ZAVAROVALNO PRAVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085818
ZZVZZ člen 61, 62, 62c. ZPP člen 443, 458.
spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – dopolnilno zdravstveno zavarovanje – plačilo zavarovalne premije – odpoved zavarovalne pogodbe – razdor zavarovalne pogodbe
Ker določene zdravstvene storitve ostajajo plačljive kljub sklenitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, bi moral toženec trditi (in dokazati), da mu tožnica določenih zdravstvenih storitev ni plačala, čeprav bi mu jih glede na sklenjeno pogodbo morala.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - procesna predpostavka
Glede zavrženja tožbe, ki se nanaša na priznanje pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da o tej pravici še ni bilo odločeno s strani tožene stranke. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je določena procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
OZ člen 299. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 25.
povrnitev stroškov zdravljenja – nujno zdravljenje – zdravljenje v tujini – višina – zamuda – zakonske zamudne obresti – prevoz pokojnika v domovino
Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.
Stroški sodno socialnega spora so glede na 1. odstavek 151. člena ZPP izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi tega sodnega postopka. Med sodne stroške ni mogoče šteti stroškov zastopanja v predsodnem upravnem postopku.
Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb in
ugotovitev, da nima lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, od 1. 9. 2012 dalje, utemeljeno zavrglo. Pravilno je zaključilo, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Toženec je namreč z dokončno odločbo odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja kot oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki si sama plačuje prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 9. 2012. Pravilnost in zakonitost teh odločb je tožnik izpodbijal s tožbo v socialnem sporu, v katerem se je presojala lastnost zavarovanca. Tožbeni zahtevek na odpravo citiranih odločb in ugotovitev, da lastnosti zavarovanca nima, je bil zavrnjen. Takšna odločitev je postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. To pomeni, da je bilo o lastnosti zavarovanca že pravnomočno razsojeno. Ponovno sojenje o stvari, o kateri je že bilo pravnomočno razsojeno, ni dopustno. Zato v tem postopku ni dopustno presojati pravilnosti in zakonitosti odločb toženca niti vključitve v obvezno zavarovanje po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. Po 274. členu ZPP se tožba v takšnem primeru zavrže.
Odločba o tem, da ima tožnik od 1. 9. 2012 dalje lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, je dokončna in pravnomočna. Z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje nastopi tudi obveznost plačila prispevkov. Te prispevke pa je dolžan plačati tožnik sam. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in ugotovitvijo, da tožnik ni dolžan plačati prispevkov.
ZZVZZ člen 29, 29/1, 29/1-1. ZDR-1 člen 167, 167/2. ZS člen 3, 3/2.
obvezno zdravstveno zavarovanje – poslovodna oseba – družbenik – družba z omejeno odgovornostjo – odsotnost z dela zaradi prostovoljnega darovanja krvi – nadomestilo plače – nadomestilo za čas zadržanosti od dela – zakonska praznina – odsotnost z dela zaradi zdravstvenih razlogov
Tožnik, ki je obvezno zdravstveno zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba družbe z omejeno odgovornostjo, je upravičen do nadomestila plače oziroma dohodka na dan, ko je bil odsoten z dela zaradi prostovoljnega darovanja krvi, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 45, 45/1, 45/1-5.
zdraviliško zdravljenje – zgodnji akutni zaplet
Sporno je, ali je pri tožniku podano stanje, določeno v 5. točki prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, in sicer, ali je šlo pri tožniku za akutni srčni infarkt z zgodnjimi akutnimi zapleti, da bi bil zaradi takšnega stanja upravičen do zdraviliškega zdravljenja. Ker pojem zgodnji akutni zaplet ni definiran v 45. členu niti v drugih določbah POZZ, se je v konkretnem primeru do tega pravno - medicinskega pojma dolžno opredeliti sodišče. Za zapolnitev pravno - medicinskega standarda „zgodnji akutni zaplet“ je treba izhajati iz konkretnega primera in mu na podlagi tega konkretnega primera in vseh okoliščin določiti pravi pomen.
O tožnikovi pravici do povračila nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede pravice do povračila potnih stroškov, povračila stroškov zdravstvene storitve in stroškov za nakup zdravil je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno in da se dejansko in pravno stanje ni spremenilo, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrženju dela tožbe v obsegu, ki se nanaša na povračilo nadomestil za april, maj, junij in julij 2010 ter za mesece januar, februar in marec 2011, o katerih s sklepom ni bilo odločeno, vendar o teh zahtevkih tudi ni bilo odločeno z dokončno odločbo, ker tožnik tega predhodno pri toženi stranki ni zahteval. V danem primeru gre za postopkovno odločitev, ki temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in povračilo nadomestila plače.
OZ člen 86, 86/1, 87, 87/1. ZDR člen 4, 4/1, 5, 5/1. ZZVZZ člen 13, 13/2, 14, 15, 15/1, 15/1-1, 23, 23/1, 23/1-5, 23/3, 78.
zdraviliško zdravljenje - vračilo stroškov - ničnost - pogodba o zaposlitvi
V konkretnem primeru tožeča stranka na podlagi uveljavljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi uveljavlja vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja. Po 2. alineji 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zavarovanim osebam iz obveznega zavarovanja zagotovljeno plačilo za zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja največ do 60 % vrednosti, s tem, da je skladno s 3. odstavkom 23. člena zakona za konkretizacijo odstotkovne vrednosti storitve pooblaščen toženec v soglasju z vlado. Po 78. členu ZZVZZ pravice iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu lahko uveljavi oseba, ki ji je priznana lastnost zavarovane osebe. Lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba zavoda na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov najpozneje v 8 dneh od dneva začetka zavarovanja. To pomeni, da ničnost pogodbe o zaposlitvi, tudi če bi bila podana, ne daje neposredne podlage za vračilo vtoževanega zneska za opravljene storitve zdraviliškega zdravljenja v smislu 2. alineje 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja.
ZZVZZ člen 13, 13/1, 19, 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZPP člen 247, 247/2, 254. ZPIZ-1 člen 63, 63/1. ZPIZ-2 člen 66.
začasna nezmožnost za delo - izvedenec - vzrok
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožnici vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni poškodba pri delu, pač pa bolezen. Tudi sicer bi se poškodba pri delu lahko štela kot vzrok začasne nezmožnosti za delo le, če bi bila ta v neposredni zvezi s škodnim dogodkom. V zvezi s tem vprašanjem je izvedenec izrecno poudaril, da je začasna nezmožnost za delo pri tožnici podana zaradi poškodbe pri delu le v prvi polovici leta 2011, potem pa je vzrok bolezen. Zato so pritožbene navedbe tožnice, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu, neutemeljene.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo – poškodba izven dela – bolniški stalež – odškodnina – odločba imenovanega zdravnika – pritožba – protipravno ravnanje – rok za izdajo odločbe – instrukcijski rok
Ravnanje imenovane zdravnice ni predstavljalo protipravno ravnanje, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zdravstvena komisija je odločbo imenovane zdravnice spremenila, kar pa ne pomeni, da je izbrana zdravnica ravnala protipravno. Zgolj napake v postopku, ki ga vodi upravni organ pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonodajalec je namreč predvidel možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, zato je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe.
Zdravstvena komisija je ravnala v nasprotju z 82. členom ZZVZZ, saj odločbe ni izdala najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe, vendar pa rok za izdajo odločbe iz 82. člena ZZVZZ ni prekluziven, ampak instrukcijski. Zato zaradi prekoračitve tega roka tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice, niti ni zaradi tega odločba zdravstvene komisije nezakonita.
Tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo. Ker niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, saj je bil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen, je sodišče prve stopnje pritožbo štelo za umaknjeno. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe, zato je postal pravnomočen. Na podlagi pravnomočnega sklepa, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno sklenilo, da je tožnik dolžan plačati le sodno takso za umik pritožbe skladno s 4. odstavkom 34. člena ZST-1.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDRAVSTVENO VARSTVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – STEČAJNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075310
ZZVZZ člen 86, 87. ZVZD člen 25. ZFPPIPP člen 301, 301/8. OZ člen 171, 395. ZPP člen 14, 316.
identično dejansko stanje – stopnja malomarnosti – zahtevek zavoda – povrnitev škode – pravnomočna kazenska obsodilna sodba – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – solidarnost dolžnikov – priznanje terjatve v stečajnem postopku
Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. To pomeni (in pritožnica ima na tem mestu prav), da mora pravdno sodišče kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave tožbenega zahtevka v pravdnem postopku (prim. 316. člen ZPP), je o zahtevku zoper družbo X d. o. o. - v stečaju že odločeno z učinkom pravnomočnosti (res iudicata).
S priznanjem terjatve v stečajnem postopku nad družbo X d. o. o. je solidarni dolžnik torej izjavil svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar ZZZS od njega zahteva. Spora o tem, ali je omenjena družba dolžna plačati odškodnino iz naslova obravnavane delovne nesreče oziroma ali je za to nesrečo odgovorna (po 87. členu ZZVZZ), od pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev med njima zato ni več.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - poškodba pri delu
V ZZVZZ in Pravilnih obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je oškodovanec zavarovan. Spornega dne pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu, kakor jo določajo prej navedeni materialnopravni predpisi. Pri tožniku tudi ni bilo podanih nobenih diagnoz, ki bi izkazovale poškodbo. Da bi šlo za poškodbo pri delu, bi moralo po eni strani priti do poškodbe, ki bi bila v neposredni vzročni zvezi z začasno nezmožnostjo za delo. Tožnik ob spornem dogodku v službi ni utrpel takšnih poškodb, ki bi utemeljevale opredelitev priznane začasne nezmožnosti za delo kot posledico poškodbe pri delu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in ugotovitev, da se kot vzrok priznane začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju opredeli poškodba pri delu.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 244.
nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnica se je določenega dne zglasila pri osebni zdravnici zaradi drugih zdravstvenih težav kot je bil razlog že odobrenega bolniškega staleža za 4 ure, tako da ne gre za isto diagnozo in zato tudi o poslabšanju zaradi istega obolenja ni mogoče govoriti. Za za odločanje o bolniškem staležu za sporno obdobje ni podlage v 244. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pač pa v 232. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanje, ne glede na to, da je imela tožnica v vmesnem obdobju že odobren bolniški stalež po 4 ure dnevno. Še vedno je ostalo odprto vprašanje utemeljenosti bolniškega staleža za polni delovni čas v spornem obdobju, ko naj bi šlo pri tožnici za druge zdravstvene težave. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v spornem obdobju je bolezen in ne poškodba pri delu, saj tožnikove težave s hrbtenico niso izključna posledica prometne nesreče iz leta 2011, ker so bile kot kronične hrbtenične težave v enakem obsegu prisotne že najmanj 5 let prej. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb in ugotovitev, da je razlog začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
začasna nezmožnost za delo - invalidnost - omejena delovna zmožnost - razlogi o odločilnih dejstvih
Ker je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z le občasnim prisilnim položajem ledvene hrbtenice in ročnim prenašanjem bremen do največ 10 kg, je začasno nezmožnost za delo v spornem obdobju potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju, in glede na omejeno delovno zmožnost, upoštevaje delo z omejitvami. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v okviru omejene delazmožnosti, zaradi katere je bil razvrščen v III. kategorijo, vendar sodba za tak zaključek nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti glede tožnikovega zdravstvenega stanja v spornem obdobju niti glede njegove zmožnosti za delo po odločbi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tega namreč ni niti ugotavljalo niti pojasnilo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL0085839
ZZVZZ člen 1, 1/2, 45, 45/1, 63, 63/1, 63/2, 69, 69/1. OZ člen 12.
obvezno zdravstveno zavarovanje - dogovor o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja - financiranje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege - sklep Vlade RS - koncesijska pogodba - predmet koncesijske pogodbe - storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše - kršitev pogodbe - zagotovitev finančnih sredstev - plačilo storitev - odškodninska odgovornost - odgovornost države - protipravnost - trditveno in dokazno breme
Sklep Vlade RS iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ le dopolnjuje dogovor, vendar ne pomeni izvršilnega predpisa Vlade, ki bi kot takšen določal pravice in obveznosti partnerjev v zdravstvu.
Sredstva, pridobljena s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, niso sredstva, s katerimi razpolaga in jih upravlja država, temveč ZZZS, ki je samostojni pravni subjekt.
Ni utemeljeno sklepanje tožeče stranke, da je Vlada RS oziroma Ministrstvo za zdravje RS dolžno zagotoviti sredstva, saj za to ni nobene pravne podlage. Takšna obveznost ne izhaja niti iz ZZVZZ niti iz koncesijske pogodbe.
Vlada RS v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZZVZZ odloči dokončno in ni predvideno sodno varstvo v smislu preverjanja odločitve glede ustreznosti programov in pravilnosti določene cene, s katero Vlada nadomesti (manjkajočo) voljo partnerjev v javnem zdravstvu. Sodna praksa je zavzela stališče, da o vplivu odločitve Vlade iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ na pogodbeno ceno oziroma pogodbeno razmerje z ZZZS, če je ta pogodba sklenjena, odloča redno sodišče v okviru uveljavljenih zahtevkov.