izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Glede na to, da tožena stranka ni podala predloga po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v pritožbi neutemeljeno ugovarja reintegraciji, sklicujoč se na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb o tem, da je zaupanje v tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Te navedbe so bile očitno podane v zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1 predpisuje še nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Ker pa že sam odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, uporaba te določbe niti ne pride v poštev.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
izločitev predsednice senata - rok za vložitev zahteve - zavrženje zahteve
Tožnik je predlog za izločitev predsednice senata vložil dne 24. 6. 2015 oz. 29. 6. 2015, ko je bila obravnava že zaključena in ko je bila že izdana sodna odločba, zato je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo kot prepoznega (6. odstavek 72. člena ZPP).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna poravnava - povračilo stroškov - uspeh v postopku
Tožeča stranka je s tožbo vtoževala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožene stranke in plačilo denarnih terjatev iz naslova regresa za letni dopust, stroškov za zdravstveni pregled, razlike v plači in plače, razlike v stroških za prehrano in stroškov prevoza na delo, odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in 2015 in odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pravdni stranki sta na naroku o celotnem spornem razmerju sklenili sodno poravnavo in sodišču predlagali, da odloči o pravdnih stroških. Glede denarnega dela tožbenega zahtevka je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka uspela v višini 58 %, kolikor je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na podlagi sodne poravnave. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti tar. št. 2312, ki med drugim pod točko 3 določa, da se v primeru, če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, taksna tarifa po št. 2311 (količnik 2,0) zniža na količnik 0,7. Ker sodišče prve stopnje te določbe taksne tarife ni upoštevalo, temveč je odmerilo takso na podlagi tar. št. 2311 postopek na splošno v količniku 2,0, namesto pravilno po tar. št. 2312 v višini 0,7 količnika, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je pri svoji odločitvi uporabilo tar. št. 2312, saj se je postopek na prvi stopnji končal s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku dnevnice plačala prek njegove družbe E. po izstavitvi računa za opravljena montažna dela in da je znesek računa obsegal dodatke k plači, dnevnice ter posebne nagrade za bonus. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 178. ZPIZ-2 člen 16, 429, 429/15.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - vključitev v zavarovanje
V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik je bil v zavarovanje že vključen po drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi delovnega razmerja. Pri tem ni odločilno, da je bil v omenjeno zavarovanje vključen za krajši delovni čas, torej za 20 ur tedensko. Iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi moral biti zavarovanec, ki je vključen v zavarovanje po drugi pravni podlagi za polovični delovni čas, za preostali delovni čas vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba. Ker je bil torej tožnik že vključen v zavarovanje na drugi podlagi (pa čeprav le za polovični delovni čas), ni nobene pravne podlage, da bi ga tožena stranka vključila v obvezno zavarovanje (za preostali delovni čas) po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo. Posledično je bilo potrebno odpraviti tudi odločbi tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju nima pravice do izplačila polovice starostne pokojnine. Tožena stranka za ustavitev izplačevanja dela pokojnine v 178. členu ZPIZ-1 ni imela pravne podlage.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 172, 174.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolna zloraba slabotne osebe - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik, zaposlen na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v anesteziji, se je spornega dne pri opravljanju dela v prebujevalnici po nepotrebnem dotikal pacientke, ki je bila v prebujevalnico prepeljana po abdominalnem operativnem posegu in je bila pod vplivom zdravil ter v občutljivem psihofizičnem stanju, in sicer po telesu in po intimnih delih. Na njene prošnje, da naj z verbalnim in fizičnim spolnim nadlegovanjem preneha, pa ni reagiral. S tem ravnanjem je kršil svoje delovne obveznosti, njegovo ravnanje pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 in kaznivega dejanja kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1. Glede na svojo dejavnost tožena stranka takega ravnanja ne more tolerirati, zato so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba
Tožnica je na dan vložitve zahteve (18. 2. 2014) dopolnila 59 let in 3 mesece starosti. Skupna pokojninska doba znaša 25 let, 6 mesecev in 28 dni, od tega 23 let, 8 mesecev in 4 dni, dopolnjene v Republiki Sloveniji, 1 leto, 10 mesecev in 25 dni, ki je bila dopolnjena v Republiki Srbiji in 6 mesecev in 28 dni, dopolnjene v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo na dan 31. 12. 2012 (torej še v času veljavnosti ZPIZ-1) ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1.Tožnica ne izpolnjuje nobenega od zakonsko določenih pogojev, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojila pod pogoji, kot jih je določal ZPIZ-1. Določba 394. člena ZPIZ-2 ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, pri čemer tožnica ne spada v navedene kategorije. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2, 168/7. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/4.
povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela - vozni red - delovni čas
Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - protispisnost - izbris podatkov na IT sistemu - nedostopnost do podatkov - težko nadomestljiva škoda
Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97).
ZJU člen 68. ZDR člen 53, 53/3, 118. ZUTD člen 65, 140.
transformacija delovnega razmerja - javni uslužbenec - razlog za sklenitev - projektno delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja projektnega dela je bila s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta A. Tožnik je opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „tehnična pomoč“ kakršenkoli projekt znotraj projekta A. Tehnična pomoč je finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A.. in ni samostojni projekt. Takšen status tehnične pomoči pa ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.
Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je prišlo do zmanjšanega obsega dela na določenem geografskem področju zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri določenih naročnikih, za katere je bila zadolžena tožnica. Preostale delovne naloge tožnice pa je tožena stranka prerazporedila na dve drugi vodji poslovnih enot. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006532
ZKP člen 39, 39/1-6, 358, 358/1-4, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – dejanje majhnega pomena – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.
Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks – premoženjsko stanje – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – nedovoljene pritožbene novote – prepoved odtujitve in obremenitve premoženja
Neprepričljiva je trditev o neupoštevnosti obstoječega premoženja. Zgolj dejstvo, da naj bi bila v zvezi z njim izrečena (začasna) prepoved odtujitve in obremenitve, seveda še zdaleč ne pomeni, da je ta zato brez vrednosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poskusno delo – pravočasnost odpovedi
Četrti odstavek 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Po 2. odstavku 110. člena ZDR se mora izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo napačno zapisalo ''od seznanitve'' namesto ''od ugotovitve'', vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka o pravočasni odpovedi. Rok za podajo odpovedi je namreč lahko začel teči šele ob poteku poskusnega dela in glede na to, da je bila odpoved podana takoj ob poteku poskusnega obdobja, ne more biti prepozna. Pri tem ni odločilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 16. 7. 2012, ko naj bi tožena stranka tožnika ustno seznanila z negativno oceno poskusnega dela, saj je bila tudi ob upoštevanju tega datuma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.
ZPIZ-1 člen 7, 7/5, 15, 15/2, 36, 36, 37/1, 156, 191, 191/1, 399. ZMEPIZ člen 45, 47. OZ člen 131.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - prenehanje zavarovanja - družbenik in direktor podjetja - odškodninska odgovornost
Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).