Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Uporabnik nima pravice do rabe vode preko splošne rabe brez plačila, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena URS varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen URS) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico in nadomestila za rabo vode ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom.
Ustavno sodišče je ureditev zastaranja pri odmeri nadomestil iz ZV-1 z uporabo zakonske analogije vezalo na ZDavP-2, zato pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo teh dajatev napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Ob ustrezni podzakonski ureditvi bi bilo treba plačilo za rabo vode oziroma za vodno pravico napovedati oziroma odmeriti v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Zastaranje v davčnem pravu tudi ne obsega le relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).
V primeru izdanih računov za opravljene poslovodne storitve, na katerih je obračunan davek na dodano vrednost (DDV), ki ga prejemnik računov tudi poravna, se mora spoštovati načelo nevtralnosti kot temeljno načelo sistema DDV, ne glede na morebitno nacionalno ureditev, ki posredno (z omejitvami glede izvajalca poslovodnih storitev - le fizična oseba) onemogoča obračun DDV na opravljene poslovodne storitve.
Za pravico do odbitka vstopnega DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi opravljanje dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe med fizično osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko vpliva na nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan fizični osebi, ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen URS).
Sodno varstvo v upravnem sporu neposredno pred Vrhovnim sodiščem na podlagi 36. člen ZSSve je namenjeno izključno izpodbijanju odločb in sklepov Sodnega sveta, ne pa na tej zakonski podlagi tudi izpodbijanju aktov Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike Slovenije (KEI). Zato Vrhovno sodišče o izpodbijanem načelnem mnenju na podlagi 36. člena ZSSve ni pristojno odločati.
To, da je v izpodbijanem načelnem mnenju KEI mogoče prepoznati, da je bila podlaga za sprejem mnenja ravnanje tožnika, nikakor ne zadošča za sklep, da gre za oblastveni, posamični akt, s katerim je bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.
Sprejeta načelna mnenja KEI imajo tako kot priporočila, smernice KEI ter pravila etičnega kodeksa le preventivno in priporočilno vlogo. Drugače pa je z odločbami o disciplinskih kršitvah, zoper katere je sodniku vselej zagotovljeno sodno varstvo.