dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti - zavarovanje davčne obveznosti - pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti
Dikcijo iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, da gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, je treba razumeti tako, da zajema zgolj tiste dokončne upravne akte, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek.
Izpodbijan sklep pa revidentu ne nalaga plačila določenega denarnega zneska, temveč le predhodno, do izdaje odločbe, s katero bo meritorno odločeno o revidentovi davčni obveznosti, omejuje njegovo lastninsko pravico na nepremičninah.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDavP-2 člen 111, 114, 119. URS člen 15, 33.
pomembno pravno vprašanje - dovoljena revizija - začasno zavarovanje - izpolnitev tuje davčne obveznosti - zadržanje plačila - zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti - prepoved izplačila
Upravni organ prve stopnje je za zavarovanje izpolnitve bodoče davčne obveznosti revidentke odločil, da se zadrži izpolnitev terjatve, ki jo ima revidentka iz naslova presežka DDV. Po presoji Vrhovnega sodišča taka možnost zavarovanja izhaja že iz jezikovnega pomena 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2.
Republika Slovenija je dolžnica revidentke, do nje ima denarno obveznost, ki lahko služi za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, način izvršitve zavarovanja pa je v tem, da je organ zadržal izpolnitev obveznosti Republike Slovenije, kot ene od dolžnikov revidentke, revidentki.
ZUS-1 člen 2, 30, 37, 83, 83/2-1, 85, 85/2. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226. ZDavP-2 člen 5, 73, 76.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - obseg in vrsta opravljenih storitev - prva pripravljalna vloga
Pri presoji pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka v primeru formalnih pomanjkljivosti računov je treba presoditi vsebino vsakega računa posebej (in vseh skupaj) v povezavi s spremljajočo dokumentacijo, ki jo zavezanec predloži, in šele na tej podlagi napraviti zaključek o izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV.
Ker glede na zadosti obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, revidentkini računi ne vsebujejo zahtevanih elementov vrste in količine zaračunanih storitev, identifikacija poslovnega dogodka pa tudi na podlagi drugih predloženih dokazi,l ni mogoča, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da revidentka po spornih računihne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV.
Upravni akt, katerega odpravo je revidentka zahtevala s tožbo, že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v revidentkino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Revidentka je namreč z izpodbojno tožbo zahtevala (v relevantnem delu) odpravo sklepa o izvršbi, čeprav je bila izvršba (med strankama nesporno že pred vložitvijo tožbe) ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je v tožbi utemeljevala odpravo sklepa.
ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 52, 59. URS člen 22, 147. ZDavP-2 člen 5, 5/2, 73, 74, 74/2, 74/3, 74/4. ZDoh člen 15, 15/1-1, 15/1-4.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davek od dohodkov pravnih oseb - plačnik davka - boniteta - ničnost pravnega posla - delniške opcije - navidezen pravni posel - upoštevanje odločbe Ustavnega sodišča - davčna zloraba - davčna optimizacija
Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot pravno navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je v vrsti kompleksnih pravnih poslov in dogodkov, ki sicer skupno pomenijo zlorabo, kateri izmed posameznih poslov tudi navidezen.
Navideznega pravnega posla ne gre zamenjevati s pravnimi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, enako velja tudi za zlorabo predpisov).
Pravilno je upoštevana ekonomska vsebina poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj v letu 2007, saj so glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje opcijski upravičenci z načinom odsvojitve opcijskih upravičenj nizozemski družbi v letu 2004, izvršitvijo v letu 2007 ter prejetim izplačilom ustvarjenega dobička, kot dejansko posledico izvršitve opcijskih upravičenj, zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2)
Bistveno je, da je bilo obdavčeno tisto, čemur naj bi se opcijski upravičenci s prenosom svojih delniških opcij na nizozemsko podjetje želeli izogniti, to pa je davek na izvršitev delniških opcij ob nakupu delnic.
Samo dejstvo, da je bila dokazna dokumentacija pridobljena s strani Nacionalnega preiskovalnega urada (tudi če za namene kazenskega postopka) še ne pomeni, da je nedopusten dokaz v davčnem postopku.
Glede na to, da revidentka v tožbi dejanskih ugotovitev davčnega organa ni konkretizirano izpodbijala in ni predlagala izvedbe novih dokazov, ki v postopku izdaje izpodbijanega akta še niso bili izvedeni (pa so takšni da jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 lahko upošteva in so pomembni za odločitev - druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) ali dejstev, ki bi kazala na to, da je treba že izvedene dokaze presoditi drugače, kot jih je presodil davčni organ, po stališču Vrhovnega sodišča ni izkazala, da niso bile podane okoliščine iz 59. člena ZUS-1, ki sodišču prve stopnje omogočajo odločanje na seji.
Upravni spor zoper sklep, s katerim upravni organ zavrne zahtevo za izločitev uradnih oseb ni dopusten.
Vrhovno sodišče je seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-785/15, Up-788/15 z dne 27. 10. 2016, s katero je odločilo o ustavnih pritožbah opcijskih upravičencev zoper sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča, s katerimi je bila njuna zahteva za priznanje položaja stranskih udeležencev in udeležbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper revidentko zavrnjena. Vendar pa Vrhovno sodišče ne more slediti v navedeni odločbi.
Vrhovno sodišče glede na svoj ustavni položaj najvišjega sodišča v državi na razlago zakonskega prava, ki jo v okviru svoje presoje sprejme Ustavno sodišče, ni vezano (127. člen Ustave).
Od ustavnopravnih stališč v zvezi z varstvom ustavnih pravic, ki jih sprejme Ustavno sodišče, pa Vrhovno sodišče lahko odstopi, kolikor ima za to utemeljene argumente. S tem se vzpostavi dialog med sodišči, ki je potreben za zagotovitev pravne varnosti in spoštovanja temeljev ustavne ureditve, vključno z ustavno določenim razmerjem in razmejitvijo pristojnosti med Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. URS člen 22.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - enako varstvo pravic - navidezen pravni posel - opredelitev do tožbenih navedb - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje
Vrhovno sodišče je na vprašanje, kaj so navidezni pravni posli, že večkrat odgovorilo (npr. sodba X Ips 367/2011 z dne 29. 3. 2012, X Ips 1562/2005 z dne 22. 10. 2009, X Ips 80/2012 z dne 10. 10. 2013). Ker pa je ta pojem podrobneje pojasnilo šele v sklepih, ki sta bila izdana po vložitvi revizije v obravnavani zadevi, je zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) to vprašanje dopustilo.
Zato, da je sodbo mogoče preizkusiti v revizijskem postopku glede pravilne uporabe materialnega prava, mora sodba sodišča prve stopnje vsebovati materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, razloge, zaradi katerih so bila le-ta sprejeta, ter način uporabe navedenih stališč v konkretni zadevi na podlagi pravne subsumpcije upoštevnih dejstev. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. Šele ko sta oblikovani obe premisi sodišče lahko napravi sklep oziroma pravni zaključek, katerega pravilnost je mogoče preverjati. S tem se zagotovi tudi strankam spora, da lahko razpoznajo, kako je sodišče prišlo do pravnega sklepa, izraženega v izreku sodbe.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na stališče o navideznosti pravnih poslov, ni pa pojasnilo, katera od dejstev, ki jih je ugotovil davčni organ šteje za pravno odločilna za ugotovitev nepravilnosti pri revidentki in ni pojasnilo, kako in zakaj vplivajo na pravno opredelitev revidentkinih poslov kot navideznih.
Ker izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.
dovoljenost revizije - davek na dodano vrednost - vrednostni kriterij - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - trditveno in dokazno breme - navedba vrednosti spornega predmeta
Revident je na naslovni strani revizije zapisal vrednost spora, a je v obrazložitvi glede dovoljenosti izrecno navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje revidentovo trditveno in dokazno breme je s tem omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na omenjeni določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na ta način pa v primeru sprejema revizije v obravnavo tudi njeno vsebinsko presojo.
Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj to v reviziji sploh ni izpostavljeno.
Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.
ZUS-1 člen 23, 24. ZPP člen 105a, 120. ZST-1 člen 34.
pritožba - vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse.
Ker je pritožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje po poteku več kot treh mesecev od zamude, je njen predlog prepozen in tako nedovoljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUP člen 164, 185, 185/1, 188. ZDavP-2 člen 10, 76, 76/3. URS člen 22, 27, 29.
dovoljena revizija - vrednostni spor - pravica do odbitka vstopnega DDV - subsidiarno dokazno sredstvo - pravica do poštenega postopka - obtožba - privilegij zoper samoobtožbo - domneva nedolžnosti - davčni inšpekcijski nadzor - izjava stranke kot dokaz - dolžnost govoriti resnico - dokaz z zaslišanjem strank - dedni dogovor v nasprotju s prisilnimi predpisi - izvedba dokaza z zaslišanjem strank
Revident v konkretnem davčnem upravnem postopku, ki ni kaznovalne narave, ne more utemeljiti kršitve domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo iz 27. oziroma 29. člena Ustave, saj ga kot kazenskopravni ustavni procesni jamstvi v tem postopku ne varujeta. Tudi sicer je obravnavani privilegij dan le fizičnim osebam. Izjava stranke kot dokazno sredstvo (188. člen ZUP), je od pričanja bistveno drugačna v tem, da je subsidiarno, zaradi take narave dokaza pa je izjavo stranke mogoče izvesti le na predlog same stranke oziroma ob njenem (izrecnem ali konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek. Ob tem pa je zaradi manjše kvalitete dokaza posebej poudarjena ocena verodostojnosti dane izjave po načelu proste presoje dokazov (drugi odstavek 188. člena ZUP).
Stranka lahko po ZUP podaja svoje izjave le po svoji volji, če pa jih, mora govoriti resnico.
Za možnost posega v pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave bi šlo le, če bi se zoper stranko za dosego njene izpovedbe (lahko) uporabila prisilna sredstva. Ker glede na obrazloženo ureditev ZUP tega sploh ne omogoča, se vprašanje ustavnosti zakonske ureditve ne zastavi.
V davčnih postopkih je treba upoštevati, da je obveznost razkritja določenih podatkov (o dohodku in premoženju) za namene izračuna oziroma določitve višine davka skupna značilnost vseh davčnih sistemov in bi si bilo težko predstavljati njihovo delovanje brez tovrstne dolžnosti.
- ali gre pri vprašanju davka od prometa zavarovalnih poslov za samostojno pravico, povsem ločeno od zavarovalnega dogodka, ki jo je mogoče uveljavljati le samostojno v obliki ugovora ali nasprotne tožbe;
- ali je zavarovalnica v primeru, da se premoženjsko in življenjsko zavarovanje zaradi krivde zavarovalca prekineta pred potekom 10 let, po ZDPZP v položaju davčnega zavezanca ali plačnika davka (ki davek plača za račun davčnega zavezanca) kot termina, ki ju opredeljuje 12. člen ZDavP-2, ter posledično, ali je toženka zaradi predčasne prekinitve zavarovanja davek pravilno bremenila v škodo zavarovalne vsote (kot plačnik davka).
URS člen 26. ZDDV-1 člen 73, 73/2, 73a, 73a/1. ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8, 347.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo davčnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - odločanje o zahtevi za vračilo presežka DDV - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti
V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZUP člen 125. ZUstS člen 44 do 48.
davki - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - nedovoljen revizijski razlog - dovoljenost revizije - zelo hude posledice
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dopustnosti pravnega sredstva (v obravnavani zadevi odprave odločbe po 43. do 48. členu ZUstS), za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP pa glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog.
Na vprašanje učinkovanja odločb Ustavnega sodišča RS na pravnomočo rešena pravna razmerja je jasno odgovorjeno že z določbo 44. člena ZUstS (ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, natala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno) in sodno prakso (tudi Ustavnega sodišča RS, npr. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014).
davčna oprostitev - ustanova - oseba javnega prava
ZDoh-2 v prvi alineji 1. točke 107. člena izrecno ne opredeljuje, za katero vrsto ustanove gre (oziroma v kakšnem pomenu). Ker pa iz sistemske in teleološke razlage te norme izhaja, da je treba navedeni pojem razlagati širše, je torej treba tam uporabljeni pojem "ustanove" glede na navedeno razlagati tako, da vključuje tudi izobraževalne ustanove, predvsem osebe javnega prava, torej kamor sodi tudi Univerza v Ljubljani.
davki - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - pavšalne navedbe - zelo hude posledice
Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 87, 94, 94/2. ZDavP-2 člen 5, 68, 68/5, 74, 74/3, 74/4. ZDPN-2 člen 11, 13, 13/2, 16, 16/3.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nova dejstva in novi dokazi v reviziji - davek na promet nepremičnin - navidezen pravni posel - davčno izogibanje - dokazovanje navideznosti pogodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je sodišče razumelo pod pojmom navideznega pravnega posla oziroma kakšno vsebino mu je dalo.
Sodišče prve stopnje pojma navideznega pravnega posla kot instituta materialnega prava ni uporabilo v skladu z njegovo vsebino, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - neenotna sodna praksa - zelo hude posledice - trditveno in dokazno breme
Zgolj sklicevanje na drugo zadevo sodišča prve stopnje, brez opredelitve konkretnega pravnega vprašanja in primerjave dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodno odločbo, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, za pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
Posledice, na katere se revident sklicuje, niso neposredna posledica odločbe, ki jo je izpodbijal v tem upravnem sporu, temveč so posledica odločbe o odmeri dohodnine, ki pa ni predmet tega upravnega spora, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
Če v roku sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (drugi odstavek). ZST-1 določa, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke (prvi odstavek 12. člena). Navedeno pomeni, da mora stranka vložiti predlog za taksno oprostitev v roku, v katerem je dolžna plačati sodno takso. Pravočasno vložen predlog ima za posledico, da sodišče po neuspešno pretečenem roku za plačilo ne sme šteti, da je stranka umaknila tožbo.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZUP člen 260, 260-1.
davki - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - nedovoljen revizijski razlog - zmotna uporaba materialnega prava - obnovitveni razlogi - dovoljenost revizije - zelo hude posledice - zavrženje predloga za obnovo postopka
Po ustavljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dopustnosti obnove, za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog.
Dejstvo, da je revidentka izvedela za pravno stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, da je bil 193. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki v obravnavanem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni kvečjemu uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP.
dovoljenost revizije - dohodnina - rezidentstvo - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti
Ker gre v obravnavani zadevi za spor glede ugotovitve rezidentskega statusa, ki ni spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarju, pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.