OZ člen 598. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih člen 42, 51, 51/3. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja člen 22.
Predmet najema, to je odlagališče nenevarnih odpadkov v S., še vedno obstoji in tudi obratuje. Po določbi tretjega odstavka 51. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju: Uredba) se namreč odlagališče šteje za zaprto šele, ko je tako odločilo pristojno ministrstvo (ni sporno, da je bil zahtevek tožene stranke za zaprtje odlagališča zavrnjen). Po določbah 50. do 53. člena Uredbe pa postopek zapiranja odlagališča izvaja upravljalec. Taka ureditev je logična zaradi dolgoročnih posledic, ki jih ima odlagališče na okolje. Ne glede na prepoved odlaganja odpadkov torej predmet najema še vedno obstaja. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še vedno upravljalec odlagališča. Dejstvo, da je bila podpisana pogodba o odvozu odpadkov na P. samo po sebi še ne pomeni (zlasti glede na prej citirane določbe in njihov namen, to je zagotavljanje varstva okolja), da je bila spremenjena koncesijska pogodba, tako da tožena stranka ne bi bila več upravljalec odlagališča odpadkov v S.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks – premoženjsko stanje – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – nedovoljene pritožbene novote – prepoved odtujitve in obremenitve premoženja
Neprepričljiva je trditev o neupoštevnosti obstoječega premoženja. Zgolj dejstvo, da naj bi bila v zvezi z njim izrečena (začasna) prepoved odtujitve in obremenitve, seveda še zdaleč ne pomeni, da je ta zato brez vrednosti.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 172, 174.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolna zloraba slabotne osebe - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik, zaposlen na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v anesteziji, se je spornega dne pri opravljanju dela v prebujevalnici po nepotrebnem dotikal pacientke, ki je bila v prebujevalnico prepeljana po abdominalnem operativnem posegu in je bila pod vplivom zdravil ter v občutljivem psihofizičnem stanju, in sicer po telesu in po intimnih delih. Na njene prošnje, da naj z verbalnim in fizičnim spolnim nadlegovanjem preneha, pa ni reagiral. S tem ravnanjem je kršil svoje delovne obveznosti, njegovo ravnanje pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 in kaznivega dejanja kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1. Glede na svojo dejavnost tožena stranka takega ravnanja ne more tolerirati, zato so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.
Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.
pristojnosti Državnega pravobranilstva RS - kazenski pregon - interes države
Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kazenskimi zadevami pa je državno pravobranilstvo (na sedežu - v Ljubljani - drugi odstavek 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po 32. (XXXII) poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost - členi 538 - 546. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra).
Načeloma je res, da mora sodišče izvesti predlagane dokaze obrambe, če je verjetno, da so le-ti v korist obdolžencu. Ustavno sodna praksa se je namreč že večkrat izrekla, da bo sodišče tak dokaz izvedlo le, če je materialnopravno relevanten in da obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Prav slednji pogoj pa v pritožbi zavrača že obdolženec sam.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 101. ZZRZI člen 40, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid III. kategorije invalidnosti - ukinitev podružnice
Uprava tožene stranke je s sprejemom Pravilnika o organizaciji reorganizirala in racionalizirala poslovanje ter izvedla kadrovske prilagoditve z namenom optimalnega izvajanja poslovnih procesov. V tem okviru je združila glavne podružnice v okviru posamezne regije, med drugim A. ter B., ukinili pa so podružnico D.. Zaradi ukinitve organizacijske enote Vodstva podružnice A. je prenehala potreba po zasedbi delovnih mest v Vodstvu te glavne podružnice, in s tem tudi po delu tožnice na delovnem mestu „Komercialist I“ z omejitvami, na katerega je bila tožnica prerazporejena po pridobitvi statusa invalida III. kategorije. Sklop opravil, ki se je opravljal v okviru delovnega mesta „Komercialist I“ (ki ga je zasedala tožnica), se je prenesel v ostale organizacijske dele podružnice med obstoječe zaposlene. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožnica ni bila sposobna opravljati del in nalog delovnega mesta „Komercialist I“ brez omejitev, tožena stranka pa tožnici ni mogla ponuditi ustreznega delovnega mesta, saj so bila ustrezna delovna mesta zasedena, hkrati pa so se administrativna dela opravljala poleg rednih delovnih nalog in zato ni bilo odprtega posebnega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
pravica do izjave – predlog za preložitev naroka – bolezen zakonite zastopnice – dokazni predlog – informativni dokaz – nedovoljen dokaz
Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.
ZSVarPre člen 19, 28, 28/2, 28/2-8. 49, 49/1, 49/2, 52.
varstveni dodatek - izpolnjevanje pogojev - sporazum o preživljanju - poziv
V 8. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre se kot krivdni razlog na strani upravičenca za zavrnitev denarne socialne pomoči šteje tudi tudi nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona, ki določa, da Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Toženec od tožnika ni pridobil niti ni poskušal pridobiti soglasja za poziv osebe, ki ga je dolžna preživljati, za sklenitev ali izvrševanje sporazuma ali dogovora o preživljanju. V kolikor bi toženec postopal v skladu z 19. členom ZSVarPre in pridobil soglasje tožnika za poziv njegove hčerke za sklenitev sporazuma o preživljanju, bi lahko pojasnila (še pred izdajo prvostopne odločbe), kakšne so njene sposobnosti preživljanja. Tako pa se je tožnikova hčerka pri Centru za socialno delo zglasila tri dni po izdaji prvostopne odločbe in tedaj pojasnila, da je dne 30. 4. 2013 ostala brez zaposlitve. Gre torej za situacijo, ko hčerka, ki bi bila sicer po zakonu dolžna tožnika preživljati, tega zaradi brezposelnosti ni sposobna. Ker je bila prvostopna odločba s strani toženca izdana preuranjeno, saj tožnik še ni predložil vseh dokazil, pomembnih za samo odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti in ju je pravilno odpravilo ter tožniku priznalo pravico do varstvenega dodatka za sporno obdobje in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta.
ZPP člen 181, 181/1. ZSPJS člen 3a, 3a/1, 3a/4, 13. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi člen 3, 3/3. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 5.
uvrstitev v plačilni razred - razlike v plači - nedovoljen ugotovitveni zahtevek - relativna bistvena kršitev postopka - rok za vložitev tožbe
Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/1, 51, 51/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je pravni standard zelo zahtevnega mnenja podan, ko zadana naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanja z drugimi strokovnjaki, ipd. Ker pisno mnenje izvedenskega organa v sestavi štirih članov obsega 10 strani, zaključki pa v bistvu pritrjujejo oceni invalidskih komisij iz predsodnega postopka, poleg tega pa ni razvidno, kakšna strokovna literatura naj bi bila uporabljena, gre za zahtevno, ne pa za zelo zahtevno izvedensko mnenje.
ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poskusno delo – pravočasnost odpovedi
Četrti odstavek 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Po 2. odstavku 110. člena ZDR se mora izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo napačno zapisalo ''od seznanitve'' namesto ''od ugotovitve'', vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka o pravočasni odpovedi. Rok za podajo odpovedi je namreč lahko začel teči šele ob poteku poskusnega dela in glede na to, da je bila odpoved podana takoj ob poteku poskusnega obdobja, ne more biti prepozna. Pri tem ni odločilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 16. 7. 2012, ko naj bi tožena stranka tožnika ustno seznanila z negativno oceno poskusnega dela, saj je bila tudi ob upoštevanju tega datuma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 20/3, 21, 37, 37/2. ZPIZ-1 člen 5, 36, 36/2, 156, 156/2. URS člen 50, 50/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - izpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo
Pravica do dodatka za delovno dobo je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ83 člen 46, 51, 52. ZPIZ-1 člen 252. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 183.
invalid II. kategorije invalidnosti - nadomestilo plače za delo v skrajšanem delovnem času - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Izplačila nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času iz invalidskega zavarovanja ni mogoče vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je d t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za sporno obdobje ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o primarnem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje tožba v tem delu zakonito zavrglo.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2, 168/7. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/4.
povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela - vozni red - delovni čas
Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.