ZTro-1 člen 49, 49/3. ZPP člen 367a, 367b, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - trošarine - oproščeni trošarinski uporabnik - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagateljica ni jasno in konkretno navedla okoliščin, ki bi kazale, da je odgovor na izpostavljeno problematiko pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Torej razlogov, na podlagi katerih je mogoče sklepati o širšem, objektivnem pomenu zadeve, v čem naj bi odgovor presegal konkretni primer in interes predlagateljice. Še zlasti glede na to, da predlagateljica zatrjevane pomembnosti predlaganih pravnih vprašanj ni ovrednotila v povezavi z dejstvom, da se je 1. 8. 2016 začel uporabljati nov Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki izpostavljeno problematiko odmere trošarine oproščenemu uporabniku, ki nabavlja trošarinske izdelke brez plačila trošarine za predpisane namene preko količin, ki jih sicer lahko nabavlja v skladu z dovoljenjem, ureja drugače.
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZDDV-1 člen 63.
predlog za dopustitev revizije - odmera DDV - nepriznanje odbitka ddv - neizvedba glavne obravnave - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.
Predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.
DAVKI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045645
URS člen 2, 22, 23, 25, 158. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6, 15/1-17, 15/1-21, 78, 78/2, 78/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZPIZ-2 člen 16, 16/1. ZUPJS člen 30, 30/1, 30/2. ZUP člen 147. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 9, 9/1, 9/1-10.
prispevki za socialno varnost - obvezno zdravstveno zavarovanje - zavezanec za plačilo prispevka - status zavarovanca - lastnik zasebne družbe - prejemnik denarne socialne pomoči - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna podlaga - sprememba podlage zavarovanja za nazaj - varstvo legitimnih pričakovanj - poseg v pričakovane pravice - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).
Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej.
Glede na navedeno je pomembno, kaj je bila podlaga za revidentovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil revident, kot trdi, upravičen do njihovega kritja. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek revidentove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomemben njegov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD.
Ker Upravno sodišče ni presojalo, kaj je z upravičenostjo kritja prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči, je tudi preuranjeno zavrnilo revidentov tožbeni ugovor o kršitvi varstva legitimnih pričakovanj na podlagi stališča, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje – ob predpostavki izkazanosti v tožbi zatrjevane okoliščine o upravičenosti kritja stroškov na podlagi odločb CSD – pritrdilen.
ZP-1 člen 156, 156-1.. ZDDV-1 člen 81, 81/1, 81/2.. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 143, 143/2, 143/3.
obstoj prekrška - dolžnost izdaje računa - zaloge - davčni inšpekcijski nadzor
Prekrškovni organ ter sodišče sta pri razlagi tretjega odstavka 143. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnika) izhajala iz predpostavke, da je popis začetnih in končnih zalog mogoče zagotoviti le v primeru prodaje blaga, kar pa ne drži. Že na podlagi same jezikovne razlage je namreč mogoče razumeti, da tretji odstavek 143. člena Pravilnika izjem ne omejuje le na dobave blaga.
Glede na takšno razlago je treba v konkretnem primeru najprej ugotoviti, da vprašanje, ali predstavlja prodaja preko avtomatov za fotografiranje prodajo blaga ali opravljanje storitev, ni relevantno. Za odločitev v zadevi je bistveno le, da je mogoče obseg poslovanja avtomata za fotografiranje ugotavljati in nadzirati s spremljanjem porabe zalog ter na tak način omogočiti davčni nadzor v smislu tretjega odstavka 143. člena Pravilnika, kar ustreza tudi pogojema, določenima v drugem odstavku 81. člena ZDDV-1.
DAVKI - JAVNI ZAVODI - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044938
Direktiva Sveta z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic člen 3. URS člen 14, 14/2. ZDDPO-2 člen 9, 9/1, 9/2, 48, 48/1, 49, 50. ZZ člen 1, 1/2, 18, 18/2, 51, 51/1, 51/2, 51/3. Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (2007) člen 2.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - materialno statusno preoblikovanje - obdavčitev pri združitvah in delitvah - priglasitev združitve družb - zavod - pripojitev javnega zavoda - davčno nevtralen prenos - načelo davčne nevtralnosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - kršitev načela enakosti pred zakonom
Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.
S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih pravnih oseb. Posledično je treba pojma prevzemne in prenosne družbe, ki ju zakon uporablja v nadaljevanju poglavja, razlagati tako, da se nanašata tudi na prevzemni in prenosni zavod.
Zavodu je torej v zvezi s pridobitno dejavnostjo treba priznati nevtralno davčno obravnavo, če izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje (glej tudi 50. člen ZDDPO-2).
URS člen 29, 155. ZDavP-2 člen 68, 68/3, 68/5, 68a, 68a/4. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZUstS člen 58.
odložitvena začasna odredba - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - odločba Ustavnega sodišča - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe - davčna izvršba - poseg v premoženje - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - trditveno in dokazno breme - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Poseg v človekove pravice v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča lahko pomeni težko popravljivo škodo samo po sebi, ki pa mora biti kot taka ustrezno zatrjevana in izkazana. Izvrševanje odločbe, ki bi očitno povzročilo poseg v tožnikove človekove pravice, kar bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske določbe, na kateri bi taka odločba temeljila, bi z vidika spoštovanja obveznosti odločb Ustavnega sodišča imelo za posledico vzdrževanje z Ustavo ugotovljenega neskladnega stanja, kar že samo pomeni protiustavno in s tem škodljivo posledico, ki je podlaga za začasno zadržanje akta po določbah ZUstS. V tem primeru bi torej učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic narekovalo, da se izvršitev odmerne odločbe zadrži.
V okoliščinah obravnavanega primera izvrševanje odmerne odločbe, izdane na podlagi 68.a člena ZDavP-2, do ustavno dopustne višine ne pomeni posega v človekove pravice, pred katerim je pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča treba varovati v okviru 32. člena ZUS-1. Ne gre namreč za situacijo, ko bi davčna izvršba sama po sebi pomenila poseg v ustavno varovano človekovo pravico in vrednote spoštovanja sodnih odločb kot temelja pravne države. Trditveno in dokazno breme o tem, katera bi bila po odločbi Ustavnega sodišča najvišja dopustna stopnja obdavčitve in s tem meja zneska, ki bi ga bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča dopustno izvrševati, je na pritožniku. Ta pa tega ni ne navedel ne izkazal v postopku izdaje začasne odredbe. Trditev, da bo toženka lahko nadaljevala z izvrševanjem odločbe, saj se sklepi o izvršbi glasijo na celoten znesek po odmerni odločbi, pa pomeni hipotetično bodoče dejstvo, s čimer ni mogoče utemeljiti nastanka težko popravljive škode. Glede na že izterjani znesek pritožnik torej ni konkretizirano pojasnil, zakaj naj bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do nezakonitosti sporne odmerne odločbe z vidika odločitve Ustavnega sodišča, neučinkovito.
Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8, 8/1, 8/2, 8/2-b, 8/2-c, 8/2-d. URS člen 14, 14/2, 74. ZTro-1 člen 93, 93/1.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - nižja davčna stopnja - vračilo trošarine za energente - vračilo trošarine za plinsko olje - delovni stroj - standardna klasifikacija dejavnosti - gradbeništvo - kamnolom - enakost pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V pomenu, kot ga jasno opredeljuje Direktiva, je treba razumeti tudi pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Odgovor na prvo pravno vprašanje, v zvezi s katerim je bila dopuščena revizija v tej zadevi, je torej da so statični delovni stroji v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1 le stroji, ki se ne premikajo. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da je vračilo trošarine v splošnem davčna ugodnost, izjema od siceršnje obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki jo je že zato, ker je plačilo trošarine nujno za zagotovitev davčnih prihodkov, treba razlagati restriktivno. S takšno zožujočo razlago pa se na drugi strani tudi izključuje možnosti zlorab.
Glede na to, da ima (po nespornih dejanskih ugotovitvah v obravnavani zadevi) demper kolesa in je namenjen nalaganju in prevažanju mineralne surovine znotraj delovišča ter njenemu raztovarjanju na lokaciji mobilne drobilnice, in se torej med opravljanjem svoje osnovne funkcije lahko premika, ga po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za statični delovni stroj v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Iz enakega razloga tudi ne čelnega nakladalca in rovokopača, katerih osnovna funkcija tudi po revidentovih navedbah prav tako vključuje premikanje, prevoz mineralne surovine znotraj delovišča (kamnoloma).
Države članice niti nimajo tako širokega polja proste presoje, da bi lahko znižano davčno obremenitev za porabo energentov v svojih nacionalnih ureditvah uredile na način (kot to zahteva revident), da bi izjeme oziroma znižanja dejanskih ravni obdavčitve iz točke c drugega odstavka 8. člena Direktive predvidele tudi za energente, ki jih kupci porabijo za stroje, ki se uporabljajo za druge industrijske in komercialne namene in ne pri visokih in nizkih gradnjah ter pri javnih delih. Zato ta izjema ne more biti podlaga za to, da bi lahko slovenski zakonodajalec ugodnejšo trošarinsko obravnavo predvidel za energente, ki se uporabijo kot pogonsko gorivo obravnavanih strojev v dejavnosti pridobivanja kamna. Povedano drugače, če bi ugodnejšo trošarinsko obravnavo na podlagi navedene izjeme priznal tudi kupcem energentov, ki jih porabijo za pogon vseh strojev v dejavnosti pridobivanja kamna, ne bi pravilno implementiral določb Direktive.
Odgovor na drugo pravno vprašanje v tej reviziji je, da prvi odstavek 93. člena ZTro-1 v delu, ko ta določa, da imajo pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju za katerega se zahteva vračilo trošarine, za energente, ki jih dokazljivo porabijo za pogon strojev, kupci – osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost gradbeništva, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, ne predvideva pa tega tudi za uporabo energentov za stroje v dejavnosti pridobivanja kamna ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) iz razlogov, ki jih navaja revident. Stališča o morebitni neskladnosti same Direktive z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z vidika zagotavljanja načela enakosti in svobodne gospodarske pobude, pa iz revizijskih navedb tudi ni razbrati.
Ker je revident v okviru svoje dejavnosti pridobivanja kamna energente porabil za pogon strojev demperjev, rovokopačev in čelnih nakladalcev, ki niso ne statični delovni stroji ne stroji, ki bi bili uporabljeni v dejavnosti gradbeništva, je utemeljeno stališče Upravnega sodišča, da na podlagi prvega odstavka 93. člena ZTro-1 ni upravičen do vračila trošarine.
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 40, 40/1, 64, 64/3. ZDavP-2 člen 111, 111/1, 111/2, 121, 121/1, 122, 122/1.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - zavrženje tožbe - pravni interes za tožbo - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - vezanost sodišča na tožbeni predlog - ugotovitvena tožba - zavrnitev pritožbe
Zavarovanje traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v pritožnikovem primeru do plačila davčne obveznosti. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. V takem primeru si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju zaradi izpolnjene davčne obveznosti ni več mogoče. V takem primeru je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi.
Davčni zavezanec mora v primeru, če je plačilo obveznosti izvedeno pred vložitvijo tožbe, zoper začasni sklep o zavarovanju vložiti ugotovitveno tožbo. Če pa davčno obveznost plača med upravnim sporom, ki se je začel na podlagi izpodbojne tožbe, mora navedeno okoliščino, ki vpliva na njegov pravni interes za odločanje na podlagi izpodbojnega zahtevka, upoštevati na način, da spremeni tožbeni predlog in od sodišča zahteva, naj namesto odprave izpodbijanega upravnega akta ugotovi njegovo nezakonitost.
Ker je pravica do oproščene nabave trošarinskih izdelkov za predpisane namene vezana na izdano odločbo, lahko oproščeni uporabnik tudi z (naknadnim) zahtevkom za spremembo količin po petem odstavku 27. člena ZTro zahteva – enako kot v zvezi z izdajo dovoljenja ali odobritvijo količin za naslednje obdobje – samo vnaprejšnjo odobritev količin, ki jih namerava nabaviti brez plačila trošarine zaradi nastalih poslovnih potreb, katerih trend kaže, da že odobrene količine ne bodo zadostovale.
Naknadni zahtevek za spremembo količin ni namenjen prilagoditvi pred vložitvijo zahtevka opravljenih nabav, še manj količinam nabav v minulem obdobju. Zato je spremembo količin mogoče zahtevati samo v okviru (pred potekom) obdobja, na katerega se nanaša dovoljenje oziroma vsakokratna odobritev količine za naslednje obdobje iz 28. člena ZTro.
Naknadni zahtevek za spremembo že odobrene količine nabave trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine je mogoč le v obdobju, za katerega so bile količine že odobrene, znotraj tega obdobja pa le za bodoče poslovanje imetnika konkretnega dovoljenja, torej za šele načrtovano nabavo brez plačila trošarine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00042579
ZUP člen 42, 43, 129, 129/1, 129/1-2. ZDavP-2 člen 97. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - vračilo presežka ddv - aktivna legitimacija - priznanje lastnosti stranke v postopku - rubež in prenos terjatve - vezanost na pravnomočno sodno odločbo - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri presoji, ali obstaja predlagateljeva legitimacija za ta postopek, kršilo določbe postopka in ustave glede vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil izvršen rubež in prenos terjatve tretje osebe za vračilo davka v izterjavo predlagateljic.
Določba 8. točke 95. člena ZDoh-2 se lahko nanaša le na primere zmanjšanja osnovnega kapitala, ne da bi davčni zavezanec zaradi tega izgubil tudi imetništva teh delnic.
Določbe ZDoh-2 omogočajo zapolnitev pravne praznine z ustavnoskladno razlago, saj je položaj davčnih zavezancev zaradi razveljavitve delnic glede možnosti uveljavljanja davčno priznane izgube primerljiv s položajem zavezancev, ki so svoj kapital odsvojili na način, ki ga kot davčno upoštevnega opredeljuje 94. člen ZDoh-2. Enakost položajev glede efektivnega povečanja dohodka namreč terja enako obravnavo tako imetnikov, ki so delnice odsvojili kot tistih, ki so jih izgubili zaradi razveljavitve kot posledice insolvenčnega postopka. Hkrati pa ta položaj ni primerljiv s položajem imetnikov deležev družb, katerih osnovni kapital se je znižal nad 0, ki je davčno neupošteven po 8. točki 95. člena. Za enako obravnavo (tj. za upoštevanje 8. točke 95. člena ZDoh-2), neenakih položajev lastnikov kapitala insolventnih družb, pa v obravnavanem primeru ni razumnega razloga.
ZDavP-2 člen 2, 2/3, 97, 97/5. ZPP člen 367b, 67b/6, 374, 374/2, 377. ZUP člen 281.
predlog za dopustitev revizije - vračilo presežka ddv - položaj stranke v postopku - pravni interes za revizijo - neizkazanost posega v pravice oziroma pravne koristi - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker odločba, s katero naj bi bilo poseženo v predlagateljeve pravice oziroma pravne koristi, ne obstaja več, z učinkom za nazaj pa so bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, si predlagatelj tudi v primeru uspeha z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tudi če bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v nov postopek, bi ta moral predlagateljevo pritožbo zavreči. Morebitna drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča glede pogojev za priznanje položaja stranke v postopku pa ne morejo pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo glede na svoje navedbe v predlogu želel doseči predlagatelj v tem revizijskem postopku.
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59, 59/2, 59/2-2, 59, 59/3. ZDavP-2 člen 80, 80/2.
postopek odmere dohodnine - stroški davčnega postopka - zahteva za povračilo stroškov postopka - sporno dejansko stanje - vročitev odmerne odločbe - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - izvajanje dokazov izven glavne obravnave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Vrhovno sodišče je že (večkrat) poudarilo, da določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom istega člena zakona, ni mogoče razumeti kot podlage za dodatno širjenje izjem od obveznosti izvedbe glavne obravnave. Vsebina te določbe namreč zgolj pojasnjuje možnost, da se v primeru spora o dejanskem stanju na predlog strank za potrditev njihovih tožbenih navedb ali po uradni dolžnosti s strani sodišča (20. člen ZUS-1) na glavni obravnavi izvedejo tako dokazi, ki v dotedanjem postopku izdaje upravnega akta še niso bili izvedeni (ter je njihova izvedba dopustna, 52. člen ZUS-1), kot tudi dokazi, ki so že bili izvedeni v dotedanjem postopku pred organom tožene stranke. Izvedba dokazov pa je lahko potrebna tudi, da se odpravijo procesne napake, nastale v postopku izdaje upravnega akta (npr. tretji odstavek 59. člena in 62. člen ZUS-1).
Neutemeljena je revizijska navedba, da Upravno sodišče ni vpogledalo v vročilnico, ki naj bi potrjevala, da revidentu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena (to je namreč storilo). Vendar pa Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam revidenta, da je izvedba tega dokaza v okoliščinah obravnavanega primera terjala izvedbo glavne obravnave in da je Upravno sodišče svojo odločitev o neizvedbi glavne obravnave nepravilno oprlo na določbo drugega odstavka 51. člena ZUS-1. Ker je bilo dejansko stanje sporno, določba drugega odstavka 51. člena ZUS-1 pa ne določa podlage za širjenje izjem od obveznosti glavne obravnave, bi moralo Upravno sodišče v zadevi odločiti po opravljeni glavni obravnavi.
URS člen 14, 33, 74, 147, 156. ZDavP-2 člen 74, 74/4. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
postopek za oceno ustavnosti - davek od dohodka iz kapitala - izogibanje plačilu davka - davčna zloraba - davčne obveznosti - delno poplačilo - načelo davčne pravičnosti - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - protiustavna pravna praznina
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19 in 145/20 – odl. US).
ZDavP-2 člen 12, 12/1, 12/1-2, 74, 74/4. ZDoh-2 člen 90. Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga (2016) člen 6.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davek od dohodka iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - reorganizacija - povezane osebe - prikrito izplačilo dobička - davčna optimizacija - izogibanje plačilu davka - zloraba predpisov - davčna ugodnost - zavrnitev revizije
Nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 je podano tudi tedaj, če je ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera mogoče zaključiti, da je bila neupravičena pridobitev davčne ugodnosti oziroma preprečitev dosege davčnega predpisa in izogibanje izpolnitvi davčnih obveznosti, glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oziroma več povezanih pravnih poslov, ki služijo istemu cilju. Taka ugotovitev pa je mogoča, če so drugi, nedavčni cilji pri tem bili povsem nepomembni oziroma zanemarljivi.
Mejo med davčnim izogibanjem po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ter t. i. davčno optimizacijo je treba vselej ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera. Če je ugotovljeno, da pravni posel (oziroma več njih, ko jih je treba presojati kot celoto) ne zasleduje izključno pridobitve neupravičene davčne ugodnosti, temveč je ta hkrati utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi zunaj davčnega prava, ne gre za davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Če pa je mogoče glede na objektivne okoliščine ugotoviti, da je bil glavni, bistveni cilj strank pravnega posla prav v pridobitvi neupravičene davčne ugodnosti oziroma preprečitvi dosege cilja davčnega predpisa in izogibanju izpolnitvi davčnih obveznosti ter da so bili ostali cilji ob njem povsem nepomembni oziroma zanemarljivi, je jasno, da o dopustni davčni optimizaciji ni več mogoče govoriti. Enako velja v primeru, da je bilo oblikovanih več pravnih poslov, ki so medsebojno povezani in služijo istemu cilju.
ZDavP-2 člen 58, 74, 74/4. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davek od dohodka iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - povezana oseba - udeležba pri dobičku - davčna zloraba - zloraba davčnih predpisov - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko že samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, utemelji nedovoljeno izogibanje uporabi davčnih predpisov.
URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-1, 59/2-2, 59/2-3, 59/3, 60. ZDavP-2 člen 10, 10/1, 68.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost in akontacije dohodnine - ocena davčne osnove - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - dokazni predlog za zaslišanje priče - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - neprimeren in nekonkretiziran dokazni predlog - enako varstvo pravic - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo ne da bi opravilo glavno obravnavo in tudi brez uporabe materialnega procesnega vodstva, je prišlo do kršitve pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
ZTro člen 55, 55/1, 55/1-3, 55/1-6, 55/2, 55/2-4, 55/4. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6. ZTro-1 člen 97, 97/2, 97/2-4.
predlog za dopustitev revizije - vračilo trošarine - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog opozarja na zadevo Upravnega sodišča III U 431/2009, v kateri naj bi bilo sprejeto stališče, da Uredbe SKD ni mogoče uporabiti za razlago pojma "gradbena mehanizacija", ker ZTro ne odkazuje na njeno uporabo. Vendar le na podlagi tega ni mogoče sklepati, da je odločanje Vrhovnega sodišča potrebno zaradi poenotenja (pretekle) sodne prakse, saj iz navedb v predlogu ni razvidno, da je bilo navedeno stališče sprejeto v zadevi, ki bi bila v dejanskem in pravnem pogledu primerljiva z obravnavano. Če se torej navedeno razume kot zatrjevanje neenotne sodne prakse, je to presplošno in ne zadosti zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP.
Očitki so usmerjeni zoper toženko, o čemer je že odločilo Upravno sodišče v sodbi, ne pa zoper ravnanje (kršitev) sodišča, na kar se nanaša vprašanje in o čemer bi lahko odločalo Vrhovno sodišče. Predlog je zato formalno pomanjkljiv, saj se navedbe ne nanašajo na postavljeno pravno vprašanje.