OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00081518
ZZVZZ člen 86, 87. ZDR-1 člen 35, 45. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 12, 50, 50-3. OZ člen 10, 171, 171/1. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 37, 37/1.
odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - soprispevek delavca - regresna pravica ZZZS - padec delavca - varnost in zdravje pri delu - dolžnosti delodajalca - pravice in dolžnosti delavcev - skrb za varnost in zdravje - preventivna vloga odškodninskega prava - skrbnost ravnanja oškodovanca - krivdna odgovornost delodajalca - deljena odškodninska odgovornost - malomarnost - potrebna skrbnost delavca - dolžnost obvestitve - opustitev obvestilne dolžnosti - soprispevek k nastanku škode - kršitev predpisov o varstvu pri delu - privolitev v nastalo škodo - prepoved povzročanja škode
S tem, ko delodajalcu pripišemo krivdno odgovornost, čeprav ni opustil nobenih varnostnih ukrepov, slabimo preventivno funkcijo odškodninskega prava. Pri pravilni uporabi pravil o krivdni odgovornosti se delodajalec namreč lahko zanese, da ne bo odgovarjal za škodo, če bo upošteval predpise o varnosti pri delu in izvedel običajne varnostne ukrepe. Takšno izhodišče spodbuja tako delodajalca kot tudi delavca k učinkoviti stopnji preventive. Zelo pomembno je tudi, da v slovenski pravni ureditvi odškodninsko pravo nima socialne funkcije, saj so temu namenjeni predpisi o socialnem in zdravstvenem varstvu.
Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je nezgoda lahko posledica malomarnosti oškodovanke.
Pri oceni, ali in v kakšnem obsegu je delavec sam prispeval k nastanku škode, je pomembna neskrbnost njegovega ravnanja, kot merilo pa je treba vzeti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za takšno dejavnost, torej konkretno skrbnost za gibanje po šolskih hodnikih, kjer je veliko otrok, za katere je splošno znano, da tekajo in so razigrani ter je zaradi tega mogoče pričakovati ovire na tleh. Oceniti je torej treba, kolikšnega pomena je bilo za nastanek škode krivdno ravnanje delodajalca, ki ni poskrbel za povsem poravnano preprogo in s tem zato, da tla v šolskih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin, in tako delavcem ni zagotovil varne hoje po hodniku, koliko pa je na nastanek škode vplivala tudi neskrbnost ravnanja same oškodovane delavke in zavarovanke tožnika.
Bistvo pri tako imenovanih regresnih zahtevkih tožnika je, da je tožena stranka, torej delodajalec, kršila predpise varstva pri delu. V tem primeru je šlo za uporabo preproge, ki je preprečevala drsenje na spolzkih ploščicah. Na tej preprogi nesporno pred tem dogodkom nihče ni padel. Je pa bilo to zelo frekventno šolsko območje hodnika, po katerem so otroci tekali in se je posledično preproga lahko zgubala, kar je pričakovana življenjska situacija v šoli, ki jo tam zaposleni lahko predvidijo. Če pa je zavarovanka tožeče stranke opažala, da na preprogi celo več let nastajajo gube, ki (jo) motijo pri hoji, pa je bila dolžna v smislu odvračanja škode na to opozoriti tudi delodajalca, česar nedvomno ni storila. S tem je privolila v morebitno škodo in je napačno uporabljeno materialno pravo, ki njen soprispevek enači s toženkinim. Obe sta namreč kršili predpise varstva pri delu. Toženka je kršila prvi odstavek 37. člena Pravilnika, zavarovanka tožnika pa 50. člen ZVZD-1.
Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal, sploh če lahko pričakuje, da so otroci s tekom nagubali preprogo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00083468
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 29. ZPP člen 243. OZ člen 150. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 8.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - povračilo stroškov zdravljenja - nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - padec s stola - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - lestev - zagotovitev ustrezne delovne opreme - ukrepi za zagotavljanje varnosti - opustitev ukrepov s področja varstva pri delu - izobraževanje in usposabljanje delavca - dokaz z izvedencem - utemeljitev dokaznega predloga
Pritožbenemu očitku, da delavka glede načina opravljanja dela ni bila ustrezno poučena, ni mogoče pritrditi. Z uporabo lestve za dostop do višjih delov stroja je bila poškodovanka delavka seznanjena na periodičnih (rednih) izobraževanjih in usposabljanjih s področja varnosti in zdravja pri delu, saj je bilo temu namenjenih nekaj diapozitivov, kot je potrdila priča B. B., ki je kot varnostni inženir zaposlen pri toženi stranki. Prav tako je bila poškodovana delavka poučena, da je treba za dostop do višjih delov (kot npr. oken, pa tudi strojev) uporabljati lestev, saj je to izhajalo iz Splošnih navodil za varno delo v pralnici, s katerimi je bila poškodovana delavka prav tako predhodno seznanjena.
Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaza z izvedencem s tem, ko je navedlo, da ni bilo treba postaviti izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ki naj poda svojo oceno v zvezi z opustitvijo ukrepov za varno delo, saj je lahko samo ugotovilo, da opustitev ni bilo. Menilo je torej, da za odločitev o zadevi zadošča zgolj splošna razgledanost ter da ni potrebno strokovno znanje izvedenca za varstvo in zdravje pri delu. Ob takem poteku postopka (ter glede na opisane dejanske ugotovitve, da je do poškodbe delavke prišlo zaradi padca s stola) je bilo na tožeči stranki breme, da (dodatno) pojasni, katera pravila znanosti in stroke presegajo meje splošne razgledanosti ter ugotovitev katerih dejstev in zakaj bi terjala postavitev izvedenca.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00080845
ZVZD-1 člen 5. OZ člen 171.
nesreča pri delu - poledenela pot - vzdrževanje - zimske razmere - varna prehodna pot - neskrbno ravnanje - soprispevek delavca - deljena odgovornost
Dejstvo, da so delavci zjutraj prišli na delo brez kakršnihkoli težav, v ničemer ne dokazuje, da je bila sporna površina - pohodna pot med objektom proizvodnje in objektom prehrane - pravilno vzdrževana.
ZZVZZ člen 23, 25, 25/2, 26, 65. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/3.
povrnitev stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - odločba Ustavnega sodišča - samoplačniška storitev
Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.
ZNUNBZ člen 18. ZZVZZ člen 25, 25/2, 65. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1. ZPP člen 328, 353.
povrnitev stroškov zdravljenja - samoplačniška storitev - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - sodni izvedenec
V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanka, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sama krije stroške teh storitev. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri presoji zadeve potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva skladno s predpisi, ki urejajo omenjeno področje.
Zaradi tožničinih pripomb je sodišče sodnega izvedenca še zaslišalo. Sodni izvedenec je vztrajal, da težave s sfinktrom in hernijo niso bile v vzročni zvezi. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpostavilo ugotovitve sodnega izvedenca, da je bila tožnici zaradi vztrajnih bolečin 30. 9. 2022 izvedena epiduralna blokada, ki je bolečine začasno umirila. Zaradi bolečinske simptomatike, pa ji je bila predlagana operacija, ki je bila uspešno izvedena 9. 1. 2023. Po operaciji so se tožnici bolečine bistveno zmanjšale. Ključna je ugotovitev, da je kronična motnja delovanja analnega sfinktra, glede na vso dokumentacijo, posledica poškodbe periferne inervacije mišice zapiralke anusa ob porodu v letu 2005 in ne degenerativne okvare hrbtenice. Svojo ugotovitev je oprl na opisane nevrološke statuse in izvide MR. Sama hernija na nivoju spodnje ledvene hrbtenice je povzročala v prvi vrsti bolečinski sindrom in ni pomembno zaznavno okvarila mišične funkcije spodnjih udov, zato tudi povezava s sfinktersko motnjo in hernijo ne more biti utemeljena.
Neutemeljen mora ostati nosilni pritožbeni očitek, da je morala tožnica opraviti operacijo izven sistema javne mreže, ker je ostala brez osebne zdravnice, saj so bile zaradi boljše dostopnosti do izbranega osebnega zdravnika v splošnih ambulantah in dispanzerjev za otroke in šolarje, že v letu 2022 ustanovljene ambulante, v katerih bi si lahko osebnega zdravnika izbrale zavarovane osebe, ki niso imele izbranega osebnega zdravnika. Ambulante za neopredeljene pa so začele z delovanjem s 1. 1. 2023. Glede vprašanja izstopa iz javne zdravstvene mreže je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno stališče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 273/217 z dne 15. 8. 2018.
URS člen 2, 15, 50, 51, 51/2. ZZVZZ člen 25, 78. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 158, 254. ZPP člen 353. ZZDej člen 3.
povrnitev stroškov zdravljenja - samoplačniška storitev - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč
Zmoten je pritožbeni očitek, da je pravica do operacije, ki jo je opravil tožnik, določena kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in bi mu moral toženec že zato povrniti stroške za opravljen poseg. Čeprav je tožnik zavarovanec obveznega zdravstvenega zavarovanja in uveljavlja pravico iz takšnega zavarovanja, do povračila stroškov zdravstvenih storitev ni upravičen. Storitev je namreč opravil samoplačniško v zasebnem zavodu, s čimer je izstopil iz sistema javnega zdravstva. Storitev ni bila opravljena v okviru javne zdravstvene službe, ki se financira iz javnih sredstev. Na to je bil tožnik opozorjen in se je za opravo posega na ta način kljub temu odločil. Poseg je opravil mimo čakalne vrste na način, da je storitev plačal sam. Zato tudi niso ključne pritožbene navedbe, da je tožnik zdravstveni poseg opravil pri zasebniku, ki sicer ima koncesijo. Kadar oseba kot samoplačnik opravi zdravstveno storitev zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitve stroškov takšne storitve upravičena le, če gre za nujno zdravljene ali nujno medicinsko pomoč (25. člen ZZVZZ in prvi odstavek 103. člena Pravil OZZ).
ZPP člen 275, 339, 339/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZDSS-1 člen 58, 63. ZZVZZ člen 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35.
socialni spor - zavrženje tožbe - prepozna tožba - seznanitev - fikcija vročitve - dejansko prebivališče - nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela
V pritožbeni obravnavi je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali za začetek prekluzivnega roka za vložitev tožbe šteje trenutek, ko se je tožnik dejansko seznanil s pisanjem upravnega organa ali trenutek, ko se je iztekel 15-dnevni rok, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pismu. Tožnik zmotno vztraja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe. Določilo 275. člena ZPP omogoča, da kadar sodišče meni, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, lahko predsednik senata z odločitvijo o tem počaka tudi do prejema odgovora na tožbo oziroma to stori v pripravljalnem postopku. Določila ZPP načelno omogočajo odločanje o procesnih predpostavkah glede predmeta po predhodnem preizkusu tožbe, če pa gre za kompleksnejša vprašanja, lahko sodišče o teh odloča tudi v nadaljevanju postopka.
Tožnik ne zatrjuje, da o upravnem pisanju, ki mu je bilo vročeno v hišni predalček ni bil obveščen, temveč le, da je bil z njim seznanjen kasneje. Opravljene poizvedbe sodišča pri UE D. in UE B. potrjujejo, da je imel tožnik v času vročanja obeh izpodbijanih odločb stalno prebivališče in tudi naslov za vročanje na naslovu C. cesta 33, D. ter šele od 7. 11. 2022 dalje ponovno naslov na A. cesta 37/A, zato je neutemeljen tožnikov očitek, da toženec ni vročal na pravilen naslov. Dokazni postopek sodišča je potrdil, da sta bili dokončni odločbi pravilno vročeni s fikcijo. Fikcija nastopi le v primeru, da je bila vročitev opravljena na naslovu tožnikovega dejanskega prebivališča.
ZZVZZ člen 82. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 353.
imenovani zdravnik - odločba imenovanega zdravnika - pritožba - zamuda roka za pritožbo - zavrženje pritožbe kot prepozne - zdravstvena komisija - škoda - protipravno ravnanje
Sodišče je v 5. in 6. točki obrazložitve s prikazom časovne dinamike razumljivo pojasnilo, zakaj je bila odločba imenovanega zdravnika z dne 2. 10. 2023 pravilno vročena s fikcijo vročitve dne 20. 10. 2023.3 Upoštevajoč specialno ureditev iz 82. člena ZZVZZ, bi moral tožnik zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 2. 10. 2023 v petih delovnih dneh od vročitve vložiti pritožbo, to je najkasneje do 26. 10. 2023. Tožnik pa je pritožbo vložil šele 2. 11. 2023, zaradi česar je zdravstvena komisija utemeljeno zavrgla tožnikovo pritožbo.
Nenazadnje je sodišče pravilno presojalo zatrjevan obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti za izplačilo 2.188,58 EUR nastale škode. Ta je po tožnikovem zatrjevanju nastala zaradi nedopustnega ravnanja organov toženca.6 V 7. do 9. točki se je sodišče argumentirano opredelilo do trditve o toženčevih napakah v postopku odločanja. Predmet zatrjevane odškodninske odgovornosti ni strokovno medicinsko vprašanje, temveč je bilo potrebno ugotoviti, ali so organi toženca odločali skladno z določili ZUP in ZZVZZ.
Ker tožnik ni dokazal obstoja protipravnega ravnanja, ki je ena izmed kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti, se z vprašanjem ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni potrebno ukvarjati.
ZZVZZ člen 19. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 353.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - sodni izvedenec
Sodišče prve stopnje je imelo podlago za sprejeto odločitev v dveh izvedenskih mnenjih, tj. izvedencev A. A., dr. med. in dr. B. B., ki sta skladno ocenila, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornih obdobjih poškodba pri delu z dne 27. 2. 2018. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča, da sta obe izvedenski mnenji strokovni in prepričljivi ter njunim ugotovitvam sledi. Izvedenec A. A. je pojasnil, da je tožnik ob poškodbi pri delu utrpel obsežno zmečkanino hrbtišča leve dlani, ki je kot posledico pustila oteklino hrbtišča leve dlani. Ta je posledica poškodbe in je prisotna ves čas kontinuirano od poškodbe in v nobenem obdobju ni izginila. Dodatno je pojasnil, da je v izvidu 17. 4. 2019 opisana rezidualna (zaostala) oteklina dorzuma leve dlani. To pomeni, da je ostala po poškodbi in ni na novo nastala zaradi bolezni ali nove poškodbe. Prisotnost otekline ves čas po poškodbi je ob zaslišanju na sodišču potrdila tudi lečeča travmatologinja. Izvedenec je poudaril, da tožnik otekline na hrbtišču leve dlani, če se ne bi poškodoval na delovnem mestu 27. 2. 2018, ne bi imel.
ZPP člen 154, 339, 339/2, 339/2-14, 353. ZZVZZ člen 19. ZPIZ-2 člen 66.
začasna nezmožnost za delo - poškodba pri delu - naravna vzročnost - pravna vzročnost - sodni izvedenec
Ocena ali je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba na delu 27. 2. 2018, je rezultat pravnega ovrednotenja vseh dejstev in okoliščin posameznega primera. Predpogoj za ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti je ugotovitev naravne vzročnosti s pomočjo izvedenca. Izvedensko mnenje, ki ne pušča nikakršnega prostora za subjektivno oceno in je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev, je v novem sojenju podala sodna izvedenka dr. A. A.
Po oceni sodne izvedenke iz opisa poteka bolezni ni niti najmanjšega dvoma, da je oteklina in bolečina, ki jo tožnik občuti, nemoč stisnjenja roke v pest, poslabšanje otekline in posledično intenzivnejša bolečina v prstih rok, posledica poškodbe na delovnem mestu, ki jo je tožnik utrpel 27. 2. 2018. Podala je mnenje, da poškodbo lahko definiramo kot obolenje, ki je neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu in je ta poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.
Sodna izvedenka je na podlagi pravil medicinske stroke v izvedenskem mnenju ugotovila, da je v tem primeru nedvomno podana naravna vzročnost. Brez naravne vzročnosti tudi pravna vzročnost ne more obstajati, pri čemer ni vsak naravni vzrok že pravno upošteven. Zato je bilo potrebno ugotoviti ali je naravni vzrok mogoče šteti tudi kot pravni vzrok določene pravne posledice. Pravna vzročnost je vrednostni pojem, ki je opredeljen v pravni normi.
ZDSS-1 člen 61. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 154, 155, 165, 165/2, 184, 184/3, 213, 213/2, 245, 245/3, 286, 286/3, 353.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - polovični delovni čas - izvedenski organ - III. kategorija invalidnosti
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno tožbo v delu uveljavljanja bolniškega staleža od 7. 6. 2021 do 19. 9. 2021 zavreči, ker je tožnica za to obdobje uveljavljala bolniški stalež za krajši delovni čas po štiri ure dnevno. Upoštevati je namreč treba naravo socialnih sporov, v katerih se presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. Začasna nezmožnost za delo se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je zavarovan in ob upoštevanju preostale delovne zmožnosti v skladu z izvršljivo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ; tretji odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Z odločbo ZPIZ z dne 5. 5. 2021 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delu na katerem dela, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 24. 3. 2021 dalje. Tožnica uveljavlja bolniški stalež v času v katerem je po odločbi ZPIZ zmožna za delo. Že s tožbo je zahtevala odpravo odločb toženca in zatrjevala, da v izpodbijanem obdobju sploh ni bila sposobna za delo. Na naroku 28. 2. 2023 na katerem je uveljavljala bolniški stalež (za polni delovni čas) od 7. 6. 2021 do 19. 9.2021, je tako le popravila (konkretizirala) posamezne navedbe, kar ne pomeni, da je tožbeni zahtevek s tem spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je obrazloženo sledilo tudi dr. B. B., specialistki fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki je jasno izpovedala, da so bile pri tožnici v spornem obdobju kognitivne funkcije zmanjšane. V tem času je bila vključena v psihoterapijo in se zdravila pri psihiatru. Oba lečeča specialista sta ocenila, da za delo ni bila zmožna. Tudi član izvedenskega organa G. G., dr. med. je prepričljivo poudaril, da iz izvidov psihologa izhajajo motnje pozornosti, spomina, koncentracije in kognitivnih funkcij, ki v spornem obdobju niso bile na takšnem nivoju, da bi bila tožnica zmožna opravljati delo. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo izvedensko mnenje inštituta A. kot prepričljivo tudi zato, ker se oba člana izvedenskega organa ukvarjata prav z bolniki s fibromialgijo.
Ne drži pritožbeni očitek, da fibromialgija v času spornega bolniškega staleža pri tožnici ni bila podana. Res je bila diagnosticirana šele 27. 10. 2021, vendar je dr. B. B. obrazloženo pojasnila, da je fibromialgija bolezen, ki se razvija s potekom časa, in bi glede na zdravstveno stanje, potek bolezni in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo pri tožnici do "preskoka" prišlo januarja 2021. To je torej pred spornim obdobjem. Da je bila fibromialgija pri tožnici podana že pred spornim odbojem je izpovedal tudi dr. E. E. Pojasnil je, da je bilo stanje, ki je vsebovalo elemente fibromialgije podano že pred postavitvijo diagnoze.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. ZZVZZ člen 44a, 44b. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
zdravljenje v tujini - čakalna doba
Dejstvo, da se tožnica ni odločila za poseg v Sloveniji, ki je bil predviden v mesecu juliju 2017 in je nato šele v mesecu septembru 2017 opravila prvi pregled v Avstriji, kjer je bila 9. 1. 2018 tudi operirana, ne more prestavljati razloga za povračilo tako nastalih stroškov zdravljenja v tujini. Kljub temu, da je bil poseg v Sloveniji predviden izven dopustne čakalne dobe (ki je bila eno leto), bi bil opravljen pred posegom v Avstriji, v koliko bi se tožnica nanj odzvala.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1, 44a/2. ZDSS-1 člen 82, 82/2. ZPP člen 353.
zdravljenje v tujini - stroški zdravljena v tujini
Ne drži pritožbeni očitek, da tožnici zdravljenje v tujini ni bilo odobreno. Pravica do zdravljenja v tujini, ki je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, je bila tožnici priznana na podlagi 44.a člena ZZVZZ2 z odločbo toženca z dne 14. 9. 2018. Zakon ne omejuje pravice do zdravljenja v tujini na točno določenega izvajalca oziroma kraj. Naloga toženca v ponovljenem upravnem postopku je bila zgolj ugotoviti kakšno zdravljenje je bilo tožnici odobreno, višino stroškov zdravljenja v Beogradu in na Tajskem ter določiti višino povračila stroškov zdravljenja za tožnico. Upravni organ ne more poseči v takšno presojo sodišča in je na to odločitev na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDSS-1 vezan.
Na podlagi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ se stroški zdravstvenih storitev zavarovani osebi povrnejo v višini dejanskih stroškov teh storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene. Storitve so bile uveljavljene na Tajskem in jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Pri tem je upoštevalo navodilo pritožbenega sodišča, da je tožnica upravičena do povračila stroškov zdravljenja, kot da bi bilo zdravljenje opravljeno v Beogradu, in da povrnjen znesek ne more znašati več, kot bi znašali stroški zdravljenja na Tajskem, ob upoštevanju omejitve določene v 2. alineji drugega odstavka 23. člena ZZVZZ. Višina stroškov, ki so tožnici nastali z zdravljenjem na Tajskem niti ne presega višine stroškov, ki bi jih imela, če bi se zdravila v Srbiji.
ZZVZZ člen 44c, 44c/1, 44c/1-1. ZPP člen 154, 165, 245, 245/2, 245/3, 353.
zdravljenje v tujini - sodni izvedenec - izvedenski organ - seznam sodnih izvedencev - napotnica
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 7. 2023 za izdelavo izvedeniškega mnenja postavilo izvedenski organ, Univerzitetni klinični center A., klinika B., kot strokovno institucijo. Sklep je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 245. člena ZPP, po katerem se sme izvedeniško delo zaupati strokovni instituciji, ta pa nato izmed svojih strokovnjakov določi osebo, ki bo delo opravila. Izvedensko mnenje je v okviru institucije opravil doc. dr. C. C., dr. dent. med., specialist protetike. Pritožbeni očitek, da bi lahko izvedensko delo opravljale le osebe iz seznama sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje, je v nasprotju z drugim odstavkom 245. člena ZPP. Ta določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ni torej nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev. Sodišče lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev. Seznam je le priporočilo, ki olajšuje iskanje in izbiro med izvedenci.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku lahko utemeljeno zaključilo, da tožnica za opravljeno zdravstveno storitev na Hrvaškem ni imela predhodno izdane veljavne napotnice. Izvedenec je pojasnil, da je bila pri tožnici na Hrvaškem opravljena zobno-protetična rehabilitacija s pomočjo zobnih vsadkov, za kar tožnici napotnica ni bila izdana. Razpolagala je le z napotnico za prvi specialistični pregled za stomatološko protetiko. Tako opredeljena storitev določno izhaja že iz same napotnice.
URS člen 2, 22. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-4, 23c, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 43, 43/1, 44, 45, 197, 197/1, 197/2. ZPP člen 213, 213/2, 287, 287/2, 286b, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZDSS-1 člen 63.
zdraviliško zdravljenje - stacionarni način - ambulanten način - izvedensko mnenje
Vprašanje, ali je bila odločitev toženca pravilna, s tem ko je namesto predlaganega stacionarnega zdravljenja v zdravilišču C., tožniku priznal pravico do zdravljenja v naravnem zdravilišču A. na ambulantni način, je sodišče razčiščevalo med drugim s pridobitvijo pisnega pojasnila lečečega ortopeda ter s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca fizikalne in rehabilitacijske medicine. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz izpovedbe izvedenca, ki ga je sodišče zaslišalo na naroku izhaja, da je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje sposoben prihajati na ambulantno zdraviliško zdravljenje v zdravilišče A. Gre za zdravilišče, ki je najbližje kraju bivanja tožnika. Razen tega izvedenec ugotavlja, da navedeno zdravilišče izpolnjuje vse pogoje za izvajanje zdraviliškega zdravljenja standard 3 za stanje po poškodbah in operacijah na lokomotornem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, tako na stacionaren kot tudi na ambulantni način.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/3. ZPP člen 5, 70, 213, 213/2, 247, 247/1, 253, 253/1, 254, 257, 339, 339/2, 339/2-8.
začasna nezmožnost za delo - zahteva za izločitev izvedenca - izvedenski organ
Izvedenca sta pojasnila, da gre pri tožniku za bolečino v križu, da specialistični izvidi in opisan status osebnega pregleda odražajo bolečinsko simptomatiko, ne pa tudi bistveno zmanjšane gibalne funkcije. Pri tem sta upoštevala zdravstveno stanje in tožnikovo delo, skladno z veljavnimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo iz odločbe ZPIZ. Dodala sta, da kronična bolečina v križu ne zahteva dolgotrajnega bolniškega staleža, pač pa občasni bolniški stalež ob poslabšanjih.
Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da je zavarovanca zgolj finančno pomanjkanje omejevalo pri izdelavi nove protetike pred potekom trajnostne dobe protetičnega izdelka. Tako prvotožnik kot priča sta izpovedala, da je zavarovanec v ambulanto prihajal z najavo o urgentnem bolečinskem stanju, ob sprejemu pa je prvotožnika prepričeval, da naj mu vendarle izdela protetični izdelek, čeprav mu je bilo vedno znova pojasnjeno, da z zdravljenjem ne more pričeti, preden nima urejene stalne protetike. Zavarovanec je kljub vedno istim pojasnilom prvotožnika, da mu ne more nuditi ustreznega zdravljenja pred ureditvijo stalne protetike, prvotožnika pogosto kontaktiral in zahteval termine pod pretvezo, da gre za urgentno zadevo, kar se je vedno izkazalo za neresnično. V ambulanti je vedno znova opisoval celotno situacijo in zahteval od prvotožnika določena ravnanja glede protetike. Če bi šlo zgolj za finančni vidik, zavarovanec ne bi v vmesnem času od prvotožnika vztrajno zahteval izdelavo protetike. Prvotožnik je izpostavil, da lahko pri zavarovancu, zaradi kompleksnega zdravstvenega stanja ob neupoštevanju navodil, pride do hudih zdravstvenih težav, ki lahko privedejo do sepse in smrti.
stroški zdravljenja v tujini - pritožba na ESČP - prekinitev postopka
Iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2020 izhaja, da se po določbi drugega odstavka 44.a člena ZZVZZ zavarovani osebi lahko povrnejo le tisti stroški zdravljenja v tujini, ki so ji nastali. Presodilo je, da tožniku ti stroški niso nastali, ker so bili kriti iz donatorskih sredstev in mu jih je toženec izplačal pomotoma, zato jih je upravičen zahtevati nazaj.
Pritožbeno sodišče ne more poseči v presojo Vrhovnega sodišča RS in je na odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini, vezano. Podlaga zaradi katere so bila sredstva za zdravljenje v tujini tožniku izplačana, je s stališčem Vrhovnega sodišča RS, odpadla. Relevantno je lahko le še vprašanje, ali je matematični izračun, ki ga je v zvezi z vračilom sredstev napravil toženec, pravilen. Sodišče prve stopnje je izračun višine dolga tožnika, ki je skladen z izračunom toženca v izpodbijanih odločbah, ustrezno pojasnilo. Znesek dolga v višini 14.371,13 EUR je obrazložen in preverljiv.
Kljub vloženi pritožbi na ESČP v zvezi s sodbo VIII Ips 30/2020, ni podlage za prekinitev postopka po ZPP, zato tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS).
ZZVZZ člen 23, 80, 80/1. 85. URS člen 51. ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 129, 129/1, 129/1-1. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171.
osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe - upravna stvar - potrebni stroški postopka
Ni utemeljen pritožbeni očitek, da v postopku dodelitve osebnega zdravnika ne gre za upravno stvar po 2. členu ZUP. ZZVZZ določa, da ima pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda (prvi odstavek 80. člena). Pri pravici do proste izbire osebnega zdravnika gre za pravico do zdravstvenih storitev, kritih iz obveznega zavarovanja (23. člen ZZVZZ). Vprašanje pravice do izbire osebnega zdravnika, je zato odločitev o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da se za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja določbe ZUP, je izrecno določeno v 85. členu ZZVZZ. To pomeni, da gre pri odločanju o pravici do izbire osebnega zdravnika za odločanje o upravni stvari iz 2. člena ZUP, saj tožnica z njo uveljavlja pravico s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja, o kateri se odloča po pravilih upravnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00076954
ZZVZZ člen 86. ZDR-1 člen 59, 60, 61, 62, 62/2, 63, 63/2. ZVZD-1 člen 3. ZPP člen 339, 339/2-14.
zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - pogodba o zaposlitvi - agencijski delavec - varnost pri delu - notranje razmerje - viličar - oljni madež na tleh - vzdrževanje in servisiranje - nezgoda na delovnem mestu - kršitev predpisov - protipravnost ravnanja - odškodninska odgovornost - predpostavke odgovornosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega.
Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.