Sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno izvesti pritožbene obravnave oziroma ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP.
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča niti sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo ali zavlačevanje postopka. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Če stranka meni, da postopek teče nedopustno dolgo in da ji je bila zaradi tega kršena pravica do sojenja v razumnem roku, pa ima na voljo postopke, predvidene z ZVPSBNO.
Utemeljen je revizijski očitek tožene stranke, da je bila prikrajšana za izjavo o novih stališčih Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in ji je bila v zvezi s tem odvzeta možnost, da poda (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze, ter se opredeli do novih pravnih vprašanj.
V nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava in prava nasploh (predvsem načela pravne varnosti) bi bilo, če bi zavarovalnicam nalagali obveznosti, ki sploh niso bile dogovorjene. Temeljno pravno načelo namreč je, da pogodbe vežejo in jih je treba izpolnjevati tako, kot so bile v okviru svobodne pogodbene volje in v mejah zavezujočih predpisov dogovorjene (pacta sunt servanda). V obravnavanem primeru je bila dogovorjena z zakonom skladna zneskovna meja, do katere toženka odgovarja za plačilo.
Nižji sodišči sta izhajali z dveh napačnih materialnopravnih stališč: da se dogovorjena zavarovalna vsota revalorizira in da mora ta v vsakem primeru zadoščati za poplačilo škode, razen povsem izjemnih škod. Takšna razlaga je v nasprotju z jasnim določilom 19. člena ZOZP, ki omejuje obveznost zavarovalnice na dogovorjeni znesek, s čimer njegov pomen izvotli.
Omejitev obveznosti tožene zavarovalnice se mora, če tožena stranka poda ustrezen ugovor, v vsakem primeru izraziti tudi v izreku sodne odločbe. Če sodišče ugotovi, da se je zavarovalna vsota že izčrpala, mora tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru, torej če zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, mora ob izreku obveznosti plačila rente to obveznost omejiti največ na znesek, na katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi.
Iz določbe 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ jasno izhaja, da izjemo od prostega dostopa pomenijo izključno podatki, pridobljeni ali napravljeni zaradi sodnega postopka. Zato se nanjo ne more sklicevati organ, kadar se zahteva za dostop, naslovljena nanj, nanaša na njegovo upravno odločbo.
Organ potem, ko oceni, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo odločbe, ne more hkrati predvideti potrebe po ponovitvi upravnega postopka in presoditi, da bi razkritje te odločbe škodovalo izvedbi morebitnega ponovljenega postopka (7. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). To bi namreč pomenilo, da bi organ pod vprašaj postavil pravilnost in zakonitost svoje lastne odločitve, s tem pa bi kršil načelo zaupanja v pravo, ki izhaja iz načela pravne države (2. člen URS), ki med drugim zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov in po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne.