davka - neplačujoči gospodarski subjekti - odpadne kovine - subjektivni element kot razlog za zavrnitev odbitka - utečena poslovna praksa davčnega zavezanca - odstop od utečene poslovne prakse - razumni razlogi za odstop od utečene poslovne prakse - sprememba pravne podlage odločitve - pravica do izjave zaradi spremenjene pravne podlage - nova dejstva
Subjektivni element (ki je pravni standard, ki določa, kdaj je treba šteti, da je prejemnik računa vedel ali moral vedeti za zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi) je izkazan, če je ugotovljeno, da je davčni zavezanec prav pri poslovanju s subjekti, ki so neposredno izvedli zlorabo sistema DDV, brez razlogov oziroma brez razumnih razlogov odstopil od svoje siceršnje utečene poslovne prakse. Če namreč zgolj z nedobrovernimi dobavitelji posluje drugače, kot s svojimi ostalimi poslovnimi partnerji, pri tem pa razumno ne pojasni razlogov, zakaj je prav v teh primerih odstopil od svoje poslovne prakse, ima tak davčni zavezanec običajno tudi resničen subjektivni odnos do zlorabe sistema DDV. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj.