starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba
Tožnica je na dan vložitve zahteve (18. 2. 2014) dopolnila 59 let in 3 mesece starosti. Skupna pokojninska doba znaša 25 let, 6 mesecev in 28 dni, od tega 23 let, 8 mesecev in 4 dni, dopolnjene v Republiki Sloveniji, 1 leto, 10 mesecev in 25 dni, ki je bila dopolnjena v Republiki Srbiji in 6 mesecev in 28 dni, dopolnjene v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo na dan 31. 12. 2012 (torej še v času veljavnosti ZPIZ-1) ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1.Tožnica ne izpolnjuje nobenega od zakonsko določenih pogojev, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojila pod pogoji, kot jih je določal ZPIZ-1. Določba 394. člena ZPIZ-2 ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, pri čemer tožnica ne spada v navedene kategorije. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V povratnici je polje, kjer bi moral biti datum in podpis naslovnika (tožnika in pritožnika), prazno. Iz poizvednice je razvidno, da je bila pošiljka tožniku vročena 1. 4. 2015. Ker ni dokazano, da bi bila prvostopenjska sodba tožniku vročena 28. 3. 2015, je pritožba zoper sodbo, ki je priporočeno na pošto oddana 14. 4. 2015, vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje jo je zato neutemeljeno zavrglo.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, pri toženi stranki vložil pritožbo. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. V petem odstavku 200. člena ZDR-1 je namreč določeno, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožena stranka o tožnikovi pritožbi odločala s sklepom z dne 7. 1. 2014 in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep pred Delovnim sodiščem, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. To ravnanje tožene stranke ni predstavljalo takšnega zavajanja tožnika, da bi ta zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu, potekal potem, ko je bilo obvestilo o neizbiri kandidata že izdano in vročeno tožniku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila o nezbiri kandidata, ni mogel vplivati.
ZJU člen 68. ZDR člen 53, 53/3, 118. ZUTD člen 65, 140.
transformacija delovnega razmerja - javni uslužbenec - razlog za sklenitev - projektno delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja projektnega dela je bila s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta A. Tožnik je opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „tehnična pomoč“ kakršenkoli projekt znotraj projekta A. Tehnična pomoč je finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A.. in ni samostojni projekt. Takšen status tehnične pomoči pa ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 20/3, 21, 37, 37/2. ZPIZ-1 člen 5, 36, 36/2, 156, 156/2. URS člen 50, 50/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - izpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPPDFT člen 40, 41, 42, 43.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ima delo po pooblastilih na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma podlago v zakonu, da se je torej to delo po pooblastilih izvajalo pod pogoji iz ZPPDFT, ne pa pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je napačno zaključilo, da do prenehanja potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi niti ni moglo priti. Zaradi takšnega napačnega izhodišča je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da organizacijska sprememba ne izkazuje prenehanja potrebe po opravljanju dela pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja, temveč kvečjemu spremenjeno sistemizacijo v smislu spremenjenega naziva delovnega mesta. Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
družinska pokojnina - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - negativna uskladitev pokojnin
Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke o negativni uskladitvi pokojnine. Ob odpravi odločb tožene stranke, s katerima je bila pokojnina „negativno“ usklajena na podlagi določb ZUJF, ostane tako v celoti v veljavi odločba o vdovski pokojnini kot pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka dolžna tožnici izplačevati vdovsko pokojnino. Ker je s pravnomočno sodbo prišlo do odpada pravne podlage, da se je vdovska pokojnina tožnici znižala in uskladila od 1. 6. 2012 po določbah ZUJF, tudi ni več pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb tožene stranke po določbah ZOPRZUJF. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke.
ZDR člen 6, 84, 84/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev odpovedi - odklonitev sprejema - ekonomski razlog
Pri toženi stranki so obstajale finančne težave, saj je imela v letu 2013 in 2014 več kot 200.000,00 EUR zapadlih terjatev, odplačevala je kredit, na njenem bančnem računu pa je bilo ves čas negativno stanje. Zato je sprejela določene ukrepe, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca, pri čemer se je odločila, da odpusti tožnika, njegovo delo pa razporedi med preostale tri delavce. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravila skladno z ZDR oziroma ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo glede odklonitve sprejema pisanja. Vročevalec bi moral na vročilnico navesti dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je pustil pisanje, namesto, da je navedel le datum ter da tožnik noče podpisati. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 3. 2014. Tožnik je odpoved s priporočeno pošiljko po pošti prejel 20. 5. 2014 in šele ta vročitev je bila skladna z določbami ZDR in ZPP. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da te druge vročitve odpovedi z dne 20. 5. 2014 ne more sprejeti kot vročitev odpovedi, ker naj bi bila ta že predhodno opravljena dne 25. 3. 2014. Ker je bila odpoved pravilno vročena 20. 5. 2014, je bil tožnik nezakonito odjavljen iz zavarovanj že dne 30. 4. 2014. Odpovedni rok 36 dni je namreč pričel teči šele 21. 5. 2014, kar pomeni, da se je iztekel dne 25. 6. 2014. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 4. 2014 prenehalo nezakonito, in da je trajalo do dne 25. 6. 2014, med tem časom pa je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.
Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik je navajal, da je tožena stranka kršila določbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek izvedla ob sodelovanju tretjih oseb, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta predsednik uprave in članica uprave tožene stranke pooblastila določeno odvetniško družbo za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Poleg tega tožena stranka ni kršila pravice do zagovora, ker tožniku ni omogočila predložitve vseh listinskih dokazov in ni zaslišala predlaganih prič. Zagovor delavca v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formalen postopek in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga ni mogoče primerjati s takšnim postopkom. Ker tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi in da ga je tožena stranka dolžna obdržati na delu ves čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZP-1 člen 58, 58/1, 64, 144, 144/5, 147. ZUP člen 100, 100/2, 101.
zahteva za sodno varstvo - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - smiselna uporaba ZUP - roki - štetje rokov - navadna poštna pošiljka - iztek roka - preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve pri sodišču - stroški postopka - stroški v postopku s pravnimi sredstvi - oprostitev povrnitve stroškov postopka - sodna taksa
Če je rok določen po dnevih, se vzame za začetek roka prvi naslednji dan ter začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, temveč ti lahko vplivajo le na iztek roka, sicer pa šteje vloga za pravočasno vloženo le, če znotraj osemdnevnega roka prispe k naslovnemu organu.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo
Pravica do dodatka za delovno dobo je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V pravdni zaradi ugotovitve obstoja služnosti hoje in vožnje je bistveno, na kakšen način in v kakšnem obdobju je tožeča stranka služnostno pot dejansko uporabljala. Ni pomembno, kar kot ključno izpostavlja pritožba, da ima zemljišče tožečih strank neposredno potno navezavo na javno pot. Prepoved uporabe tega priključka (v letu 2014) potrjuje trditve tožnikov, da sta z družino, v izogib nevarnemu odseku, uporabljala sporno služnostno pot.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49.
izvedenec - nagrada izvedenca - dodatna dokumentacija
Zatrjevanje, da dodatna dokumentacija ni mogla znašati od 100 do 200 strani, hkrati pa tudi, da dodatno zbiranje niti ni bilo potrebno, je ne le protislovno, ampak tudi povsem splošno in že zato neupoštevno.
aktivna legitimacija za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka – postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka – ugovor dolžnika zoper predlog upnika za začetek stečajnega postopka – podredna zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – uvedba postopka poenostavljene prisilne poravnave – odločanje o začetku stečajnega postopka
Ugovor dolžnika zoper predlog za začetek stečajnega postopka in zahteva za odložitev odločanja se izključujeta. Dolžnik tako lahko v roku 15 dni po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka bodisi ugovarja, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP) bodisi vloži zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v skladu s prvim odstavkom 236. člena ZFPPIPP.
V kolikor dolžnik namerava z ukrepi finančnega prestrukturiranja odpraviti svojo insolventnost, mu v primeru, ko predlog za začetek stečajnega postopka nad njim vloži upnik, zakon daje možnost, da v roku iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP vloži zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 236. členu ZFPPIPP. V kolikor te možnosti ne izkoristi in vloži ugovor, odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni več mogoče odložiti v skladu z 236. členom ZFPPIPP.
Uvedba postopka poenostavljene prisilne poravnave ni samostojna procesna ovira za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka.
ZFPPIPP člen 354, 354/1, 355, 355/2, 355/2-9, 389, 389/2, 389/2-2, 389/3, 389/4, 401, 401/1, 401/1-1. ZIZ člen 102, 102/1.
osebni stečaj – dodatne obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem – stečajna masa – plačila v breme stečajne mase – stroški stečajnega postopka – vrste stroškov stečajnega postopka – potni stroški dolžnika za prevoz na delo – specifikacija stroškov – nujni stroški – posebna pravila o stečajni masi
Pritožnik s svojo zaposlitvijo prispeva k oplemenitvi stečajne mase za poplačilo njegovih upnikov. Pritrditi je zato pritožniku, da svojih obveznosti do delodajalca, ki jih ima kot zaposlena oseba po 1. točki prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP, ne more izpolnjevati brez nujnih stroškov prevoza na delo, z njihovim plačilom iz razpoložljivega obsega sredstev, ki mu preostanejo, pa je ogroženo tudi njegovo preživljanje. Stroške prevoza na delo, ki mu v zvezi s tem nastajajo v teku stečajnega postopka je zato treba opredeliti kot nujne stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena v zvezi z 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP, o čemer se je večkrat že opredelila tudi sodna praksa.
Vendar pa bo moral pritožnik predlog za plačilo stroškov prevoza na delo iz stečajne mase vložiti posebej za vsak mesec, ga zneskovno specificirati in tudi ustrezno obrazložiti ter izkazati nastale stroške prevoza na delo za vsako obdobje posebej. Le tako bo mogoče presojati utemeljenost njegovega predloga za povračilo stroškov prevoza na delo in njihovo izplačilo kot stroškov stečajnega postopka.
nasilje v družini – spravljanje v podrejen položaj – enkraten dogodek
Po presoji pritožbenega sodišča obdolženčevo ravnanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne predstavlja (niti po času trajanja niti po posledicah niti po obsegu) večje intenzivnosti, zato ni dokazano, da bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, saj je šlo za enkraten dogodek, ki ni bil večje intenzivnosti.
V izreku sodbe opisane posledice obdolženčevega ravnanja je mogoče opredeliti le kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki jih je oškodovanka utrpela ob tem, ko jo je obdolženec v sobi močno porinil, da je padla in z glavo udarila ob steno.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 610. člena OZ, ki določa, da pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; in da potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom. Stanovanje (stvar) namreč ni bilo odtujeno (prodano) in na njem ni prišlo do sprememb v stanju lastninske pravice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke s pogodbo z dne 13. 8. 2011 ustanovil služnost stanovanja in realno breme preužitka v korist tožeče stranke, kar je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki bi lahko eventualno konkurirala z rabo stanovanja tožene stranke na podlagi najemne pogodbe z dne 1. 3. 1999, česar pa ne zatrjuje nobena od pravdnih strank.
Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik o odstopu obvestiti. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka še vedno dolguje najemnine za obdobje od maja do julija 2012. To pomeni, da jih ni plačala ne odstopniku, ne prevzemniku terjatve, zaradi česar ni pravno pomembno, kdaj pred pravdo je bila tožena stranka obveščena o cesiji.
Na procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik. Ker pa je obstoj procesne sposobnosti procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče kljub temu opravilo uradne poizvedbe.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne more kaznovati pravne osebe, ker ta nima svoje volje, temveč lahko kaznuje le njenega zakonitega zastopnika. Ta trditev izhaja iz zmotne predpostavke, da pravna oseba ne more oblikovati in izjaviti svoje volje, kar pa ne drži. Svojo voljo namreč oblikuje in izjavi preko svojega personalnega substrata (v konkretnem primeru torej zakonitega zastopnika).
USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0084129
URS člen 35, 39. OZ člen 177.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – umik izjave in opravičilo – odvetnik – pravica javnosti do obveščenosti – relativno javna oseba – pričakovana zasebnost – svoboda izražanja
Odvetnik, ki zastopa stranko, ki je vpletena v zadevo, o kateri ima javnost pravico biti obveščena, mora računati s tem, da se bo v tem kontekstu lahko v medijih poročalo tudi o njem. V tem obsegu je namreč relativno javna oseba, zato je njegovo polje pričakovane zasebnosti primerno ožje.
Napoved sodnih postopkov iz ust odvetnika novinarju predstavlja pritisk, zato je novinar o tem lahko pisal in pri tem uporabil besedo „grožnja“. Toženec je namreč vedel, da je tožnik po poklicu odvetnik in ima kot tak vsakodnevno opravka z vodenjem sodnih postopkov, zato je tožnikovo napovedovanje sodnih postopkov lahko razumel kot grožnjo oziroma pritisk na svoje medijsko delo in o tem tudi obvestil javnost.
Skrbnost dobrega strokovnjaka od odvetnika terja, da pri zastopanju stranke ravna vestno, pošteno in skrbno. Dolžnost odvetnika je, da s postavljenem vprašanj stranki pridobi vse informacije, ki jih potrebuje pri zastopanju stranke, vendar pa je pri tem odvetnik omejen z mandatno pogodbo in izvršitvijo naročil po prejetih (okvirnih) navodilih stranke, na drugi strani pa z njenim ravnanjem oziroma njeno aktivnostjo oziroma pasivnostjo.