V konkretnem primeru je pritožiteljica predlog za obročno plačilo sodne takse za sklep o dedovanju vložila takrat, ko je taksna obveznost za plačilo te takse že nastala in ji tako sodišče ni moglo odobriti obročnega plačila sodne takse, ker je bil predlog vložen že po nastanku taksne obveznosti, torej prepozno.
Tožba na nedopustnost izvršbe zagotavlja vložniku ugovora zgolj varovanje njegovega upravičenja na predmetu izvršbe. Potem, ko je bil predmet izvršbe v toku izvršilnega postopka že prodan, tretja oseba ne more več doseči takšnega varstva, saj so tudi morebitna upravičenja tretjega na tem predmetu izvršbe ugasnila.
Tožba na nedopustnost izvršbe predstavlja posebno obliko ugotovitvene tožbe, za katero ima izrecno podlago v zakonu, ki pa je lahko vložena samo za zavarovanje pravice tretjega na predmetu izvršbe. Takšnega zahtevka pa ni mogoče utemeljevati na morebitnih drugih upravičenjih tretjega potem, ko bi mu upravičenje do predmeta izvršbe prenehalo.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nastanek taksne obveznosti
Taksna obveznost tožene stranke za plačilo sodne takse za pritožbo je nastala z dnem, ko je bila pritožba izročena sodišču, ker pa je tožena stranka predlog za oprostitev plačila sodne takse vložila šele po prejemu naloga za plačilo takse, je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrglo kot prepozen.
Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da je zgolj s tem, ko ni podpisala primopredajnega zapisnika, dokazno breme v celoti prevalila na toženo stranko. Če je prevzela ključe, bi kot skrben gospodarstvenik morala eventualno s specificiranimi pripombami k primopredajnemu zapisniku opozoriti na napake izpolnitve oziroma zamudo z izpraznitvijo določenih prostorov v nepremičnini. Vendar tega ni storila, zato mora sama nositi posledice.
S takšnim ravnanjem – načrtnim odtujevanjem premoženja dolžnik povzroča svojo neplačevitost in je tako podan tudi pogoj iz drugega odstavka 255. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine v spisu, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0007087
SZ člen 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28. ZPP člen 214, 285.
spor majhne vrednosti - upravljanje v večstanovanjskih hišah – pogodba o upravljanju – ključ delitve stroškov - priznana dejstva – opredelitev sodišča do dokazov – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od 34 lastnikov pogodbo podpisalo le 16, kar ne zadostuje za zaključek, da je bila pogodba 16.5.1996 veljavno sklenjena, še zlasti, ker je predloženi seznam lastnikov delno spremenjen glede na navedeno pogodbo.
Ne obstaja dolžnost sodišča, da izvede in se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč mora izvesti in se opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov, vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja, ki ga s pritožbo ni dovoljeno izpodbijati.
Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožene stranke ne obstaja dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali dokaze glede spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem.
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1. KZ člen 133, 133/1.
opis kaznivega dejanja – abstraktni dejanski stan - kršitev kazenskega zakona
Ko opis kaznivega dejanja vsebuje tudi po zakonu neobvezen abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.
ZZVZZ člen 87, 87/1. Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč za varstvo pred utopitvami na kopališčih člen 7, 12/2. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih člen 37.
spor majhne vrednosti – regresni zahtevek – poškodba delavca pri delu – mokra tla - bazeni
V (regresnem) razmerju med ZZZS in delodajalcem je pomembno le, kakšna škoda je nastala in ali jo je pripisati pomanjkanju ustreznih ukrepov varstva pri delu. Ali je k nesreči prispeval tudi sam ponesrečeni delavec, je lahko le predmet morebitnega regresnega zahtevka tožene stranke do svojih delavcev.
vrnitev v prejšnje stanje – opravičljiva zamuda - neplačilo sodne takse
Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.
Tožba z vsebinskimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi terja, da se sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnjevalne dolžnosti oz. materialno procesnega vodstva.
Sodnik mora strankam pomagati ponuditi ustrezno gradivo, sam pa ga ne sme nadomeščati, saj mimo zatrjevanih dejstev ne sme.
izpraznitev stanovanja - najemna pogodba - odpoved najemnega razmerja – uporaba stanovanja brez pravnega naslova
Zato niti ne gre za primer, predviden v 110.a členu SZ-1, ko bi prejšnji najemnik bodisi umrl, bodisi stanovanje trajno zapustil iz razlogov, določenih v 110.a členu SZ-1, temveč je najemnica najemno pogodbo odpovedala sama.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – načelo proste presoje dokazov – dokazna vrednost listine – dokazna vrednost priče – substancirani dokazni predlogi – materialno procesno vodstvo
Civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinam. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine tudi sicer niso nujne. Listina je sicer res najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka spornih dobav blaga ne bi mogla dokazati s predlaganimi pričami.
Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora prej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča.
Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije dokaznega predloga, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.
Kazenska ovadba pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Ovadba praviloma ni vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev kot so to npr. obdolženčev zagovor, izpovedbe prič, izvedencev, listine in drugi dokazi. S kazensko ovadbo se predvsem dokazuje dejstvo, da je bilo konkretno kaznivo dejanje ovadeno. Bistvena razlika med kazensko ovadbo in obvestilom na podlagi II. odst. 148. člena ZKP je tudi v tem, da je kazenska ovadba podana povsem prostovoljno in samoiniciativno. Zato kazenske ovadbe, čeprav jo je podala priviligirana priča, ki se je pozneje odrekla pričanju, ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz in jo uvrstiti med dokazne prepovedi po 8. točki I. odst. 371. člena ZKP.
založitev predujma za izvedenca - podaljšanje roka za položitev predujma – sodni rok - ustavitev postopka - umik predloga
Ker predlagatelj predujma za izvedenca v danem roku ni plačal, niti ni podal predloga za podaljšanje sodnega roka za položitev predujma, je sodišče utemeljeno štelo, da je predlagatelj predlog umaknil in ustavilo postopek.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0007583
. ZFPPod člen 19, 20, 22.
odškodninska odgovornost uprave v primeru stečaja podjetja - procesna legitimacija posameznega upnika – plačilo odškodnine v stečajno maso – sklep o dopustitvi spremembe tožbe
Za uveljavljanje zahtevkov po 19. in 20. členu ZFPPod je poleg stečajnega upravitelja procesno legitimiran tudi posamezni upnik, ki pa mora zahtevke uveljavljati le za račun vseh upnikov tako, da se odškodnina plača v stečajno maso stečajnega dolžnika.
Ker je stečajni dolžnik, v korist katerega bi toženi stranki morali izpolniti dajatev v skladu s podrejenim tožbenim zahtevkom, prenehal obstajati, tudi ni bilo več stečajne mase, niti stečajnih upnikov. Slednje pomeni, da tožeča stranka ob vložitvi podrejenega tožbenega zahtevka ni bila (več) stečajni upnik, s tem pa tudi ni bila (več) aktivno legitimirana za uveljavljanje tega zahtevka.
Opustitev sprejetja posebnega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe že zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo pritožnikovo spremembo tožbe, ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Gre namreč za procesno dejanje tožeče stranke, čigar usoda je po tem, ko je to dejanje opravljeno, odvisna (le še) od nasprotne stranke in sodišča.
krajevna pristojnost – izključna krajevna pristojnost – dogovor o krajevni pristojnosti – uveljavljanje dogovora o krajevni pristojnosti v ugovoru zoper sklep o izvršbi
Dogovor o krajevni pristojnosti je dovoljen le, če zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakega sodišča.
Če se postopek začne z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mora upnik, če želi uveljavljati dogovor o krajevni pristojnosti za primer, če bi dolžnikovemu ugovoru zoper izvršilni sklep sledil pravdni postopek, dogovor uveljavljati že v predlogu za izvršbo.
sklep o stroških – stroški davka na dodano vrednost
Ker je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka priglasila tudi 20 %DDV, je pritožbeno sodišče sklep o stroških spremenilo tako, da je odmerjene stroške zvišalo za 20% DDV.