URS člen 23, 25, 38, 35. ZVOP-1 člen 8, 8/2, 9, 9/1, 9/4, 34. ZUS-1 člen 4, 6, 6/2, 33, 66, 73, 73/1, 82. ZPP člen 181. ZDavP-2 člen 36, 39, 68. ZDS člen 18, 24.
varstvo osebnih podatkov - kršitev ustavnih pravic - pravica do zasebnosti - ugotovitvena tožba - procesne predpostavke za ugotovitveno tožbo - pravni interes - odvzem premoženja nezakonitega izvora - pridobivanje podatkov - bančni račun - bančna tajnost - načelo sorazmernosti - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pritožbena obravnava - glavna obravnava pred Vrhovnim sodiščem - ugotovitvena sodba v upravnem sporu
ZUS-1 glede zahteve po obstoju pravnega interesa za vloženo tožbo ne ločuje med različnimi oblikami tožbenih zahtevkov, ki so našteti v 33. členu ZUS-1. To pomeni, da za vložitev ugotovitvene tožbe veljajo enaka pravila kot za druge oblike tožbenih zahtevkov, torej tudi to, da zanjo ni treba izkazati posebnega, kvalificiranega pravnega interesa.
V primeru, da so bili pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je davčni organ vezan na ZVOP-1. Na davčnemu organu je dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog, med katere sodi tudi davčni inšpekcijski nadzor, v razmerju do določenega davčnega zavezanca.
Ob tem je davčni organ pri pridobivanju osebnih podatkov tako davčnega zavezanca kot tretjih (povezanih) oseb dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave. To zakonsko in ustavno načelo je davčni organ dolžan upoštevati tako pri izbiri oseb, v osebne podatke katerih želi vpogledati, kot pri samem obsegu zajetja le-teh.
Ker je v obravnavanem primeru davčni organ pridobil osebne bančne podatke o vseh transakcijah na bančnem računu pritožnice za obdobje celega leta 2011 brez izkazanega zakonsko določenega namena, ni kršil le zakonsko pooblastilo iz ZDavP-2, temveč tudi prepoved uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja iz prvega odstavka 38. člena Ustave in zato je v tem delu tožba na ugotovitev kršitve človekove pravice utemeljena.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - dohodnina - nagradna igra - drugi dohodek - davek od dohodkov fizičnih oseb
Pridobitev igralnega promocijskega lističa (kot dobitek v nagradni igri) za fizične osebe, ki ga dobijo, pomeni dohodek (čeprav v negotovinski obliki), in sicer v vrednosti, ki je na lističu navedena. Fizični osebi se s tem, ko je ta v nagradni igri dobila promocijski listič (dobitek), omogočila igranje v vrednosti, ki je bila navedena na lističu, pri tem pa ni pomembno, da listič ni bil zamenljiv za denar, da ga ni bilo mogoče uporabiti v drugi igralnici, da z njim ni bilo mogoče igrati na vseh igralnih avtomatih. S tem je bila namreč dana fizični osebi določena ugodnost v vrednosti (znesku) na lističu in čeprav v trenutku prejema lističa od revidentke na fizično osebo ni prišlo do na zunaj zaznavnega prenosa premoženja, je do tega dejansko prišlo, saj se je revidentkino premoženje zmanjšalo za znesek, v katerem je bilo fizični osebi omogočeno igranje in ga fizična oseba ni plačala, je pa za ta znesek igrala na določenih igralnih avtomatih. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno ali je fizična oseba pri tej igri (ki ji je bila omogočena zaradi prejema dobitka (promocijskega lističa) zadela (večji) znesek ali "jack pot", saj za obdavčitev ni pomembno, kaj prejemnik dobitka naredi z njim (konkretno ali ga uporabi in kako uspešen je pri tem). Pomembno je, da mu je bil ta dobitek – promocijski listič (v vrednosti, ki je bila na njem navedena), dan na razpolago.
davčna napoved na podlagi samoprijave - začetek postopka o prekršku - uradno dejanje pristojnega organa
Iz predstavljene zakonske ureditve je razvidno, da je eden od temeljnih pogojev, da vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave izključi kaznivost za prekršek, da zavezanec davčno napoved vloži najpozneje do začetka postopka o prekršku. V skladu z določbo prvega odstavka 50. člena ZP-1 se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje, ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti.
ZPP člen 339, 339/2-14. ZDDV-1 člen 45, 76, 76.a, 76.b, 87. ZUS-1 člen 75, 75/3.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - odbitek vstopnega DDV - obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami - uporaba nepremičnine - standard obrazloženosti - neopredelitev do tožbenega ugovora - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Utemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.
ZDavP-2 člen 88. ZUstS člen 44. ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - že rešeno pravno vprašanje - davek na nepremično premoženje večje vrednosti - neustavna zakonska določba - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - prenehanje veljavnosti in uporabe zakona - izredno pravno sredstvo - odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP) - kršitev materialnega prava
.Vprašanje, ki je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, ne more biti pomembno pravno vprašanje.
Ker se je Vrhovno sodišče do vprašanja, ali se lahko v odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, zoper katero revidentka ni vložila pritožbe, zaradi po pravnomočnosti te odločbe izdane odločbe Ustavnega sodišča, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost materialnega davčnega zakona, poseže z izrednim pravnim sredstvom odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, že opredelilo, revizija z enakim pravnim vprašanjem ni dovoljena.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - dohodnina od dohodka iz dejavnosti - (ne)izvedba dokaza z zaslišanjem - pisne izjave prič - argumenti za zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija uveljavljanja procesnih kršitev
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Vrhovno sodišče v postopku z revizijo na kršitve pravil postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti, zato se kljub taki opustitvi v reviziji uveljavljana kršitev lahko upošteva zgolj tedaj, če je (zaradi narave kršitve, načina teka postopka itd.) sploh ni bilo mogoče ugovarjati v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Revident je glede uveljavljanja procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) v reviziji prekludiran, saj ne iz zapisnika o glavni obravnavi ne iz prepisa zvočnega snemanja, ki se nahajata v spisu, ni videti, da bi revident navedenim kršitvam ugovarjal na glavni obravnavi, ko je to možnost imel.
ZTro člen 17, 17/2-1, 44, 44/1-2. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52. ZUP člen 9, 9/1, 181, 188.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - plačilo trošarine - etilni alkohol - namenska poraba - pravica do izjave stranke - načelo zaslišanja strank - nova dejstva in novi dokazi - nedovoljena tožbena novota - (ne)obrazloženost sodbe - neizvedeni dokazi
V strankini pravici do izjave v upravnem postopku, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, opredeljenega v določbi prvega odstavka 9. člena ZUP, ni inkludirano zaslišanje strankinega direktorja, bodisi kot dokaza iz 181. člena ZUP (priča) ali kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila, upravni organ pa ji mora to omogočiti (prim drugi odstavek 146. člena ZUP).
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d, 143/2. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 201, 202, 203, 204. ZDDV-1 člen 50, 50/1-4, 46/, 46/1.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - predlog za predhodno odločanje - uvoz blaga - oprostitev plačila DDV - obračun uvoznih dajatev - izpolnjevanje pogojev - subjektivni element - utaja davka - neverodostojne listine - vedenje o davčni goljufiji - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve davka na dodano vrednost pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil, ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni, razen če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da subjektivni element v primeru naknadne vknjižbe DDV zaradi neizpolnitve obveznosti iz carinskega postopka 42 ni relevantna okoliščina.
ZUS-1 člen 45, 45/1, 75, 75/3. ZPP člen 285, 339, 339/2-14, 339/2-8.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor - dokazni predlog za zaslišanje priče - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - konkretiziranost in substanciranost dokaznega predloga - odprava pomanjkljivosti - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - pravica do obravnavanja pred sodiščem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Substanciranost dokaznega predloga je po svoji vsebini namenjena predvsem presoji, ali je določen dokaz treba izvesti oziroma ali obstajajo zakonsko in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.
Zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnika zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti je v upravnem sporu pravično dati večji poudarek dolžnosti materialnega procesnega vodstva; tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena, bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni in primerni za odločitev v zadevi.
prekinitev revizijskega postopka - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - prijava terjatve v stečajni postopek
Ker je med postopkom odločanja o reviziji Vrhovno sodišče ugotovilo, da je odločitev odvisna od predhodne rešitve vprašanj glede razlage prava Evropske unije, in sicer prvega in drugega odstavka 90. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega in tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, je postopek prekinilo do odločitve Sodišča Evropske Unije.
ZDavP-2 člen 88. ZUJF člen 193, 244. ZUstS člen 44, 47, 47/1, 143. ZDavNepr člen 5. ZMVN člen 7, 11.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davek na nepremično premoženje večje vrednosti - neustavna zakonska določba - prenehanje veljavnosti in uporabe zakona - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - učinki ustavne razveljavitve zakonskih določb - posplošena tržna vrednost nepremičnine - pravnomočna odločba o odmeri - odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (ZDavP) - načelo zakonitosti
Razveljavitveni učinek odločbe Ustavnega sodišča glede zakona, ki je bil podlaga za izdajo upravnih odločb, ne pomeni, da bi odločitve upravnih organov, ki so postale pravnomočne pred izdajo te odločbe, zaradi tega postale nezakonite. Enako velja torej tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki je že prenehal veljati.
Praviloma, če ni s posebnim zakonom določeno drugače, razveljavitev zakona oziroma njegovega dela na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ni samostojna podlaga za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerja, o katerih je bilo (na podlagi takšnega zakona) že pravnomočno odločeno.
Izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici ni namenjeno odpravi vseh primerov neustavnosti zakonske ureditve, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zakon je dopustil uporabo tega pravnega sredstva in posega v veljavnost odmerne odločbe samo v primerih, ko gre za kršitev materialnega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se ta lahko izrazi v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki izvira iz vsebinske presoje zadeve, in ne npr. iz postopkovnega ravnanja davčnih organov.
Razveljavitev materialnega zakona, ki ureja obdavčenje, s strani Ustavnega sodišča zaradi ugotovljene protiustavnosti je lahko podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve, odprave ali spremembe odmerne odločbe po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Vendar pa je to treba ugotoviti glede na okoliščine posameznega primera.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c in 367c/3.. ZUS-1 člen 22, 22/1.
dopuščena revizija - uporaba določb ZPP - dokazni predlog - priznanje neprerekanih dejstev - sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali mora stranka v upravnem sporu svoji vlogi ponovno priložiti dokazila, če so ta dokazila že v upravnem spisu?
- Ali sme sodišče ugotavljati resničnost nekega dejstva, če mu ena od strank ne ugovarja, s čimer resničnost dejstva (smiselno) priznava? Bolj natančno, ali se v upravnem sporu subsidiarno (prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu) uporablja drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da opustitev prerekanja dejstva pomeni njegovo priznanje?
- Ali sta obstoj in višina davčne obveznosti v postopku zavarovanja predhodni vprašanji, ki ju mora davčni organ in sodišče rešiti s stopnjo verjetnosti ter posledično, ali jih lahko zavezanec izpodbija z navajanjem argumentov pravne in dejanske narave, do katerih se mora Upravno sodišče opredeliti?
- ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala;
- ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018;
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - nepriznanje odbitka ddv - neplačeviti subjekti (missing trader) - objektivne in subjektivne okoliščine - vedenje o goljufivih transakcijah - skrbnost pri poslovanju - sodna praksa Sodišča EU
Ni v nasprotju s pravom Evropske unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Ob tem je treba dodati, da davčni zavezanec ob obstoju indicev, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo in ki jih ne bi smel spregledati, ni dolžan ugotavljati, ali je poslovni partner neplačujoči gospodarski subjekt, ampak se je dolžan prepričati o njegovi zanesljivosti. Takega preverjanja pa davčna tajnost ne preprečuje (npr. poizvedbe po spletu, pri drugih izvajalcih).
Odstop od siceršnje poslovne prakse zagotovo predstavlja indic, na podlagi katerega bi se moral revident pozanimati o zanesljivosti svojih poslovnih partnerjev in bi moral sklepati na nepravilnosti pri delovanju izdajatelja računa, vendar jih je zaradi malomarnosti ali zavestno spregledal, zaradi česar mu je mogoče pripisati sodelovanje pri transakciji, ki je del nepravilnosti ali goljufije drugih subjektov.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1, 143, 143/1-d. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 201, 202, 203, 204. ZDDV-1 člen 50, 50/1-4, 46, 46-1.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - uvoz blaga - oprostitev plačila DDV - obračun uvoznih dajatev - izpolnjevanje pogojev - subjektivni element - utaja davka - vedenje o davčni goljufiji - neverodostojne listine - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve davka na dodano vrednost pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil, ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni, razen če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da subjektivni element v primeru naknadne vknjižbe DDV zaradi neizpolnitve obveznosti iz carinskega postopka 42 ni relevantna okoliščina.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - časovna veljavnost predpisov - v času odločanja veljaven predpis - načelo zakonitosti v davčnih zadevah - davčni odtegljaj - obdavčitev nerezidentov - dohodek z virom v Sloveniji - država z ugodnejšim davčnim režimom - seznam - plačnik davka
Za ugotovitev vira dohodka v Sloveniji je na podlagi v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnih določb ZDDPO-2 zadoščalo, da je rezident izplačal dohodek in da davek izračuna, odtegne in plača izplačevalec (tega) dohodka za račun davčnega zavezanca, ki mu ta dohodek pripada (in ima sedež ali kraj dejanskega poslovodstva v državah s seznama), ne glede na vrsto storitve, ki jo je (le-ta) opravil.
Obveznost izračuna in izpolnitve davčne obveznosti za dohodke, od katerih se po ZDDPO-2 plačuje davčni odtegljaj, je torej zakonsko prenesena na drugo osebo - plačnika davka. Le-ta torej ni davčni zavezanec, ki dosega dohodke, temveč tista oseba, ki ima položaj plačnika davka. Za presojo, ali se revidenta lahko šteje za plačnika davka, pa je treba pravilno razlagati v času izdaje odločbe veljavne določbe 58. člena ZDavP-2.
Za plačnika davka se šteje oseba, ki dohodek le izplača, vendar je ne bremeni, če je oseba, ki jo dohodek bremeni, nerezident (sedmi odstavka 58. člena ZDavP-2), oziroma oseba, ki za tuj račun prejme dohodek, če oseba, ki jo dohodek bremeni, ni plačnik davka (6. točka prvega odstavka 58. člen ZDavP-2, uveljavljenega s 16. členom ZDavP-2B).
ZDDV-1 člen 63, 67, 82, 82/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 178, 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - missing trader oz. neplačujoči gospodarski subjekt - subjektivni element - vedenje o goljufivih transakcijah - skrbnost - pravni standard - sklepanje pravnih poslov - zastopnik - odgovornost - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Odločanje na podlagi pravnega standarda ("vedel oziroma bi moral vedeti") pomeni, da Vrhovno sodišče, ki je v revizijskem postopku pooblaščeno le za nadzor nad pravilnostjo uporabe prava, uporabo pravnega standarda nadzira v omejenem obsegu. Intenziven nadzor uporabe pravnega standarda bi namreč terjal tudi oceno in presojo dejstev, predvsem pa pravilnosti dejanskih zaključkov, s čimer bi revizijsko sodišče nujno posegalo (tudi) v presojo dejanskega stanja, kar ni njegova naloga. Uporabo pravnih standardov revizijsko sodišče zato lahko kontrolira le z vidika konsistentnosti, logičnosti razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, ter preverja, ali uporaba pravnega standarda v posameznem primeru ne odstopa od uporabe istega standarda v drugih primerljivih primerih.
Kadar zastopani sklepa posle po zastopniku, samo dejstvo, da je posel sklenjen prek zastopnika, ne more vzpostaviti neizpodbojne domneve, da je zastopani že zaradi tega vedel ali moral vedeti za vse morebitne davčne nepravilnosti oziroma goljufije sistema DDV. Pri sklepanju pravnih poslov po zastopniku se vzpostavlja posebna (davčna) odgovornost zastopanega ob presoji ravnanja njegovega zastopnika. Glede na značilnosti takega posla je torej glede vprašanja, ali je podan subjektivni element, treba presojati obstoj le tega pri zastopniku, torej ali je ta vedel ali mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se (zastopani) sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Seveda pa se s postavitvijo zastopnika zastopani kot subjekt, ki uveljavlja pravico do odbitka DDV, ne more izogniti svoji odgovornosti za primer, da je bilo ugotovljeno, da je njegov zastopnik, ki je posloval v njegovem imenu in za njegov račun, vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufiji sistema DDV.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davčna izvršba na denarna sredstva - davčni obračun - prenos dejavnosti - načelo nevtralnosti - izpodbijanje izvršilnega naslova v izvršbi - novote v revizijskem postopku - tožbene novote - dohodki iz dejavnosti - sklicevanje na tožbene navedbe v reviziji
S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - ugovor retroaktivne uporabe zakonske določbe - rok za izdajo odločbe - obdobje obdavčenja - lex specialis
Določbi 125. člena ZDavP-2 in petega odstavka 68. člena ZDavP-2 nista v nasprotju, temveč je določba petega odstavka 68. člena specialna glede na 125. člen ZDavP-2. Za postopek v zvezi z odmero davka od nepojasnjenih virov dohodka je zakonodajalec rok za izdajo odločbe namreč drugače uredil oziroma je določil drugačno obdobje, za katerega se ta davek lahko odmeri. Ta postopek se lahko, kot v obravnavanem primeru, uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden, in zakon ne določa enako kot v 125. členu ZDavP-2, da odmera ni mogoča, ko do izdaje odločbe od dne, ko je bilo treba davek napovedati, obračunati in odtegniti, poteče več kot pet let. V konkretnem primeru gre pri 68. členu ZDavP-2 za lex specialis in ne za nedovoljeno retroaktivno uporabo določbe, ki bi neustavno posegala v pridobljene pravice.