ZSReg člen 33, 33/2, 34, 34/1, 34/1-4. ZZavar člen 14, 14/12, 14/14, 49, 49/1. ZZVZZ člen 61, 61/2, 62, 62/1, 62/2, 62/2-3, 62/2-4, 62/4.
vpis spremembe statuta v sodni register– vsebina vpisa je v nasprotju s prisilnimi predpisi – presoja zakonitosti določil statuta subjekta vpisa – uporaba sredstev iz vzajemnega zavarovanja - delitev dobička zavarovalnice – kritje izgub iz poslovanja življenjskih zavarovanj
Vprašanje zakonitosti določil statuta subjekta vpisa ni tisto med udeleženci registrskega postopka sporno dejstvo, ki bi terjalo prekinitev registrskega postopka vpisa sprememb statuta. Vsebino statuta in njegovo zakonitost mora namreč registrsko sodišče presojati v okviru materialnopravnega preizkusa utemeljenosti predloga za vpis v smislu 4. točke 1. odstavka 34. člena ZSReg.
Z novelo ZZavar -F je dobiček, izkazan v letnem poročilu družbe za vzajemno zavarovanje, mogoče razdeliti članom ali prenesti v naslednje poslovno leto v obsegu, ki ni potreben za: 1. oblikovanje varnostnih rezerv ali 2. oblikovanje s statutom določenih rezerv, pri čemer se lahko s statutom določene rezerve uporabijo za zagotovitev kapitala v primeru opravljanja zavarovalnih poslov v drugih zavarovalnih vrstah in za zagotovitev kapitala v primeru opravljanja zavarovalnih poslov v drugi zavarovalni skupini ali 3. vračilo ustanovnega kapitala oziroma za druga izplačila, določena v statutu. Mogoča je torej uporaba sredstev iz vzajemnega zavarovanja tudi za zagotovitev kapitala v primeru opravljanja zavarovalnih poslov iz skupine življenjskih zavarovanj, vendar le iz statutarnih rezerv. Sicer pa je uporaba sredstev iz pozitivnega poslovanja dopolnilnega zavarovanja omejena tako, da je zavarovalnica polovico tega izida dolžna nameniti na izvajanje dopolnilnega zavarovanja.
ZGD člen 13, 17. ZIL-1 člen 44, 44/1, 47, 47/1, 48, 48/1.
sprememba firme – poznanost blagovne znamke - pravica iz naslova imetništva zaščitene blagovne znamke – poseg v pravice imetnika znamke
Zgolj s trditvami o tem, katere so dodatne sestavine firme predlagatelja in na katerih mestih v firmi se nahajajo, s kakšnimi črki so napisane, ki jih pritožnik podaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ne more utemeljiti možnosti zamenjave z znamko pritožnika v smislu 13. člena ZGD-1, saj ni navedel ničesar glede enakosti ali podobnosti blaga in storitev predlagatelja in pritožnika niti glede verjetnosti zmede v javnosti ali ugleda znamke.
Poznanost blagovnega in storitvenega znaka (znamke) ni neko splošno znano dejstvo, ki ga ne bi bilo potrebno dokazovati, saj gre za pravni standard, katerega vsebino je potrebno napolniti s pravnorelevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki ga udejanjajo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0056295
ZVEtL člen 15, 25, 25/1, 26, 26/3.
določanje pripadajočega zemljišča k stavbi – zaznamba postopka za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v zemljiški knjigi – dopustnost predloga za določitev pripadajočega zemljišča – vzpostavitev etažne lastnine
Sodišče je v primeru, če ne zavrže predloga, nemudoma po uradni dolžnosti dolžno odrediti vpis zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v zemljiški knjigi. Zakon v prehodnih in končnih določbah ureja primere, ko se predlog nanaša na določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003. V teh primerih lahko upravičena oseba predlaga ugotovitev pripadajočega zemljišča v postopku iz 26. člena ZVEtL ne glede na to, ali je bil predhodno izveden postopek za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu.
Zavarovanje splošne civilne odgovornosti je neobvezno pogodbeno zavarovanje, po katerem sklenitelj zavarovanja po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem delno ali v celoti zavaruje pred zahtevki oškodovancev. Zavarovalnica pa je dolžna plačati odškodnino neposredno oškodovancu, toda največ do zneska, na katerega je obvezana po zavarovalni pogodbi. Pri zavarovanju odgovornosti prevladuje interes sklenitelja zavarovanja, to je v danem primeru podjetja, ki je odškodninsko odgovorno in ne interes oškodovanca, zato je zavarovalna vsota pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na dejanski obseg škode. Za morebitno zvišanje zavarovalne vsote z instrumentom valorizacije pa mora biti sklenjen izrecen dogovor ob sklenitvi zavarovalne pogodbe.
KZ člen 12, 12/1, 14, 26, 224, 224/1. ZKP člen 96, 96/2, 105, 105/3, 358, 358-1, 371, 371/1, 371/1-11, 392,392/1.
skrajna sila – dejanje majhnega pomena – izključitev protipravnosti – kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - bistvena kršitev določb kazenskega postopka – razlog za izrek oprostilne sodbe
Skrajna sila in dejanje majhnega pomena sta instituta kazenskega prava, ki izključujeta protipravnost vsak zase in ne moreta biti podana hkrati, oziroma podrejeno, kot navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
vrnitev v prejšnje stanje – zakrivljena zamuda – razlog za zamudo na strani tretje osebe – neplačilo sodne takse
V primeru, kadar stranka plačilo sodne takse, ki je pogoj za nadaljnje obravnavanje zadeve, poveri tretji osebi (materi), sama nosi riziko morebitnega neplačila sodne takse. Takšno neplačilo sodne takse, do katerega je prišlo zaradi zmotnega ravnanja tretje osebe, ne more predstavljati upravičenega razloga za dopustitev vrnitve v prejšnje stanje.
zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – seznanjenost s škodo in storilcem
Da je tožnik izvedel za škodo in storilca šele 31.1.2006, ko je bil oproščen kaznivega dejanja, ne vzdržijo kritične presoje, saj ni razumljivega razloga, zakaj bi oprostilna sodba vplivala na seznanjenost tožnika s storilcem in z obstojem škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0053299
ZPP člen 247, 247/5. OZ člen 179.
izvedensko mnenje - višina odškodnine - nepremoženjska škoda
Ni dvoma, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaradi degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici daljše, kot bi bilo sicer, vendar je sodišče to dejstvo pravilno upoštevalo tako, da je celotno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 30 %.
Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se je pri presoji vzročne zveze oprlo na izvedensko mnenje prvega izvedenca dr. M., čeprav je ravno zaradi toženkinih pripomb k njegovemu mnenju ponovilo dokazovanje z drugim izvedencem dr. C. Ker pa sta se pravdni stranki na zadnjem naroku sporazumeli, da je toženka odgovorna za 70 % obravnavane škode, tožnik pa za preostalih 30 %, torej prav toliko, kot je prvi izvedenec pripisal tožnikovim degenerativnim spremembam na vratni hrbtenici in prejšnji poškodbi, opisana pomanjkljivost v obrazložitvi ni mogla kvarno vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.