ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 318, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - vročanje
Glede na posledice, ki jih ima zamudna sodba, ne sme biti nobenih pomislekov, ali so pogoji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ima na naslovu, na katerem je bila opravljena vročitev tožbe, urejen predalčnik, kamor prejema pošto in da je v istem obdobju uspešno prejela svoj predalčnik na navedenem naslovu druga pisanja sodišča. V dokaz svojih navedb je predlagala zaslišanje prokuristke, ogled na kraju samem, fotografijo predalčnikov in seznam pisanj sodišča iz istega obdobja. Razjasnitev navedenih okoliščin glede obstoja hišnega predalčnika pri toženi stranki je odločilnega pomena za ugotovitev, ali je bila vročitev opravljena pravilno, to je skladno z določbami tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, kot pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker glede na navedeno pravilna vročitev tožbe ni zanesljivo ugotovljena, je sodišče prve stopnje preuranjeno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
V povratnici je polje, kjer bi moral biti datum in podpis naslovnika (tožnika in pritožnika), prazno. Iz poizvednice je razvidno, da je bila pošiljka tožniku vročena 1. 4. 2015. Ker ni dokazano, da bi bila prvostopenjska sodba tožniku vročena 28. 3. 2015, je pritožba zoper sodbo, ki je priporočeno na pošto oddana 14. 4. 2015, vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje jo je zato neutemeljeno zavrglo.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2, 168/7. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/4.
povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela - vozni red - delovni čas
Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - protispisnost - izbris podatkov na IT sistemu - nedostopnost do podatkov - težko nadomestljiva škoda
Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97).
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.
Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 91, 91/6. ZOFVI člen 115. ZDoh-2 člen 41. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev - samohranilec - odmera stroškov - odpravnina
Zaradi zmanjšanja števila vpisanih dijakov in sistema financiranja na udeležence izobraževanja (dijaka, študenta) je bil pri toženi stranki obseg sredstev za izvajanje dejavnosti zmanjšan, zato se je v zavodu (šoli) oblikovalo manjše število oddelkov, posledično pa so nastali razlogi za prenehanje potreb po delu učiteljev. Navedeno predstavlja utemeljen in resen odpovedni razlog po 115. členu ZOFVI, zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Tožena stranka in tožnica sta sklenili dogovor o odpravnini, v katerem sta se dogovorili, da delodajalec delavki zaradi neustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi izplača odpravnino v znesku 8.825,24 EUR. Glede na to, da se je delodajalec zavezal ta znesek tožnici izplačati, je očitno, da je bil dogovorjen neto znesek odpravnine. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti obračun in plačilo davka in prispevkov od bruto zneska, izračunanega glede na sporazumno dogovorjeno (neto) odpravnino.
znižanje plačila vrtca - sostarševstvo - upoštevanje otroka pri ugotavljanju materialnega položaja
V primeru sostarševstva se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Dogovor iz izreka sodbe, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, se ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS. Zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker tožnik in njegova bivša žena nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri očetu, ki je tudi uveljavljal znižano plačilo vrtca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje ter mu naložilo, da izda nov upravni akt o določitvi plačila za program vrtca za tožnikovega otroka.
stroški postopka - pravica do prenosa pokojninskih pravic - plačilo prispevkov - uspeh v postopku
Glede na vtoževane in ugotovljene zneske plačanih prispevkov za posamezno leto ter na novo določen znesek za prenos pokojninskih pravic iz pokojninskega sistema Republike Slovenije v sistem pokojninskega zavarovanja EU ob odpravi obeh izpodbijanih odločb tožene stranke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v tem sporu uspela v višini 60 %. Skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP je zato tožnica upravičena do ustreznega dela stroškov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek stroškov.
Tožnik je imel s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da mu za opravljeno delo in polni delovni čas (40 ur na teden) glede na predvidene rezultate in normalne delovne pogoje pripada bruto plača v višini 800,00 EUR, v primeru dela v državi EU, pa je urna postavka delavca 11,50 EUR bruto. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o reparaciji ni upoštevalo, da je tožnik le v delu spornega obdobja delal v Nemčiji, kasneje pa v Sloveniji, ter mu je za celotno naveden obdobje priznalo višjo urno postavko, je pritožbeno sodišče znesek reparacije znižalo tako, da je za čas dela v Sloveniji upoštevalo nižjo urno postavko, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi za delo v Sloveniji.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
pravica do izjave – predlog za preložitev naroka – bolezen zakonite zastopnice – dokazni predlog – informativni dokaz – nedovoljen dokaz
Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZJRM-1 člen 6, 6/2.
prekrški zoper javni red in mir - nasilno in drzno vedenje - plačilni nalog - sestavine plačilnega naloga - opis prekrška - kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki prekrška - pravica do obrambe
Historični dogodek, ki je predmet obravnavanega postopka, je zamejen in je bila storilcu dana tudi možnost učinkovite obrambe, saj je prekrškovni organ obravnaval storilca v prisotnosti oškodovanca, poimenoval ga je z inicialkami in v prilogi še z vsemi osebnimi podatki, ter je storilec točno vedel, kaj se mu očita, kar je razvidno tudi iz njegove izjave in iz vložene zahteve za sodno varstvo ter izhaja tudi iz pritožbenih navedb.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 20/3, 21, 37, 37/2. ZPIZ-1 člen 5, 36, 36/2, 156, 156/2. URS člen 50, 50/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - izpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
družinska pokojnina - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - negativna uskladitev pokojnin
Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke o negativni uskladitvi pokojnine. Ob odpravi odločb tožene stranke, s katerima je bila pokojnina „negativno“ usklajena na podlagi določb ZUJF, ostane tako v celoti v veljavi odločba o vdovski pokojnini kot pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka dolžna tožnici izplačevati vdovsko pokojnino. Ker je s pravnomočno sodbo prišlo do odpada pravne podlage, da se je vdovska pokojnina tožnici znižala in uskladila od 1. 6. 2012 po določbah ZUJF, tudi ni več pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb tožene stranke po določbah ZOPRZUJF. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke.
ZDR člen 6, 84, 84/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev odpovedi - odklonitev sprejema - ekonomski razlog
Pri toženi stranki so obstajale finančne težave, saj je imela v letu 2013 in 2014 več kot 200.000,00 EUR zapadlih terjatev, odplačevala je kredit, na njenem bančnem računu pa je bilo ves čas negativno stanje. Zato je sprejela določene ukrepe, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca, pri čemer se je odločila, da odpusti tožnika, njegovo delo pa razporedi med preostale tri delavce. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravila skladno z ZDR oziroma ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo glede odklonitve sprejema pisanja. Vročevalec bi moral na vročilnico navesti dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je pustil pisanje, namesto, da je navedel le datum ter da tožnik noče podpisati. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 3. 2014. Tožnik je odpoved s priporočeno pošiljko po pošti prejel 20. 5. 2014 in šele ta vročitev je bila skladna z določbami ZDR in ZPP. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da te druge vročitve odpovedi z dne 20. 5. 2014 ne more sprejeti kot vročitev odpovedi, ker naj bi bila ta že predhodno opravljena dne 25. 3. 2014. Ker je bila odpoved pravilno vročena 20. 5. 2014, je bil tožnik nezakonito odjavljen iz zavarovanj že dne 30. 4. 2014. Odpovedni rok 36 dni je namreč pričel teči šele 21. 5. 2014, kar pomeni, da se je iztekel dne 25. 6. 2014. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 4. 2014 prenehalo nezakonito, in da je trajalo do dne 25. 6. 2014, med tem časom pa je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.
ZJU člen 68. ZDR člen 53, 53/3, 118. ZUTD člen 65, 140.
transformacija delovnega razmerja - javni uslužbenec - razlog za sklenitev - projektno delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja projektnega dela je bila s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta A. Tožnik je opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „tehnična pomoč“ kakršenkoli projekt znotraj projekta A. Tehnična pomoč je finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A.. in ni samostojni projekt. Takšen status tehnične pomoči pa ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.
pristojnosti Državnega pravobranilstva RS - kazenski pregon - interes države
Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kazenskimi zadevami pa je državno pravobranilstvo (na sedežu - v Ljubljani - drugi odstavek 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po 32. (XXXII) poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost - členi 538 - 546. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra).
ZPP člen 181, 181/1. ZSPJS člen 3a, 3a/1, 3a/4, 13. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi člen 3, 3/3. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 5.
uvrstitev v plačilni razred - razlike v plači - nedovoljen ugotovitveni zahtevek - relativna bistvena kršitev postopka - rok za vložitev tožbe
Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.
izredna denarna socialna pomoč - revizija - postulacijska sposobnost
Tožnik je vložil revizijo. Revizija ni bila vložena po odvetniku, prav tako tudi iz dosedanjega postopka ne izhaja, niti tožnik tega ne zatrjuje, da ima sam opravljen pravniški državni izpit. Zato niso izpolnjeni pogoji za vložitev revizije po 86. členu ZPP, kar pomeni, da je revizijo vložila oseba, ki te pravice nima. Takšna revizija je nedovoljena in se zavrže.