eventualni zahtevek - dogovor o skupni gradnji - solastninska pravica na podlagi dogovora o skupni gradnji
V primeru, če sodišče zavrne primarni zahtevek, ugodi pa eventualnemu zahtevku, in se pritoži zgolj tožnik, je treba odločitev o primarnem in o eventualnem zahtevku obravnavati kot celoto.
DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071183
ZD člen 141, 141/1, 220. ZPP člen 181, 181/2, 274. 274/1, 286. OZ člen 369, 369/3. SPZ člen 9.
sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju – neveljavnost sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju – ugotovitev obstoja dedne pravice – dediščinski zahtevek – zahtevek na izročitev zapuščine – pravočasnost ugovora zastaranja – zastaranje dediščinskega zahtevka – pretrganje zastaranja – pravni interes za (samostojno) ugotovitveno tožbo
Zahtevek na ugotovitev dedne pravice ni končni cilj ampak sredstvo za dosego utemeljenosti dediščinskega zahtevka oziroma izročitev zapuščine. Če tega končnega cilja ni več mogoče uresničiti zaradi zavrnitve dediščinskega zahtevka zaradi zastaranja, potem tožnik nima več pravnega interesa za takšno (samostojno) ugotovitveno tožbo. Sodišče prve stopnje bi moralo ta tožbeni zahtevek zavreči in ne zavrniti.
Ker je tožena stranka v pobot uveljavljala svojo terjatev, glede katere dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, mora pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti, čeprav je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do toženca, saj gre za odločitev, ki predstavlja celoto - t. i. tričlenski izrek (ugotovitev o obstoju terjatve, ugotovitev o obstoju protiterjatve ter odločitev o njunem pobotanju).
ZJU člen 24, 24/3, 25, 25/1, 25/2, 35, 35/1, 74, 75, 75/1, 76, 76/1, 77, 77/1, 77a. OZ člen 86, 86/1.
neustrezna razporeditev
ZJU ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (o prevedbi plače v nov plačni sistem) na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost in odpravo (dokončnega) sklepa z dne 17. 11. 2008 (zoper katerega tožnik v zakonskem roku ni uveljavljal varstva pravic), pravilno zavrnilo.
Za postopek v primeru zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk ni predvideno plačilo takse z zmanjšanim količnikom 1. Zavrženje tožbe je namreč sodno dejanje, s katerim se odloči o tožbi. Primeri končanja postopka, navedeni v tarifni številki 1112 Taksne tarife (z umikom tožbe, s sodbo na podlagi odpovedi oziroma pripoznave zahtevka, s sklenitvijo sodne poravnave), pa so posledica pravdnih dejanj strank.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082164
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZPP člen 354.
stvarna služnost – prenehanje služnosti – pripoznava tožbenega zahtevka – vknjižba pravic – izstavitev zemljiškoknjižne listine – pravni interes – listine, ki so podlaga za vknjižbo – zavrženje tožbe
Stranka lahko neposredno na podlagi ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo prenehanja v zemljiški knjigi, kar pomeni, da ima takšna sodba učinek izvršljivosti.
stroški kazenskega postopka – odlog plačila stroškov kazenskega postopka – predlog za odlog plačila – pravočasnost predloga za odlog plačila – rok za plačilo stroškov kazenskega postopka, kot ga določi sodišče
Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 21. 4. 2015 obsojenemu dovolilo plačilo stroškov kazenskega postopka v 17 obrokih. Obsojeni je prvi obrok plačal dne 18. 15. 2015, kar pomeni, da zadnji obrok zapade v plačilo v mesecu oktobru 2016. Obsojeni je potem, ko je plačal šest obrokov, podal predlog za odložitev plačila stroškov postopka. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je obsojeni predlog podal prepozno, je zmotno, saj je bil le-ta podan pred iztekom roka za obročno plačilo stroškov postopka, ki izteče oktobra 2016.
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerima zahteva ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločbe tožene stranke in sklepa Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS oziroma spremembo navedenih odločb tako, da se mu prizna pravica do izplačila neizplačanih plač za obdobje treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in pravica do nadomestila plače za čas neizrabljenega letnega dopusta.
Do pravic po ZJSRS, ki izhajajo iz 19. člena tega zakona, so upravičeni delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi insolventnosti delodajalca (prvi odstavek 16. člena ZJSRS). V primeru izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije delavcu delovno razmerje preneha, če je v izbrisani družbi zaposlen ob njenem prenehanju (četrti odstavek 442. člena ZFPPIPP. Delavec je torej v primeru izbrisa družbe, ki je njegov delodajalec, iz sodnega registra brez likvidacije do pravic po ZJSRS upravičen le, če je v družbi zaposlen ob njenem izbrisu. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v času izbrisa družbe iz sodnega registra pri njej ni bil zaposlen. Zato mu pravice po ZJSRS (ne glede na pravočasnost vložene zahteve) ne pripadajo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zmotna uporaba materialnega prava - bolniški stalež
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. odstavka 125. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljanega poskusnega dela. Tožnik je bil namreč od sklenitve izpodbijane pogodbe o zaposlitvi za določen čas do dneva podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v službi dejansko le en dan, nato pa je bil v bolniškem staležu. Vsebinska ocena tožnikovega poskusnega dela ni mogla biti realna, ker je bila podana za manj kot en dan efektivnega dela, upoštevaje, da je tožena stranka tožniku določila poskusno delo v trajanju enega meseca. Smisel instituta poskusnega dela je, da se v določenem časovnem obdobju ugotovijo oziroma pokažejo znanja in sposobnosti delavca za opravljanje določenega dela. Svojih znanj in sposobnosti delavec ne more pokazati v časovnem obdobju enega dne. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z reparacijskim zahtevkom.
osebni stečaj – postopek osebnega stečaja – namen postopka osebnega stečaja – dolžnikov predlog za začetek stečajnega postopka – postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka – insolventnost – uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo – ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja – poročilo o stanju dolžnikovega premoženja – presoja insolventnosti – trditveno in dokazno breme – odpust obveznosti
V primeru, kadar je predlagatelj dolžnik, je dolžnik edina stranka predhodnega postopka. Zatrjevanih dejstev o višini obveznosti in svojem premoženjskem stanju ni dolžan dokazovati zato, ker bi bila sporna, ali zato, da z njimi izpodbije navedbe in dokaze nasprotnika, pač pa zato, da sodišču omogoči presojo, ali je dolžnik insolventen in ali obstajajo zakonski pogoji za začetek postopka osebnega stečaja.
pozneje najdeno premoženje – obseg zapuščine – nepremičnina – neusklajeno zemljiškoknjižno in dejansko stanje – domneva lastninske pravice
V primeru neusklajenega zemljiškoknjižnega in dejanskega stanja pri naknadno najdenih nepremičninah zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o tem, ali nepremičnina spada v zapuščino ali ne.
delitev nepremičnine – skupno premoženje zakoncev – spor o obsegu skupnega premoženja – napotitev na pravdo – manj verjetna pravica
Ker je nasprotni udeleženec vknjižen v zemljiški knjigi, je tudi sicer interes za ureditev pravnega razmerja na predlagateljičini strani in ne na strani prvega nasprotnega udeleženca.
V skladu z določbo 137. člena ZDR ima delavec pravico do nadomestila plače, če dela ne opravlja iz razlogov na strani delodajalca. Ker je tožnica navajala, da se iz utemeljenih razlogov ni odzvala pozivom tožene stranke na delo po vročitvi delne sodbe na podlagi pripoznave (o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je bilo dejansko stanje glede tožničine pravice do plačila nadomestila plače, ker ni delala iz razlogov na stani tožene stranke, nepopolno ugotovljeno.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – zamuda naroka – postopek v sporih majhne vrednosti – izdaja sodbe brez razpisa naroka – dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje – zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Ker ni bilo zamude, toženec ni (bil) prekludiran pri opravljanju procesnih dejanj. Vrnitev v prejšnje stanje očitno ni potrebna in tožencu tudi ne bi prinesla nobene pravne koristi. Njegov predlog ni dovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP pravilno zavrglo.
Predlagatelj (dolžnik) je dolžan sodišču v danem roku predložiti listine, navedene v drugem odstavku 221.f člena ZFPPIPP, sodišče pa je dolžno le formalno preizkusiti, ali so zahtevane listine predložene in ali so izpolnjeni pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave.
Sodišče nima podlage v zakonu, da bi ugotavljalo, zakaj do soglasja upnikov za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave ni prišlo. Postopek pridobivanja potrebnih soglasij upnikov za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave je namreč izključno v sferi dolžnika in upnikov.
SPZ člen 100. ZTLR člen 54, 54/1, 55. Uredba o upravljanju stanovanjskih hiš (1954) člen 2, 2/3, 6.
služnost v javno korist - priposestvovanje služnosti - družbena lastnina - večstanovanjska stavba - transformatorska postaja - upravljanje večstanovanjske hiše - upravljalec - dovoljenje stanovanjskega organa in soglasje HS - odstranitveni zahtevek - obogatitveni zahtevek
Glede na ugotovitev, da je bila transformatorska postaja postavljena v prostor večstanovanjske stavbe na podlagi soglasja hišnega sveta, tedaj pristojnega za upravljanje stavbe, in da je toženec izvrševal služnostna upravičenja (povezana z uporabo, obratovanjem in vzdrževanjem naprave) v z zakonom določeni priposestvovalni dobi, je odločitev o neutemeljenosti tako odstranitvenega kot obogatitvenega zahtevka pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00063948
ZZZDR člen 58, 59.. OZ člen 190.. ZPP člen 184, 185.
zakonska zveza - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zakoncev - izpodbijanje domneve o enakih deležih zakoncev - delež na skupnem premoženju - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca - vlaganje v nepremičnino - neupravičena obogatitev - neupravičena obogatitev zaradi vlaganj v hišo - obogatitveni princip - vrnitveni princip - trditveno breme - materialno procesno vodstvo - informativni dokaz z izvedencem - objektivna sprememba tožbe - nedovoljena sprememba tožbe - dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika
V zvezi z zatrjevanimi vlaganji tožnika v toženkino nepremičnino pred poroko gre za civilnopravni spor in se uporabljajo določbe o neupravičeni obogatitvi. Vendar pa tožnik svoje trditve o toženkini obogatitvi na račun njegovega dela in plačil ni razčlenil in substanciral na način, da bi jih bilo mogoče dokazno oceniti z izvedencem. Moral bi jih oblikovati tako, da bi izvedenec lahko ta ovrednotil, ali ta vlaganja v delu in denarju predstavljajo korist za toženko in v kakšni višini. Izvedenec bi torej le potrdil ali pa ne tožnikove trditve, ne pa da bi izvedenec v bistvu dopolnjeval potrebne manjkajoče trditve tožnika. Tožnik bi moral navesti (vsaj okvirno) število ur oz. porabljeni čas, ki ga je on porabil za posamezna dela, za katera trdi, da jih je opravil, sploh, ker toženka to zanika in trdi, da so jih izvajali drugi, pa tudi, ker sam tožnik navaja, da je določena dela opravljal z drugimi izvajalci. Prav tako bi moral navesti katere račune je plačal on iz svojega posebnega premoženja, saj ne zadostuje zgolj trditev, da je on plačal vse manjše račune in polovico večjih. Ni na sodišču, da iz njegovih dokazov samo določi, kateri računi so "večji" in kateri "manjši". Tožnik bi torej moral jasno navesti katere račune je plačal v celoti in katere v polovičnem znesku in zato predložiti dokaze, dokaz bi moral biti substanciran. To je bila naloga tožnika, na njem je bilo trdtiveno in dokazno breme. Tudi trditev, da je v hišo vložil vse svoje prihranke, ne da bi to zneskovno opredelil, je presplošna, ko tudi trditev, da je praktično 17 let večino popoldnevov, vikendov, praznikov, dopustov "pustil" na obravnavani hiši.
Sodišče prve stopnje je dalo soglasje za odstop od dvostransko neizpolnjenih pogodb. Zakonsko določbo je sodišče pravilno povzelo, vendar svoje odločitve ni obrazložilo. Predvsem ni ugotavljalo (in posledično tudi ne pojasnilo), ali gre za dvostransko neizpolnjene pogodbe, prav tako tudi ne, ali bo z odstopno pravico dosežen njen namen, to pa je, da se dosežejo ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov v skladu z namenom stečajnega postopka. Zgolj pavšalna navedba, da bo tak namen z odstopom od pogodb dosežen, ne more zadostovati.