ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZDDPO-2 člen 29, 29/1. ZDDV-1 člen 63, 82. ZDavP-2 člen 76.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - davčno (ne)priznani odhodki - fiktivni račun - simuliran (navidezni) pravni posel - neopravljene storitve - davčna goljufija - dokazno breme - sodna praksa Sodišča EU - zavrnitev revizije
Storitve, za katere je bilo dogovorjeno pavšalno plačilo (tudi za podjetniško in poslovno svetovanje itd.) so po sodni praksi SEU lahko štete za opravljene in podlaga za odbitek vstopnega DDV, tudi če se v določenem obdobju konkretna dejanja niso izvajala, če so izkazane druge okoliščine, ki utemeljujejo obstoj take transakcije (npr. dosegljivost, pripravljenost izvajalca opraviti storitev). K temu Vrhovno sodišče dodaja, da je ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo obstoj take transakcije, tudi obstoj razmerja med plačnikom storitve in osebo, ki ji je plačan pavšal (izdajateljem računa), ki ustreza naravi in značilnostim zaračunanih storitev, iz katerega je mogoče sklepati, da so bile dogovorjene storitve tudi opravljene. Sodišče prve stopnje se je glede citirane prakse SEU pravilno opredelilo, da v obravnavani zadevi le-ta v zvezi z odbitkom vstopnega DDV ni relevantna – ugotovljeno je bilo, da storitve (sploh) niso bile opravljene, na to ugotovitev pa glede na vsa ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi ne vpliva oblika dogovorjenega plačila.
Drži, da je z vidika zagotavljanja davčne nevtralnosti odbitek vstopnih davkov povezan s pobiranjem izstopnih davkov. Vendar pa navedeni sistemskih vidik ne utemeljuje odbitka DDV za transakcijo, ki ni bila opravljena, čeprav bi bil sicer vstopni DDV plačan s strani izdajatelja računa.
Davčni organ je ugotovil, da obstajajo utemeljeni dvomi v to, da so bile storitve opravljene. Dokazno breme o tem, da so bile storitve (transakcije) v resnici opravljene, pa nosi davčni zavezanec, ki zatrjuje njihov obstoj.
ZDoh-2 člen 98, 98/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - opcijska pogodba - nakupna opcija - določitev davčne osnove - nabavna vrednost kapitala - vrednost kapitala ob pridobitvi - pogodbena vrednost - tržna vrednost - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je nabavna vrednost kapitala (poslovnega deleža) določena s pogodbo o ustanovitvi nakupne opcije, ali pa se davčno osnovo oziroma nabavno vrednost kapitala (poslovnega deleža) ob njegovi pridobitvi, to je ob učinkovanju nakupne opcije, določa z ugotovitvijo njegove tržne vrednosti.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00038429
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1, 378, 378/5. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a, 113a/3.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - pogoji za popravek DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - konec stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - sklep o končanju postopka brez razdelitve upnikom - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana.
Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podlagi 378. člena ZFPPIPP zaključil brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ker se torej v takšnem primeru obstoj njegovih terjatev znotraj takšnega stečajnega postopka ne bo ugotavljal, upnik (le) s predložitvijo pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve. Po drugi strani pa bo lahko upnik s tem sklepom dokazoval, da terjatev v stečajnem postopku ni bila poplačana. V takem primeru bo torej njegov položaj primerljiv s položajem upnika, ki svojih terjatev v stečajni postopek ni prijavil.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu).
V obravnavani zadevi je bilo s tem, ko so Upravno sodišče in davčna organa šteli, da je revident po pravnomočno končanem stečajnem postopku nad njegovim dolžnikom upravičen uveljavljati znižanje davčne osnove za DDV le v primeru, če je svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV. Zaradi tega tožena stranka in Upravno sodišče tudi nista preizkušala oziroma ugotavljalo dejanskih okoliščin, ki so lahko pomembne za presojo pogojev, navedenih v točkah 34 - 38 te obrazložitve.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037648
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
URS člen 2, 155. ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 71, 71/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - prepozno plačilo - obračun obresti - obrestna mera - sprememba davčne zakonodaje - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je razlaga tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, po kateri ta velja tudi za materialne določbe zakona (med drugim tudi za določbe o višini obrestne mere obresti iz 95. člena ZDavP-2), skladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS in prepovedjo povratne veljave zakonov iz 155. člena Ustave RS?
2. Ali se spremenjena (višja) obrestna mera obresti iz 95. člena ZDavP-2 lahko uporabi tudi v postopkih, za katere velja tretji odstavek 71. člena ZDavP-2, čeprav je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J?
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039072
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZDavP-2 člen 139, 140. ZUS-1 člen 2, 2/3, 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
dopuščena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odprava upravnega akta - ponovljeni postopek - ponovni davčni inšpekcijski nadzor - zapisnik - zapisnik o inšpekcijskem postopku - napačna vročitev - pravica do izjave v postopku - dejstva in dokazi - ugoditev reviziji - kršitev pravice do izjave
V ponovljenem postopku je bil opravljen nov davčni inšpekcijski nadzor, izdan nov zapisnik in četudi bi bila vsebina identična prejšnjemu, morda ne bi bili identični ugovori revidenta zoper to vsebino. Revident bi lahko ponudil nove argumente, za kar je bil potencialno prikrajšan. Ustavna kategorija enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na to, da ima enako varstvo pravic v upravnem postopku poseben pomen (glej 8. točko obrazložitve), lahko zaključimo, da se pravica do izjavljanja glede procesnega gradiva razteza tudi na upravni spis. Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da pomeni v obravnavanem primeru navedena pravica do izjavljanja pravico, da sodišče omogoči izjaviti se o upravnem spisu in morebitno kršitev te pravice v upravnem postopku lahko tudi samo sanira. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo, glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037659
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
ZDavP-2 člen 79, 79/3. ZUP člen 85, 85/2. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - postopek odmere dohodnine - stroški davčnega postopka - povrnitev stroškov - vračilo stroškov postopka - vročitev odmerne odločbe - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve o stroških upravnega postopka in v katerem je sporno, ali je bila tožniku vročena odmerna odločba, ki predstavlja podlago za stroškovno odločitev, odločiti brez oprave glavne obravnave.
URS člen 2, 147. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 29, 29/1, 29/2, 29/3, 30, 30/1, 30/1-1. ZUS-1 člen 75, 75/3, 83, 83/2, 83/2-1. ZGD-1 člen 54. ZDavP-2 člen 31, 31/1, 74.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - oblikovanje rezervacij - umik izdelka iz prometa - odgovornost prodajalca za stvarne napake - pogojna obveznost - Slovenski računovodski standardi (SRS) - svetovanje - dokazno breme v davčnem postopku - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Ob pravilni razlagi navedene določbe je mogoče izključiti le tiste odhodke, ki glede na navedena dejstva (neobičajnost itd.) očitno kažejo na to, da odhodek ni mogel biti namenjen doseganju prihodkov po tem zakonu. To dokazovanje pa bremeni davčni organ, saj ni mogoče od davčnega zavezanca pričakovati, da bo v zvezi z vsakim odhodkom, glede katerega je dolžan dokazati njegov dejanski obstoj in višino, tudi ugotavljal in dokazoval, kakšno je sicer nastopanje drugih subjektov na trgu, primerjal njihovo običajnost z drugimi dejavnostmi itd.
Zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti zaradi višje cene od drugih primerljivih storitev na trgu ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje na podlagi 29. člena ZDDPO-2.
Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev (in da ima s tem odhodek tudi značaj privatnosti, kot predstavljeno zgoraj itd.), ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov (npr. za dosego prikritega izplačila dobička), je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 168, 168/1, 168/1-a, 178, 178/1, 178/1-a, 219, 226, 226/1, 226/1-6, 226/1-7. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 86. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a, 82, 82/1, 82/1-6, 87.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - ustrezen račun - obvezne sestavine računa - predpisana vsebina računa - obseg in vrsta opravljenih storitev - subjektivni pogoji - vedenje o goljufivih transakcijah - navidezni posel - missing trader - davčna zloraba - zloraba sistema DDV - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - zavrnitev revizije
Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka te določbe).
V obravnavani zadevi sta že nepopolnost računov (tretji pogoj) in neizkazanost storitev po prejetih računih (drugi pogoj) lahko zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbitka DDV.
Ko je kot del ugotovljenega dejanskega stanja ugotovljeno, da je revident kot prejemnik računa zaračunano storitev opravil sam oziroma po izvajalcih, ki niso davčni zavezanci, brez sodelovanja drugega davčnega zavezanca, presoja o tem, ali je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da s poslovanjem z določeno družbo sodeluje pri goljufiji oziroma zlorabi sistema DDV, že po naravi stvari ne pride v poštev.
Ker se (ne)ustreznost računov ni ugotavljala le na podlagi njihove vsebine, ampak tudi v povezavi z vsemi drugimi razpoložljivimi podatki, ki jih je predložil revident (naročilnica, prevzemni listi, pogodbe), in podatki, ki jih je ugotovil davčni organ, se je torej izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, zato revident s svojimi posplošenimi revizijskimi ugovori, da so računi formalno pravilni in da imajo vse bistvene sestavine, ki skupaj z drugimi listinami omogočajo ugotoviti vrsto in obseg opravljenih storitev, izpodbija dejansko stanje, ki pa ni predmet revizijske presoje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036549
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 25. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUS-1 člen 51, 51/2, 59. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZPIZ-2 člen 16, 16/1. ZPSV člen 4, 6. ZZVZZ člen 15, 15-6, 15-21.
predlog za dopustitev revizije - prispevki za socialno varnost - odmera prispevkov za socialno varnost - zavezanec za plačilo prispevka - status zavarovanca - lastnik zasebne družbe - prejemnik denarne socialne pomoči - poseg v pričakovane pravice - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - odločanje na seji - pravica do izjave - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - odstop od sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj?
2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in posledično onemogočilo uresničevanje pravice strank upravnega postopa do dokazovanja dejstev s pričami?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00037033
ZUS-1 člen 20, 20/1, 45, 45/1, 51, 51/2, 59, 59/2, 59/2-2, 83, 83/2, 83/2-1. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1. URS člen 22. ZPP člen 236, 285, 287.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - obvezne sestavine računa - vedenje o goljufivih transakcijah - odločitev brez glavne obravnave - pravica stranke do izjave v postopku - pravica do izvedbe dokaza - zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti. Ob tem velja izpostaviti, da drugi odstavek 51. člena ZUS-1 ne ureja dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov poleg tistih, ki izhajajo iz zakona, potrjenih z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in s sodno prakso Vrhovnega sodišča.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. To je toliko bolj pomembno v upravnem sporu, v katerem je tožnik, ki uveljavlja varstvo svojega položaja v razmerju do oblasti (kot nosilec ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva), soočen s toženo stranko, ki na podlagi predhodno izvedenega davčnega (upravnega) postopka praviloma razpolaga z velikim obsegom listinskih dokazov, ki jih lahko predlaga v izvedbo sodišču. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
Če se pomanjkljivost dejanskega stanja kaže kot napačna presoja v upravnem postopku izvedenih dokazov, je treba zaradi načela neposrednosti na glavni obravnavi ponoviti njihovo izvedbo. Že zato zgolj dejstvo, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev predloga, da naj Upravno sodišče ta dokaz izvede tudi v upravnem sporu. Razlaga, po kateri bi bilo mogoče dokazni predlog zavrniti zgolj zato, ker je bil dokaz izveden pred upravnim organom, nima podlage, ob pravilni razlagi 59. in 51. člena ZUS-1, ne v določbah ZPP in ne v določbah ZUS-1.
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00035524
ZDavP-2 člen 5, 63, 63/1, 89, 267, 267/3. ZUP člen 260, 260-1, 261, 261/2. ZUS-1 člen 64, 64/4, 64/5.
dohodnina - odmera dohodnine - informativni izračun dohodnine - davčna odmerna odločba - prepozen ugovor - davčna napoved na podlagi samoprijave - postopek odmere dohodnine - obnovljeni postopek - postopek po uradni dolžnosti - davčna osnova za odmero dohodnine - zmanjšanje davčne osnove - upoštevanje stroškov - stroški v zvezi z delom - uveljavljanje davčnih olajšav - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - stroški v zvezi z vzdrževanimi družinskimi člani - enotnost sodne prakse - načelo materialne resnice - načelo davčne pravičnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Na pravno vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija (ali se v postopkih odmere dohodnine v primeru samoprijave, ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe – obenem pa ni bil začet davčni postopek po uradni dolžnosti – priznavajo stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani) je treba odgovoriti tako, da se v obnovljenih postopkih odmere dohodnine morajo priznati tudi stroški v zvezi z delom ter vzdrževanimi družinskimi člani in to ne glede na to, da davčna napoved na podlagi samoprijave (63. člen ZDavP-2), ki je vložena po tem, ko zoper informativni izračun ni bil vložen ugovor in je le-ta pridobil naravo odmerne odločbe, ni mogoča.
Končni rok za vložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ne postavlja omejitev glede upoštevanja tam navedenih dejstev (v obnovljenem postopku). Davčni zavezanec zaradi same uporabe instituta samoprijave (v obnovljenem davčnem postopku) ni prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav.
Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice (5. člen ZDavP-2), po katerem je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, pri čemer je dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tako je torej dolžan izdati pravilno in zakonito odločbo tako z vidika uporabe materialnega prava kot tudi ugotovitve dejanskega stanja. Ne ZDavP-2 in ne ZUP pa ne vsebujeta nobenih omejitev (prekluzij) glede uporabe vseh relevantnih dejstev in dokazov v obnovljenem postopku, ki bi omejevale postopek in presojo davčnega organa pri doseganju navedenega cilja. Skladno z načelom davčne pravičnosti (14. člen Ustave) je treba tudi v primeru obnove postopka odmere dohodnine vselej upoštevati vsa, tudi nova dejstva, tako glede dohodkov kot tudi stroškov ter olajšav, ki znižujejo davčno osnovo davčnega zavezanca, če so nastali v upoštevnem davčnem obdobju.
ZPP člen 2, 325, 325/2, 326, 326/3. ZUS-1 člen 7, 30, 30/2, 38, 38/3.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe - davek na dediščine in darila - končan postopek - stroški upravnega postopka - vezanost na tožbeni zahtevek - priglasitev stroškov - upravni spis - vpogled v upravni spis - zavrnitev predloga
Sodišče je s sodbo z dne 26. 2. 2020 odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so mu bili priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o tožnikovi pravici oziroma obveznosti pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez tožnikove zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej revidentovo sklicevanje na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno.
Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZUS-1 člen 22, 22/1, 38. ZDoh-2 člen 18, 18-6.
predlog za dopustitev revizije - odmera dohodnine v obnovljenem postopku - dvig gotovine - uporaba določb ZPP - pravila dokazovanja - upravni spis - dokazno gradivo - vročitev listinskega dokaza nasprotni stranki - trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznega predloga - enakopravno obravnavanje strank v postopku - načelo kontradiktornosti - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče v upravnem sporu vezano na določila Zakona o pravdnem postopku v delu, kjer ta določa, da mora sodišče nasprotni stranki vročiti listine in vloge nasprotne stranke in listine, na podlagi katerih sprejme (oziroma bo sprejelo) svojo odločitev?
2. Ali sodišče stranki postopka obravnava enakopravno, če od ene stranke zahteva, da že v svojih tožbenih navedbah izkaže verjetnost, da dejansko stanje ni takšno, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, medtem ko od nasprotne stranke (ki je državni organ) ne zahteva niti konkretiziranja trditev v postopku?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036128
ZPP člen 367, 367a, 367b, 374, 374/1. ZPP-E člen 122, 125, 125/3. ZUS-1 člen 11, 11/1, 22, 22/1, 83, 83-1. ZS člen 98, 106. URS člen 25.
direktna revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - uporaba pravil zpp - pravica do pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 29. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/2, 59/2-2, 75, 75/2, 93, 93/1.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davčni postopek - nepriznani odhodki - dokazovanje v davčnem postopku - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev načela konktradiktornosti - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pritrdilno ločeno mnenje
Vnaprejšnja dokazna ocena je tako izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
Pri dokaznem predlogu, naj se kot priče zaslišijo predstavniki izvajalcev del (izdajateljev računov), ne gre za zgoraj opisan primer. Revidentka z njim namreč ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, ali dejstev, ki niso pomembna za odločitev, temveč nasprotna dejstva, takšna, ki bi glede na njene trditve morebiti lahko spremenila višino ugotovljene davčne obveznosti. Z zaslišanji je namreč želela dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.
Stališče Upravnega sodišča, da izpovedba predlaganih prič ne bi mogla privesti do drugačne odločitve v obravnavnem upravnem sporu, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna in pomeni kršitev revidentkine pravice do obravnavanja pred sodiščem. Na takšen način je bilo stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, tj. dejanske izvedbe zaračunanih del in s tem višine davčno priznanih odhodkov. S tem je Upravno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, kar pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma pravice do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave, na kar utemeljeno opozarja revizija.
DAVKI - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034323
URS člen 22, 23, 25, 158. ZDavP-2 člen 88, 90, 90/1, 90/2, 404. ZUP člen 66, 66/3, 139. ZUS-1 člen 94, 94/2. ZSZ člen 62, 62/1. ZGO-1 člen 218c, 218c/2, 218c/3, 218c/4. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kranjska Gora - uradno prečiščeno besedilo (UPB1) (2015) člen 19, 20.
dopuščena revizija - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - davčni postopek - pravnomočna odmerna odločba - izredno pravno sredstvo - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - pogoji za uporabo - očitna napaka - razlaga zakona - napačno ugotovljeno dejansko stanje - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - ravnanje zavezanca - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe.
"Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti.
Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ.
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige.
Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).
ZDavP-2 člen 95, 418. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 44, 44-7, 45. ZDavP-2J člen 71. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - davek na promet nepremičnin - nakup nepremičnin - finančni leasing - sale and lease back - obračun DDV - odbitek DDV - pravica do odbitka DDV - dajanje računa - sestavine računa - izračun zamudnih obresti - uporaba določb Zakona o davčnem postopku - časovna veljavnost procesnega zakona - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Kdaj se dvostranski posel (pogodba) lahko šteje za račun v smislu Zakona o davku na dodano vrednost in Direktive o davku na dodano vrednost?
2. Ali se v davčnih zadevah obresti za čas zamude plačila davka za obdobje pred 1. 1. 2017 obračuna po stopnji obresti, ki je v skladu s 95. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi z 71. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J) v veljavi od prej omenjenega datuma dalje?