ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDDV-1 člen 53, 53-c, 76, 76/1-6, 77, 77/6. - člen 158. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 4, 4-10, 78, 201, 220, 221, 221/3, 236, 239. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 201.
Po presoji Vrhovnega sodišča odpust DDV na podlagi 236. in 239. člena CZS ni mogoč, saj se te določbe nanašajo le na odpust oziroma povračilo uvoznih dajatev, med katere pa DDV ne spada. Četudi se po šestem odstavku 77. člena ZDDV-1 pri uvozu blaga DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, to ne pomeni, da je DDV dejansko uvozna dajatev v smislu CZS. Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve je materialnopravna pravica, CZS pa ni materialnopravna podlaga za obračunavanje in s tem tudi ne za odpuščanje DDV. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 82/2005 z dne 20. 10. 2016.
Če pogoji za oprostitev plačila davka niso izpolnjeni, za plačilo davka odgovarja tisti, ki mu je bila oprostitev neupravičeno odobrena. Ker je bila oprostitev neutemeljeno odobrena v okviru carinskega postopka, je za davek odgovorna oseba, ki je sicer carinski dolžnik, kar izhaja iz 6. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV pri uvozu blaga plačati carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga.
Iz določbe 26. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja ne izhaja dolžnost države podpisnice, da za namene izvedbe konkretnega davčnega postopka, v katerem je dokazno breme na zavezancu, sama pridobiva podatke od druge države pogodbenice.
Cilj Direktive Sveta 2011/16/EU niti njen predmet ni razbremenitev davčnih zavezancev njihove sodelovalne dolžnosti v postopku.
ZUP člen 82. ZFU člen 60, 61, 65, 78. ZDavP-2 člen 139. ZUS-1 člen 28, 36, 76, 82.
pravočasnost tožbe - pripravljalna vloga
Davčni zavezanec ne more na podlagi 82. člena ZUP zahtevati vpogleda v spis davčne preiskave. V fazi davčne preiskave se ne vzpostavijo dokumenti upravne zadeve, ti nastanejo po začetku upravnega postopka. Ugotovitve in dokazi, pridobljeni v davčni preiskavi, se prenesejo v upravni (davčni) postopek.
S 36. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev tožbe. Ker to velja za tožbo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka in se ne nanaša na razloge, ki bi jih morebiti nasprotna stranka podala v odgovoru na tožbo.
predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - davki in prispevki
Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj:
- ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja,
- ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožeča stranka prejela za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ali od celotnega prejemka?
URS člen 14, 14/2, 22, 33. ZDoh člen 96, 96/2-2. ZPPreb člen 3, 3-3, 7.
dovoljena revizija - dohodnina - oprostitev plačila dohodnine od dobička iz kapitala pri prodaji stanovanja
Razlikovanje, ki je z vidika pogoja bivanja v triletnem časovnem obdobju pred prodajo stanovanja vzpostavljeno med osebami, ki so v stanovanju dejansko bivale določeno časovno obdobje, in tistimi, ki so bili poleg tega v njem tudi stalno prijavljeni (2. točka drugega odstavka 96. člena Zdoh-2), ni nerazumno, terja ga namen davčne oprostitve, na katero se sklicuje revident, in sicer da se z ugodnostjo stimulira kupovanje nepremičnin za reševanje lastnega stanovansjkega vprašanja ne pa za preprodajo.
URS člen 22. ZUS-1 člen 2, 2/1, 22, 22/1, 64, 75, 75/3, 83, 83/2-1, 93, 93/1. ZDavP-2 člen 5, 5/1, 73, 77. ZPP člen 8, 224, 224/4, 356, 383. ZUP člen 7, 7/1, 10, 171, 171/1. ZS člen 2.
dovoljena revizija - pravica do izvajanja dokazov v upravnem sporu - pravica do izjave - neizvedba glavne obravnave - vnaprejšnja dokazan ocena - listinski dokazi v davčnem in upravnem postopku - substanciranost dokaznih predlogov - absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu vrnitev v novo sojenje pred drugim senatom - vezanost upravnega organa na materialno pravnomočno sodbo upravnega sodišča
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v davčnem (upravnem) postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in se sodišče prve stopnje strinja z dejanskimi ugotovitvami upravnega organa.
Po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, 73. člen ZDavP-2) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni.
Že iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi (kot je npr. zaslišanje priče) niso izključeni, dikcija, da se trditve „praviloma“ dokazuje s tam naštetimi listinskimi dokazi, pa zgolj izraža usmeritev zakonodajalca v učinkovitost postopanja v davčnem postopku, saj je dokazovanje z listinami po naravi stvari lažje in hitrejše. Tako je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah, ko je bilo soočeno s podobnimi razlogi za zavrnitev nelistinskih dokazov v davčnem postopku, že navedlo, da je možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravic. Katere dokaze je mogoče primarno pričakovati oziroma zahtevati, je torej odvisno od vsebine oziroma narave spora, saj stranka v določenih postopkih odločilnega dejstva niti ne more dokazovati z listinami.
Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Kot obrazloženo mora pojasniti le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati.
Ob morebitni ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja glede revidentove udeležbe v poslih, kar bi narekovalo ugoditev tožbi, lahko sodišče ob izpolnjevanju za to podanih zakonskih pogojev samo odloči v zadevi ali pa odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek, da skladno s pravnomočno sodbo sodišča o njej ponovno odloči. Ta bo pri tem vezan ne le na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (64. člena ZUS-1), ampak tudi na s sodbo ugotovljena dejstva oziroma dejansko stanje, saj je to neločljivo povezano s pravnimi stališči glede pravice do izvedbe dokazov in s samim izrekom sodbe. Povedano drugače: upravni organ je v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot tudi glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 89. ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/5. ZDoh-2 člen 37, 37/1-4, 39, 43. ZDavP-2 člen 76.
vrednostni kriterij - akontacija dohodnine - službeno vozilo - boniteta - poslovna dejavnost - dohodek iz delovnega razmerja - ugovor glede dejanskega stanja - pravica do sodnega varstva - pravica do izjave v postopku - sklicevanje na tožbene navedbe - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - delno zavrženje revizije
Za ugotovitev bonitete uporabe osebnega vozila za privatne namene v smilsu 1. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki pa je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene.
Če dolodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko uporabo vozila za privatne namene oziroma za ugotovitev bonitete ni relevantno število prevoženih kilometrov.
dovoljenost revizije - davek na promet nepremičnin - neizpostavljeno pomembno pravno vprašanje
Pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za dovoljenost revizije ne zadostuje.
dovoljenost revizije - davek na promet nepremičnin - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno
Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 89. ZSZ člen 62. ZGO-1 člen 218b.
dovoljenost revizije - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - pomembno pravno vprašanje - nezazidano stavbno zemljišče - hudournik
Revident z vprašanjem, ali je kot lastnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča (zmanjšanega za površino jarka-hudournika), za katerega je z izvedbenim prostorskim aktom gradnja dopustna in je komunalno opremljeno, saj je to v nasprotju z osnovnim namenom, da se nadomestilo plačuje za uporabo stavbnega zemljišča in ne za neuporabo, ker po njegovem mnenju gradnja na njem ni možna, zahtev za dovoljenost revizije ni izpolnil.
ZIZ člen 17, 44, 55, 55/1-8. ZDoh-2 člen 27, 75, 75/2-2. ZDavP-2 člen 12, 12/1, 12/4, 57, 129, 145. ZDen člen 72, 72/2. OZ člen 280, 280/1.
zahteva za varstvo zakonitosti - izvršilni postopek - načelo formalne legalitete - izvršilni naslov - davek - obdavčitev - davčni odtegljaj - ugovor delne izpolnitve - delna prostovoljna izpolnitev obveznosti - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika - odškodnina - denacionalizacija - akontacija dohodnine - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja
Po presoji Vrhovnega sodišča stališče sodišča druge stopnje, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal davek od prisojenega nadomestila, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem dolžnikovega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč tudi ob upoštevanju ugovora delne izpolnitve terjatve materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi. Upoštevati je namreč treba, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (upniku) seveda pripada celotno prisojeno nadomestilo po 72. členu ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.
Presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja ni predmet civilnega izvršilnega postopka. Ker je dolžniku uspelo dokazati, da je davčni odtegljaj za upnika obračunal in plačal državi, je v okviru presoje utemeljenosti ugovora delne izpolnitve treba šteti, da je bila terjatev v višini plačanega davčnega odtegljaja izpolnjena, pri čemer izvršilnemu sodišču ni treba presojati, ali je bila višina davčnega odtegljaja pravilna oziroma, ali je pravilno, da je bil davčni odtegljaj sploh odtegnjen in plačan.
ZUS-1 člen 38, 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZDavP-2 člen 331, 331/2, 326, 326/5. ZDoh člen 100.
dovoljenost revizije - rešeno pravno vprašanje - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice
V upravnem sporu je vložitev (obrazloženega) odgovora na tožbo pravica, ne pa dolžnost tožene stranke (38. člen ZUS-1), zato njena odločitev, da je ne bo koristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.
Pravnih vprašanj, na katerih pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, revidentka v reviziji ni konkretizirala, s samim utemeljevanjem revizije pa izpolnjevanje pogojev za dovoljenost ni izkazano.
ZUS-1 člen 83, 83/1, 83/1-1, 85, 85/1, 85/1-1, 85/2. ZDDV-1 člen 44, 44/1-1, 63, 63/1, 69.
davek na dodano vrednost - odbitek vstopnega DDV - obdavčljiva dejavnost - najem nepremičnin - zasebna uporaba z revidentom povezanih oseb
Najem nepremičnin je po 2. točki prvega odstavka 44. člena praviloma oproščen plačila DDV.ZDDV-1 v 45. členu sicer predvideva izjemo in omogoča, da se davčni zavezanec odloči, da bo najem nepremičnin vseeno obravnaval kot obdavčeno transakcijo. V tem primeru najem lahko postane z DDV obdavčljiva transakcija (in zato podlaga za odbitek vstopnega DDV po 63. členu ZDDV-1), če sta tako najemodajalec kot najemnik davčna zavezanca, identificirana za namene DDV, če ima tudi najemnik pravico uveljavljati odbitek vstopnega DDV v celotnem znesku in če oba, torej tako najemnik kot najemodajalec, davčnemu organu predložita izjavo o obdavčitvi.
Revident ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ker ni izkazal, da nepremičnino, od računov za rekonstrukcijo in dozidavo katere je želel odbiti vstopni DDV, uporablja za namen svojih obdavčljivih transakcij (prvi odstavek 63. člen ZDDV-1) oziroma v postopku ni predložil objektivih dokazov, ki bi dokazovali, da je konkretna nepremičnina primerna za ekonomsko izkoriščanje in namenjena njegovi nadaljnji obdavčljivi dejavnosti.
ZUP člen 89, 89/2, 89/5, 89/6, 169, 169/1. URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 94, 94/1.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - kršitev ustavnih pravic - davčna izvršba - vročanje pooblaščencu - izjava pooblaščenca - javna listina - nasproten dokaz - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva - zmotna uporaba materialnega prava - vrnitev v prejšnje stanje - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Drugi odstavek 89. člena ZUP se tako da po stališču Vrhovnega sodišča ustavnoskladno razlagati le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasproten dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, kdaj je bila vročitev dejansko opravljena. Ker je torej zagotovljeno varstvo ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS, drugi odstavek 89. člena ZUP po oceni Vrhovnega sodišča ni v neskladju z Ustavo RS.
Ker je mogoče, da je v obravnavani zadevi pošiljko prejela nepooblaščena oseba, to glede na revizijske trditve lahko pomeni, da revident v zamudo z vložitvijo pritožbe sploh še ni prišel, saj vročitev tej osebi ni bila pravilna. To pomeni, da bi davčni organ prve stopnje moral trditve in dokaze presojati že v okviru pravnega sredstva, ki ga je vložil revident (pritožbe).
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v predmetni zadevi za odmero davka merodajna pridobitev lastninske pravice na podlagi določil 49. člena Stvarnopravnega zakonika in po postopku Zakona o kmetijskih zemljiščih ter v povezavi le-tega z Zakonom o ugotavljanju katastrskega dohodka.
dovoljenost revizije - pogoji za dovoljenost revizije - dohodnina
Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker to ni pravno pomembno po vsebini zadeve - revident ne more izkazati pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem vprašanja, ki se nanaša na vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave, ker je on ni vložil. Nenazadnje pa tudi ne zahtevati odgovora na vprašanje, povezano z uveljavljanjem posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, ker tega v postopku sploh ni uveljavljal.
Uporaba davčne številke kot reference je namenjena lažjemu prepoznanju plačnika nakazanega DDV. Takšno dejstvo pa po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni, da je bil sporni znesek DDV plačan v imenu in za račun dobavitelja, posebno v primeru, da ta ugotovitev temelji še na pogodbenih določilih, izdanemu računu, predloženih obračunih DDV in same splošne določbe 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Kupec je obvezan plačati DDV le ob nastanku obrnjene davčne obveznosti, ki je urejena v 76.a členu ZDDV-1.
ZDoh-1 člen 85, 90, 143. ZUP člen 147, 147/3. ZDavP-2 člen 74, 74/2. ZDavP-1 člen 7, 7/4. ZUS-1 člen 75, 85, 92.
dovoljena revizija - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - dokazovanje neveljavnosti pravnega posla
Očitke o neobrazloženosti sodbe ni mogoče utemeljevati z nasprotovanjem ugotovitvam glede dejanskega stanja ali z mnenjem, da bi morale biti ugotovitve drugačne, če bi se pravilno upoštevalo predložene dokaze.
Revizijske navedbe o nepravilnosti postopanja upravnega organa so neupoštevne, saj z revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev upravnega postopka.
Vprašanje neveljavnosti pravnih poslov, ki so podlaga za obdavčenje, je vprašanje, ki ga kot predhodno lahko rešuje upravni organ, kar je v obravnavanem primeru v okviru revidentovih navedb tudi storil. Sodišče prve stopnje pa je dokazni oceni upravnega organa pritrdilo.
ZDDV-1 člen 45, 76, 76a. ZUS-1 člen 22, 75, 83, 85, 87.
dovoljena revizija - DDV - vstopni DDV
Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1.
V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na obdavčenje (načelo materialne resnice).
Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.