Revizija se dopusti glede vprašanja, ali solastniki nepremičnine, katere vrednost se je povečala, vlagatelju za povečanje te vrednosti odgovarjajo solidarno, po enakih delih ali v sorazmerju s svojimi solastniškimi deleži.
ZDen vsebuje posebna pravila glede vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala (25. člen ZDen) ali zmanjšala (26. člen ZDen). Vprašanja vračanja nepremičnine, njene vrednosti in morebitnega plačila zaradi razlike v vrednosti se rešujejo v denacionalizacijskem postopku med strankami tega postopka z odločbo o denacionalizaciji ali z dopolnilno odločbo. Tožnika v denacionalizacijskem postopku nista sodelovala, saj sta v nepremičnino vlagala po uveljavitvi ZDen, ko sta sklenila prodajno pogodbo, za katero se je šele kasneje, po opravljenih vlaganjih ugotovilo, da je nična. Tožnika obogatitev tožene stranke vidita v tem, da je zaradi njunih vlaganj v denacionalizacijskem postopku dobila vrnjeno več vredno nepremičnino.
Po 210. členu ZOR je pridobitelj dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi. To korist je sodišče druge stopnje ugotavljalo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZDen. Takšno izhodišče je napačno, saj je pravila, ki veljajo za vračanje premoženja v postopku denacionalizacije, enostavno „preslikalo“ na razmerje med pravdnima strankama, ki nista v razmerju upravičenca in zavezanca za vrnitev podržavljenega premoženja.
Za izpodbijanje očetovstva je treba vložiti oblikovalno tožbo, na kar napotuje 98. člen ZZZDR, ki se glasi: „Otrok lahko s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta“.
ZD ne ureja vprašanja prijave terjatev v zapuščino, saj to ni predmet dednega prava, pač pa obligacijskega prava. S tem, ko se je mati odpovedala dedovanju (in s tem v bistvu prenehala biti stranka zapuščinskega postopka), se ni odpovedala tudi svoji obligacijski terjatvi do pokojnika.