predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks – premoženjsko stanje – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – nedovoljene pritožbene novote – prepoved odtujitve in obremenitve premoženja
Neprepričljiva je trditev o neupoštevnosti obstoječega premoženja. Zgolj dejstvo, da naj bi bila v zvezi z njim izrečena (začasna) prepoved odtujitve in obremenitve, seveda še zdaleč ne pomeni, da je ta zato brez vrednosti.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela
Ker je bila potreba po delu tožnice stalna, razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tj. začasno povečan obseg dela, v resnici ni obstajal. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
ZZVZZ člen 12, 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21, 78, 78/1.
lastnost zavarovanca - zdravstveno zavarovanje - podlaga za zavarovanje
Tožnik v spornem obdobju ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožena stranka ugotavljala, v kakšnem statusu zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja je bil tožnik v spornem obdobju. Ker tožnik ni bil zavarovanec iz drugega naslova, je pa državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je tožena stranka njegov status pravilno opredelila kot status po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
začasna nezmožnost za delo - prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Tožnica v tem sporu izpodbija odločbe o začasni nezmožnosti za delo oziroma bolniškem staležu ter njegovem vzroku. Začasna nezmožnost za delo in njen vzrok sta pravno relevantni dejstvi, od katerih so odvisne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, o katerih se tako v predsodnem upravnem postopku kot v sodnem postopku vedno odloča sočasno. Vzrok začasne nezmožnosti za delo zato ne more biti predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, saj ne gre za obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, o katerem bi moralo odločati drugo stvarno pristojno sodišče ali kak drug organ. Dejstvo, da pred prvostopenjskim sodiščem teče istovrstni spor (za priznanje bolniškega staleža) za druga obdobja, v katerem je v skupno obravnavanje združenih več tožb, samo po sebi ni razlog za prekinitev postopka.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlika v plači - vročitev odpovedi
Na tožniku je bilo breme, da predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke v zvezi z njegovim podpisom na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker za razjasnitev predmetne okoliščine izvedenca grafologa ni predlagal in tudi sicer ni ponudil drugih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost dokazne listine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je bila tožniku sporna odpoved vročena tistega dne, ki je poleg podpisa tožnika ročno zapisan na odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
načelo materialne resnice - zaslišanje obdolženca - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazni postopek - izvajanje dokazov
Že zaradi načela materialne resnice mora sodišče izvesti vse razpoložljive in pravno relevantne dokaze ter šele nato oceniti vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi ter ugotoviti, ali je obdolženec storil očitani mu prekršek.
Če je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in če se je policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, gre za prekrška, ki izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar sta še kljub temu podana znaka obeh prekrškov.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006533
Ustava RS člen 25. ZKP člen 388, 388/2.
pravica do pravnega sredstva – pritožba – odločitev o več pritožbah zoper isto sodbo – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno preizkusiti izpodbijano sodbo in odločiti tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice.
ugovor zoper sklep o izvršbi – judikatna terjatev – zastaranje – obresti
V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ.
pravica do izjave – predlog za preložitev naroka – bolezen zakonite zastopnice – dokazni predlog – informativni dokaz – nedovoljen dokaz
Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.
ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZPP člen 181, 181/1. ZSPJS člen 3a, 3a/1, 3a/4, 13. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi člen 3, 3/3. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 5.
uvrstitev v plačilni razred - razlike v plači - nedovoljen ugotovitveni zahtevek - relativna bistvena kršitev postopka - rok za vložitev tožbe
Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo
Pravica do dodatka za delovno dobo je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik je navajal, da je tožena stranka kršila določbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek izvedla ob sodelovanju tretjih oseb, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta predsednik uprave in članica uprave tožene stranke pooblastila določeno odvetniško družbo za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Poleg tega tožena stranka ni kršila pravice do zagovora, ker tožniku ni omogočila predložitve vseh listinskih dokazov in ni zaslišala predlaganih prič. Zagovor delavca v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formalen postopek in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga ni mogoče primerjati s takšnim postopkom. Ker tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi in da ga je tožena stranka dolžna obdržati na delu ves čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZP-1 člen 58, 58/1, 64, 144, 144/5, 147. ZUP člen 100, 100/2, 101.
zahteva za sodno varstvo - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - smiselna uporaba ZUP - roki - štetje rokov - navadna poštna pošiljka - iztek roka - preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve pri sodišču - stroški postopka - stroški v postopku s pravnimi sredstvi - oprostitev povrnitve stroškov postopka - sodna taksa
Če je rok določen po dnevih, se vzame za začetek roka prvi naslednji dan ter začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, temveč ti lahko vplivajo le na iztek roka, sicer pa šteje vloga za pravočasno vloženo le, če znotraj osemdnevnega roka prispe k naslovnemu organu.
Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, pri toženi stranki vložil pritožbo. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. V petem odstavku 200. člena ZDR-1 je namreč določeno, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožena stranka o tožnikovi pritožbi odločala s sklepom z dne 7. 1. 2014 in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep pred Delovnim sodiščem, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. To ravnanje tožene stranke ni predstavljalo takšnega zavajanja tožnika, da bi ta zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu, potekal potem, ko je bilo obvestilo o neizbiri kandidata že izdano in vročeno tožniku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila o nezbiri kandidata, ni mogel vplivati.
stroški postopka - pravica do prenosa pokojninskih pravic - plačilo prispevkov - uspeh v postopku
Glede na vtoževane in ugotovljene zneske plačanih prispevkov za posamezno leto ter na novo določen znesek za prenos pokojninskih pravic iz pokojninskega sistema Republike Slovenije v sistem pokojninskega zavarovanja EU ob odpravi obeh izpodbijanih odločb tožene stranke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v tem sporu uspela v višini 60 %. Skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP je zato tožnica upravičena do ustreznega dela stroškov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek stroškov.
Tožnik je imel s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da mu za opravljeno delo in polni delovni čas (40 ur na teden) glede na predvidene rezultate in normalne delovne pogoje pripada bruto plača v višini 800,00 EUR, v primeru dela v državi EU, pa je urna postavka delavca 11,50 EUR bruto. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o reparaciji ni upoštevalo, da je tožnik le v delu spornega obdobja delal v Nemčiji, kasneje pa v Sloveniji, ter mu je za celotno naveden obdobje priznalo višjo urno postavko, je pritožbeno sodišče znesek reparacije znižalo tako, da je za čas dela v Sloveniji upoštevalo nižjo urno postavko, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi za delo v Sloveniji.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 85. URS člen 50, 50/2, 51, 51/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 129, 132, 135. OZ člen 299. ZUP člen 113.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja - ustavna odločba
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja za porod v tujini. Toženka je povrnitvi stroškov nasprotovala, ker je šlo v tožničinem primeru za načrtovano zdravljenje v tujini ter tako niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in zato, ker zdravstvenih storitev v tujini tožnica ne more uveljavljati mimo 127. do 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki podrobneje urejajo zdravljenje v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravice do zdravstvenih storitev med potovanjem in bivanjem v tujini, kot so urejene v X. poglavju Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (135. člen, 127. do 133. člena), avtonomno urejajo pravico do zdravstvenih storitev v tujini, v primerih, ko zavarovana oseba dela v tujini, med službenim ali zasebnim potovanjem v tujini, če je na strokovnem izpopolnjevanju v tujini ali tam študira in če se za stalno naseli v tujini. Te določbe torej mimo 23. člena ZZVZZ, s katerim je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v primeru zdravljenja v tujini, na originalen način urejajo področje, za katero te pristojnosti nimajo in je ta pristojnost prepuščena zakonodajalcu. Zato sodišče prve stopnje teh določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravilno ni uporabilo in se je pri odločitvi oprlo zgolj na zakonske določbe in določbe Ustave RS. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke s priznanjem plačila zdravstvenih storitev, opravljenih v tujini.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Glede na to, da tožena stranka ni podala predloga po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v pritožbi neutemeljeno ugovarja reintegraciji, sklicujoč se na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb o tem, da je zaupanje v tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Te navedbe so bile očitno podane v zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1 predpisuje še nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Ker pa že sam odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, uporaba te določbe niti ne pride v poštev.