davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V tožbi tožnik navaja razloge, iz katerih je razvidno, da izpodbija odločitev o odmeri davka od premoženja, torej izvršilni naslov, ki pa ga v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati.
ZKZ člen 22, 22/2, 25, 25/1. ZUP člen 129, 129/1. ZIZ člen 189, 189/7, 190, 190/2.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - stranka v postopku - nakup nepremičnine na javni dražbi
Stranka v postopku odobritve pravnega posla v primeru, kot je obravnavani, torej, ko gre za odobritev pravnega posla - nakupa nepremičnine na javni dražbi, je tudi dolžnik v izvršilnem postopku, ki je lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje na javni dražbi.
V postopku odobritve pravnega posla, ki ga mora ponudnik z najvišjo ceno v primeru prodaje zemljišča na javni dražbi obvezno sprožiti (sedmi odstavek 189. člena ZIZ, prvi odstavek 25. člena ZKZ), je ob analogni uporabi drugega odstavka 22. člena ZKZ, po katerem je med drugim stranka postopka tudi prodajalec (lastnik) zemljišča, treba lastnost stranke priznati tudi lastniku zemljišča, ki je predmet take odobritve pravnega posla.
V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona.
Ker po presoji tega sodišča Dogovor o sodelovanju v postopkih davčne izvršbe, sklenjen med Ministrstvom za finance, Carinsko upravo Republike Slovenije in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, poleg ZST-1 in ZDavP-2 predstavlja pravno veljavno podlago za ravnanje sodišč v postopkih izterjave dolgovanih sodnih taks, je izpodbijana odločitev v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Stroške neupravičene izvršbe tako nosi predlagatelj, torej sodišče.
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v času, ko je tožena stranka odločala o njenem predlogu za ustavitev izvršbe, dolgovanega zneska sodne takse in stroškov postopka ni poravnala. Davčna izvršba je bila zoper njo dovoljena s pravnomočnim sklepom o davčni izvršbi, izvršilni naslov za izdajo tega sklepa pa je bil plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, opremljen s klavzulo izvršljivosti.
davčna izvršba - izvršba na dolžnikova denarna sredstva - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev in plačilo - obrazložitev odločbe - protipravnost ravnanja
Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.
Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo zamudne obresti, ker so po svoji naravi povračilo za nastalo škodo, pojasnjeno pa tudi ni, zakaj naj bi tožnica poravnala stroške izvršilnega postopka.
Prisilna izvršitev davčnih obveznosti se lahko odloži le v dveh primerih: če je bil pred tem odobren odlog plačila davčnih obveznosti ali njihovo obročno plačevanje, in v primeru, če davčni organ spozna, da bi bilo pritožbi zoper sklep o izvršbi mogoče ugoditi in odloži izvršbo iz tega razloga – pa še to lahko stori le uradoma.
Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.
ZPIZ-2 člen 159. ZUP člen 65, 129, 129/1, 129/1-2. ZUJF člen 10, 203. ZZVZZ člen 60. ZDavP-2 člen 102, 102/4. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 40, 43.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - obročno plačilo davčnega dolga - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - akontacija dohodnine
Glede dela zahtevka, ki se nanaša na odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje sodišče pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pojasnjuje, da je 10. člen ZUJF-a razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni.
Davčni organ je pravilno zavrnil zahtevek zavezanca za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije davka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 1% dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.
ZD člen 133, 143. ZGD-1 člen 72, 72/4. ZDavP-2 člen 48, 48/2, 48/7, 145, 145/2, 145/2-9.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - neplačan davek - dedovanje zapustnikove dejavnosti - skupnost dedičev - odgovornost do višine podedovanega premoženja - seznam izvršilnih naslovov
Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).
Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoja, ki jih določa ta zakonska določba. Sodišče meni, da je tožena stranka v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj bi morala oceniti vsebino tožnikovega ravnanja v času od zapustnikove smrti do izbrisa njegove dejavnosti iz registra, torej oceniti ali je bilo neplačilo davka posledica prelitja premoženja zapustnika v premoženje tožnika ali tretjih oseb in to na način, ki ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Šele, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da je bil neplačani davek posledica takega ravnanja tožnika, bi lahko zahtevala, da za neporavnano davčno obveznost odgovarja tožnik s svojim osebnim premoženjem, sicer pa gre za obveznost, ki bremeni premoženje zapustnika.
Seznam izvršilni naslovov je zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Izpodbijani sklep o izvršbi je izdan v skladu s 143. in 144. členom ZDavP-2. Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Pri tem so vsi izvršilni naslovi in datumu izvršljivosti razvidni iz prvostopenjskega izpodbijanega sklepa.
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3. 2015. Glede na povedano je torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal ustrezen izvršilni naslov za obveznosti iz DDV, to je 10. 2. 2015 predloženi obračun.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po določbi petega odstavka 157. člena ZdavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZdavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, pač pa jih lahko tožnik uveljavlja le pri organu, ki je izdal izvršilni naslov.
Stroške izvršilnega postopka, ki so nastali tožnici kot upnici, je dolžan povrniti dolžnik. V izvršilnem postopku pa se ta znesek poplača iz zneska kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine na dražbi. Zato v tej zadevi Republika Slovenija ne more tega zneska terjati od nasprotne stranke – dolžnika v izvršilni zadevi – po 46. členu ZBPP, saj so bili tožnici ti stroški z zaključkom postopka takoj izplačani.
davčna izvršba - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - ugotovitev nedopustnosti izvršbe - stvarna pristojnost
Tožeča stranka s tu obravnavanim delom tožbe ne izpodbija upravnega akta, to je sklepa davčnega organa, temveč vlaga tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v skladu z napotkom sklepa, ta pa temelji na drugem odstavku 158. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom tretjega, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tovrstni tožbi ZDavP-2 ne vsebuje. Veljajo torej splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih.