ureditvena začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe
Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive (sedaj težko nadomestljive) škode. Za presojo obstoja predpostavke iz 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ ne zadošča zgolj ugotovitev, da objekti na tožnikovi parceli niso ogroženi ter da se poškodbe kanalizacijskih cevi dajo sanirati. Pritožba ima tudi prav, da je tožnik ob nastali situaciji opozarjal na možnost novih zdrsov in nadaljnjih poškodb ter na pojav razpok na platoju nad gradbeno jamo.
Tudi v primeru, če bo sodišče ugotovilo obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe, se restriktivni pristop sodišča pri oceni pogojev nanaša tudi na vsebino začasne odredbe, ki ne sme presegati namena njene izdaje, ki je zgolj v preprečitvi grozeče nevarnosti ter nastajanja težko nadomestljive škode, ne pa v realizaciji tožbenega zahtevka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0053299
ZPP člen 247, 247/5. OZ člen 179.
izvedensko mnenje - višina odškodnine - nepremoženjska škoda
Ni dvoma, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaradi degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici daljše, kot bi bilo sicer, vendar je sodišče to dejstvo pravilno upoštevalo tako, da je celotno prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 30 %.
Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se je pri presoji vzročne zveze oprlo na izvedensko mnenje prvega izvedenca dr. M., čeprav je ravno zaradi toženkinih pripomb k njegovemu mnenju ponovilo dokazovanje z drugim izvedencem dr. C. Ker pa sta se pravdni stranki na zadnjem naroku sporazumeli, da je toženka odgovorna za 70 % obravnavane škode, tožnik pa za preostalih 30 %, torej prav toliko, kot je prvi izvedenec pripisal tožnikovim degenerativnim spremembam na vratni hrbtenici in prejšnji poškodbi, opisana pomanjkljivost v obrazložitvi ni mogla kvarno vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
najemnik – imetnik stanovanjske pravice – razlaga pogodb – uporaba določil in razlaga spornih določil – in claris non fit interpretatio
Imetnik stanovanjske pravice na podlagi samega zakona ni postal najemnik stanovanja, če mu lastnik v roku, določenem v 147. čl. SZ, ni ponudil ustrezne najemne pogodbe, pač pa je to od lastnika lahko zahteval.
Pravo voljo in skupni namen bi bilo treba iskati šele pri nejasnih pogodbenih določilih. Besedilo, da se „dogovor sklepa za določen čas od 1. 1. 2000 do 30. 6. 2000, vendar ne dlje, kot do zaključka stečajnega postopka NN v stečaju“, jasno pove, da je bila uporaba spornih prostorov dogovorjena do zaključka stečajnega postopka (le) v primeru, če bi se stečaj končal prej, sicer pa do določenega datuma.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba – sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe – nadomestitev soglasja stranke v upravnem postopku – gradbeno dovoljenje
Predlagana začasna odredba bi bila eventuelno mogoča v primeru oviranja upnikove pravice, kot je opredeljena v predlagani začasni odredbi, ne more pa takšna začasna odredba nadomestiti soglasja stranke v upravnem postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja.
delitev solastnine – spor o velikost solastninskih deležev – napotitev na pravdo – prekluzija v sporu o velikosti solastninskih deležev
Nasprotne udeleženke se v konkretni situaciji ne morejo sklicevati na določbe o prekluziji, kolikor je med udeleženci spor o velikosti solastninskih deležev nepremičnine, ki je predmet delitve, saj sodišče v nepravdnem postopku odloči o delitvi le, kadar ta vprašanja med udeleženci niso sporna, sicer je napotitev nujna.
vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Ker sodnik v ponovljenem postopku napotkov pritožbenega sodišča ni upošteval, je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.
začasna odredba zaradi izterjave denarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – nevarnost, da uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
Pri uveljavljanju začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve je potrebno dokazati še aktivno ravnanje dolžnika, ki meri na zmanjšanje premoženja, zaradi česar se upnik ne bi mogel poplačati. Zgolj vodenje izvršilnega postopka drugega upnika na stanovanje drugotoženke za terjatev, ki še zdaleč ne dosega vrednosti stanovanja, takšne nevarnosti ne predstavlja.
Zavarovanje splošne civilne odgovornosti je neobvezno pogodbeno zavarovanje, po katerem sklenitelj zavarovanja po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem delno ali v celoti zavaruje pred zahtevki oškodovancev. Zavarovalnica pa je dolžna plačati odškodnino neposredno oškodovancu, toda največ do zneska, na katerega je obvezana po zavarovalni pogodbi. Pri zavarovanju odgovornosti prevladuje interes sklenitelja zavarovanja, to je v danem primeru podjetja, ki je odškodninsko odgovorno in ne interes oškodovanca, zato je zavarovalna vsota pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na dejanski obseg škode. Za morebitno zvišanje zavarovalne vsote z instrumentom valorizacije pa mora biti sklenjen izrecen dogovor ob sklenitvi zavarovalne pogodbe.
PREKRŠKI – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066528
ZP-1 člen 25, 25/1, 25/2, 26, 26/6, 123, 139. ZVCP-1 člen 132.
zaseg predmetov – odvzem predmetov – odvzem motornega vozila – solastništvo predmeta – javnost sojenja – načelo javnosti – obrazložitev – splošna pravila za odmero sankcij – preverjanje psihofizičnega stanja
Ustavno sodišče RS je že ugotovilo, da glede na način preverjanja izpolnjevanja pogojev za vožnjo (npr. stopnja alkoholiziranosti, ustrezni dokumenti, itd.) tega nadzora ni mogoče vezati na noben zunanji vnaprej viden znak ali npr. razloge za sum, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da za pritožnikovo ustavljanje, kontroliranje in nadziranje ter zaseg vozila ni bilo pogojev, ker med vožnjo ni storil prekrška ali bil udeležen v prometni nesreči.
Postopek o prekršku se praviloma odvija kot niz narokov, za narok pa načelo javnosti ne velja, temveč le za ustno obravnavo.
Ker je obdolženec odklonil odrejeni strokovni pregled, so brezpredmetne pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je sicer brez potrebe, saj glede na ugotovljeno dejansko stopnjo alkohola temeljna kršitev za obdolženca ni milejša v primerjavi z odklonitvijo strokovnega pregleda, sledilo razlagi določb ZVCP-1, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-642/04, z dne 20. 10. 2005, in obdolženca spoznalo za odgovornega temeljnega prekrška iz 5. odstavka 130. člena ZVCP-1, ker se je obdolženec z odklonitvijo strokovnega pregleda tako strinjal s prvotno ugotovljeno stopnjo alkohola v njegovi krvi. V takem primeru pritožnik kasneje ne more več uveljavljati nepravilno ugotovljene stopnje alkoholiziranosti, saj je od naknadnega preverjanja te stopnje, kar je bila sicer njegova pravica, odstopil.
Ne glede na dejstvo, da gre za vozilo večje vrednosti, ta okoliščina sama po sebi na izrek stranske sankcije odvzema vozila ne more vplivati.