Država toženi stranki s podzakonskim aktom ne more naložiti plačila kot obvladujoči družbi koncesionarja. Četudi je tožena stranka večinski družbenik koncesionarja, je z zavezo za plačilo nadomestila iz 12.c člena Uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije uveljavljen nedopusten spregled pravne osebnosti (da mora sporno nadomestilo plačati večinski družbenik koncesionarja). Edini, ki bi bil morda lahko zavezan za plačilo spornega nadomestila, je koncesionar sam in ne njegov večinski družbenik.
Materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost njenih pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.
V obravnavanem primeru najemna pogodba ni bila razveljavljena niti razvezana. Prav tako ni mogoče govoriti o naknadni nemožnosti izpolnitve (druge) stranke. V kolikor so bili dejansko dani v najem poslovni prostori, po površini manjši od prostorov, navedenih v najemni pogodbi, bi to pomenilo, da je imela najemodajalčeva izpolnitev (stvarno) napako.
Zakonska določba iz prvega odstavka 597. člena OZ, da najemnik zahteva znižanje najemnine, pove, da gre za tožbeno oblikovalno pravico: stranka lahko znižanje najemnine zahteva le od sodišča, ne more pa ga doseči sama z enostransko izjavo. V sodnem postopku lahko najemnik zahtevo za znižanje najemnine uveljavi le z oblikovalno tožbo. Takšen zahtevek pa v konkretnem primeru ni bil postavljen. Zahtevek za plačilo „preplačanih“ najemnin, obratovalnih stroškov ter stroškov hišne uprave, kot ga je postavila tožeča stranka, je namreč po svoji naravi dajatveni zahtevek.
V postopkih javnega naročanja je šteti, da je obličnost z zakonom določena „le“ ad probationem, kar pomeni, da je njen namen olajšati strankam dokazovanje obstoja pogodbe.
Pri fizičnih osebah je ne samo možno, ampak je povsem običajno, da je lahko hkrati poslovno nesposobna in da ji je postavljen zakoniti zastopnik. Osebam, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, center za socialno delo postavi skrbnika. Te osebe so še naprej poslovno nesposobne. Drugače je pa pri pravnih osebah. Če ima zakonitega zastopnika, ne more biti poslovno nesposobna. Svojo poslovno sposobnost črpa iz sposobnosti svojih organov. Čim jih ima, je tudi že poslovno sposobna. Zato je pravilno takšno tolmačenje določbe drugega odstavka 362. člena OZ, da je imel zakonodajalec z njo v mislih le fizične osebe.
Z rubežem denarnih sredstev na računu dolžnika, ki je opravljen z vročitvijo sklepa o predhodni odredbi organizaciji za plačilni promet, upnik pridobi zastavno pravico in s tem ločitveno pravico na denarnih sredstvih dolžnika.
S predhodno odredbo upnik pridobi zastavno pravico pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila predhodna odredba izdana (265. člen ZIZ), in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
Če upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice, se postopek zavarovanja z začetkom stečajnega postopka ustavi (1. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Ko se nad dolžnikom začne stečajni postopek, tako postane gotovo, da pogoji za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bodo izpolnjeni.
Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo namreč ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred opravičitvijo predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek.
Ko je tožeča stranka plačala toženi stranki znesek DDV, vračunan v najemnino, je bila tožena stranka že s samim plačilom DDV okoriščena, saj prejetega zneska iz naslova DDV ni bila dolžna odvesti v državni proračun. Tako je ravnala v pravni zmoti. Na tako svoje ravnanje bi se morda lahko uspešno sklicevala, če ne bi imela možnosti, da napako popravi. Tega pa tožena stranka niti ni trdila.