davčna izvršba - izvršba na dolžnikova denarna sredstva - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev in plačilo - obrazložitev odločbe - protipravnost ravnanja
Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.
Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo zamudne obresti, ker so po svoji naravi povračilo za nastalo škodo, pojasnjeno pa tudi ni, zakaj naj bi tožnica poravnala stroške izvršilnega postopka.
Prisilna izvršitev davčnih obveznosti se lahko odloži le v dveh primerih: če je bil pred tem odobren odlog plačila davčnih obveznosti ali njihovo obročno plačevanje, in v primeru, če davčni organ spozna, da bi bilo pritožbi zoper sklep o izvršbi mogoče ugoditi in odloži izvršbo iz tega razloga – pa še to lahko stori le uradoma.
Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.
ZPIZ-2 člen 159. ZUP člen 65, 129, 129/1, 129/1-2. ZUJF člen 10, 203. ZZVZZ člen 60. ZDavP-2 člen 102, 102/4. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 40, 43.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - obročno plačilo davčnega dolga - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - akontacija dohodnine
Glede dela zahtevka, ki se nanaša na odlog oziroma obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje sodišče pojasnjuje, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Pojasnjuje, da je 10. člen ZUJF-a razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni.
Davčni organ je pravilno zavrnil zahtevek zavezanca za odlog plačila davčnega dolga iz naslova akontacije davka. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 1% dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2. Kršitev, ki jih v pritožbi tožnik pavšalno zatrjuje, pa ob uradnem preizkusu sklepa davčni organ ne ugotavlja. V zvezi z očitki, da so mu bile kršene temeljne ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, oziroma 6. člena EKČP pa ugotavlja, da do omenjenih kršitev ni prišlo. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Prav tako sodišče ni našlo pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP.
ZD člen 133, 143. ZGD-1 člen 72, 72/4. ZDavP-2 člen 48, 48/2, 48/7, 145, 145/2, 145/2-9.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - neplačan davek - dedovanje zapustnikove dejavnosti - skupnost dedičev - odgovornost do višine podedovanega premoženja - seznam izvršilnih naslovov
Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).
Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova ocenjevati v smislu sedmega odstavka 48. člena ZDavP-2, torej v breme zapustnikovega premoženja, oziroma v breme tožnikovega le, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da sta bila izpolnjena oba taksativno našteta pogoja, ki jih določa ta zakonska določba. Sodišče meni, da je tožena stranka v tem obsegu dejansko stanje nepopolno ugotovila, saj bi morala oceniti vsebino tožnikovega ravnanja v času od zapustnikove smrti do izbrisa njegove dejavnosti iz registra, torej oceniti ali je bilo neplačilo davka posledica prelitja premoženja zapustnika v premoženje tožnika ali tretjih oseb in to na način, ki ni v skladu z ravnanjem dobrega gospodarstvenika. Šele, kolikor bi tožena stranka ugotovila, da je bil neplačani davek posledica takega ravnanja tožnika, bi lahko zahtevala, da za neporavnano davčno obveznost odgovarja tožnik s svojim osebnim premoženjem, sicer pa gre za obveznost, ki bremeni premoženje zapustnika.
Seznam izvršilni naslovov je zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Izpodbijani sklep o izvršbi je izdan v skladu s 143. in 144. členom ZDavP-2. Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Pri tem so vsi izvršilni naslovi in datumu izvršljivosti razvidni iz prvostopenjskega izpodbijanega sklepa.
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3. 2015. Glede na povedano je torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal ustrezen izvršilni naslov za obveznosti iz DDV, to je 10. 2. 2015 predloženi obračun.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po določbi petega odstavka 157. člena ZdavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZdavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, pač pa jih lahko tožnik uveljavlja le pri organu, ki je izdal izvršilni naslov.
Stroške izvršilnega postopka, ki so nastali tožnici kot upnici, je dolžan povrniti dolžnik. V izvršilnem postopku pa se ta znesek poplača iz zneska kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine na dražbi. Zato v tej zadevi Republika Slovenija ne more tega zneska terjati od nasprotne stranke – dolžnika v izvršilni zadevi – po 46. členu ZBPP, saj so bili tožnici ti stroški z zaključkom postopka takoj izplačani.
davčna izvršba - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - ugotovitev nedopustnosti izvršbe - stvarna pristojnost
Tožeča stranka s tu obravnavanim delom tožbe ne izpodbija upravnega akta, to je sklepa davčnega organa, temveč vlaga tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v skladu z napotkom sklepa, ta pa temelji na drugem odstavku 158. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom tretjega, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tovrstni tožbi ZDavP-2 ne vsebuje. Veljajo torej splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih.
ZBPP člen 24, 37, 37/2, 37/2-2. ZIZ člen 10, 63, 63/1.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - revizija in obnova postopka v izvršilnem postopku
Revizija, za katero tožnik zahteva brezplačno pravno pomoč, v izvršilnem postopku ni dovoljena (10. člen ZIZ), obnova postopka pa bi bila po določbah ZPP v konkretni zadevi dovoljena le proti delu sklepa o izvršbi, s katerim bi mu bilo naloženo, naj poravna terjatev (prvi odstavek 63. člena ZIZ). Tožnik pa v navedeni izvršilni zadevi ni dolžnik in tudi ni stranka postopka in je zato po mnenju sodišča njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna. Vložitev želenega izrednega pravnega sredstva namreč ni dopustna, tožnik pa v zadevi tudi ne tudi izkazuje pravnega interesa.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - rubež premičnin - izvršilni naslov
S trditvijo, da bi bila obveznost po izvršilnem naslovu izpolnjena, kolikor bi davčni organ sledil izjavi zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka (A. d.o.o.) in davek vrnil tožeči stranki oziroma z njo pobotal obveznosti po izvršilnem naslovu, tožeča stranka ne more biti uspešna. Razlogom, ki jih navaja pritožbeni organ, sodišče dodaja le, da se po odpravi odločbe o odmeri DDV v davčnem postopku odpravljajo le posledice, ki izhajajo iz te odločbe, in sicer vračilo z odločbo neupravičeno naloženega in plačanega davka, ne pa tudi posledice, ki izhajajo iz načina zagotovitve sredstev za poplačilo. Skladno s 97. členom ZDavP-2 pa se, ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - dejansko prejeto premoženje - obročno vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - utesnitev izvršbe
Glede na 48. člen ZBPP je dolžnost vračila izplačanih sredstev iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči vezana na dve okoliščini, na uspeh oziroma vsaj delni uspeh stranke v postopku v zvezi s katerim ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč ter na dejstvo, da je stranka prisojeno premoženje tudi dejansko prejela.
Ugovor tožnice, da bi, če bi znesek dejansko prejela v zadevi I 57/2014, za prejeti znesek pri izvršilnem sodišču podala tudi izjavo o delnem umiku izvršbe (utesnitev izvršbe), kar pa v tem primeru ni storila, ni relevanten. Sodišče pritrjuje toženki, da je dejstvo, da je tožnica prejela znesek v določeni zadevi neodvisno od dejstva, ali bo in kdaj bo za prejeti znesek pri izvršilnem sodišču podala delni umik.
Toženka je na podlagi ocene njenega premoženjskega stanja tožnici naložila obročno vračilo prejetega zneska. S takšno odločitvijo je toženka, kljub temu, da je k temu ne zavezuje ZBPP, upoštevala trenutno materialno stanje tožnice in potrebe njene družine ter ji tako omogočila lažje povračilo prejetega zneska.
Po 175. členu ZDavP-2 davčni organ izda odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15. dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Zato je v takem primeru treba pritrditi stališču tožene stranke, da so v pritožbenem postopku upoštevni le ugovori v zvezi z izpolnitvijo obveznosti, ne pa tudi ugovori v zvezi z obstojem zarubljene terjatve. Kajti ti ugovori se presojajo v postopku zoper sklep o izvršbi, s katerim je bila terjatev dolžnikovega dolžnika zarubljena.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti - sklep o davčni izvršbi
Dolžnost davčnega organa je bila, da v skladu s 143. členom ZDavP-2 in naslednjimi preveri, ali so podani pogoji za začetek davčne izvršbe in ali so v nadaljevanju na podlagi 155. člena ZDavP-2 podani razlogi za ustavitev davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo niti razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela, niti razlogov, da bi se ustavila.
davčna izvršba - družbenik izbrisane družbe - izpodbijanje izvršilnega naslova - zadržanje izvršbe
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.
Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti
156. člen ZDavP-2 jasno določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (torej tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi), tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za postopanje po ZDavP-2 za druge denarne nedavčne obveznosti izven omenjenega davčni organ ni pristojen. Dolžnost davčnega organa pa je bila, da v skladu s 143. členom in naslednjih preveri, ali so podani vsi pogoji za začetek davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela.
Po 9. členu ZST-1, upoštevaje datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova, izterjava sodne takse ni zastarala, saj je bilo s sklepi o izvršbi zastaranje prekinjeno, desetletni absolutni zastaralni rok pa še tudi ni pretekel.