trošarine - vračilo trošarine za komercialni namen - pogoji za vračilo - gradbeništvo - gradbena dejavnost
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 12, 12/2, 13, 13/1, 18, 18/1. Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife (2022) tarifna številka 19, 19/1.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - osnova za odmero stroškov - odvetniška tarifa - časovna veljavnost odvetniške tarife - materialni stroški - nepravilna uporaba materialnega zakona
Izhodišče za razsojo v tej zadevi je drugi odstavek 12. člena OT, ki določa, da je stranka odvetniku dolžna plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Potrebno je torej ugotoviti katera tarifa je bila veljavna v času, ko je tožnik delo opravil oziroma kolikšna je bila takrat osnova za odmero tožnikovih stroškov.
Toženka je torej za prvo storitev nepravilno uporabila materialno pravo, saj je kot osnovo za odmero stroškov vzela 1.100 točk, pri čemer je izhajala iz neveljavne (novejše) OT.
Druga in tretja sporna storitev (prva pripravljalna vloga z dne 1. 7. 2022 in narok dne 5. 7. 2022) sta bili namreč opravljeni v času veljavnosti nove, spremenjene in dopolnjene OT, ki je začela veljati in se uporabljati z dnem 4. 6. 2022. Ta novejša OT je v tarifni številki 19/1 predvidela drugačno, nižjo vrednost osnove za odmero stroškov, 1.100 točk. Ob tako postavljeni osnovi, pa se izkaže, da je toženka vrednosti točk za preostali dve storitvi tožniku pravilno odmerila.
ZBPP člen 22, 22/1, 22/2, 22/2-3, 22/3, 24, 24/1, 24/1-2.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč
Po prvem odstavku 22. člena ZBPP se BPP lahko, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna brezplačna pravna pomoč). Skladno z drugim odstavkom 22. člena ZBPP se lahko izjemna BPP pod pogoji iz prejšnjega odstavka med drugim dodeli, če gre za prosilca, ki mu je nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile, npr. potres, poplava (tretja alineja drugega odstavka 22. člena ZBPP).
V odločbi je CSD ugotovil, da je tožnik utrpel škodo zaradi poplav najmanj v znesku 20.000,00 EUR. Pri tem za odločanje tožene stranke ni upoštevno, da je CSD tožniku naložil, da mora za namen postopka do postavljenega roka CSD predložiti dodatne listine in dokaze o nastanku in višini škode. Tako tožena stranka tudi ni imela podlage, da je od tožnika zahtevala dodatne dokaze, da je utrpel škodo v poplavah.
Tožena stranka bi morala v obravnavani zadevi uporabiti pooblastilo iz tretjega odstavka 22. člena ZBPP in pri CSD zahtevati mnenje od dejstvih iz drugega odstavka 22. člena ZBPP glede izrednih finančnih obveznosti tožnika zaradi višje sile - poplave.
Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji upravičenosti do BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da: zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj.
ZUreP-2 člen 192, 192/2, 193, 194, 194/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
razlastitev - javna korist - namen razlastitve - test sorazmernosti - neobrazložena odločba
Iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, v čem naj bi bila izkazana realna, konkretna in določna javna korist za gradnjo nogometnega igrišča na območju, ki zajema tudi tožnikovo nepremičnino. Upravni organ namreč povsem posplošeno navaja naraščajoče potrebe po gradnji nogometne športne infrastrukture, češ da število igralcev nogometa narašča in da primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v občini D. Navedenih ugotovitev v ničemer ne konkretizira, saj ne navede nobenih podatkov, ki bi te ugotovitve podpirali in utemeljevali, temveč se zgolj na povzet posplošen način sklicuje na navedbe stranke z interesom. Na podlagi tako splošnih navedb pa obstoja konkretne javne koristi, ki bi utemeljevala poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ni mogoče preizkusiti.
Razlastitev je dopustna le ob izkazani konkretni javni koristi. To pomeni, da je razlastitev mogoče dopustiti le, če je potrebna zaradi gradnje konkretnega objekta, ki ima dopusten razlastitveni namen iz 193. člena ZUreP-2. Če načrtovana gradnja ni izvedljiva oziroma ni dopustna, potem javna korist za razlastitev očitno ne more biti izkazana.
Pri odločanju o odstranitvi objektov, ki so postavljeni bodisi brez gradbenega dovoljenja bodisi v nasprotju s prostorskimi akti gre za upravno zadevo. Tožnici namreč ni prepovedano "urejanje vrta", kot to neutemeljeno zatrjuje v tožbi, ampak ji je bila naložena odsranitev objektov. V upravnem postopku, v katerem je bila odločba izdana, pa bi lahko v pritožbi uveljavljala svoje razloge, ki jih navaja kot razloge za izrek ničnosti odločbe.
brezplačna pravna pomoč - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - zavrženje prošnje - zadeva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno
Razlaga, da se odločitve o odreditvi ali podaljšanju pripora in o pravnih sredstvih zoper take odločitve, ne štejejo za samostojen postopek, ampak so procesne odločitve med postopkom (v obravnavani zadevi na prvi stopnji) izhaja iz ureditve pripora po ZKP. Po tem predpisu pripora ni mogoče odrediti ali podaljšati v samostojnem postopku brez predhodnega obstoja kazensko preiskovalnega postopka ali kazenskega postopka, ki, tako kot v obravnavani zadevi, teče na prvi stopnji. Pravnih sredstev zoper odločitve, povezane s priporom, čeprav o njih odloča sodišče višje stopnje, tako ni mogoče obravnavati kot (samostojen) postopek, ki bi lahko tekel na drugi stopnji, kot teče postopek v glavni stvari.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Alžirije iskanje bolje plačanega dela. Glede na to, da je tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da so bili njegovi glavni razlogi za zapustitev Alžirije tisti, ki jih je navajal na osebnem razgovoru, in sicer, da je prišel iskati zaposlitev in da je Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom Alžirijo določila kot varno izvorno državo, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 in da zato ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik namreč v postopku pred toženo stranko ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Še več, trdil je, da v Alžiriji drugih težav razen ekonomskih ni imel. Tožnikove tožbene navedbe v zvezi s tem, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, pa so kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - ekonomski razlogi prosilca za azil
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Alžirije iskanje bolje plačanega dela.
Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom Alžirijo določila kot varno izvorno državo, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 in da zato ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik namreč v postopku pred toženo stranko ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Še več, trdil je, da v Alžiriji drugih težav razen ekonomskih ni imel.
pravdna sposobnost - odvzem poslovne sposobnosti - poslovno nesposobna oseba - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravni učinek - neodobritev tožbe
Tožnik kot oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za samostojno nastopanje v sodnih postopkih oziroma ki je v zvezi s tem postavljena pod skrbništvo, ne sme sam opravljati procesnih dejanj v sodnih postopkih. Izjava volje, ki jo poda takšna oseba sama, ne more imeti pravnih posledic v sodnih postopkih. Tudi tožnikovo poimenovanje vloge kot tožbe po povedanem ne more imeti za posledico, da bi bilo treba njegovo vlogo nadalje procesno obravnavati kot tožbo (prim. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 273/2015, I Up 274/2015, I Up 287/2015, I Up 298/2015, X Ips 193/2017 in I Up 148/2024). Smiselno enako velja za predlog za oprostitev plačila sodnih taks.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - ustavitev postopka - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi ni izkazal nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da ni imel druge izbire, kot da zaradi preživetja nenajavljeno odide iz Azilnega doma in si pridobi delo za plačilo brez dovoljenja pristojnega organa. Za svoje ravnanje v tožbi ni navedel razumnih in opravičljivih razlogov.
ZEN člen 26, 26/2, 31, 32, 35, 35/1, 36, 40, 40/2. ZUP člen 80, 80/2, 169, 169/1, 171, 171/1. Pravilnik o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2018) člen 28, 28/1, 28/4, 28/5, 28/9, 28/10.
postopek ureditve meje - evidentiranje meje - spor o poteku meje - ureditev meje - zapisnik o mejni obravnavi
Ker iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika kot lastnika zemljišča geodet sploh ni upošteval, da lastniki sosednjih zemljišč niso bili pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo, temveč je geodet zgolj zabil mejnike, kjer je sam ocenil, da poteka meja, ter da lastniki niso bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo, zapisnik pa jim tudi ni bil prebran pred podpisom, je po presoji sodišča zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravnih učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.
Sodišče se strinja s toženko, da je v zvezi z obstojem vlaganj v obstoječo komunalno opremo lahko relevantno tudi, ali je imel odstranjen objekt gradbeno dovoljenje. Zakonodajalec je namreč, enako kot v aktualni ureditvi, že v preteklosti predpisal, da je dokazilo o plačilu komunalnega prispevka pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Sodišče se prav tako strinja s toženko, da tožnica dokaznega bremena v zvezi s tem ni izpolnila. Tožnica namreč v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni navajala niti dokazovala, da bi bil v zvezi z objektom, ki je na predmetni parceli stal do leta 1974, odmerjen komunalni prispevek, ki bi ga bila toženka pri izdaji izpodbijane odločbe dolžna upoštevati.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti - ocena verjetnosti izgleda za uspeh
Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še zlasti, ker se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek (za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP) in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi (ki ni vezan na konkreten kazenski postopek), po mnenju sodišča pri odločanju o dodelitvi BPP zahtevajo (tudi) upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi pa zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve in v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.
ZSDH-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/6. ZIntPK člen 4, 4-3, 27, 27/1. ZUP člen 154.
korupcija - ugotovitve o konkretnem primeru - član nadzornega sveta - minister - prenehanje funkcije - kršitev pravil postopka - ustna obravnava - zavrnitev dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena
Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno.
Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.
Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 12, 15.
trg finančnih instrumentov - tržna manipulacija - prodaja vrednostnih papirjev - prodajna cena
Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih (nasprotnih) trditev glede spornih dejstev na glavni obravnavi zagrešila bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na ugotovitev v konkretni zadevi zaradi česar je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu nezakonita.
začasna odredba - ugoditev predlogu - zahteva za varstvo zakonitosti - upravni spor - izredna pravna sredstva
Sistem pravnih sredstev je v upravnem sporu celovito urejen v ZUS-1, ki kot redno pravno sredstvo predvideva pritožbo, kot izredni pravni sredstvi pa revizijo in obnovo postopka. Drugih izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočno sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje ZUS-1 ne določa. Tudi zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva ZUS-1 ne predvideva, je pa ta kot izredno pravno sredstvo urejena v ZPP. Glede na to, da so torej vsa pravna sredstva sistematično urejena v ZUS-1, določb ZPP, ki urejajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v upravnem sporu ni mogoče uporabiti.
ZSRR-2 člen 31, 31/1, 31/2, 31/3, 31/4, 31/8, 31/9. ZUP člen 6, 6/1. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. Uredba o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027 (2022) člen 2, 2/5.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - uporaba materialnega prava - pravilna uporaba materialnega prava - državna pomoč - odstop od načela zakonitosti - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - načelo enakosti pred zakonom - načelo enakega varstva pravic - učinek ex nunc - vezanost organa na pravno mnenje sodišča
Kolikor gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče meni, da mora organ (v skladu z načelom zakonitosti) v ponovnem postopku odločiti po (novem) veljavnem predpisu, razen če bi bilo glede na naravo upravne zadeve treba uporabiti prej veljavni materialni predpis ali če bi v novem materialnem predpisu bilo določeno, da je v takem primeru treba uporabiti prej veljaven materialni predpis.
Že ta okoliščina kaže na to, da organ v času ponovnega odločanja (7. 9. 2022) v materialnem predpisu ni imel podlage za odločanje po prej veljavni Uredbi za obdobje 2014 - 2021, in torej za odstop od načela zakonitosti. V Uredbi 2022 - 2027 namreč ni določbe, da se za vloge, vložene pred njeno uveljavitvijo, uporabljajo še določbe Uredbe 2014 - 2021. Tako da je po mnenju sodišča glede na namensko metodo in logiko stvari treba citirane določbe 31. člena ZSRR-2 razlagati v pomenu, da se pri odločanju o upravičenosti do pomoči uporabi vsakokratno veljavno uredbo.
ZIntPK člen 13, 13/4, 21, 21/3, 27, 27/1. ZUP člen 154, 154/1, 164, 164/2, 165, 165/1. ZSDH-1 člen 48, 48/2.
korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - ugotovitve o konkretnem primeru - minister - prenehanje funkcije - član nadzornega sveta - kršitev pravil postopka - pravica do izjave - ustna obravnava - zavrnitev dokaznega predloga
Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in navedbah prič izjasni, po potrebi pa tudi izvesti soočenje.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič E. E. in F. F. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.
ZGos člen 2, 2/2, 5, 5/2. Uredba Komisije (EU) št. 1407/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis člen 90a.
neposredna plačila v kmetijstvu - namembnost objekta - stanovanjski prostori - opravljanje gostinske dejavnosti - nepravilna uporaba predpisov
Po drugem odstavku 5. člena ZGos se lahko gostinska dejavnost, ki jo opravljajo sobodajalci in kmetje, opravlja v stanovanjskih prostorih in na kmetijah, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni s tem zakonom in drugimi predpisi. Tako ne drži stališče prvostopenjskega organa, da stanovanje ne more biti namenjeno dejavnosti oddajanja v najem že zato, ker naj bi bilo po svojem bistvu namenjeno prebivanju. Tudi nastanitev gostov v stanovanju pomeni (njihovo) prebivanje. Tožnica je glede na citirana določila upravičena, da del stavbe, katerega namembnost je po gradbenem dovoljenju stanovanje, kot sobodajalec oddaja v najem, če so za to izpolnjeni vsi ostali pogoji po ZGos. Prav tako po povedanem ne drži stališče organa druge stopnje, da stanovanja v objektu ni mogoče oddajati v najem, ker del njegove namembnosti ni klasificiran pod 12111-hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno nastanitev. Tožnica je upoštevaje navedeni predpis upravičena, da lastno stanovanje uporablja za oddajo v najem kot sobodajalec, četudi to stanovanje v gradbenem dovoljenju ni klasificirano kot "podobna stavba za kratkotrajno nastanitev oziroma druga stavba za kratkotrajno nastanitev". Klasifikacija dela objekta kot stanovanje tožnici omogoča, da stanovanje skladno z ZGos oddaja v najem gostom, kar je po prilogi 12 Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 podprta dejavnost.