ZPP člen 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 51, 51/2, 60, 71, 71/2, 251, 251/3, 281, 281/1. ZDavP-2 člen 97, 97/3, 125, 125/1, 126, 126/4, 126/6.
davek na dodano vrednost (DDV) - dovoljena revizija - odbitek vstopnega DDV - ugovor zastaranja - nov postopek - načelo prepovedi reformatio in peius - ponovljen postopek - standard obrazloženosti sodne odločbe - vedenje o goljufivih transakcijah - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - neobičajna poslovna praksa - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - glavna obravnava v ponovljenem postopku
Prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) ne zavezuje prvostopenjskega organa, ko odloča v ponovnem davčnem postopku. Takšno stališče ni v nasprotju s sodno prakso SEU.
Dolžnost preverjanja delovanja spornih družb vzpostavijo objektivne okoliščine, v katerih potekajo transakcije in katerih edina razumna razlaga je, da so odraz nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa (npr. izvajalec storitve ponudi neobičajno ugodne pogoje transakcije). Te objektivne okoliščine utemeljujejo dolžnost davčnega zavezanca, da kot preudaren gospodarski subjekt preveri zanesljivost svojega pogodbenega partnerja. Če tega ne stori, pomeni, da je obstoječe indice, na podlagi katerih bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, iz malomarnosti spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugega subjekta. Sodišče prve stopnje mora zato v svoji obrazložitvi utemeljiti zakaj naj bi konkretne okoliščine pri poslovanju davčnega zavezanca, pri njem vzpostavile sum o nezakonitem delovanju njegovih poslovnih partnerjev.
Za (ponovno) izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa (in ob ostalih izpolnjenih pogojih, med drugim substanciranosti dokaznega predloga) bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo ter izvede tovrstne (stare) dokaze. Če sodišče ne bo podvomilo v dejanske ugotovitve upravnega organa, pa bo moralo obrazloženo zavrniti ta del tožbenih navedb in odločiti na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1), ne da bi samo presojalo v upravnem postopku izvedene dokaze
dohodnina - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - storniranje računa - premoženjska korist - obrazložitev sodbe - dokazna ocena - dejansko stanje kot revizijski razlog - (ne)obrazloženost sodbe
Izpodbijani sodbi kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče očitati, saj njena obrazložitev omogoča preizkus. Iz te obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev, da je navedene stornacije prometa blaga izvajal revident kot poslovodja poslovalnice družbe, da blago v stornirani vrednosti ni bilo vrnjeno med zaloge in da zanj tudi ni bila položena gotovina v blagajno in da je torej prišlo do povečanja revidentovega premoženja na račun pravne osebe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo še, da niti izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bilo blago, katerega prodaja je bila stornirana, tudi dejansko vrnjeno, priče, katerih zaslišanje je predlagal revident sam, pa so izpovedale, da njim ni bilo odpremljeno. Sodišče je torej pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je ugotovilo, da je revident prejel premoženjsko korist in tudi, zakaj izvedeni dokazi te ugotovitve niso omajali.
Revizijske navedbe o nepravilnem vrednotenju izvedenih dokazov pa kažejo na to, da ne gre za očitano pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč za revidentovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in ugotovljenim dejanskim stanjem. V dokazno oceno pa revizijsko sodišče v okviru svoje presoje ne posega (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Dokazna ocena namreč ni vprašanje materialnega prava, pač pa spada na področje dejanskega stanja. Le v primeru, če je pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, preraste v bistveno kršitev določb ZUS-1.
ZUS-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 236.a, 236.a/1, 286.b, 286.b/1. ZDoh-2 člen 105, 105/3-11.
dovoljena revizija - dohodnina - vrednostni kriterij - dokazna ocena - razlastitev - odškodnina za izgubljeni dobiček zaradi razlastitve - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - pisna izjava prič - dokazovanje - zaslišanje priče - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - pravica do izvedbe dokaza - ugotavljanje pravno pomembnih dejstev
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Na razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza bi revident moral in mogel odreagirati s trditvijo o kršitvi postopka, ki jo sedaj uveljavlja šele v reviziji. Če bi obrazloženo nasprotoval konkretnemu pojasnilu sodišča prve stopnje, bi se že to sodišče moralo opredeliti do procesne okoliščine, za katero revident meni, da je bila neutemeljeno spregledana, in ob spoznanju, da za zavrnitev dokaznega predloga nima podlage v ZPP, kršitev tudi odpraviti.
Načelo neposrednosti pri že izvedenih dokazih v upravnem postopku ni absolutno. Takšni dokazi se na glavni obravnavi ponovno izvedejo le, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Za ugotovitev, da je v teh primerih med strankama sporno dejansko stanje razlog za izvedbo že predhodno izvedenih dokazov, ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu. Šele tako vzpostavljen objektiven dvom v dejanske ugotovitve upravnega organa bo narekoval sodišču, da opravi glavno obravnavo in ob ostalih izpolnjenih pogojih (substanciranost dokaznega predloga) izvede tovrstne (stare) dokaze.
ZDavP-2 člen 68. ZUS-1 člen 20, 22, 63. ZPP člen 8, 9, 11, 339, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 22, 23, 25, 127.
dovoljena revizija - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - obseg revizijskega preizkusa - fotokopija listin kot dokaz - dokazno breme - zloraba procesnih pravic - skrbnost odvetnika - obsežnost navedb - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kršitev upravnega postopka - obrazloženost sodbe - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - sklicevanje na navedbe v upravnem postopku in upravnem sporu - ustavna vloga Vrhovnega sodišča
Naloga prava veščega pooblaščenca, ki je edini upravičen, da v imenu stranke oblikuje in vloži revizijo ter druge vloge v postopku pred Vrhovnim sodiščem kot najvišjim sodiščem v državi (127. člen Ustave), je, da navedene vloge pripravi z najvišjo stopnjo strokovne skrbnosti in skladno s standardi pravnega zastopanja in podajanja argumentov, ki takemu postopku ustrezajo. Revizija, ki obsežno in nestrukturirano povzema navedbe vlog iz drugih postopkov (pritožb v upravnem postopku, tožbe v upravnem sporu), ne da bi se osredotočala na predstavitev pravnih ugovorov, ki so upoštevni v revizijskem postopku, tej skrbnosti in standardom ne ustreza in tudi v ničemer ne prispeva k možnosti uspeha zastopane stranke v upravnem sporu.
Zgolj splošno zatrjevanje kršitev, ne da bi bilo iz revizije jasno razvidno, na kateri del sodnega postopka oziroma izpodbijane sodbe se očitek nanaša, ne dosegajo standarda jasnosti, ki bi terjal oziroma omogočal odgovor Vrhovnega sodišča.
Obrazloženost odločitev sodišča prve stopnje v upravnem sporu glede presoje zakonitosti upravnih aktov (2. člen ZUS-1) mora načelno ustrezati zahtevam, ki veljajo pri odločanju o pravnih sredstvih v pravdi, torej tistim, ki se nanašajo na obrazloženost odločitev višjega sodišča pri odločanju o pritožbi. Sodišče se je torej v upravnem sporu na prvi stopnji dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Če je razvidno, katera dejstva in okoliščine ter katera pravna stališča je sodišče v izpodbijani sodbi obravnavalo kot bistvene in nanje oprlo svojo odločitev, je tudi razvidno, katerih okoliščin kot takih ni štelo za bistvene in se do njih ni opredeljevalo. Tudi za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu tako ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.
Obsežnost zavrnitve dokaznega predloga je odraz njegove ustrezne utemeljitve s strani stranke same; tako je lahko tudi taka obrazložitev sodišča omejena ter sorazmerno manj konkretizirana v primeru, če je bil posamezen dokazni predlog očitno nepotreben, nerelevanten ali nedovoljen po procesnih pravilih (tretji odstavek 20. člena ZUS-1)15 oziroma sodišču zgolj "navržen" ter utemeljen le s splošno navedbo o njegovi dopustnosti ter potrebnosti.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 86, 86/4, 367.č.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - stranka brez pravniškega državnega izpita - postulacija
Ker predloga za dopustitev revizije predlagatelj ni vložil po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, je njegova vloga nepopolna in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 367.č člena ZPP zavrglo.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00012268
OZ člen 239, 239/1, 240. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/4.
dopuščena revizija - pravna podlaga tožbenega zahtevka - opredelitev pravne podlage tožbenega zahtevka - odškodninska tožba - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka DDV - neutemeljeno zaračunavanje DDV - uveljavljanje pravice do odbitka DDV
Trditve tožnice je mogoče obravnavati tudi na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnica je zatrjevala, da je toženec z neutemeljenim obračunom 9.000,00 EUR DDV prekršil prodajno pogodbo. Navajala je, da je zaradi postopanja toženca kot samostojnega podjetnika in davčnega zavezanca utemeljeno pričakovala, da bo plačani davek dobila povrnjen. Ker tega statusa toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe in izstavitvi računa (v katerem je obračunal DDV) ni več imel, tožnica izkazanega DDV ni mogla odbiti. Tožnica je torej zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini 9,000,00 EUR plačanega DDV pri prodaji tovornega vozila, ki bi ga sicer dobila vrnjenega. S tem je podala tudi trditve o vzročni zvezi, tj. da je bil zaradi nepravilnega postopanja toženca (kot davčnega zavezanca) tožničin zahtevek za vračilo DDV zavrnjen. Bistveno je namreč, da je tožnica zaradi toženčeve kršitve pogodbe (obračunu DDV, čeprav ni bil davčni zavezanec) dejansko plačala 9.000,00 EUR kupnine več.
davčna izvršba na premičnine - nesuspenzivnost pritožbe
Revizija se dopusti glede vprašanja ustavne skladnosti določbe tretjega odstavka 157. člena Zakona o davčnem postopku, ki določa nesuspenzivnost pritožbe v postopku davčne izvršbe, v primerih, ko se s sklepom o davčni izvršbi dovoli izvršba na premičnine dolžnika, ki ne ovira prodaje zarubljenih premičnin.
dopuščena revizija - davki - odkup odpadnih surovin - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali se v primeru, ko fizične osebe premičnin ne odsvajajo v okviru registrirane dejavnosti, tovrstni odkup premičnin od fizičnih oseb obravnava po določbi 32. člena ali po določbi 38. člena ZDoh-2? Kateri so kriteriji, ki jih mora uporabiti davčni organ, ko odloča, ali bo določen odkup premičnin davčno obravnaval po določbi 32. člena ZDoh-2 oziroma po 38. členu ZDoh-2?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00012316
ZPP člen 339, 339/1, 347, 348, 358. OZ člen 164.
pritožba - sprememba dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - vzpostavitev prejšnjega stanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - restitucija - odškodnina - dopuščena revizija
Sodišče druge stopnje je torej brez opravljene pritožbene obravnave poseglo v dejanske ugotovitve glede vprašanja, kolikšen strošek je v konkretnem primeru potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožnika zato v reviziji utemeljeno opozarjata, da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP.
ZJShemFO člen 7, 7/3, 9, 9/4, 18. ZIZ člen 71. ZDavP-1 člen 101, 101/1.
kreditna pogodba - dokončno poplačilo terjatve - jamstvo države - jamstvena shema RS - poroštvo države - vnovčenje jamstva države - obveznost vnovčitve jamstva - pasivna legitimacija - varstvo kreditojemalca - namen ZJShemFO - uporaba OZ - subsidiarna uporaba zakona - pravica upnika do izbire - pravica do enakega varstva pravic - načelo enakosti pred zakonom - odlog plačila - izvršilni postopek - davčni postopek - dopuščena revizija
Primarni cilj ZJShemFO je izboljšanje položaja ogroženih skupin fizičnih oseb in ne povečanje zaščite bank. (Večja) naklonjenost oziroma pripravljenost bank do dajanja kreditov tem skupinam oseb je le sredstvo za dosego navedenega cilja.
Ni sprejemljiva razlaga, da je že zgolj na podlagi dejstva, da tožeča stranka ima možnost toženi stranki zagotoviti odlog, delni odpis, odpis ali obročno plačilo dolga, ta v enakem položaju kot druge osebe, ki bodo zaradi unovčenja jamstva države, svoj dolg lahko odplačale po pravilih ZJShemFO in ZDavP-2.
Položaj dolžnikov, ki so v slabem premoženjskem stanju, je v postopku davčne izvršbe bistveno bolj ugoden kot položaj istih dolžnikov, ki se znajdejo v postopku redne izvršbe, po določbah ZIZ. Razlaga, da lahko banka sama izbere ali bo plačilo svoje terjatve uveljavila direktno od dolžnika (po določbah ZIZ) ali pa bo njeno plačilo zahtevala od RS, ki bo v nadaljevanju postopala po določbah ZJShemFO v povezavi z ZDavP-2, bi glede na navedeno brez dvoma povzročila neenako obravnavo dolžnikov, ki so sicer v bistveno enakem položaju (vsi so socialno šibke osebe, ki jim je država zagotovila enako varstvo).
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 94, 94/2. ZDoh-2 člen 35, 37, 38, 46. ZZdrS člen 65, 65/2. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/2. ZDR člen 11. Uredba o merilih za sklepanje podjemnih pogodb ali drugih pogodb civilnega prava za opravljanje zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe (2009) člen 1, 2, 4.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - zdravstvo - zdravniška služba - opravljanje zdravstvene storitve - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - neveljavne pogodbe - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - dohodek iz dejavnosti - predmet dokazovanja z izvedencem
Na podlagi 65. člena ZZdrS je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami.
Z vidika veljavnosti pogodbe po 65. členu ZZdrS ni odločilno, ali so imeli gospodarski subjekti koncesijo za opravljanje javne zdravniške službe.
Ne glede na morebiti pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo v zvezi s prejemki pri revidentki zaposlenih zdravnikov (ki so pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev sklepali kot samostojni podjetniki), kažejo, da je imela tudi ta oblika sodelovanja elemente delovnega razmerja, je treba v zvezi z obdavčitvijo in obremenitvijo na tej podlagi izplačanih dohodkov s prispevki, upoštevati določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava. V inšpiciranem obdobju je bil ravno 65. člen ZZdrS, na katerega se v reviziji sklicuje revidentka, zakonska podlaga za takšno izjemo.
Če obstaja zakonska podlaga za dodatno plačilo zdravnikov po podjemni pogodbi ali drugi pogodbi civilnega prava, je tudi prejemke zdravnikov izplačane na tej podlagi treba davčno obravnavati po razmerju ustreznem pravnem temelju, ki ustreza tej ekonomski vsebini.
Vprašanja, s katerimi je revidentka v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke, so po vsebini vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava in zato v domeni razlage sodišča (iura novit curia), ne pa vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDavP-2 člen 379. ZDDPO-2 člen 39.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - vprašanje pravilnosti upravnega postopka - že rešeno pravno vprašanje - izpodbijana odločitev ne odstopa od prakse vrhovnega sodišča - stečaj - prenos premoženja - izčlenitev
Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetega stališča Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati.
Vrhovno sodišče je v vsebinsko enaki zadevi, vloženi v istem časovnem obdobju, do vprašanja že opredelilo in sprejelo stališče, da v primeru, ko je stečaj posledica odločitve o prenosu premoženja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, ko je bila odločitev za stečaj, ki pomeni odločitev o prenehanju družbe, sprejeta hkrati z odločitvijo o izčlenitvi, pogoj iz 39. člena ZDDPO-2 ni izpolnjen. Stečaj je bil tako posledica uspešno izvedene izčlenitve in z njo v neposredni vzročni zvezi. V primeru, ko gre za izčlenitev zdravega jedra s prenehanjem prenosne družbe, tvori odločitev o izčlenitvi in prenehanju nedeljivo celoto oziroma transakcijo. Dejstvo, da se stečajni postopek še ni zaključil, da (še) traja daljše obdobje ter da revidentka še ni izbrisana, na obseg revidentkinih pravic ne more vplivati, saj trajanje postopkov ne more vplivati na to, da bi bila revidentka zaradi tega v boljšem položaju.
dovoljenost revizije - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - ugotovitvena odločba - davek na dodano vrednost - davčni inšpekcijski nadzor - vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice niso izkazane - pravno vprašanje, ki ni bistveno za odločitev
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti in zato vrednostni kriterij za revizijo ni izpolnjen.
Vprašanja, ki ne temeljijo na ugotovljenem dejanskem stanju niso pomembna pravna vprašanja glede na vsebino zadeve.
Revident z navedbami, da so mu hude posledice nastale z izrekom globe v prekrškovnem postopku, zelo hudih posledic izpodbijane upravne odločbe ni izkazal.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2. Uredba Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. marca 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic in o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje člen 12.
dovoljenost revizije - carina - vrednostni kriterij ni izpolnjen - pomembno pravno vprašanje - carinska dajatev - že rešeno pravno vprašanje - izpodbijana odločitev ne odstopa od prakse vrhovnega sodišča - dopustnost dokaza
Vrhovno sodišče se je do navedenega vprašanja v vsebinsko enaki zadevi, vloženi v istem časovnem obdobju, že opredelilo in poudarilo, da carinski organi prejemajo od OLAF-a, ki državam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito finančnih interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, sporočila AM (Mutual Assistance Message), izdelana na podlagi Uredbe sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje. Po 12. členu te Uredbe lahko ugotovitve, potrdila, informacije, dokumente, ustrezne potrjene izvode in vse informacije, ki jih pridobijo uslužbenci zaprošenega organa in se sporočijo organu prosilcu v primerih pomoči, predvidenih v členu 4. do 11., pristojni organi države članice zaprošenega organa uveljavljajo kot dokazno gradivo.
ZUS-1 člen 5, 42, 83, 83/2-2. ZDavP-2 člen 88. ZUP člen 274. ZGD člen 5, 475. ZDoh-2 člen 94, 97, 102. URS člen 23, 25.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davek od dobička iz kapitala - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - čas odsvojitve kapitala - odsvojitev delnic - dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - učinkovito sodno varstvo - spor polne jurisdikcije - (ne)učinek res iudicata
V upravnem sporu ločeno obravnavanje upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka, lahko privede do rezultata, da bi sodišče zaradi procesnih omejitev upravnega spora oziroma upravnega postopka kršilo temeljna načela (npr. načeli res iudicata, ne bis in idem) oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine (pravica do učinkovitega sodnega varstva; 23. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi s 25. členom).
Pravilna uporaba določbe 102. člena ZDoh-2 (v povezavi z ZNVP) zahteva, da se za čas odsvojitve šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega je fizična oseba odsvojila kapital, torej razpolagalnega posla, ki vsebuje nalog za prenos vrednostnega papirja na novega imetnika.
Čeprav družba pred vpisom v sodni register nima pravne sposobnosti lahko pridobi premoženje, ki predstavlja njen ustanovitveni kapital.
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga določbe 88. člena ZDavP-2 v povezavi z 274. členom ZUP, da mora biti kršitev materialnega prava očitna.
Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče odpraviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega zakona.
Ker v obravnavanem primeru pogoji za odpravo po nadzorstveni pravici niso izpolnjeni, toženka pa uporabe tega izrednega pravnega sredstva v ponovnem postopku ne more utemeljiti na drugačnem (novem) razlogu od tistega, ki je že bil uporabljen, Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
ZUS-1 člen 72, 83. ZDDV-1 člen 63, 67, 82. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 178, 226.
davek na dodano vrednost (DDV) - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - missing trader - pogoji za odbitek ddv - subjektivni element - objektivne okoliščine o vedenju - vedenje o zlorabi sistema DDV - celovita dokazna ocena - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - neobičajna poslovna praksa - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca.
V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z zlorabo sistema DDV; drugič pa, če so podane okoliščine, ki kot indici od zavezanca terjajo določeno ravnanje, v smislu preverjanja, ali izdajatelj računa sodeluje v taki zlorabi.
dovoljenost revizije - davek na dediščine in darila - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje - vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve - dejansko stanje kot revizijski razlog - pravni interes revidenta
Odmera davka na darilo je bila zavrnjena, ker revident ni dokazal, da je darilo od matere in žene res prejel. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne, kar ni predmet revizijske presoje.
Vprašanje o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem petem odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru.
Ker je revident že z obrazložitvijo napovedi za odmero davka od prejetega darila izpolnil svojo zakonsko dolžnost, z odločitvijo organa, da davka ne odmeri, ni bilo poseženo v revidentovo pravico ali pravno korist. Zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2, 37, 38, 46, 46/3. ZZdrS člen 65, 65/2. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/2.
dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - opravljanje dejavnosti, ki je opredeljena kot javna služba - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - izvajanje zdravstvene dejavnosti - dohodek iz dejavnosti - neveljavne pogodbe - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - pogodba o opravljanju storitev - pogodba o zaposlitvi - dohodnina - prejemki zdravnikov - neoprava glavne obravnave - dovoljena revizija iz vrednostnega razloga
65. člen ZZdrS, na katerega se sklicuje revidentka, ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki).
Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini), glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravilno vrednotilo kot dohodke iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 94, 94/2. ZDoh-2 člen 35, 35/3, 35/3-2, 37, 38, 46, 46/3. ZZdrS člen 65, 65/2. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/2. ZDR člen 4, 11, 16.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - zdravstvo - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - dohodek iz dejavnosti - opravljanje zdravstvene storitve - zdravniška služba - neveljavne pogodbe - podjemna pogodba - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino - gospodarski subjekt
Kljub temu, da so pri revidentki zaposleni zdravniki na podlagi podjemnih pogodb tudi izven svojega rednega delovnega časa dejansko opravljali enako delo kot v svojem delovnem času, to ne pomeni, da so bile pogodbe sklenjene v nasprotju s 65. členom ZZdrS.
Pri presoji pravne narave razmerja je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, kljub temu, da se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, opravi na podlagi pogodbe civilnega prava. V inšpiciranem obdobju je ravno 65. člen ZZdrS, na katerega se v reviziji sklicuje revidentka, predstavljal zakonsko podlago za takšno izjemo, saj je v primerih, kot je tudi obravnavani, zaradi varovanja širšega javnega interesa - nemotenega izvajanja javne zdravstvene dejavnosti, pod izjemnimi pogoji, dopuščal večjo avtonomijo pogodbenih strank in predstavljal podlago za to, da so javni zdravstveni zavodi oziroma druge pravne ali fizične osebe, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in zdravniki svoja (delovnopravna) razmerja v zvezi z izvajanjem javne zdravniške službe lahko urejali tudi s pogodbami civilnega prava. To je treba spoštovati tudi v zvezi z obdavčitvijo.
65. člen ZZdrS, na katerega se sklicuje revidentka, ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Pač pa je bilo na tej pravni podlagi javnim zdravstvenim zavodom (torej tudi revidentki) pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami.
Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini), glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravilno vrednotilo kot dohodke iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).