Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3. 2015. Glede na povedano je torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal ustrezen izvršilni naslov za obveznosti iz DDV, to je 10. 2. 2015 predloženi obračun.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po določbi petega odstavka 157. člena ZdavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZdavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, pač pa jih lahko tožnik uveljavlja le pri organu, ki je izdal izvršilni naslov.
Stroške izvršilnega postopka, ki so nastali tožnici kot upnici, je dolžan povrniti dolžnik. V izvršilnem postopku pa se ta znesek poplača iz zneska kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine na dražbi. Zato v tej zadevi Republika Slovenija ne more tega zneska terjati od nasprotne stranke – dolžnika v izvršilni zadevi – po 46. členu ZBPP, saj so bili tožnici ti stroški z zaključkom postopka takoj izplačani.
davčna izvršba - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - ugotovitev nedopustnosti izvršbe - stvarna pristojnost
Tožeča stranka s tu obravnavanim delom tožbe ne izpodbija upravnega akta, to je sklepa davčnega organa, temveč vlaga tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v skladu z napotkom sklepa, ta pa temelji na drugem odstavku 158. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom tretjega, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tovrstni tožbi ZDavP-2 ne vsebuje. Veljajo torej splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih.
ZBPP člen 24, 37, 37/2, 37/2-2. ZIZ člen 10, 63, 63/1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - revizija in obnova postopka v izvršilnem postopku
Revizija, za katero tožnik zahteva brezplačno pravno pomoč, v izvršilnem postopku ni dovoljena (10. člen ZIZ), obnova postopka pa bi bila po določbah ZPP v konkretni zadevi dovoljena le proti delu sklepa o izvršbi, s katerim bi mu bilo naloženo, naj poravna terjatev (prvi odstavek 63. člena ZIZ). Tožnik pa v navedeni izvršilni zadevi ni dolžnik in tudi ni stranka postopka in je zato po mnenju sodišča njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna. Vložitev želenega izrednega pravnega sredstva namreč ni dopustna, tožnik pa v zadevi tudi ne tudi izkazuje pravnega interesa.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - rubež premičnin - izvršilni naslov
S trditvijo, da bi bila obveznost po izvršilnem naslovu izpolnjena, kolikor bi davčni organ sledil izjavi zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka (A. d.o.o.) in davek vrnil tožeči stranki oziroma z njo pobotal obveznosti po izvršilnem naslovu, tožeča stranka ne more biti uspešna. Razlogom, ki jih navaja pritožbeni organ, sodišče dodaja le, da se po odpravi odločbe o odmeri DDV v davčnem postopku odpravljajo le posledice, ki izhajajo iz te odločbe, in sicer vračilo z odločbo neupravičeno naloženega in plačanega davka, ne pa tudi posledice, ki izhajajo iz načina zagotovitve sredstev za poplačilo. Skladno s 97. členom ZDavP-2 pa se, ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - dejansko prejeto premoženje - obročno vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - utesnitev izvršbe
Glede na 48. člen ZBPP je dolžnost vračila izplačanih sredstev iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči vezana na dve okoliščini, na uspeh oziroma vsaj delni uspeh stranke v postopku v zvezi s katerim ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč ter na dejstvo, da je stranka prisojeno premoženje tudi dejansko prejela.
Ugovor tožnice, da bi, če bi znesek dejansko prejela v zadevi I 57/2014, za prejeti znesek pri izvršilnem sodišču podala tudi izjavo o delnem umiku izvršbe (utesnitev izvršbe), kar pa v tem primeru ni storila, ni relevanten. Sodišče pritrjuje toženki, da je dejstvo, da je tožnica prejela znesek v določeni zadevi neodvisno od dejstva, ali bo in kdaj bo za prejeti znesek pri izvršilnem sodišču podala delni umik.
Toženka je na podlagi ocene njenega premoženjskega stanja tožnici naložila obročno vračilo prejetega zneska. S takšno odločitvijo je toženka, kljub temu, da je k temu ne zavezuje ZBPP, upoštevala trenutno materialno stanje tožnice in potrebe njene družine ter ji tako omogočila lažje povračilo prejetega zneska.
Po 175. členu ZDavP-2 davčni organ izda odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15. dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Zato je v takem primeru treba pritrditi stališču tožene stranke, da so v pritožbenem postopku upoštevni le ugovori v zvezi z izpolnitvijo obveznosti, ne pa tudi ugovori v zvezi z obstojem zarubljene terjatve. Kajti ti ugovori se presojajo v postopku zoper sklep o izvršbi, s katerim je bila terjatev dolžnikovega dolžnika zarubljena.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti - sklep o davčni izvršbi
Dolžnost davčnega organa je bila, da v skladu s 143. členom ZDavP-2 in naslednjimi preveri, ali so podani pogoji za začetek davčne izvršbe in ali so v nadaljevanju na podlagi 155. člena ZDavP-2 podani razlogi za ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo niti razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela, niti razlogov, da bi se ustavila.
davčna izvršba - družbenik izbrisane družbe - izpodbijanje izvršilnega naslova - zadržanje izvršbe
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.
Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti
156. člen ZDavP-2 jasno določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (torej tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi), tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za postopanje po ZDavP-2 za druge denarne nedavčne obveznosti izven omenjenega davčni organ ni pristojen. Dolžnost davčnega organa pa je bila, da v skladu s 143. členom in naslednjih preveri, ali so podani vsi pogoji za začetek davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela.
Po 9. členu ZST-1, upoštevaje datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova, izterjava sodne takse ni zastarala, saj je bilo s sklepi o izvršbi zastaranje prekinjeno, desetletni absolutni zastaralni rok pa še tudi ni pretekel.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva dolžnika pri banki ali hranilnici - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev - sodna izvršba - prednostni vrstni red terjatev
V zadevi je sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska. Po mnenju sodišča pogoj iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi tožnici dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnjen. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ. Za izterjavo davčnih obveznosti pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo ima tožnica sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti javen, da lahko sploh služi svojemu namenu. Tožnica ni upoštevala, da gre na eni strani za sodno odločbo, ki se izterjuje na podlagi ZIZ, na drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi ZDavP-2 za davčne obveznosti, za katere je podlaga za absolutno prednostno izterjavo določena v prvem odstavku 94. člena ZDavP-2.
davčna izvršba - denarna nedavčna obveznost - nadomestilo plače za čas bolniškega staleža - izvršilni naslov - zavrženje predloga za izvršbo - načelo varstva pravic strank
Predlog tožnika za izterjavo nadomestila plače za čas bolniškega staleža je davčni organ utemeljeno zavrgel. Odločbe, ki jih je tožnik priložil predlogu za izvršbo, nimajo narave izvršilnega naslova. Z njimi je odločeno le, da ima tožnik pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz odločb pa ni razviden znesek glavnice oziroma obresti, ki naj se izterjajo. Procesni pogoj za začetek davčne izvršbe denarne nedavčne obveznosti na podlagi 146. člena ZDavP-2 tako ni izpolnjen.
ZUP člen 180, 180a, 180a/4, 289, 289/2. ZDavP-2 člen 146, 146/1.
davčna izvršba - izvršba nedavčne denarne obveznosti - izvršilni naslov - potrdilo o izvršljivosti - sprememba potrdila
Po določbi četrtega odstavka 180.a člena ZUP, lahko stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo o izvršljivosti (v konkretnem primeru gre za potrdilo o izvršljivosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je bilo izdano na podlagi 180. člena ZUP) ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Zato lahko zahteva spremembo potrdila. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180.a člena ZUP). Tožena stranka je glede na navedeno predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti neutemeljeno štela kot pritožbo zoper izvršilni naslov, ki je, kot je med tožečo in toženo stranko nesporno, postal dokončen in pravnomočen.
ZUP člen 224, 289, 289/2. ZDavP-2 člen 146, 146/1, 155, 155/1, 156, 157, 157/5.
davčna izvršba - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal veljaven izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je postal izvršljiv dne 30. 9. 2008.
V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na klavzulo izvršljivosti izvršilnega naslova sodišče dodaja, da se v postopku izvršbe izterjuje neplačana obveznost, naložena z izvršilnim naslovom, pri tem pa ni mogoče (in davčni organ za to tudi ni pristojen) posegati v izvršilni naslov. S pritožbo zoper sklep o izvršbi namreč izvršilnega naslova, del katerega je tudi potrdilo o izvršljivosti, ni mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V skladu z določbami ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in jih sedaj ponavlja v tožbi, da ni zavezanec za plačilo navedenih dajatev ter da je dolg nastal zaradi napake pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga je samovoljno prezavaroval v samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti.
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan v skladu z določbami ZDavP-2. Sodišče ni našlo kršitev temeljnih načel upravnega oziroma davčnega prava, na katere se sklicuje tožnik. V konkretnem primeru je tožnik, ki je pravna oseba, za potrebe davčnega postopka najel strokovno pomoč. Prav tako so mu bile na spletnih straneh toženke dostopne informacije o možnosti vloge za odlog plačila davčnega dolga. Da tega ni izkoristil, ni mogoče pripisati davčnemu organu kot kršitev 7. člena ZUP.
V zadevi je sporno, ali je tožnik v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 dokazal, da davčnemu dolžniku ni dolžan in zato posledično ne more biti dolžnikov dolžnik v postopku davčne izvršbe. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi do izdaje izpodbijanega sklepa dolg davčnemu dolžniku poravnal. Davčni organ je tako sklep o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Vsa nadaljnja izvajanja tožnika o neobstoju dolga so deloma neizkazana, deloma pa predstavljajo nedopustno tožbeno novoto.