družinska pokojnina - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - negativna uskladitev pokojnin
Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke o negativni uskladitvi pokojnine. Ob odpravi odločb tožene stranke, s katerima je bila pokojnina „negativno“ usklajena na podlagi določb ZUJF, ostane tako v celoti v veljavi odločba o vdovski pokojnini kot pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka dolžna tožnici izplačevati vdovsko pokojnino. Ker je s pravnomočno sodbo prišlo do odpada pravne podlage, da se je vdovska pokojnina tožnici znižala in uskladila od 1. 6. 2012 po določbah ZUJF, tudi ni več pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb tožene stranke po določbah ZOPRZUJF. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke.
ZDR člen 6, 84, 84/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev odpovedi - odklonitev sprejema - ekonomski razlog
Pri toženi stranki so obstajale finančne težave, saj je imela v letu 2013 in 2014 več kot 200.000,00 EUR zapadlih terjatev, odplačevala je kredit, na njenem bančnem računu pa je bilo ves čas negativno stanje. Zato je sprejela določene ukrepe, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca, pri čemer se je odločila, da odpusti tožnika, njegovo delo pa razporedi med preostale tri delavce. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravila skladno z ZDR oziroma ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo glede odklonitve sprejema pisanja. Vročevalec bi moral na vročilnico navesti dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je pustil pisanje, namesto, da je navedel le datum ter da tožnik noče podpisati. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 3. 2014. Tožnik je odpoved s priporočeno pošiljko po pošti prejel 20. 5. 2014 in šele ta vročitev je bila skladna z določbami ZDR in ZPP. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da te druge vročitve odpovedi z dne 20. 5. 2014 ne more sprejeti kot vročitev odpovedi, ker naj bi bila ta že predhodno opravljena dne 25. 3. 2014. Ker je bila odpoved pravilno vročena 20. 5. 2014, je bil tožnik nezakonito odjavljen iz zavarovanj že dne 30. 4. 2014. Odpovedni rok 36 dni je namreč pričel teči šele 21. 5. 2014, kar pomeni, da se je iztekel dne 25. 6. 2014. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 4. 2014 prenehalo nezakonito, in da je trajalo do dne 25. 6. 2014, med tem časom pa je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.
OZ člen 598. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih člen 42, 51, 51/3. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja člen 22.
Predmet najema, to je odlagališče nenevarnih odpadkov v S., še vedno obstoji in tudi obratuje. Po določbi tretjega odstavka 51. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju: Uredba) se namreč odlagališče šteje za zaprto šele, ko je tako odločilo pristojno ministrstvo (ni sporno, da je bil zahtevek tožene stranke za zaprtje odlagališča zavrnjen). Po določbah 50. do 53. člena Uredbe pa postopek zapiranja odlagališča izvaja upravljalec. Taka ureditev je logična zaradi dolgoročnih posledic, ki jih ima odlagališče na okolje. Ne glede na prepoved odlaganja odpadkov torej predmet najema še vedno obstaja. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še vedno upravljalec odlagališča. Dejstvo, da je bila podpisana pogodba o odvozu odpadkov na P. samo po sebi še ne pomeni (zlasti glede na prej citirane določbe in njihov namen, to je zagotavljanje varstva okolja), da je bila spremenjena koncesijska pogodba, tako da tožena stranka ne bi bila več upravljalec odlagališča odpadkov v S.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
ZSVarPre člen 19, 28, 28/2, 28/2-8. 49, 49/1, 49/2, 52.
varstveni dodatek - izpolnjevanje pogojev - sporazum o preživljanju - poziv
V 8. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre se kot krivdni razlog na strani upravičenca za zavrnitev denarne socialne pomoči šteje tudi tudi nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona, ki določa, da Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Toženec od tožnika ni pridobil niti ni poskušal pridobiti soglasja za poziv osebe, ki ga je dolžna preživljati, za sklenitev ali izvrševanje sporazuma ali dogovora o preživljanju. V kolikor bi toženec postopal v skladu z 19. členom ZSVarPre in pridobil soglasje tožnika za poziv njegove hčerke za sklenitev sporazuma o preživljanju, bi lahko pojasnila (še pred izdajo prvostopne odločbe), kakšne so njene sposobnosti preživljanja. Tako pa se je tožnikova hčerka pri Centru za socialno delo zglasila tri dni po izdaji prvostopne odločbe in tedaj pojasnila, da je dne 30. 4. 2013 ostala brez zaposlitve. Gre torej za situacijo, ko hčerka, ki bi bila sicer po zakonu dolžna tožnika preživljati, tega zaradi brezposelnosti ni sposobna. Ker je bila prvostopna odločba s strani toženca izdana preuranjeno, saj tožnik še ni predložil vseh dokazil, pomembnih za samo odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti in ju je pravilno odpravilo ter tožniku priznalo pravico do varstvenega dodatka za sporno obdobje in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta.
ZDR člen 15, 15/1, 15/4, 29, 29/1, 92, 109, 109/2, 109/2-1, 112, 112/1, 112/1-3, 112/2, 126. ZPP člen 286, 286/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bistveno zmanjšano plačilo - razlog za izredno odpoved na strani delodajalca - subjektivni razlog
Delodajalec je delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačo. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je po sodni praksi tako Vrhovnega sodišča RS kot Višjega delovnega in socialnega sodišča odločilno le, da je podan razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. člena ZDR in se ne ugotavlja posebej (prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 530/2015 z dne 11. 6. 2015.
Ker lahko delavec kadarkoli, z upoštevanjem odpovednega roka, poda (redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi za to podal razloge, ni ovire za to, da v odpovednem roku poda še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, če so za to podani pogoji. Na podlagi navedenega je torej delavec lahko podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter takoj prenehal z delom pri delodajalcu, ne glede na prejšnjo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - odklonitev soglasja - materialna ogroženost
Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožničina odklonitev soglasja, da bi organ prve stopnje povabil njene otroke z namenom, da bi se ugotovila njihova dolžnost prispevanja k preživljanju mame (tožnice), pomeni, da se je tožnica zaradi lastnega ravnanja znašla v položaju materialne ogroženosti. Takšno stališče je zmotno. Glede na določbo prvega odstavka 33. člena ZSVarPre je potrebno ugotoviti bistvena dejstva, ki vplivajo na tožničino materialno ogroženost. Podaja soglasja po 19. členu ZSVarPre ni ključna pri odgovoru na vprašanje, ali se je oseba znašla v položaju materialne ogroženosti. Materialno ogroženost je potrebno ugotavljati glede na materialno stanje osebe, ki uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni ugotavljala pogojev, kot so določeni v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, temveč je odločitev o zavrnitvi sprejela zgolj na dejstvu, da tožnica ni podala soglasja po 19. členu ZSVarPre, ki pa ni izključitveni razlog za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva člen 39, 39/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 91, 164. ZGD-1 člen 286. OZ člen 18, 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodja - odpravnina - odpoklic - neizrabljen letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Odpoklic s funkcije poslovodje pomeni, da tožnik za opravljanje dela poslovodje po pogodbi o zaposlitvi ne izpolnjuje več predpisanih pogojev in da zato ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
V pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja funkcije poslovodje, je bilo dogovorjeno, da je tožnik upravičen do odpravnine v znesku šestkratnega osnovnega mesečnega plačila poslovodje, in sicer (med drugim) v primeru, če je odpoklican iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Tožnik je bil odpoklican, ker je tožena stranka (oziroma skupščina tožene stranke) izgubila zaupanje vanj, in sicer v zvezi z neustreznimi informacijami glede dveh komitentov tožene stranke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Zato sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
ugovor zoper sklep o izvršbi – judikatna terjatev – zastaranje – obresti
V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ.
ZPIZ83 člen 46, 51, 52. ZPIZ-1 člen 252. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 183.
invalid II. kategorije invalidnosti - nadomestilo plače za delo v skrajšanem delovnem času - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Izplačila nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času iz invalidskega zavarovanja ni mogoče vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je d t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za sporno obdobje ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o primarnem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje tožba v tem delu zakonito zavrglo.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2, 168/7. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/4.
povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela - vozni red - delovni čas
Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - protispisnost - izbris podatkov na IT sistemu - nedostopnost do podatkov - težko nadomestljiva škoda
Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97).
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec - izvedensko mnenje - nepristranskost izvedenskega mnenja
Sodišče je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo zaprosilo invalidsko komisijo druge stopnje tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja. Mnenje o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji prve in druge stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Zato je neprimerno zahtevati od invalidskih komisij druge stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ. Ker je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.
Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Glede na to, da tožena stranka ni podala predloga po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v pritožbi neutemeljeno ugovarja reintegraciji, sklicujoč se na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb o tem, da je zaupanje v tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Te navedbe so bile očitno podane v zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1 predpisuje še nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Ker pa že sam odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, uporaba te določbe niti ne pride v poštev.
ZDR člen 11, 13, 13/1, 13/3, 21, 21/1, 119, 119/2. OZ člen 39, 39/4, 50, 50/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - delovno dovoljenje - tujec - nična pogodba o zaposlitvi - navidezna pogodba
Pogodba o zaposlitvi je bila navidezna, saj je bila sklenjena zato, da bi tožnica lahko pridobila nostrifikacijo diplome ter licenco Zdravniške zbornice Slovenije za delo zdravnika v Republiki Sloveniji, zato nima učinkov med strankama in v času izredne odpovedi ni veljala. Ker v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni veljala in bila dejansko realizirana kakšna (ustna) pogodba o zaposlitvi za kakršnokoli drugo delo in ker ni veljala niti prej veljavna pogodba o zaposlitvi (ta je prenehala veljati s samim zakonom z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja), je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, saj je bila podana takrat, ko delovnega razmerja med pravnima strankama ni bilo več. Iz tega razloga reintegracijski in reparacijski zahtevek nista utemeljena.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča motorna vozila - deljena odgovornost - obojestranska krivda
Odločilni vzrok za nesrečo je, da je voznik neznanega vozila vozil preko namišljene sredinske črte, po delu vozišča, ki je namenjeno vozilom, ki vozijo iz nasprotne smeri, in s preveliko hitrostjo. Tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka zaradi neprilagojene vožnje konfiguracije stanju vozišča in preglednosti ter stanju vozila, katero je imelo na zadnje desno kolo nameščeno rezervno pnevmatiko, lahko zato znaša največ 30 %.
prenehanje delovnega razmerja - izpolnitev pogojev za poklicno upokojitev
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pridobil 22. 12. 2013. Ker pa je tožnik 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev (izpolnil jih je že v letu 2012), je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 83, 420. SPZ člen 207. ZPP člen 286, 286/4, 286/5, 300, 343, 343/1.
združitev pravd - učinek dispozitivnih dejanj v združenih pravdah - nova dejstva in dokazi - razlaga pogodbenih določil - zavarovanje terjatve - večkratni odstop terjatev - globalna cesija
Kljub združitvi pa sta pravdi ohranili svojo samostojnost. Iz tega razloga stranka s svojim procesnim dejanjem v eni pravdi ne more vplivati na potek druge pravde. Pritožbeno sodišče je pritožbo druge tožnice zoper odločitev o tožbenem zahtevku prvega tožnika zoper toženo stranko zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 343. člena ZPP).