stvarna pristojnost - sporazum o poravnavi medsebojnih obveznostih
Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do dneva, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v III. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo pristojnost Delovnega sodišča za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.
spor majhne vrednosti – nepristop na narok – fikcija vročitve – sodba na podlagi pripoznave – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati – delni umik tožbe po končanem zadnjem naroku
Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.
ZMZPP člen 110, 111. ZNP člen 35, 35/1, 37. ZPP člen 154, 365, 365/3.
razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe - uporaba zakona - stroški postopka - Uredba Bruselj I
Zato je za postopek razglasitve izvršljivosti potrebna smiselna uporaba določb o priznanju tujih sodnih odločb. Vprašanje stroškov postopka za priznanje tujih sodnih odločb je specialno urejeno v 110. členu ZMZPP, in sicer se glede pravdnih stroškov uporablja tisti predpis, po katerem bi se postopek vodil, če bi bila odločba izdana (oziroma poravnava sklenjena) v Republiki Sloveniji.
ZSPD člen 69, 69/1, 69/1-6, 69/3. ZZZDR člen 105, 105a.
otroški dodatek - z motna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka - izključitveni razlog
V 69. členu ZSDP so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli nobenemu od staršev. Eden izmed primerov je, da
otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). To pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša, ki sta se s sporazumom dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Ta sporazum pa ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 pa je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno, ampak je povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče šteti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen ZDR-1 uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu kontrolor, je določenega dne po menjavi orodij pri opravljanju procesne kontrole nepravilno potrdila dva od štirih izbrizganih vzorcev kot ustrezna, kljub temu, da kosa funkcionalno in estetsko nista bila ustrezna, zaradi česar je bila polovica izdelanih kosov v izmeni poškodovanih in neustreznih in je s tem toženi stranki nastala tudi materialna škoda. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bistvena presoja, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Pri taki presoji pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu. Tožnica je v roku pol leta od prejema prvega opozorila večkrat ponovila istovrstne kršitve, saj je kršila pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter ravnala v nasprotju s 33. členom ZDR-1 (ki določa obveznost vestnega opravljanja dela), 34. členom ZDR-1 (ki določa obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 37. členom ZDR-1 (ki določa prepoved škodljivega ravnanja). Zato kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.
Kljub temu, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, je toženec novo zahtevo za priznanje te pravice zavrgel nezakonito. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 je namreč prišlo do spremenjenega pravnega stanja, na podlagi katerega toženec v pravnomočno končanih postopkih še ni odločal. Poleg tega toženec, čeprav je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, ki v tej državi sicer ni bil nikoli zavarovan, bil pa je zavarovan v Sloveniji, tudi ni odločal na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
telesna okvara - invalidnina - Seznam telesnih okvar
Pri tožnici ni ugotovljena izguba funkcije nobenega segmenta hrbtenice, zato pri tožnici ne gre za telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-3, 32/2, 31/3, 34. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 12. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku zato, ker živi skupaj z mamo, zagotovljeno bivanje, zaradi česar se denarna socialna pomoč zniža za 15 %.
Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po 3. odstavku 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora toženec, upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Tožnik sam
plačuje svoje stroške bivanja, čeprav živi skupaj z mamo, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti, in s tem zagotovljene tudi 15 % osnovne oskrbe, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede višine denarne socialne pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015709
OZ člen 131.
plačilo za delo - razlika v plači - odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček
Tožnica ni upravičen do povrnitve izgubljenega dobička v višini plače, do katere bi bila upravičena pri agenciji A. d.o.o., pri kateri se ni zaposlila, ker je pričakovala zaposlitev pri toženi stranki. Do zavrnitve zaposlitve in s tem do zatrjevanega izgubljenega dohodka ni prišlo zaradi kakšnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak zaradi odločitve tožnice, da ne sprejme ponujene zaposlitve pri agenciji. Čeprav je na njeno odločitev vplivalo prepričanje o skorajšnji zaposlitvi pri toženi stranki, to ne more predstavljati relevantne vzročne zveze za odškodninsko obveznost tožene stranke. Med tožnico in pričama, ki ju izpostavlja pritožba, je šlo očitno le za pogajanja o tožničini morebitni zaposlitvi pri toženi stranki, do česar pa ni prišlo. Dejstvo, da je tožnica zaradi zavrnitve dela pri agenciji utrpela izgubo dohodka, ni v pravno relevantni povezavi s tem, da je imela takrat zgolj okvirna pogajanja za zaposlitev pri toženi stranki.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela
Ker je bilo s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji tožena stranka očita neupravičen izostanek z dela, nezmožna za delo, tožnica ni huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s tem storila kršitve po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki ji jo je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožena stranka.
ZDR-1 člen 23, 23/2, 118, 119, 119/2. ZZDT-1 člen 10, 17, 29, 51, 57, 57/3, 57/3-2. Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela člen 24, 27. OZ člen 39.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev pravilno upoštevalo 23. člen Zakona o delovnih razmerjih. Pogoje za zaposlitev tujca ureja specialni predpis in sicer Zakon o zaposlovanju dela tujcev, ki v 29. členu ureja zaposlitev brez kontrole trga dela, pri čemer v teh primerih minister pristojen za delo določi primere, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela in se dovoljenje za zaposlitev izdaja brez upoštevanja pogojev iz 17. člena zakona. Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela kot primer, ko gre za dovoljenje za zaposlitev brez kontrole dela brez preverjanja pogoja iz 27. člena ZZDT-1, določa tudi primer, ko želi družba zaposliti tujca, ki je najmanj 51 % udeležen v kapitalu, razen, če je ta tujec hkrati tudi edini zastopnik te družbe. Tožnik je imel pri toženi stranki imel 51 % poslovni delež do 9. 1. 2015, kasneje pa je prenesel svoj poslovni delež na družbenico A.A.. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 1. 2015. Odjava dela tujca - tožnika se izvrši po uradni dolžnosti in mu je delovno dovoljenje prenehalo z dnem 9. 1. 2015. ZDR-1 v drugem odstavku 119. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu in določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja. Tožniku je dovoljenje za zaposlitev prenehalo po 2. točki tretjega odstavka 57. člena ZZDT v povezavi z 51. členom ZZDT-1, že 9. 1. 2015, torej pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 4. 2. 2015, v času, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju, je odpoved nična. Skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki pa na dan 4. 2. 2015 ni (več) veljala, zato je izredna odpoved nična oziroma pravno neučinkovita.
Preiskava mobilnega telefona oškodovanca je bila opravljena na podlagi njegove vnaprejšnje pisne privolitve, zato zapisnik o preiskavi elektronske naprave ne predstavlja dokaza na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za predmetno odločitev ni relevantno.
Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.
Pravni interes je predpostavka za dovoljenost pritožbe. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Ker je bilo tožeči stranki z delno zamudno sodbo delno ugodeno le v razmerju do druge in tretje tožene stranke, se pravni položaj pritožnikov z odločbo pritožbenega sodišča ne bi mogel izboljšati.