Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let in sicer najprej od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, potem pa ponovno od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012.Tožniku je v letu 1987 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnik torej po prenehanju delovnega razmerja v letu 1987 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. Pravice do odpravnine ni pridobil. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet izpodbijane sodbe (odpravnina), niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem in ni mogoče pri določanju višine odpravnine upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
ZUP člen 129. ZPIZ-2A člen 3, 6. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7, 3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.
Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
invalidnost III. kategorije - stvarne razbremenitve - polni delovni čas
Tožnica je ob priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom, zato neutemeljeno uveljavlja časovno razbremenitev. Razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
nevarna vožnja v cestnem prometu – izvršitveno dejanje – blanketna norma – predrzna vožnja – ne bis in idem
Pojem predrznosti torej opredeljujejo tako subjektivne okoliščine na strani storilca in ki se kažejo v odnosu do varnosti udeležencev cestnega prometa kot subjektivne okoliščine, ki zadevajo naravo in tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku. Gre torej za presojo vseh okoliščin posameznega primera, ki morajo biti v opisu dejanja konkretizirane tako, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je moč že izkustveno gledano opredeliti kot predrzno.
Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da pri presoji obstoja načela ne bis in idem ni pomembna pravna opredelitev kaznivega dejanja temveč zgolj dejanje, ki je sestavljeno iz skupa dejstev in so po svoji naravi tako časovno kot prostorsko neločljivo povezana. Vendar tista dejstva, ki se nanašajo na očitek predrzne vožnje in povzročitev konkretne in neposredne nevarnosti za ostale udeležence prometa, v odločbi italijanskega sodišča niso navedena.
Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-3, 32/2, 31/3, 34. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 12. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku zato, ker živi skupaj z mamo, zagotovljeno bivanje, zaradi česar se denarna socialna pomoč zniža za 15 %.
Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po 3. odstavku 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora toženec, upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Tožnik sam
plačuje svoje stroške bivanja, čeprav živi skupaj z mamo, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti, in s tem zagotovljene tudi 15 % osnovne oskrbe, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede višine denarne socialne pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.
spor majhne vrednosti – nepristop na narok – fikcija vročitve – sodba na podlagi pripoznave – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati – delni umik tožbe po končanem zadnjem naroku
Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.
Kljub temu, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, je toženec novo zahtevo za priznanje te pravice zavrgel nezakonito. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 je namreč prišlo do spremenjenega pravnega stanja, na podlagi katerega toženec v pravnomočno končanih postopkih še ni odločal. Poleg tega toženec, čeprav je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, ki v tej državi sicer ni bil nikoli zavarovan, bil pa je zavarovan v Sloveniji, tudi ni odločal na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
habilitacija - izvolitev v naziv - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
zastaranje - porok - solidarni porok - ugovor solidarnega poroka
Položaj solidarnega poroka je namreč izenačen s položajem glavnega dolžnika, zato zanj praviloma ne morejo veljati krajši zastaralni roki (porok odgovarja za veljavno in zapadlo obveznost dolžnika).
Bistvena razlika med dosegljivostjo in pripravljenostjo za delo je v tem, da se pri dosegljivosti praviloma lahko problemi rešijo preko telefona, v primeru pripravljenosti za delo pa je potrebno delo opraviti na delovnem mestu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK0006631
ZFPPIPP člen 35, 38, 42, 378, 442. ZGD-1 člen 263,515. OZ člen 243, 243/3, 243/4. ZPP člen 337, 337/1.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - insolvenca - opravila poslovodje - vestnost in poštenje - profesionalna skrbnost - predmet izpolnitve pogodbene obveznosti - novota
Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije (7. poglavje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od poslovodstva izbrisane pravne osebe (prvi do tretji odstavek 442. člena ZFPPIPP). Poslovodstvo je namreč tudi v tem primeru prenehanja pravne osebe upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije niso prejeli plačila svojih terjatev, in sicer pod pogojem, če niso bila pravočasno opravljena dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP).
Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.
transformacija delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas
Ker se je začasno odsotni delavki dne 22. 9. 2014 iztekel dopust za nego in varstvo otroka in je tako tudi prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, tožnica pa ostala na delu tudi po poteku časa oziroma po prenehanju razloga, zaradi katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (delala je še dva dni po 22. 9. 2014), je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmeja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnica bi morala za (uspešno) uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja postaviti tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja med pravdnima stranka se namreč v skladu s sodno prakso ne more ugotavljati le kot prehodno vprašanje (13. člen ZPP), ampak se zahteva postavitev ustreznega tožbenega zahtevka, in sicer v rokih iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR (oziroma sedaj prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR. S postavitvijo tožbenih zahtevkov za uveljavljanje denarnih terjatev (brez hkratnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in/ali ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) delavec tudi ne more obiti roka iz 204. člena ZDR (oziroma 200. člena ZDR-1) s sklicevanjem zgolj na splošni 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1). Ker tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnica v tem sporu ni postavila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka za ugotovitev, ali je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja, ampak je tožbene zahtevke za uveljavljanje denarnih terjatev pravilno zavrnilo.
zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - lastništvo nepremičnine - uveljavljanje zavarovanja zoper tretje osebe - dolžnikov dolžnik - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - obseg izvršbe in zavarovanja
Začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve so omejene na tista sredstva oziroma terjatve, premičnine ali nepremičnine, ki so last dolžnika. Upnik zato ne more uspešno uveljavljati zavarovanja svoje denarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je last tretje osebe. Tako izvršba kot tudi zavarovanje ni dovoljeno na stvareh ali pravicah, ki ne morejo biti predmet izvršbe, to pa so lahko le dolžnikove stvari in ne tudi stvari tretje osebe, ki ni stranka tega postopku. Zavarovanje denarne terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje (prim. 3. člen ZIZ). S tega vidika se pokaže, da je predlagana začasna odredba preširoko zastavljena, saj posega v lastninsko pravico tretje osebe.