predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks – premoženjsko stanje – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – nedovoljene pritožbene novote – prepoved odtujitve in obremenitve premoženja
Neprepričljiva je trditev o neupoštevnosti obstoječega premoženja. Zgolj dejstvo, da naj bi bila v zvezi z njim izrečena (začasna) prepoved odtujitve in obremenitve, seveda še zdaleč ne pomeni, da je ta zato brez vrednosti.
prenehanje delovnega razmerja - izpolnitev pogojev za poklicno upokojitev
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pridobil 22. 12. 2013. Ker pa je tožnik 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev (izpolnil jih je že v letu 2012), je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, pri toženi stranki vložil pritožbo. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. V petem odstavku 200. člena ZDR-1 je namreč določeno, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožena stranka o tožnikovi pritožbi odločala s sklepom z dne 7. 1. 2014 in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep pred Delovnim sodiščem, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. To ravnanje tožene stranke ni predstavljalo takšnega zavajanja tožnika, da bi ta zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu, potekal potem, ko je bilo obvestilo o neizbiri kandidata že izdano in vročeno tožniku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila o nezbiri kandidata, ni mogel vplivati.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073380
ZPP člen 182, 182/4, 184, 184/2, 184/3. SPZ člen 67, 67/3, 67/5, 115, 116, 116/1, 116/1-1.
spor majhne vrednosti – upravljanje s stvarjo – razmerja med etažnimi lastniki – pravice in obveznosti na skupnih delih – stroški obratovanja in vzdrževanja – ključ delitve stroškov – pogodba o medsebojnih razmerjih – pogodba o delitvi stroškov – soglasje vseh lastnikov – sprememba tožbe – eventualna kumulacija – sprememba pravne kvalifikacije
115. člen SPZ določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. V kolikor želijo etažni lastniki drugače opredeliti stroške in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, morajo to dogovoriti v pogodbi o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). V obravnavanem primeru je večina etažnih lastnikov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov s Pogodbo o delitvi stroškov, ne pa v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tako določen ključ delitve stroškov ni veljaven.
Ko tožeča stranka najprej zahteva določen denarni znesek za povračilo stroškov na pogodbeni podlagi, podrejeno, za primer neveljavnosti pogodbe, pa zahtevo povračilo istega denarja (v sicer nižjem znesku) na zakonski podlagi, je teorija enotnega mnenja, da gre le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.
Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPPDFT člen 40, 41, 42, 43.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ima delo po pooblastilih na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma podlago v zakonu, da se je torej to delo po pooblastilih izvajalo pod pogoji iz ZPPDFT, ne pa pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je napačno zaključilo, da do prenehanja potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi niti ni moglo priti. Zaradi takšnega napačnega izhodišča je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da organizacijska sprememba ne izkazuje prenehanja potrebe po opravljanju dela pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja, temveč kvečjemu spremenjeno sistemizacijo v smislu spremenjenega naziva delovnega mesta. Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
ZZVZZ člen 12, 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21, 78, 78/1.
lastnost zavarovanca - zdravstveno zavarovanje - podlaga za zavarovanje
Tožnik v spornem obdobju ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožena stranka ugotavljala, v kakšnem statusu zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja je bil tožnik v spornem obdobju. Ker tožnik ni bil zavarovanec iz drugega naslova, je pa državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je tožena stranka njegov status pravilno opredelila kot status po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
začasna nezmožnost za delo - prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Tožnica v tem sporu izpodbija odločbe o začasni nezmožnosti za delo oziroma bolniškem staležu ter njegovem vzroku. Začasna nezmožnost za delo in njen vzrok sta pravno relevantni dejstvi, od katerih so odvisne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, o katerih se tako v predsodnem upravnem postopku kot v sodnem postopku vedno odloča sočasno. Vzrok začasne nezmožnosti za delo zato ne more biti predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, saj ne gre za obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, o katerem bi moralo odločati drugo stvarno pristojno sodišče ali kak drug organ. Dejstvo, da pred prvostopenjskim sodiščem teče istovrstni spor (za priznanje bolniškega staleža) za druga obdobja, v katerem je v skupno obravnavanje združenih več tožb, samo po sebi ni razlog za prekinitev postopka.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 263, 263/1, 263/1-1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - pravnomočnost odločitve - zavrženje nove vloge
Tožnik je uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za isto obdobje, kot že pravnomočno končanem socialnem sporu. Toženec je novo vlogo tožnika utemeljeno zavrgel, ker je bila v zvezi z istim dejanskim stanjem in pravno podlago, na katero opira nov zahtevek, že izdana zavrnilna odločba in je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna poravnava - povračilo stroškov - uspeh v postopku
Tožeča stranka je s tožbo vtoževala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožene stranke in plačilo denarnih terjatev iz naslova regresa za letni dopust, stroškov za zdravstveni pregled, razlike v plači in plače, razlike v stroških za prehrano in stroškov prevoza na delo, odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in 2015 in odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pravdni stranki sta na naroku o celotnem spornem razmerju sklenili sodno poravnavo in sodišču predlagali, da odloči o pravdnih stroških. Glede denarnega dela tožbenega zahtevka je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka uspela v višini 58 %, kolikor je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na podlagi sodne poravnave. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti tar. št. 2312, ki med drugim pod točko 3 določa, da se v primeru, če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, taksna tarifa po št. 2311 (količnik 2,0) zniža na količnik 0,7. Ker sodišče prve stopnje te določbe taksne tarife ni upoštevalo, temveč je odmerilo takso na podlagi tar. št. 2311 postopek na splošno v količniku 2,0, namesto pravilno po tar. št. 2312 v višini 0,7 količnika, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je pri svoji odločitvi uporabilo tar. št. 2312, saj se je postopek na prvi stopnji končal s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 20. ZPIZ-1 člen 36, 36/2. ZPIZ-2 člen 390.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - seštevanje zavarovalnih dob - tuj državljan
Tožnik ima kot državljan ene države pogodbenice - Srbije pokojninsko dobo dopolnjeno v drugi državi pogodbenici - Sloveniji, poleg tega pa izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju , to je Nemčijo in Hrvaško. Ker je tožnik državljan Srbije in je bil zavarovan v Sloveniji, je treba tudi glede na 3. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki določa, da se sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic, upoštevati 20. člen o seštevanju zavarovalnih dob, čeprav kot državljan Srbije, v tej državi ni dopolnil pokojninske dobe. Zato je zmotno stališče toženca, da ta določba za tožnika ni uporabljiva, ker tožnik v Srbiji ni dopolnil pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb toženca in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, tožencu pa naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine.
izločitev predsednice senata - rok za vložitev zahteve - zavrženje zahteve
Tožnik je predlog za izločitev predsednice senata vložil dne 24. 6. 2015 oz. 29. 6. 2015, ko je bila obravnava že zaključena in ko je bila že izdana sodna odločba, zato je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo kot prepoznega (6. odstavek 72. člena ZPP).
ugovor zoper sklep o izvršbi – judikatna terjatev – zastaranje – obresti
V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ.
ZPIZ-1 člen 7, 7/5, 15, 15/2, 36, 36, 37/1, 156, 191, 191/1, 399. ZMEPIZ člen 45, 47. OZ člen 131.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - prenehanje zavarovanja - družbenik in direktor podjetja - odškodninska odgovornost
Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.
V povratnici je polje, kjer bi moral biti datum in podpis naslovnika (tožnika in pritožnika), prazno. Iz poizvednice je razvidno, da je bila pošiljka tožniku vročena 1. 4. 2015. Ker ni dokazano, da bi bila prvostopenjska sodba tožniku vročena 28. 3. 2015, je pritožba zoper sodbo, ki je priporočeno na pošto oddana 14. 4. 2015, vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje jo je zato neutemeljeno zavrglo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006532
ZKP člen 39, 39/1-6, 358, 358/1-4, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – dejanje majhnega pomena – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.
Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 178. ZPIZ-2 člen 16, 429, 429/15.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - vključitev v zavarovanje
V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik je bil v zavarovanje že vključen po drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi delovnega razmerja. Pri tem ni odločilno, da je bil v omenjeno zavarovanje vključen za krajši delovni čas, torej za 20 ur tedensko. Iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi moral biti zavarovanec, ki je vključen v zavarovanje po drugi pravni podlagi za polovični delovni čas, za preostali delovni čas vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba. Ker je bil torej tožnik že vključen v zavarovanje na drugi podlagi (pa čeprav le za polovični delovni čas), ni nobene pravne podlage, da bi ga tožena stranka vključila v obvezno zavarovanje (za preostali delovni čas) po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo. Posledično je bilo potrebno odpraviti tudi odločbi tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju nima pravice do izplačila polovice starostne pokojnine. Tožena stranka za ustavitev izplačevanja dela pokojnine v 178. členu ZPIZ-1 ni imela pravne podlage.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.